Sklep se v odločilnem delu ne da preizkusiti, saj ni pojasnjeno, kako je upravni organ ugotovil, da je bil dogodek prestavljen in ne odpovedan ter na katere dokaze je oprto ugotovljeno dejansko stanje.
S pooblastitvijo se vzpostavi zunanje razmerje, ki je odločilno do tretjih, v obravnavanem primeru do upravnega organa, zato je vsebina pooblastila zelo pomembna.
ZTuj-2 člen 33, 33/3, 37, 37a, 37a/4. ZZSDT člen 17, 17/1, 17/1-5, 17/1-8, 42, 42/1. ZUP člen 214, 214/1, 237, 237/2-7.
enotno dovoljenje za prebivanje in delo - podaljšanje dovoljenja - soglasje - obrazložitev odločbe - bistvena kršitev določb upravnega postopka - zmotna uporaba materialnega prava
Soglasje Zavoda RS za zaposlovanje (zavod) ni vedno pogoj za izdajo oziroma podaljšanje enotnega dovoljenja. Toženka je s tega vidika v obrazložitvi izpodbijane odločbe le splošno navedla, da ZTuj-2 določa, da tujec za delo, ki bi ga opravljal na podlagi zaprošenega dovoljenja, nujno potrebuje izdano soglasje s strani zavoda, vendar tega ni utemeljila. Pojasnila ni, katere so tiste dejanske okoliščine in kakšna je vsebina zakonskih določb, ki pomenijo podlago za njen zaključek, da je v obravnavanem primeru soglasje zavoda pogoj za podaljšanje enotnega dovoljenja. Da mora biti odločitev tudi s tega vidika obrazložena, pa je sodišče opozorilo že v sodbah I U 1219/2016 in I U 1806/2016. To pa pomeni, da je obrazložitev izpodbijane odločbe pomanjkljiva in na njeni podlagi odločbe ni mogoče preizkusiti, kar je bistvena kršitev pravil postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi z 2. točko prvega odstavka in tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1), povedano pa kaže tudi na možnost, da pri odločanju materialno pravo ni bilo pravilno uporabljeno.
denacionalizacija - upravičenci do denacionalizacije - zahteva denacionalizacijskega upravičenca - vlagatelj denacionalizacijskega zahtevka - smrt denacionalizacijskega upravičenca - ničnost odločbe o denacionalizaciji
Posebnost denacionalizacijskega postopka je v tem, da je upravičenec do denacionalizacije lahko tudi oseba, ki je pred vložitvijo te zahteve umrla, kot je določeno v tretjem odstavku v zvezi z drugim odstavkom 67. člena ZDen. O dedovanju pa se v takem primeru odloča v zapuščinskem postopku po pravnomočnosti odločbe o vrnitvi podržavljenega premoženja.
Zahteva F. F. in G. G. je bila skladno z drugim odstavkom 64. člena ZDen vložena tudi v korist B. B., zaradi česar ni bilo potrebno, da bi njegove pravne naslednice vložile zahtevo za denacionalizacijo ali sodelovale v postopku. To pa posledično pomeni, da niso podani zakonski razlogi za ničnost odločbe po 4. točki prvega odstavka 279. člena ZUP.
ZUS-1 člen 2, 5, 5/1, 36, 36/1, 36/1-4, 36/1-7. ZUP člen 215, 215/6.
razlastitev - predhodni preizkus tožbe - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - uvedba razlastitvenega postopka - odločitev procesne narave - ni upravni akt - napačen pravni pouk - začetek teka roka za vložitev pritožbe - zavrženje tožbe
Niti ZUreP-2 niti kakšen drug zakon ne določa, da bi bil zoper sklep o uvedbi razlastitvenega postopka dopusten upravni spor, kar pomeni, da ne gre niti za drug akt v smislu določbe prvega odstavka 2. člena ZUS-1. Prav tako to ni sklep iz drugega odstavka 5. člena ZUS-1, saj ne gre za sklep, s katerim bi bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta (o glavni stvari) obnovljen, ustavljen ali končan.
Tožnica pritožbe zoper I. točko izreka izpodbijanega sklepa ni vložila, pač pa je vložila tožbo v upravnem sporu, saj je sledila (napačnemu) pravnemu pouku toženke, da zoper sklep ni pritožbe. Sodišče je zato tožbo, kolikor se nanaša na I. točko izreka izpodbijanega sklepa, na podlagi 7. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo, tožnici pa bo v skladu s skladu s šestim odstavkom 215. člena Zakona o splošnem upravnem postopku rok za vložitev morebitne pritožbe zoper to točko izreka izpodbijanega sklepa začel teči z vročitvijo tega sodnega sklepa.
V III. točki izpodbijane odločbe je določeno, da se pri predmetni nepremičnini v zemljiški knjigi po uradni dolžnosti zaznamuje uvedba razlastitvenega postopka, v IV. točki pa, da do pravnomočno zaključenega razlastitvenega postopka ni dopusten promet s predmetno nepremičnino in njeno bistveno spreminjanje brez soglasja razlastitvene upravičenke, pravni posel, sklenjen v nasprotju s tem pa je ničen. Odločitev o zaznambi razlastitvenega postopka in prepoved razpolaganja z nepremičnino nima pravne narave procesnega akta postopka razlastitve, čeprav z njim postopek odločanja o razlastitvi še ni končan, pač pa ima taka odločitev materialnopravne učinke. Ker po presoji sodišča izpodbijani akt v III. in IV. točki izreka presega okvir procesnega sklepa o uvedbi razlastitvenega postopka, zoper katerega pritožba ni dopustna in ima v tem delu materialnopravne učinke, ima tožnica zoper ta del sklepa pravico vložiti pritožbo v upravnem postopku. Tožnica zoper III. in IV. točko izreka izpodbijanega sklepa pritožbe ni vložila, pač pa je vložila tožbo v upravnem sporu, saj je sledila pravnemu pouku toženke. Sodišče je zato tožbo, kolikor se nanaša na III. in IV. točko izreka izpodbijanega sklepa, zavrglo, tožnici pa bo rok za vložitev morebitne pritožbe zoper ti dve točki pričel teči z vročitvijo tega sodnega sklepa (šesti odstavek 215. člena ZUP).
upravni postopek - vpogled v spis - oseba, ki ni stranka v postopku - pravna korist
Namen pravice iz drugega odstavka 82. člena ZUP je ta, da lahko vsak z vpogledom v upravni spis (v ''tujem'' postopku) pride do podatkov, za katere se verjetno izkaže, da bodo (v nekem pravnem postopku) pomembni za varstvo njegovega pravnega položaja. Tožena stranka je pri presoji pravne koristi v skladu z drugim odstavkom 88. člena ZUP zmotno upoštevala le predpise, ki urejajo pravno razmerje v konkretnem upravnem (inšpekcijskem) postopku in so pomenili materialnopravno podlago za odločitev v tem postopku (v obravnavani zadevi ZIN). Izhajala je iz zmotnega stališča, da je treba korist, ki temelji na drugih predpisih, z vidika obravnavanega inšpekcijskega postopka (v zvezi s katerim je tožnik želel pregledati spis), šteti le za dejansko.
nepovratna sredstva - delna ugoditev zahtevku - sodba vrhovnega sodišča - odprava upravnega akta in vrnitev zadeve v ponovni postopek - odločanje v ponovljenem postopku - obseg presoje - učinki pravnomočnosti sodbe - materialna pravnomočnost - načelo ne bis in idem - pravica do učinkovitega sodnega varstva - pravna in dejanska vprašanja - zamudne obresti - odvetniški stroški - postopek začet na zahtevo stranke - zavrženje tožbe
Vrhovno sodišče je navedlo, da je v dosedanji praksi (v sklepu X Ips 220/2016 z dne 17. 5. 2017, 33. točka obrazložitve) že pojasnilo, da je upravni organ v ponovljenem postopku vezan na materialno pravnomočno sodbo sodišča v upravnem sporu tako glede izreka kot glede nosilnih razlogov, ki ta izrek utemeljujejo (2. člen Zakona o sodiščih (ZS) v povezavi s 1. členom ZUS-1). Materialno pravnomočna namreč postane vsaka sodba, v kateri je sodišče vsebinsko presojalo zakonitost upravnega akta, torej tudi sodba o odpravi izpodbijanega upravnega akta (64. člen ZUS-1), saj temelji na vsebinski ugotovitvi njegove nezakonitosti. Zato sme upravni organ dejstva, ki jih je v upravnem sporu ugotovilo sodišče, ponovno presojati le, če so po naravi taka, da so se po sodbi sodišča lahko spremenila (kar za predmetno zadevo ne velja) in je njihova sprememba glede na naravo zadeve pri ponovnem odločanju lahko upoštevna.
Sodišče ugotavlja, da bi bila tožeča stranka do zamudnih obresti od zavrnjenega dela zahtevka upravičena le, če bi bila tožeči stranki tudi za ta del zahtevka priznana pravica do izplačila, pa to izplačilo ne bi bilo izvršeno v roku, kot ga določa zakon, ki ureja izvrševanje proračuna. To vodi do zaključka, da zahtevek tožeče stranke za izplačilo zakonskih zamudnih obresti od zavrnjenega dela zahtevka od 29. 11. 2012 (torej od izdaje prve odločbe tožene stranke v zvezi z zahtevanim izplačilom) do plačila ni utemeljen.
Če stranka v upravnem sporu uspe in se zadeva vrne upravnemu organu v ponovno odločanje, so pravila odločanja o stroških upravnega postopka enaka - ti stroški so breme tistega, ki je zahteval uvedbo postopka. Sodišče ob tem meni, da nepravilna odločitev upravnega organa sama po sebi ne predstavlja krivdnega ravnanja ali nagajivosti, ki bi dopuščala prevalitev stroškov postopka na organ (prim. sodbe Upravnega sodišča IV U 154/2010 z dne 4. 1. 2011, I U 356/2011 z dne 24. 5. 2011 in I U 639/2015 z dne 11. 6. 2015).
ukrep gradbenega inšpektorja - odstranitev nelegalne gradnje - rok za izvršitev obveznosti - izrek odločbe
V prvem delu ožje obrazložitve je prvostopenjski organ ustrezno pojasnil, da odloča v ponovljenem postopku. Prvostopenjski organ je po presoji sodišča ustrezno in ob upoštevanju določbe tretjega odstavka 7. člena ZIN obrazložil, da je rok 180 dni za izvršitev zadevnega ukrepa določil na podlagi zahtevnosti oziroma obsega gradnje, iskanja izvajalca ter letnega časa.
ZUP člen 129, 129/1, 129/1-4, 237, 237/2, 237/2-7.
brezplačna pravna pomoč - formalna pravnomočnost - ekonomičnost postopka - spremenjene okoliščine - dejansko stanje - pravna podlaga - odprava izpodbijane odločbe - vrnitev v ponovni postopek
Če toženka ne more utemeljiti, da se za odločanje o dodelitvi BPP relevantno dejansko stanje in pravna podlaga od trenutka izdaje odločbe z dne 23. 11. 2022, na katero se sklicuje, nista v ničemer spremenila, predmetne tožnikove prošnje za BPP ne sme zavreči na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP, ampak mora (ob izpolnjenih ostalih formalnih predpostavkah) izvesti postopek njene vsebinske presoje.
Sodišče ugotavlja, da tožena stranka zahtevam, ki izhajajo iz 214. člena ZUP ni zadostila. V izpodbijanem sklepu ni pojasnila kateri stroški odvetnika v postopku BPP niso bili potrebni, posledično kateri od zahtevanih stroškov niso bili priznani, oziroma v kalikšnem delu so bili ti zavrnjeni, ravno tako pa ni navedla odločilnih razlogov za takšno odločitev. To pomeni, da svoje odločitve v zavrnilnem delu izpodbijane odločbe ni obrazložila.
Izpodbijani Popravni sklep z dne 3. 3. 2023 po svoji pravni naravi ni popravni sklep, temveč je vsebinska odločitev o zadevi. Ker je bila ta odločitev sprejeta na podlagi 223. člena ZUP, je bila sprejeta s kršitvijo procesnih pravil.
ZTuj-2 člen 33, 33/3, 52, 52/3. Pravilnik o načinu ugotavljanja zadostnih sredstev za preživljanje v postopku izdaje dovoljenja za prebivanje (2022) člen 5, 5/1. ZUP člen 7, 9, 146.
dovoljenje za stalno prebivanje - pravica do izjave - zadostna sredstva za preživljanje - zagotovljena sredstva za preživljanje - načelo varstva pravic strank
Prvostopenjski organ je sicer res v uvodnem delu dopisa citiral določilo 5. člena Pravilnika o načinu ugotavljanja zadostnih sredstev za preživljanje v postopku izdaje dovoljenja za prebivanje, vendar pa v nadaljevanju kot razlog za zavrnitev prošnje navaja prenizke prejemke tožnika ter neporavnane davčne obveznosti in ne, ker je bilo potrdilo banke o stanju na varčevalnem računu pomanjkljivo. S tem pa po presoji sodišča ni bilo pravilno upoštevano načelo zaslišanja stranke, kot izhaja iz 9. člena ZUP. Tožnik je po tem pozivu še enkrat predložil potrdilo banke o stanju na varčevalnem računu na dan 10. 6. 2021, ponovno brez navedbe prometa v zadnjih šestih mesecih, organ pa po tem tožnikovem odzivu ni več seznanjal tožnika s tem, da je po mnenju prvostopenjskega organa zadržek tudi v neustreznem potrdilu banke, ampak je izdal izpodbijano prvostopenjsko odločbo.
Tožnik bi lahko izkazal promet na varčevalnem računu tudi že v postopku na prvi stopnji, če bi bil o tem ustrezno poučen oziroma če bi v pozivu stranke pred izdajo odločbe v skladu z 9. členom ZUP bilo tožniku pojasnjeno, da je tudi bančno potrdilo neustrezno in ne le prenizki prejemki tožnika in neporavnana davčna obveznost.
prispevki za socialno varnost - obračun prispevkov - predizpolnjen obračun prispevkov za socialno varnost - ničnost - ničnostni razlogi
Odločbe o odmeri prispevkov za socialno varnost so bile tožniku izdane po uradni dolžnosti. To pomeni, da za odmero prispevkov za socialno varnost ni potrebna zavezančeva zahteva, zato razlog za ničnost iz 4. točke prvega odstavka 279. člena ZUP ne more biti podan.
dodelitev neprofitnega stanovanja - nepopolna vloga - poziv na dopolnitev - vročitev z javnim naznanilom - nepravilna vročitev
Pogoj za uporabo 96. člena ZUP je ugotovitev, da je stranka med postopkom spremenila svoj naslov. V konkretni zadevi pa ni sporno, da tožnik naslova prebivališča ni spremenil, saj še vedno živi na naslovu B.
Tožeča stranka ni bila uvrščena ali izključena iz v izreku vsebovanega seznama upravičencev do nepovratnih sredstev. Kot nosilka pravice sploh ni razvidna iz izreka. To pomeni le eno, da tožena stranka o zahtevku tožeče stranke (še) ni odločila.
Zapisanega ne spremeni dejstvo, da je tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe sicer pojasnila, zakaj ne more tožeči stranki dodeliti nepovratnih finančnih sredstev. Kot rečeno, se zgolj z izrekom odloči o pravici ali obveznosti stranke. Ta izraža vsebino in je zato najpomembnejši del odločbe. Samo izrek postane dokončen, pravnomočen in izvršljiv.
Obnova postopka je izredno pravno sredstvo, ki je po samem zakonu predvideno le za postopke, končane z odločbo, ki je postala dokončna. Sklep, s katerim je davčni organ zavrgel tožnikov predlog za ugotovitev ničnosti poziva, pa je procesne narave. Gre torej za procesni sklep, ki že po naravi stvari ne pomeni dokončnega upravnega akta, glede katerega bi bila mogoča obnova.
ZTuj-2 člen 73, 73/2, 73/2-2, 73/2-3, 85. ZUP člen 9, 9/1, 9/3, 146, 146/3, 189, 196, 214, 214/1. URS člen 22. Direktiva 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav člen 9, 9/2. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 3. Listina evropske unije o temeljnih pravicah člen 4.
tujec - dovolitev zadrževanja - ustavitev postopka - zdravstveno stanje - psihično stanje - zdravniško potrdilo - Direktiva 2008/115/ES - poslabšanje zdravstvenega stanja - pravica do izjave - popolna ugotovitev dejanskega stanja - obrazloženost sklepa - absolutna bistvena kršitev določb upravnega postopka - vrnitev v ponovni postopek - odprava izpodbijanega akta
Stališča, ki jih zagovarja toženka, so v nasprotju s temeljnimi določbami ZUP in Ustave, ki ne le dajejo pravico stranki, da se pred odločitvijo izjavi o vseh dejstvih in dokazih, na katere se opira upravna odločitev, pač pa na drugi strani organu nalagajo dolžnost, da se konkretno opredeli do navedb in ugovorov stranke in dokazov, ki jih je predlagala (te mora izvesti in obrazloženo presoditi, sicer pa navesti dopustne razloge za neizvedbo posameznih dokazov). V obravnavanem postopku bi torej morala toženka v obrazložitvi izpodbijanega sklepa konkretno presoditi navedbe, ki jih je podal tožnik v pisni izjavi, in se opredeliti do vseh tam predlaganih dokazov. Glede na predložena zdravniška potrdila psihiatra ter opisano pravno ureditev in stališča sodne prakse, je treba v predpisanem postopku odpraviti vsakršen resen pomislek v zvezi z učinkom odstranitve na tožnikovo zdravstveno stanje. Pri tem se mora toženka konkretno opredeliti do tožnikovih navedb in dokazov z vidika učinka odstranitve na njegovo zdravstveno stanje. Pomembna je tudi presoja, ali je morebiti treba sprejeti kakšne preventivne ukrepe, da bo odstranitev izvedena na način, ki bo omogočil ustrezno in zadostno varstvo tožnikovega zdravstvenega stanja. Na vse to bo toženka lahko prepričljivo odgovorila, če bo pridobila ustrezno mnenje zdravnika specialista psihiatrije. Pri čemer sodišče ponavlja, da mora biti tudi v primeru, ko upravna odločitev temelji na ugotavljanju in presoji okoliščin, za katero je potrebno strokovno znanje, ta presoja vsebinsko obrazložena. Le tako je namreč mogoče na njej temelječo odločitev preizkusiti, sicer gre za absolutno bistveno kršitev določb upravnega postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP.
revidiranje - pooblaščeni revizor - zahteva za izdajo gradbenega dovoljenja - odvzem dovoljenja - pomanjkljiva dokumentacija - pomanjkljiva obrazložitev
Izpodbijane odločitve po vsebini ni mogoče preizkusiti, saj niso razvidni razlogi za zavrnitev tožnikove vloge za izdajo dovoljenja za opravljanje storitev revidiranja. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe namreč ni razvidno, katera dokumentacija, ki jo je določila toženka in na podlagi katere je mogoče ugotoviti, ali je revizijska družba kadrovsko, tehnično in organizacijsko sposobna opravljati storitve revidiranja, s strani tožnika ni bila dostavljena, na kar utemeljeno opozarja tožnik.
Na podlagi 3. točke prvega odstavka 279. člena ZUP je nična le tista odločba, ki je bila objektivno neizvršljiva že v trenutku njene izdaje, ne pa tudi odločba, ki je taka postala s potekom časa, ker je zavezanec za izpolnitev ni pravočasno izpolnil. Glede na navedeno za presojo ni relevantno, da tožnica danes izpodbijane odločbe ne more več izpolniti, saj ne more več izposlovati finančnega jamstva v obliki bančne garancije ali zavarovalne police, ker je čas, za katerega naj bi bil izdan kateri od navedenih inštrumentov zavarovanja, že potekel. Za nazaj navedenih inštrumentov že na podlagi določb OZ, ki ureja zavarovalno pogodbo, oziroma ZOR, ki ureja bančno garancijo, namreč ni mogoče izdati.
V Uredbi o odpadnih nagrobnih svečah predpisano finančno jamstvo ima podlago v prvem odstavku 115. člena ZVO-1, ki določa, da Vlada lahko predpiše, da mora povzročitelj obremenitve zagotoviti finančno jamstvo zaradi izvajanja predpisanih obveznosti ali poplačila stroškov obremenjevanja okolja pri opravljanju svoje dejavnosti, po njenem prenehanju, prenehanju obratovanja naprave ali obrata ali prenehanju povzročitelja obremenitve.
Po presoji sodišča izpodbijana ureditev razširjene odgovornosti proizvajalca izdelkov ne omejuje svobodne gospodarske pobude, temveč je z njo zgolj določen način njenega uresničevanja. Izpodbijana ureditev ima namreč svojo ustavnopravno podlago v pravici do zdravega življenjskega okolja iz 72. člena Ustave. Zakonodajalcu je v drugem in tretjem odstavku tega člena Ustave9 dano pooblastilo za zakonsko urejanje pogojev in načinov za opravljanje gospodarskih dejavnosti, ki obremenjujejo okolje in v njem povzročajo škodo. Na tej podlagi je v 9. členu ZVO-1 uzakonjeno splošno načelo odgovornosti povzročitelja obremenitve okolja za obremenitev oziroma škodo, ki jo njegova dejavnost povzroča v okolju.10 Ureditev razširjene odgovornosti proizvajalca za ravnanje z odpadki pa je ena od realizacij tega načela.
ZUP člen 279, 279/1, 279/1-3, 281, 281/1. ZUS-1 člen 5, 5/1, 36, 36/1, 36/1-4.
varovalni pas ceste - poseg v varovalni pas občinske ceste - soglasje za poseg v varovalni pas ceste - ničnost odločbe - ponovno odločanje o zadevi - upravni postopek ni končan - zavrženje tožbe
V prvem odstavku 5. člena ZUS-1 je določeno, da se v upravnem sporu lahko akt, s katerim je upravni akt na podlagi rednih ali izrednih pravnih sredstev odpravljen ali razveljavljen, izpodbija samo, če je bil z njim končan postopek odločanja. Postopek odločanja ni končan, če mora upravni organ v zvezi z aktom o odpravi oziroma razveljavitvi svojega predhodnega akta ponovno odločati o zahtevku stranke. V obravnavanem primeru je bilo z odločbo, s katero se je soglasje izreklo za nično, določeno, da se odpravijo vse pravne posledice tega akta, zadeva pa vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. To pomeni, da postopek v tej zadevi ni končan, saj bo moral pristojni prvostopenjski upravni organ o zahtevku oziroma o vlogi tožnika za izdajo soglasja za poseg v varovalni pas ceste ponovno odločati in zato ni pravne podlage za vložitev tožbe v upravnem sporu zoper izpodbijano odločbo.