Stranka lahko v upravnem postopku zahteva izločitev uradne osebe, kadar druge okoliščine (onkraj tistih, naštetih v 35. členu ZUP) vzbujajo dvom o njeni nepristranosti. Nestrinjanje z vodenjem postopka in z odločitvami samo po sebi ni izločitveni razlog. Tožnik s podanimi očitki, ne da bi navedel druge pravno relevantne okoliščine, na podlagi katerih bi bilo mogoče z verjetnostjo zaključiti, da je zaradi razmerja uradne osebe do stranke ali do upravne stvari podan dvom o njeni nepristranosti, s svojim zahtevkom za njeno izločitev iz upravnega postopka ne more uspeti.
Upravni organ je dolžan izvesti vse predlagane dokaze. Vnaprejšnja dokazna ocena ni dopustna. Izvedbo dokazov lahko organ zavrne le, če za to obstajajo utemeljeni formalni (npr. dokaz je nesubstanciran) ali vsebinski razlogi, to je, če je dokaz nepotreben, ker je dejstvo že dokazano; nerelevanten, ker dejstvo, ki naj bi se dokazovalo, za odločitev ni pravno odločilno; ali pa je dokaz neprimeren za ugotovitev zatrjevanega dejstva. O verodostojnosti posameznih dokazov se namreč upravni organ lahko izreče šele po tem, ko jih izvede, ter to na ustrezen način upošteva pri presoji izvedenih dokazov in pri rezultatu dokazne ocene.
Glede na tožnikovo izjavo, da preživlja mladoletno hčerko, bi morala toženka ugotavljati okoliščine v zvezi s tem in v kolikor bi ugotovila, da tožnik za mladoletno hčerko plačuje preživnino, to upoštevati pri ugotavljanju materialnega položaja tožnika pri upravičenosti do BPP.
Stranka (tožnik) ne more neposredno s tožbo v upravnem sporu zahtevati ugotovitve ničnosti upravne odločbe.
Ničnost upravne odločbe mora najprej uveljavljati v upravnem postopku in šele zoper morebitno zavrnitev tega pravnega sredstva v upravnem postopku ima možnost sodnega varstva v upravnem sporu, v katerem sodišče skladno z drugim odstavkom 37. člena ZUS-1 tudi samo po uradni dolžnosti pazi na ničnost upravnega akta. Ugotovitev ničnosti upravnega akta je namreč izredno pravno sredstvo, ki ga ureja Zakon o splošnem upravnem postopku - ZUP (279. člen ZUP in naslednji), o tem izrednem pravnem sredstvu pa skladno s tretjim odstavkom 280. člena ZUP odloča pristojni upravni organ.
Ker tožnik v tožbi ne prereka zaključka toženke, da je neločljiv del elektronskega poštnega predala ... tudi kopija lastnoročnega podpisa, ki je nastala julija 2020, je toženka utemeljeno zaključila, da tudi navedeni podatek predstavlja osebni podatek v smislu opredelitve iz 4. člena Splošne uredbe.
V primeru zasega elektronske naprave se zaradi oprave preiskave po prvem odstavku 219.a člena ZKP, skladno s prvim odstavkom 223.a člena ZKP podatki v elektronski obliki zavarujejo tako, da se shranijo na drug ustrezen nosilec podatkov, in sicer na način, da se ohrani istovetnost in integriteta podatkov ter možnost njihove uporabe v nadaljnjem postopku. Tožnik s prenosom kopije, ki vsebuje podatke, ki so bili del elektronskega poštnega predala ... na svoj disk ali drug podatkovni medij, ne bi poškodoval ali uničil dokaznega gradiva.
Odločitev v postopku ustanavljanja organizacijske enote Javnega zavoda Lekarna Ljubljana, v katerega želi tožnica vstopiti, ne vpliva na pravne koristi tožnice v smislu neposredne, na zakon ali drug predpis oprte osebne koristi (43. člen ZUP).
Ker tožnica nesporno nima koncesije v občini Vrhnika, njen interes za širjenje dejavnosti v tej občini, ne da bi tožnica prehodno pridobila koncesijo, ni v skladu z zakonsko ureditvijo lekarniške dejavnosti.
Za varovanje ustavnega položaja zasebnikov, ki izvajajo lekarniško dejavnost ni pomembno, da je po prvem odstavku 5. člena ZLD-1 lekarniška dejavnost javna zdravstvena služba, saj se tudi na zasebnike, ki opravljajo lekarniško dejavnost, nanašajo jamstva iz 74. člena Ustave. Vendar to ne pomeni, da na tem področju ni mogoče omejiti svobode ustanavljanja, če ima omejitev podlago v nujnih razlogih v splošnem interesu, če zagotavlja uresničitev želenega cilja in ne presega tega, kar je nujno za dosego tega cilja (test sorazmernosti).
Določitev pristojnosti občin za organizacijo mreže lekarn na primarni ravni je po svoji vsebini geografska omejitev. Po stališču SEU, so take omejitve dopustne, če gre za nujne razloge, utemeljene v splošnem interesu, primerne za njegovo doseganje, in če so sorazmerne. Pri tem je SEU presodilo, da so predpisi, ki omejujejo število lekarn, da so enakomerno porazdeljene, primerni za uresničitev cilja zagotavljanja zanesljive in kakovostne oskrbe prebivalstva z zdravili, da se prepreči podvajanje struktur in zagotovi pokrivanje celotnega ozemlja.
Pojem opravičljivih razlogov za zamudo iz tretjega odstavka 238. člena ZUP zajema položaje, ko stranka brez svoje krivde ni mogla navesti novih dejstev in dokazov pred izdajo prvostopenjskega upravnega akta. Pri tej presoji se uporablja merilo povprečno skrbnega posameznika (pri pravnih osebah merilo dobrega gospodarstvenika) in ali bi se ta okoliščinam, ki so preprečevale seznanitev z dejstvi in dokazi, lahko izognil. Glede na stališče iz sodne prakse opravičljiv razlog ni napaka, ki izhaja iz strankine sfere, kamor sodijo tudi ravnanja pooblaščenca, za kar v obravnavani zadevi gre.
Upoštevaje, da se vrednost nepremičnin tožnice in njenega moža iz uradnih evidenc (podatki GURS in posplošena tržna vrednost nepremičnin) močno razlikujeta, sodišče pritrjuje tožnici, da tožena stranka ni popolno ugotovila dejanskega stanja v predmetni zadevi. Tožena stranka je poleg navedenega po presoji sodišča povsem pavšalno zavrnila v postopku predložen Izvid ocenjevanja. Pri tem pa ni upoštevala, da je Izvid ocenjevanja pripravil sodni izvedenec za področje gradbeništva po predhodno opravljenem ogledu vseh nepremičnin.
Vloge tožnice kot fizične osebe, na zahtevo katere je v obravnavani zadevi začet postopek, ni mogoče zavreči na podlagi 2. točke prvega odstavka 129. člena ZUP.
Tožnica z vložitvijo zahteve ni uveljavljala pravice oziroma pravne koristi nekoga drugega, ampak lastno pravico oziroma pravno korist, saj je vložila vlogo za pridobitev dovoljenja za delovanje podružnice lekarne. V takšnem primeru je za procesno dopustnost vloge dovolj, da vlagatelj zahteve zatrjuje (kot izhaja iz vloge tožnice), da gre za njeno (in ne tujo) pravico oziroma pravno korist. Če toženka ugotovi, da ji ta pravica po materialnem pravu ne gre, mora na podlagi relevantnih pravnih norm glede na ugotovljeno dejansko stanje stranke o njeni pravici meritorno odločiti z odločbo, torej zahtevi ugoditi ali pa jo zavrniti (prvi odstavek 207. člena ZUP). Vprašanje, ali tožnica ima koncesijo ali ne, je tako vprašanje materialnega prava in ne procesne dopustnosti strankine zahteve.
Izpodbijana odločba ni obrazložena na način, da bi jo bilo mogoče preizkusiti, saj nima sestavin, ki so predpisane z 214. členom ZUP.
Upravna organa bi morala podati razloge o tem, ali je elektrooperater dolžan redno posodabljati oziroma razvijati obstoječ sistem v skladu s standardi, v katerih primerih pride v poštev reden razvoj obstoječega sistema, za katerega krije stroške razvoja elektrooperater, pojasniti, na kateri pravni podlagi in v katerih primerih lahko nastanejo nesorazmerni stroški ter zakaj so nastali v obravnavani zadevi.
Ko v obrazložitvi izpodbijane odločbe dejansko stanje ni bilo v zadostni meri ugotovljeno (2. točka 214. člena ZUP), izpodbijana odločba nima konkretnih razlogov za odločitev (3. točka 214. člena ZUP) in ne vsebuje razlogov, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločitev (5. točka 214. člena ZUP), ni možen preizkus zakonitosti, zato je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP.
Tožena stranka bi morala pravno opredeliti tožnikov zahtevek in njegove navedbe o dejstvih, na podlagi tožnikovih navedb pa razčistiti in ugotoviti, katero vrsto, obliko in obseg brezplačne pravne pomoči želi dobiti tožnik z obravnavano prošnjo. To pomeni, da bi tožena stranka po tem, ko bi povzela tožnikove trditve, morala na podlagi tako povzetih trditev ugotoviti, ali tožnik želi dodelitev redne, izredne, izjemne ali nujne brezplačne pravne pomoči, ali jo želi za celoten postopek socialnega spora ali le za tisto procesno dejanje, ki je nujno potrebno, da se tožnik izogne posledicam. Šele ko bi po taki ustrezni analizi tožnikovih trditev ugotovila želeno vrsto brezplačne pravne pomoči in zahtevan obseg pomoči, bi lahko tožena stranka primerjala obravnavano prošnjo s predhodno vloženimi prošnjami, s katerimi je prav tako tožnik želel dodelitev brezplačne pravne pomoči v istem socialnem sporu. Le dejstvo, da tožnik z obravnavano prošnjo prosi za dodelitev brezplačne pravne pomoči v istem socialnem sporu, še ne pomeni, da gre za isto upravno zadevo. Za opredelitev iste upravne zadeve morajo biti namreč izpolnjeni vsi pogoji, to je, da gre za upravno zadevo z isto stranko in z isto vsebino, kar je odvisno od zahtevka stranke.
Prvostopenjski organ in toženka sta ravnala prav, ko sta tožnikovo vlogo - zahtevo za izdajo odločbe obravnavala kot zahtevo za pridobitev informacije (mnenja) davčnega organa (v smislu 13. člen ZDavP-2). Izdano mnenje ni upravni akt (odločba), s katero bi se odločilo o tožnikovih pravicah, obveznostih ali pravnih koristih, zato je toženka pravilno zavrgla pritožbo zoper to mnenje kot nedovoljeno (drugi odstavek 240. člena ZUP), tožnikovo zahtevo za izdajo odločbe pa kot vlogo, s katero tožnik ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi (2. točka prvega odstavka 129. člena ZUP).
Pri ugotavljanju izpolnjevanja pogojev za upravičenost do BPP je dejanska možnost razpolaganja s premoženjem oziroma dohodkom relevantna okoliščina.
Glede na namen ZBPP, ki je v uresničevanju pravice do sodnega varstva po načelu enakopravnosti, upoštevajoč socialni položaj prosilca, boniteta, ki je po davčni zakonodaji sicer opredeljena kot obdavčen dohodek, in ki ob enem ne povečuje mesečnih prejemkov v denarju ali naravi, ne more šteti kot (razpoložljiv) dohodek.
Če položaj stranke v postopku evidentiranja urejene meje in parcelacije ni priznan, ne gre za upravičeno osebo za vložitev pritožbe zoper odločitev prvostopenjskega organa.
Ker je toženka svojo odločitev, da ni več izpolnjen vsebinski pogoj za odobritev BPP po 24. členu ZBPP, oprla izključno na tožnikov domnevni umik prošnje za BPP, ki ga tožnik v dopisu z dne 1. 9. 2025 (ob upoštevanju njegove celotne vsebine) ni podal, je odločitev o prenehanju BPP obremenjena z bistveno kršitvijo pravil postopka. Drugih razlogov, ki bi narekovali odločitev o prenehanju odobrene BPP na podlagi 42. člena ZBPP, toženka v obrazložitvi izpodbijane odločbe ni navedla.
Ker v izreku toženka ni razrešila postavljene izvajalke BPP (odvetniške družbe), iz obrazložitve pa po drugi strani izhaja, da je bilo treba razrešiti postavljeno izvajalko, je izrek izpodbijane odločbe v nasprotju z njeno obrazložitvijo, zaradi česar se izpodbijane odločbe ne da preizkusiti.
Ker glede trenutka prenehanja upravičenosti do BPP obstaja nasprotje med izrekom in obrazložitvijo, izpodbijane odločbe v tem pogledu ni mogoče preizkusiti.
Že zakonsko besedilo četrtega odstavka 87. člena ZUP oziroma besedna zveza "z dnem preteka tega roka" kaže na to, da se v primeru neuspelega osebnega vročanja in naslovnikove opustitve, da sam dvigne dokument, šteje, da mu je bil ta vročen na dan, ko se je iztekel rok za njegov prevzem, to je petnajsti dan. Iz določbe 87. člena ZUP je tudi razvidno, da fikcija vročitve nastopi, preden vročevalec pusti pisanje v naslovnikovem predalčniku. Navedeno dejanje se namreč opravi po preteku roka za dvig pošiljke (torej po poteku petnajstih dni). Iz navedenega izhaja, da dan, ko je bil dokument puščen v hišnem predalčniku, za samo vročitev ni pravno odločilen.
Ker se tožnik na poziv ni odzval, je ostala prošnja tožnika za dodelitev BPP nepopolna, zaradi česar je tožena stranka ravnala pravilno, ko je prošnjo kot nepopolno na podlagi drugega odstavka 67. člena ZUP zavrgla.
Obrestovano vračanje preplačil je mogoče le, če je bil davek preplačan zaradi neupravičene odmere, to je, na podlagi napačne odločbe davčnega organa. Izrecno pa je izključeno, če je davek preplačan po sistemu samoobdavčitve.
Stranka ni upravičena do povračila stroškov, do katerih je prišlo zato, ker je bila prvotna odločitev organa nepravilna, oziroma po načelu uspeha v postopku. Sedmi odstavek 79. člena ZDavP-2, na katerega se sklicuje tožnik, ki določa, da plača stroške postopka v vsakem primeru udeleženec v postopku, če jih je povzročil po svoji krivdi, omogoča prevalitev stroškov na udeleženca, ki je stroške povzročil, ne nanaša pa se na stroške, ki so nastali zaradi nezakonite odločitve. Organ namreč ni udeleženec postopka.
Sodišče se strinja s tožnikom, da obrazložitev, četudi dopolnjena, še vedno pri nekaterih merilih ni zadostna (to je skladna z 214. členom ZUP, ki se v teh zadevah uporablja na podlagi prvega odstavka 100. člena ZUJIK) oziroma pri določenih merilih ni obrazložena z razumnimi razlogi.
Sodišče se v okviru omejene sodne presoje ne spušča v strokovno oceno oziroma v razloge za dano oceno, razen če ta temelji na očitno nerazumnih razlogih. Kot takšne pa sodišče prepoznava razloge za oceno toženke, češ da je realna izvedljivost projekta zaradi terenskega dela vprašljiva in razlog, da bi bil projekt pri prvem od temeljnih merili bolje ocenjen, če bi bila podatkovna baza v kočevarščini.
Ker natančen postopek izračuna davčne osnove za vsako od tožnikovih nepremičnin ni razviden niti iz odločbe pritožbenega organa (temveč deloma le iz navedenega pojasnila davčnega organa, ki ni del upravne odločbe in ne more biti predmet presoje v upravnem sporu), pravilnosti odmere davka na premoženje v obravnavani zadevi niti po dopolnitvi obrazložitve na pritožbeni stopnji ni mogoče preizkusiti.
Poziv tožene stranke tožniku, da dopolni prošnjo z dokazili z dne 15. 1. 2025 je vseboval rok za izpolnitev obveznosti, ki je začel teči od vročitve poziva. Ker je šlo za poziv, za katerega je potrebno osebno vročanje, bi tožena stranka lahko uporabila določbe o nesodelovanju tožnika v postopku (prvi odstavek 90. člena ZUP), o molku (tretji odstavek 90. člena ZUP) oziroma o implicitnem umiku vloge (prvi odstavek 135. člena ZUP) šele po tem, ko bi upoštevala in ravnala po tretjem in četrtem odstavku 87. člena ZUP. Takšno ravnanje pa iz obrazložitve izpodbijanega akta ne izhaja, ampak je tožena stranka ravnanje iz tretjega in četrtega odstavka 87. člena "preskočila" in uporabila kar določbo o javnem naznanilu v portalu eUprava iz 96. člena ZUP.