davčna izvršba - zavrženje pritožbe - zavrženje pritožbe kot prepozne - fikcija vročitve - datum vročitve
Ker se osebna vročitev v skladu s prvim odstavkom 87. člena ZUP ni dala opraviti, je vročevalec vložil v tožnikov hišni predalčnik sporočilo o poizkusu vročitve, v katerem je pritožniku v skladu s tretjim odstavkom 87. člena ZUP obvestil, kje lahko v roku 15 dni zadevni sklep prevzame. Glede na to, da tožnik pošiljke v navedenem roku ni prevzel, se šteje, da je bil sklep tožniku osebno vročen s potekom 15-dnevnega roka za prevzem pisanja na pošti.
Opomin pred začetkom davčne izvršbe ni upravni akt v smislu ZUP, niti se z njim ne posega v pravice, pravne koristi ali obveznosti davčnega dolžnika. Opomin pred izvršbo je po svoji vsebini fakultativni poziv k izpolnitvi že zapadle davčne obveznosti. Podane niso niti zatrjevane procesne kršitve, saj davčni organ z izdajo opomina (še) ni začel postopka davčne izvršbe zoper tožnika. Da bi moral pred zavrženjem nedovoljene pritožbe organ v okoliščinah konkretnega primera izvesti posebni ugotovitveni postopek, pa ne določata ne ZDavP-2 ne ZUP.
Tožeča stranka je dne 18. 3. 2019 v osnovi vlogi podala vlogo za izdajo gradbenega dovoljenja za nezahtevni objekt, prizidavo pokritega vhoda v garažo. V vmesnem postopku (v postopku faze izdaje tovrstnega gradbenega dovoljenja) se je namreč izkazalo, da tovrstna izdaja gradbenega dovoljenja ni mogoča, saj je glede na zapisnik potrebna legalizacija celotnega objekta in je bila 15. 7. 2019 tožnica iz tega razloga pravilno pozvana k dopolnitvi/popravi vloge na način, da poda vlogo na ustreznem obrazcu "Zahteva za legalizacijo objekta" skladno s 114. členom GZ, in da predloži dokumentacijo za legalizacijo, izdelano na podlagi 115. člena GZ.
Dopolnjeni tožbeni zahtevki pusti objektivno spremembo tožbe v smislu drugega odstavka 184. člena ZPP, in sicer uveljavljanje drugega zahtevka poleg obstoječega, kot subjektivno spremembo, saj se nov zahtevek ne nanaša na sedaj toženo stranko, pač pa bi ga tožnica morala v skladu z 58. členom ZUreP-2 naperiti zoper občino, ki je prostorski akt sprejela.
Okoljevarstveno soglasje po svoji pravni naravi ni odločba, ki bi jo bilo mogoče prisilno izvršiti, ampak gre za odločbo, ki dodeli pravico nosilcu nameravanega posega, da izvede nameravani poseg v okviru pogojev, ki so določeni v izdanem okoljevarstvenem soglasju. Taka odločba pa le učinkuje, in sicer tako, da daje posegu, ki je izveden v okviru z njo določenih pogojev, status zakonitosti oziroma legalnosti, kot izhaja iz tretjega odstavka 61. čelna ZVO-1, ki določa, da se v okoljevarstvenem soglasju določijo pogoji, ki jih je treba upoštevati pri pripravi dokumentacije za izvedbo posega, oziroma za samo izvedbo posega. Zato je pravilno stališče, da ničnostni razlog po drugi točki že na podlagi pravne narave okoljevarstvenega soglasja ne more biti podan.
Določbe SPZ ne dajejo podlage za tožničino trditev, da bi morali vsi lastniki zemljišč vložiti vlogo za izdajo okoljevarstvenega soglasja.
Davčni organ se sklicuje na odločbo organa prve stopnje, s katero je bilo odločeno, da se tožnik šteje za rezidenta Slovenije od 1. 1. 2014 dalje. Tožnik zoper navedeno odločbo ni vložil pritožbe, zato se ta odločba šteje za dokončno in pravnomočno. To pa tudi po presoji sodišča, pomeni, da je bilo vprašanje rezidentstva ugotovljeno v postopku, ki je dokončno oziroma pravnomočno končan, in je zato davčni organ pri odmeri dohodnine utemeljeno upošteval omenjeno odločitev. Gre namreč za vprašanje, ki je predhodno pri izdaji odmerne odločbe in je o njem že pravnomočno odločeno.
brezplačna pravna pomoč - dodelitev brezplačne pravne pomoči - prošnja za dodelitev BPP - neskladja v prosilčevi izjavi - prosta presoja dokazov
Po presoji sodišča je tožena stranka v izpodbijani odločbi obširno in argumentirano pojasnila, na kakšni podlagi je pri ocenjevanju opisanega neskladja med predmetno prošnjo za brezplačno pravno pomoč ter tožnikovimi vlogami v kazenskem postopku, v katerih se je izrekal glede zagovornika, poklonila svojo vero slednjim.
Navedbe tožeče stranke se lahko kvečjemu razume, da je Upravna enota oziroma njen uradnik storil kaznivo dejanje v upravnem postopku. To pa ni ničnostni razlog po 2. točki prvega odstavka 279. člena ZUP. Slednji se nanaša na vprašanje, ali bi z izvršitvijo odločbe prišlo do kaznivega dejanja. Določnih trditev v tem okviru pa tožeča stranka ni postavila.
Kar pa se tiče prisiljenja, izsiljevanja, pritiska ali drugega nedovoljenega dejanja, velja, da je vsebina izdane odločbe njihova posledica. Med nedovoljenimi ravnanji in odločbo je vzročna zveza. Samo ravnanje, torej kdo, kdaj in s kakšnimi konkretnimi dejanji je storil in na koga je pritiskal, pa mora biti izkazano. Prisila je konkretna in se je vršila na določen organ. Nič od naštetega Upravna enota ni zaznala, tožeča stranka pa ne izkazala. Ta je dala ponudbo za prodajo svojega gozdnega zemljišča, stranka z interesom pa jo je sprejela. Upravna enota je, po tem ko je preverila, ali so izpolnjene predpostavke po ZKZ, ta pravni posel odobrila.
Sicer pa se da iz tožbenih navedb razbrati, da je srž nesoglasij v gradnji cestnega križišča. To bi morda sodilo na področje pravilno ugotovljenega dejanskega stanja v odločbi o odobritvi pravnega posla. S tem v zvezi je Ustavno sodišče Republike Slovenije oblikovalo naslednje stališče. Ugotovljeno dejansko stanje v prvotnem postopku ni predmet (ponovne) presoje v postopku za izrek ničnosti te odločbe.
Kolikor bi toženka izdala odločbo, ki bi imela naravo predloga sporazuma, bi to moralo iz akta (in njegovega izreka) izhajati. V obravnavani zadevi pa to ne izhaja, pač pa iz odločbe izhaja naložitev obveznosti. Toženka bi lahko na podlagi drugega odstavka 213. člena ZUP, v kolikor bi želela, da je njena odločitev pogojna, določila, da je glede na področni zakon, oziroma naravo zadeve, njena odločitev sprejeta pod pogojem (conditio). V obravnavanem primeru bi to lahko bil sklenjen sporazum o odškodnini, kar pa ne iz prve in ne iz tretje točke izreka, ki se nanaša na tožnika, ne izhaja, pa tudi ne iz druge točke v smislu, da je dosežen sporazum pogoj za izdajo odločbe.
Iz odločbe bi moralo izhajati, na kakšen način je bil določen kot delodajalec pri katerem je bolezen nastala, in kako je toženka ugotavljala, da naj bi bili izpolnjeni pogoji za izplačilo odškodnine. Dejstvo je, da tudi kolikor bi toženka izdala odločbo iz katere bi izhajalo, da je sklenjena pod pogojem sklenitve sporazuma, da toženka odloča o obveznosti delodajalca, da pristopi k sklenitvi sporazuma o plačilu v odločbi določenega dela odškodnine, kot tisti subjekt, ki je po zakonu k temu lahko zavezan, torej odloča o temelju zahtevka. Razlogi za to pa morajo biti razvidni iz akta, ki ga izda.
osebna asistenca - upravni postopek - pravica do izjave - pomanjkljivo obrazložena odločba - obrazloženost odločbe - mnenje komisije
Prvostopenjski organ se v zvezi s svojo odločitvijo sklicuje na določbe ZOA in Pravilnika o osebni asistenci ter na mnenje strokovne komisije z dne 26. 5. 2021, konkretnih razlogov za svojo odločitev v predmetni zadevi pa v obrazložitvi izpodbijane odločbe ne navaja. Ker izpodbijana odločba ne vsebuje razlogov za odločitev je bistveno pomanjkljiva ter je posledično tožbeni ugovor, da izpodbijane odločbe tožnik ne more preizkusiti in da mu ni bila zagotovljena pravica do izjave povsem utemeljen.
Obrazložitev upravnega akta mora v skladu z določbo 214. člena ZUP vsebovati navedbo dejanskega stanja s presojo dokazov, pravne predpise in razloge, ki so glede na ugotovljeno dejansko stanje narekovali odločitev navedeno v izreku. Če obrazložitev upravnega akta takšne vsebine nima, stranki ni dana možnost, da razloge izpodbija in ji tudi ni dana možnost za učinkovito pravno varstvo. Zahteva po obrazložitvi je del pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS.
inšpekcijski postopek - ukrep inšpektorja za okolje - ničnost - vračilo - upravna izvršba - izterjava denarne kazni - izvršljivost
Ugovor zavezanca, da izvršilnega naslova ni mogoče izvršiti, je v izvršilnem postopku pomemben. Ugovor, da odločbe objektivno ni mogoče izvršiti, lahko zavezanec uveljavlja zoper uvedbo izvršbe oziroma sklep o izvršbi, prav tako tudi zoper ostale odločitve, ki jih organ sprejema v postopku izvršbe, v tem primeru zoper sklepe, s katerimi izreka denarne kazni. Glede na navedeno je upravni organ dolžan presojati ustrezno substanciran ugovor, da je odločba (postala) neizvršljiva.
Tožnica utemeljeno opozarja, da se toženka ni opredelila do vseh navedb in dokazov, ki jih je tožnica podala v upravnem postopku, in sicer v zvezi z razlago prvega odstavka 416. člena ZPIZ-2, obveznostjo lojalne razlage pravil EU, obveznostjo uporabe aktuarskih načel pri določanju vrednosti faktorjev za izračun rent, obveznostjo odprave diskriminacije, neenake obravnave zavarovancev in učinkovanja spremembe brez retroaktivnega poseganja v pridobljene pravice, saj iz obrazložitve izpodbijane odločbe ni razvidno, zakaj tožena stranka teh tožničinih argumentov ni upoštevala. Ob takem stanju stvari izpodbijana odločitev ni obrazložena na način, da bi jo bilo mogoče preizkusiti, saj nima sestavin, ki so predpisane v 214. členu Zakona o splošnem upravnem postopku. Če je obrazložitev upravne odločbe takšna, da te vsebine nima, stranki ni dana možnost za učinkovito pravno varstvo. Po presoji sodišča bi se morala toženka konkretno opredeliti tudi do tožničinih stališč glede razlage 416. člena ZPIZ-2 in s tem povezanih predloženih dokazov.
Ker izpodbijana odločitev ne ustreza standardu obrazloženosti po ZUP, tudi ni možen preizkus zakonitosti izpodbijane odločitve in je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP.
inšpekcijski postopek - ukrepi občinskega inšpektorja - objekt za obveščanje in oglaševanje - odstranitev objekta - dokaz - dokazno breme - bistvena kršitev določb postopka
Inšpekcijski organ bi moral izvesti ugotovitveni postopek in konkretno ugotoviti vsa relevantna dejstva, ob upoštevanju vseh načel upravnega in inšpekcijskega postopka. V navedenem obsegu bi zato inšpekcijski organ moral tožniku omogočiti dokazovanje z uporabo vseh dokaznih sredstev in jih tudi konkretno dokazno presoditi, kar mora izhajati iz obrazložitve upravnega akta. Stranka ima pravico biti subjekt in ne zgolj objekt inšpekcijskega postopka, zato ima pravico, da se tega postopka aktivno udeležuje in v njem varuje svoje pravice in pravne interese. Tožnik s predlaganimi dokaznimi sredstvi ni dokazoval dejstev, ki bi bila že dokazana, temveč nasprotna dejstva. V vsakem primeru pa se mora inšpekcijski organ do predlaganih dokazov stranke konkretno opredeliti. Če jih zavrne, mora biti zavrnitev dokaznega predloga konkretno obrazložena in ne sme ostati zgolj na abstraktni ravni, saj je sicer stranki onemogočeno učinkovito uresničevanje pravice do pritožbe.
GZ člen 55. ZUS-1 člen 24, 36, 36/1, 36/1-3, 36/1-6. ZUP člen 230, 230/2, 240.
gradbeno dovoljenje - udeležba v postopku - stranski udeleženec - predlog za vrnitev v prejšnje stanje - zahteva za vročitev odločbe - zavrženje pritožbe
O vprašanju, ali ima oseba pravico udeleževati se (tujega) postopka in posledično vlagati pravna sredstva zoper meritorno odločitev, mora biti odločeno v času trajanja tega postopka. Samo tako je tej osebi zagotovljena pravica do pravnega sredstva in/ali sodnega varstva zoper izdani upravni akt. ZUS-1 namreč nima posebnih določb, ki bi stranskemu udeležencu omogočale naknadno vložitev tožbe zoper vsebinsko odločitev upravnega organa. Ker tožnik v postopku izdaje gradbenega dovoljenja ni bil udeležen kot stranka ali stranski udeleženec, sodišče zaključuje, da ne more biti stranka v obravnavanem upravnem sporu, zato je njegovo tožbo zavrglo.
ZUP člen 290, 290/2. ZGO-1 člen 147, 156a, 156a/1.
inšpekcijski ukrep - izpodbijan sklep o dovolitvi izvršbe - ugovori zoper sklep o dovolitvi izvršbe - instrukcijski rok - pravica do spoštovanja doma - odlog izvršbe
Sklep o izvršbi ne vsebuje inšpekcijskega ukrepa in njegove presoje. V tem pogledu so vse tožbene navedbe, ki merijo na pravilnost izreka inšpekcijskega ukrepa, to je odstranitve nelegalne gradnje, neosnovane.
Dejstvo, da je inšpektorica po devetih letih izdala sklep o dovolitvi izvršbe ne igra nobene vloge v smislu njegove pravilnosti in zakonitosti. Drži, da bi to morala storiti brez odlašanja, najkasneje pa v tridesetih dneh od dneva, ko je odločba postala izvršljiva (drugi odstavek 290. člena ZUP in 147. člen ZGO-1). Toda tožeča stranka je prezrla, da ZUP nadaljuje, da zamuda tega roka ne izključuje obveznosti njegove izdaje.
Tožeča stranka (kot inšpekcijski zavezanec) s tožbo zoper sklep o izvršbi v zvezi z nelegalnim objektom ne more priti do vsebinske presoje sorazmernosti posega v pravico do spoštovanja doma. To lahko doseže z odlogom izvršbe (prva alineja prvega odstavka 156.a člena ZGO-1). V okviru slednjega je, v primeru njegove zavrnitve, Ustavno sodišče Republike Slovenije predvidelo sodno presojo sorazmernosti posega v pravico do spoštovanja doma.
ZDavP-2 člen 2, 2/3, 146, 151, 157, 157/7. ZUP člen 144, 144/1, 144/1-2.
davčna izvršba - izvršilni naslov - plačilni nalog - druge denarne nedavčne obveznosti - zaslišanje stranke - skrajšani ugotovitveni postopek
Glede ugovora, da ga organ v postopku ni zaslišal in mu ne omogočil izvajati dokazov v njegovo korist, je ugotoviti, da je v predmetni zadevi izpodbijan sklep o davčni izvršbi, ki je izdan v skrajšanem ugotovitvenem postopku, saj se da stanje zadeve ugotoviti na podlagi uradnih podatkov, ki jih ima organ in zato ni treba posebej zaslišati stranke za zavarovanje njenih pravic oziroma pravnih koristi. Za začetek davčne izvršbe je bistveno, da obstaja izvršljiv izvršilni naslov ter da obveznost, ki je terjana iz izvršilnega naslova, še ni bila poravnana.
sofinanciranje iz javnih sredstev - razpisni pogoj - nepovratna finančna sredstva - javni poziv - zavrnitev vloge - dokazna ocena - bistvena kršitev določb postopka
V upravnem sporu je med strankama sporno, ali je tožena stranka pravilno in zakonito zavrnila vlogo tožeče stranke za pridobitev nepovratne finančne spodbude za vgradnjo kurilne naprave na lesno biomaso za centralno ogrevanje stanovanjske hiše, ki je bila predmet Javnega poziva. Vgradnja nove kurilne naprave se v skladu s pogoji Javnega poziva dokazuje z računom in dokazilom o njegovem plačilu. Izdan račun in njegovo plačilo je dokazna listina o dejansko opravljeni storitvi, zato mora tožena stranka obrazložiti, čemu tega dokazila ni štela kot verodostojnega pri dokazovanju navedb, da je bila kurilna naprava demontirana in znova vgrajena v skladu z zahtevami Javnega poziva.
ZVO-1 člen 94, 94/1, 94/2. Uredba o načinu uporabe zvočnih naprav, ki na shodih in prireditvah povzročajo hrup (2005) člen 6.
hrup - dovoljenje za začasno čezmerno obremenitev okolja - poročilo
Ker poročilo podatka o obratovalni električni moči oziroma nastavitvi nanjo ne vsebuje, je jasno, da tudi sheme nastavitve na tako moč in način njene pritrditve na napravo ne more vsebovati. Posledično tudi izpodbijana odločba nima navedenih sestavin o nastavitvi obratovalne električne moči na zvočnih napravah, opisa in sheme nastavitve zvočne naprave na obratovalno električno moč ter načina pritrditve tega opisa in sheme na zvočno napravo.
COVID-19 - interventni ukrep - skrajšani delovni čas - nadomestilo plače - pogoji za priznanje pravice - bistvena kršitev določb postopka - neobrazložen sklep
Toženec se v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ni opredelil do navedb tožnice v dopolnitvi vloge, da opravlja dejavnost zagotavljanja dela delavcev drugemu delodajalcu (uporabniku), da delavce zagotavlja živilski industriji ter da so omejitve pri uporabnikih vplivale na upad potrebe po delavcih. Pomanjkljive obrazložitve izpodbijanega sklepa pa toženec ne more nadomestiti z navedbami v odgovoru na tožbo v upravnem sporu, kot je to (zgolj) deloma storil v obravnavani zadevi.
upravni postopek - opustitev dolžne skrbnosti - inšpekcijski zavezanec - pravno nasledstvo - prenos lastninske pravice - pravica do spoštovanja doma - nelegalna gradnja
Tožeča stranka v inšpekcijskem nadzoru ni izrazila dileme o tem, kdo je investitor v tem postopku. To vprašanje je načela šele v pritožbi zoper izpodbijano določbo. S tega vidika je njeno navajanje prepozno (tretji odstavek 238. člena ZUP). To dejstvo je imela dolžnost zatrjevati že v upravnem postopku, tako pisno, kot ustno najmanj na obravnavi 25. 3. 2015. Njeno kasnejše pojasnilo, na glavni obravnavi, da ni imela informacij in da se ni ukvarjala z legalizacijo dokler ni postala lastnica, pa ni upravičen razlog. Gre za podatke iz njenega vplivnega območja; z njimi bi morala biti seznanjena. V tem pogledu je opustila dolžno skrbnost.
Sicer pa je navedla, da je bil dejanski investitor njen pokojni oče. To pomeni, da je (ob uvedbi inšpekcijskega postopka in sedaj) investitor v pomenu ZGO-1 tožeča stranka. Pravilo 152. člena ZGO-1 ne vsebuje opredelitve, kdo je inšpekcijski zavezanec za ustavitev gradnje, njeno odstranitev in vzpostavitev prejšnjega stanja. Praviloma je to pravna ali fizična oseba, ki je naročila ali sama izvedla gradnjo (4.1. točka prvega odstavka 2. člena ZGO-1). Toda pravice in obveznosti, ki izvirajo iz investitorjevega (v pričujoči zadevi očetovega) položaja, je s prenosom lastninske pravice na stavbi, prevzela tožeča stranka.
Inšpekcijski zavezanec s tožbo zoper odločbo o inšpekcijskem ukrepu v zvezi z nelegalnim objektom, ne more priti do vsebinske presoje (sorazmernosti) posega v pravico do spoštovanja doma.