ZUP člen 65, 65/5, 129, 129/1, 129/1-1, 129/1-2. ZTuj-2 člen 51, 51/2, 86, 86/2.
zdravstveno zavarovanje - pravica do plačila prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje - razlika do polne vrednosti zdravstvenih storitev - stvarna pristojnost - zavrženje vloge zaradi nepristojnosti
Organ sme vlogo na podlagi petega odstavka 65. člena ZUP zavreči šele po tem, ko je storil vse, da bi ugotovil, kateri organ je zanjo pristojen.
Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ni razvidno, da bi tožena stranka pred njegovo izdajo poskušala ugotoviti, ali je za odločanje o tožnikovi zahtevi pristojen kakšen drug organ in kateri. Čeprav je tožena stranka navedla, da zahtevanih pravic ne opredeljuje ZTuj-2 "temveč področni zakoni", se ni opredelila do določb 29.2 in 30.3 člena ZUPJS, ki urejata prav pravici, ki ji zahteva tožnik tj. pravico do kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev in pravico do plačila prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje.
Vprašanje, ali je utemeljen njegov ugovor o diskriminatorni in neustavni ureditvi, ki mu kot (domnevnemu) upravičencu do izplačila denarne pomoči po drugem odstavku 51. člena ZTuj-2 priznava le pravico do nujnega zdravstvenega varstva, ne pa tudi do plačila prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje in do kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev (enako kakor ostalim prejemnikom denarne socialne pomoči), mora biti po presoji sodišča meritorno razrešeno s strani pristojnega organa.
Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ni jasno, ali je tožena stranka štela, da pri odločanju o tožnikovem zahtevku ne gre za "ukrepe in odločitve ter postopke v zvezi s prebivanjem tujcev v RS" (drugi odstavek 86. člena ZTuj-2) in da je torej treba o tožnikovi zahtevi odločiti na podlagi "področnih zakonov". Kot že navedeno bi to narekovalo ugotovitev pristojnega organa in odstop zadeve njemu (peti odstavek 65. člena ZUP). Če pa je tožena stranka menila, da tožniku zahtevane pravice po ZTuj-2 sploh ne pripadajo, bi morala njegovo zahtevo zavrniti in ne zavreči.
ZVO-1 člen 20, 20/9, 20/12, 20/13, 157, 157/1. ZUP člen 237, 237/2.
ukrep inšpektorja za varstvo okolja - odpadki - ravnanje z odpadki
Iz obrazložitve izpodbijane odločbe ne izhaja, ali gre pri vseh zbranih količinah mešane komunalne odpadne embalaže za januar in februar 2021 (119,05 ton) pri navedenem izvajalcu gospodarske javne službe za mešano komunalno odpadno embalažo, za katero velja skupno izpolnjevanje obveznosti PRO.
V skladu z načelom zakonitosti, ki izhaja iz 6. člena ZUP, zakonitost odločbe presoja po pravnem in dejanskem stanju ob izdaji odločbe, s katero je bilo odločeno o pravici, obveznosti oziroma pravni koristi stranke, to je praviloma prvostopenjska odločba, torej na podlagi takrat veljavnih predpisov in pred izdajo odločbe ugotovljenih dejstev in okoliščin. Kasnejše spremembe dejanskega stanja, nastale po izdaji odločbe, na pravilnost oziroma zakonitost odločbe organa prve stopnje ne morejo vplivati.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - nepopolna vloga - poziv na dopolnitev - zavrženje prošnje
Pozivanje k dopolnitvi prošnje presega poziv k predložitvi tistih podatkov, ki so po določbah 66. člena ZUP in 32. člena ZBPP obvezne sestavine prošnje za dodelitev BPP. Omenjeno pozivanje lahko pomeni kvečjemu poziv stranki k dopolnitvi utemeljitve zahteve v smislu določb 140. člena ZUP, iz katerih pa jasno izhaja tudi, da če stranka takšnemu pozivu ne sledi, toženka samo zaradi tega vloge ne sme zavreči po drugem odstavku 67. člena ZUP. Po presoji sodišča je tožnikova prošnja vsebovala vse v drugem odstavku 32. člena ZBPP navedene podatke in je bila formalno popolna. Izostanek obrazložitve okoliščin nastale situacije odškodninske tožbe ne more voditi do drugačnega zaključka. Toženka tako ni imela podlage za zavrženje obravnavane prošnje za dodelitev BPP, ampak bi jo morala vsebinsko obravnavati.
V postopku javnega razpisa za sofinanciranje iz javnih sredstev mora toženka svojo odločitev obrazložiti na takšnem nivoju, ki omogoča, da se stranka seznani z vsemi tistimi razlogi, ki so vplivali na odločitev.
Obrazložitev toženke je nelogična in nejasna, kar onemogoča preizkus pravilnosti in zakonitosti njene odločitve o tem, da se tožničina operacija ne izbere v sofinanciranje. Ustrezna obrazložitev, ki obsega vse razloge za sprejeto odločitev, mora izhajati že iz samega akta.
nedopustna tožba - napačen pravni pouk - sklep o združitvi postopkov - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu
Izpodbijani sklep o združitvi upravnih postopkov, izdan na podlagi 130. člena ZUP, ni upravni akt, ki bi ga bilo dopustno izpodbijati v upravnem sporu. Sklep o združitvi postopkov je upravni akt procesne narave, s katerim je odločeno o načinu izvedbe postopka pred upravnim organom in torej ni upravni akt, s katerim bi bilo dokončno odločeno o tožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi, s tem pa tudi ne akt, o katerem bi sodišče odločalo v upravnem sporu.
Čeprav je bil tožnik v pravnem pouku odločbe organa druge stopnje zmotno poučen, da lahko zoper sklep organa prve stopnje sproži upravni spor, sodišče še pojasnjuje, da napačen pravni pouk stranki sicer ne sme biti v škodo, vendar pa ji ne more dati več pravic, kot ji pripadajo skladno z zakonom.
ZBPP člen 14, 14/1. ZUPJS člen 17, 17/1. ZUP člen 140, 140/2.
dodelitev brezplačne pravne pomoči - materialni pogoj - vrednost premoženja - vrednost nepremičnine
Toženka je ugotavljala premoženjsko stanje tožnice in se pri tem oprla na uradne podatke zemljiške knjige in GURS o lastništvu nepremičnin in njihovi vrednosti. Tožnico je z ugotovljenimi dejstvi tj. vrednostjo nepremičnega premoženja tudi seznanila in ji dala možnost, da se o njih izjavi. Tožnica ni predložila dokazov, da bi se lasninsko stanje glede nepremičnin, ki jih je toženka upoštevala, spremenilo in tudi ni uspela dokazati, da bi bila vrednost njenega deleža nepremičnine drugačna, kot izhaja iz javno dostopnih podatkov, ki jih je toženka pridobila po uradni dolžnosti.
Pri tem je potrebno upoštevati, da pristojni organ za BPP sam po uradni dolžnosti ni dolžan ugotavljati vseh okoliščin glede možnosti razpolaganja s premoženjem in dohodkom, ki sta predmet ugotavljanja v postopku. To dolžnost (glede navajanja in dokazovanja) ima lahko po naravi stvari zgolj prosilec.
univerzalna poštna storitev - glavna obravnava - zaslišanje izvedenca - pisno izvedensko mnenje - izvid in mnenje - dopolnitev
Izvedba glavne obravnave je obvezna, kadar je treba zaslišati izvedenca, v primeru ko izvedenec opravi izvid in mnenje izven ustne obravnave, ga nato poda še ustno na ustni obravnavi, kjer mu stranke lahko postavljajo vprašanja in zahtevajo pojasnila glede opravljenega strokovnega dela z njegove strani, kar velja tudi za vsebinsko dopolnitev izvedenskega izvida in mnenja.
Postopek izterjave v tujini izrečene upravne sankcije se po ZČmIS začne na podlagi prošnje, ki jo tuji organ države prosilke pošlje ministrstvu, pristojnemu za delo, ki po seznanitvi kršitelja pri pristojnem davčnem organu (FURS) predlaga začetek izvršbe.
Sklep o davčni izvršbi tožnik nasprotuje tudi zato, ker meni, da izvršba ni dovoljena, ker mu odločba, ki se izvršuje, ni bila vročena. Podatek o tem kdaj, če sploh, oz. na kakšen način, je bila navedena odločba tožniku vročena, iz prošnje avstrijskih organov za izterjavo naložene globe ne izhaja. Datum in način vročitve odločbe, ki se izvršuje, je dolžan organ države prosilke jasno in nedvoumno navesti v prošnji za izterjavo. Ker tega avstrijski organ ni storil, je prošnja nepopolna, kar pomeni, da pogoji za izvršbo niso izpolnjeni in da pri izdaji izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi pravila, predpisana za obravnavo prošenj za izvršitev v tujini izdanih odločb, niso bila pravilno uporabljena.
Pri navedbi osebe dolžnika kot s.p. v sklepu o izvršbi ni šlo za tehnično napako, temveč za izrecno izraženo voljo tako predlagateljice kot organa, da v sklepu o izvršbi kot dolžnika navede tožnika kot s.p., kar je v nadaljevanju postopka kot napako v izjavi volje potem s sklepom o popravi toženka nepravilno popravila.
Sodišče pritrjuje tožniku, da iz izreka izpodbijanega sklepa ni mogoče razbrati, o katerih zahtevkih tožnika je bilo s tem sklepom odločeno. Toženka je to sicer pojasnila v obrazložitvi sklepa, kar pa ne more nadomestiti ali dopolniti oziroma popraviti pomanjkljivosti izreka. V izreku bi namreč morala toženka točno navesti, kateri so tisti zahtevki, ki jih je uveljavljal tožnik, pa je zanje ocenila, da do njih ni upravičen.
Tožnik je bil večkrat, nazadnje izrecno in pravilno z dopisom Bpp 663/2023-10 z dne 17. 7. 2023, seznanjen s tem, da tožena stranka kot upoštevno premoženje šteje vseh pet nepremičnin, vključno torej z nepremičnino na parc. št. A., k.o ... in da znaša njena vrednosti po podatkih GURS 35.780,oo EUR. Te vrednosti pa tožnik v upravnem postopku ni prerekal. Res je sicer, da se je tožena stranka tako v predhodnem postopku kot v pozivu z dne 17. 7. 2023 osredotočila predvsem na ugotavljanje vrednosti stavbe na naslovu F., vendar tožniku s tem ni bilo preprečeno, da bi se o izjavil o vrednosti ostalih izrecno naštetih nepremičnin. Neutemeljen je tožbeni očitek, da bi morala tožena stranka tožnika izrecno "opozoriti", da bo kot njegovo premoženje upoštevala le še druge (ženine) nepremičnine in da vrednost teh presega premoženjski cenzus ter da bo zaradi tega prošnja zavrnjena. Tožena stranka je bila dolžna tožniku dati možnost, da se o vrednostih upoštevnih nepremičnin seznani in o tem izjavi. Ni prišlo do kršitve pravice do izjave, saj je bil tožnik pravilno in dovolj izrecno seznanjen s tem, katere nepremičnine tožena stranka šteje za upoštevne in z njihovimi ugotovljenimi vrednostmi, tožnik pa je imel možnost se o tem izjaviti, vendar se ni.
javni razpis - subvencioniranje naložb v kmetijska gospodarstva - naložbe v kmetijska gospodarstva - dopolnitev vloge - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje v upravnem postopku - uporaba pravil ZUP
Razčiščevanje in dopolnjevanje dejanskega stanja ne pomeni, da bi na ta način tožena stranka tožnico ponovno pozvala na dopolnitev vloge v skladu s 67. členom ZUP, ampak da bi bila dolžna ravnati skladno z 10. členom ZUP, saj ugotavljanje dejanskega stanja sodi v odločanje in presojo pomembnega dejstva za točkovanje, ki je ostalo nerazjasnjeno. Takšno pomembno dejstvo pa je treba pred odločitvijo razčistiti, če je organ štel, da ni jasno razvidno iz vsebine potrdila.
upravni spor - upravna izvršba - sklep o denarni kazni
V postopku izvršbe skladno z 292. členom ZUP niso dovoljeni vsebinski ugovori, ki se nanašajo na pravilnost izdane inšpekcijske odločbe (izvršilnega naslova), ki se izvršuje. Prav tako niso dovoljeni ugovori, ki se nanašajo na pravilnost sklepa o dovolitvi izvršbe. Sodišče lahko v predmetnem upravnem sporu presoja le zakonitost in pravilnost izdanega izpodbijanega sklepa o izreku denarne kazni, ne pa tudi inšpekcijske odločbe, niti sklepa o dovolitvi izvršbe.
Sodišče je odklonilo uporabo drugega odstavka 19. člena in prvega odstavka 39. člena Uredbe o ravnanju z odpadno embalažo v delu, ki od družbe za ravnanje z odpadno embalažo (DROE) terja prevzem odpadne embalaže, za katero velja prvi odstavek 36. člena Uredbe. Preprosto rečeno, v Uredbi predpisana obveznost DROE, da zagotovijo ravnanje (tudi) z odpadki proizvajalcev, ki niso vključeni v sistem razširjene odgovornosti, nasprotuje Direktivi o odpadkih.
ZMZ-1 člen 51, 51/1, 51/1-4. ZUP člen 237, 237/2, 237/2-7.
predaja prosilca odgovorni državi članici EU - pomanjkljiva obrazložitev - absolutna bistvena kršitev določb postopka
Če tožena stranka trdi, da se sistemske kršitve izkazujejo med drugim tudi z odločbami ESČP, hkrati pa kljub obstoju odločbe, ki naj bi po mnenju tožnika te potrjevala, ne obrazloži, čemu ji slednje ni treba upoštevati, ima sklep pomanjkljivosti, zaradi katerih se ga ne da preizkusiti.
davčna izvršba - zaslišanje - pošten postopek - skrajšani postopek
V upravnem sporu, ko izpodbijano odločbo predstavlja sklep o davčni izvršbi, sodišče presoja le, ali so bili za uvedbo izvršbe izpolnjeni pogoji, ki jih določa 146. člen ZDavP-2 ter ali ima sklep o izvršbi sestavine, določene v 151. členu ZDavP-2.
Sodišče izpostavlja, da gre tukaj za primerjavo ocen dveh projektov znotraj istega razpisa in ne za primerjavo tožnikovih ocen iz različnih razpisov. Postopek javnega razpisa za sofinanciranje iz javnih sredstev je poseben postopek, v katerem je ključno, da so vsi, ki so se na razpis prijavili, enako obravnavani in da se onemogoči vsaka arbitrarnost pri odločanju. Gre za izraz načela enakosti pred zakonom, kar izhaja že iz 14. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustave RS). Stranka ima namreč pravico, da se prepriča, da so bili pogoji oz. kriteriji vseh prijavljenih uporabljeni na enak način, kar izhaja iz načela enakega obravnavanja in transparentnosti postopka.
Obrazložitev odločbe z navedbo razlogov, na katerih temelji sprejeta odločitev, toženki narekuje tudi Ustava Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava RS). Zahteva po obrazloženosti upravnega akta je namreč namenjena varstvu procesnih garancij iz 22. člena (enako varstvo pravic) in 23. člena (pravica do sodnega varstva) Ustave, saj varstva teh pravic ni mogoče zagotoviti, če odločbe ni mogoče preizkusiti. Ključni instrument za varstvo pravice do enakega obravnavanja pa je prav obrazložitev odločbe, ki mora zato biti takšna, da prijavitelju omogoča, da se seznani z vsemi razlogi, zaradi katerih na javnem razpisu ni uspel. Če teh razlogov ni, preizkus, ali je bilo prijavitelju zagotovljeno enako varstvo pravic, ni mogoč, z ustavno zagotovljeno sodno varstvo pa ne more biti učinkovito oziroma ne more opraviti svoje funkcije.
ZUP člen 82. Uredba o upravnem poslovanju (2018) člen 63, 63a.
upravni postopek - vpogled v spis - pravica do vpogleda v spis - pravica do seznanitve s spisom upravne zadeve
Glede na to, da je tožnik želel vpogled v originale (elektronskih) datotek, iz katerih so bili natisnjeni dokumenti, je toženka utemeljeno zavrnila njegovo zahtevo za vpogled v original datoteke dokumentov. Osnutki pisanj postanejo dokumenti šele, ko so opremljeni z vsemi sestavinami. Originalne (elektronske) datoteke, iz katerih so bili kasneje natisnjeni in podpisani dokumenti, torej še niso del dokumentacije upravne zadeve, v katere bi tožnik lahko vpogledal.
ZUP člen 129, 129/1, 129/1-3. ZEKom-1 člen 218, 218/3.
spor med operaterjem in končnim uporabnikom - predlog za rešitev spora - zavrženje vloge - upravna zadeva
Zakonodajalec je pravilo o zavrženju predloga zaradi zamude uvrstil v ZEKom-1 zato, ker gre za zamudo procesnega roka, medtem ko je glede na ustaljeno upravno sodno prakso določbo 3. točke prvega odstavka 129. člena ZUP o zavrženju strankine vloge, če ni bila vložena v predpisanem roku, mogoče uporabiti le, ko stranka zamudi materialni rok. Ostale razloge, zaradi katerih v postopkih reševanja sporov med subjekti na trgu elektronskih komunikacij predlogov ni mogoče reševati meritorno ter jih je potrebno zavreči, pa določa 129. člen ZUP. V zakonskih določbah tega člena je tako toženka ob ugotovitvi, da pri odločanju o tožnikovem predlogu, naj naloži operaterju A., d. o. o., da postavi antene na hrib ... nad ..., ne gre za upravno zadevo, ob upoštevanju tretjega odstavka 218. člena ZEKom-1 imela pravno podlago za zavrženje predloga (1. točka prvega odstavka 129. člena ZUP).
Ugotovitev tožene stranke, da se je rok za dopolnitev vloge iztekel 21. 1. 2024 je protispisna, saj hkrati organ sam v izpodbijanem sklepu ugotavlja, da je bil poziv za dopolnitev vloge tožeči stranki vročen šele 26. 1. 2024. Datum vročitve v tožbi potrjuje tudi tožeča stranka. Rok za dopolnitev vloge pa se ne more izteči še pred samo vročitvijo poziva na dopolnitev vloge. Poleg tega je tožeča stranka k tožbi priložila dopolnitev vloge, iz katere izhaja, da je bila ta toženi stranki poslana 28. 1. 2024. Tožena stranka temu ne ugovarja, neprerekana dejstva pa se v skladu z drugim odstavkom 214. člena ZPP štejejo za priznana.