Dalje, kot razlog za zavrženje tožnikove prošnje organ v nadaljevanju navaja, "da je bilo o smiselno enaki prošnji s strani prosilca že pravnomočno odločeno, saj je sodišče z odločbo Bpp 1041/2023 z dne 18. 10. 2023 prosilcu dodelilo redno brezplačno pravno pomoč v obliki pravnega svetovanja in zastopanja na prvi stopnji." Takšna obrazložitev pa ne omogoča preizkusa pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa in ni v skladu z zahtevami 214. člena ZUP (v povezavi z 228. členom ZUP). V njej namreč ni navedeno, o kakšni prošnji za BPP v primerjavi s predmetno naj bi bila tožniku BPP dodeljena z odločbo, št. Bpp 1041/2023 z dne 18. 10. 2023; organ navaja le, "da je bilo o smiselno enaki prošnji s strani prosilca že pravnomočno odločeno". Po citirani določbi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP pa je pogoj za zavrženje zahteve, da je bilo o isti upravni zadevi že pravnomočno odločeno.
Sodišče se s tožnico strinja, da obrazložitev izpodbijane odločbe ne zadosti določbam 214. člena ZUP o vsebini obrazložitve in da odločbe zaradi pomanjkljive obrazložitve ni mogoče preizkusiti. Organ se v odločbi namreč ni opredelil do navedb tožnice, da se predmetni leseni objekt uporablja za spravilo poljščin in vrtnega orodja, in to v nespremenjeni obliki že desetletja. Organ ni obrazložil, zakaj objekt po namenu ne sodi med katerega od dopustnih objektov iz 10. člena Odloka s po namenu podobno dejavnostjo. Organ tudi ni navedel, ali je ugotavljal ter upošteval, ali je bil objekt v času postavitve dopusten. Po ustaljeni upravnosodni praksi pa je legalnost gradnje treba presojati po predpisih, veljavnih v času odločanja ter ob upoštevanju predpisov, veljavnih v času gradnje spornih objektov.
Sodišče sodi, da je v skladu s pravom EU razlaga, po kateri so Merila za ravnanje z odpadno embalažo (DROE) dolžne zagotavljati v svojem imenu in za svoj račun ravnanje z vsemi odpadki iz tistih izdelkov (PRO), glede katerih je za vse njihove proizvajalce določena obveznost, da morajo svojo odgovornost PRO prenesti na DROE. Če temu ni tako, pa so ex lege dolžne zagotavljati ravnanje s tisto odpadno embalažo, glede katere so proizvajalci odgovornost PRO s pogodbami prenesli nanje.
Sodišče sodi, da je s pravom EU skladna razlaga, po kateri so družbe za ravnanje z odpadno embalažo (DROE) po zakonu dolžne zagotavljati v svojem imenu in za svoj račun ravnanje z vsemi odpadki iz tistih izdelkov PRO, glede katerih je za vse njihove proizvajalce določena obveznost, da morajo svojo odgovornost (PRO) prenesti na DROE. Če temu ni tako, pa so ex lege dolžne zagotavljati ravnanje s tisto odpadno embalažo, glede katere so proizvajalci odgovornost PRO prenesli nanje.
Po presoji sodišča je nesporno Agencija pristojna za izdajo dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža v zavarovalnici (31. člen ZZavar-1) in to po postopku, ki ga urejata ZZavar-1 in ZUP. Obstoji torej pravna podlaga za odločanje v upravnem postopku. Po povedanem gre v zadevi za odločanje o pravicah oz. upravičenjih, ki jih ureja upravno pravo. Glede na navedeno definicijo gre po presoji sodišča v obravnavanem primeru za upravno zadevo, v kateri Agencija vsebinsko odloča o zahtevkih tožnika kot delničarja zavarovalnice, ki jih je podal v postopku izdaje dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža v zavarovalnici.