Nagrada za dolgotrajno uspešnost, izplačana tožnikovi partnerki v februarju 2024, je občasen in neperiodičen dohodek. Toženka je po presoji sodišča zmotno ugotovila dejansko stanje, ker je upoštevala nagrado za dolgotrajno uspešnost tožnikove partnerke, izplačane v februarju 2024 v znesku 1.238,38 EUR, kot redni periodični dohodek, posledično zmotno uporabila materialno pravo.
Sodišče meni, da je tožnikova tožba utemeljena v delu prošnje za dodelitev BPP za vložitev odškodninskega zahtevka zoper Republiko Slovenijo, ker naj mu v ZPKZ Koper ne bi zagotavljali primerne zdravstvene oskrbe in zdravljenja pri specialistih. Sodišče v tem delu pritrjuje tožniku, da toženka ni pojasnila, zakaj naj bi bila v tem delu njegova prošnja neutemeljena, torej mu pritrjuje, da v tem delu njene odločitve ni mogoče preizkusiti. Toženka je navedla zgolj to, da tožnik za svoje navedbe ni predložil nobenih dokazov, pač pa le izvid, ki je bil izdan leto dni po tem, ko je bil tožnik izpuščen iz pripora in da zato njegova prošnja ni razumna.
Glede na citirano obrazložitev prvostopenjskega in pritožbenega organa pa je po presoji sodišča utemeljen tožnikov tožbeni ugovor, da iz obrazložitve izpodbijane odločbe ne izhaja, kako je davčni organ citiran sporazum o socialnem zavarovanju med Slovenijo in Črno goro, ki se neposredno uporablja, v uporabil konkretnem primeru. Glede pravilne uporabe materialnega prava izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusit.
Sodišče zato sodi, da tudi ureditev splošne davčne olajšave, s katero je določen znesek dohodka, ki se ne obdavčuje z letno odmero dohodnine, sodi v to polje proste presoje. Tožnikovi argumenti, češ da država, kolikor obdavčuje tudi dohodek v višini minimalnih stroškov zavezanca za njegovo preživetje, na ta način krši določena ustavna načela (npr. načelo socialne države, posega pa tudi v pravico do osebnega dostojanstva in varnosti), je prepričljiva, vendar pa sodišče sodi, da je način zagotavljanja sistema, ki bo skladen s temi ustavnimi načeli in tudi z načelom plačevanja davkov po ekonomski sposobnosti, s čimer bo zagotovljen ustrezen nivo socialne varnosti, v prosti presoji države.
To, da komasacijski udeleženec vlaga zemljišča v komasacijski sklad sicer še ne pomeni, da bo zemljišča iz komasacijskega sklada pridobil na istem mestu, kot jih je imel prej, vendar pa morajo biti razlogi za razdelitev zemljišč pojasnjeni, predvsem pa utemeljeni s kriteriji, ki morajo biti vnaprej določeni in spoštovani za vse udeležence enako. Tega pa iz obrazložitve izpodbijane odločbe ni mogoče razbrati in je zato ni mogoče preizkusiti.
Ker je denarna sankcija v 21. členu Disciplinskega pravilnika predvidena za storjeno disciplinsko kršitev, tožnik ne more uspeti z očitkom, da je bilo kršeno načelo predvidljivosti. Glede na nesporno dejstvo, da je bila tožniku za enako kršitev v letu 2019 že izrečena pogojna kazen začasnega izbrisa iz imenika Inženirske zbornice Slovenije in glede na njegov status mirovanja v času izreka sankcije, se sodišče strinja s toženko, da je izrečena denarna kazen primerna oblika sankcije.
Odločba se šteje za obrazloženo zgolj kadar organ pravno relevantni del člena/predpisa subsumira pod dejansko stanje iz obravnavanega primera, torej ko dejansko stanje obravnavanega primera obrazloži tako, da je iz obrazložitve razvidno sovpadanje z dejanskim stanjem, ki ga ureja izbrani člen predpisa. Glede konkretnega izračuna to pomeni, da mora biti pojasnjeno, kako je upravni organ prišel do vsake posamezne številke oz. do seštevka, kako je številko/seštevek uporabil in kako je na njegovi podlagi izračunal znesek kazni oz. zmanjšanja v evrih. Zgolj sklicevanje na člen ali tabelo, prilogo in preglednico uredbe ne pomeni vsebinske obrazložitve. Za stranko in pritožbeno sodišče mora biti izračun in znesek pojasnjen v obrazložitvi v celoti, brez iskanja tabel, preglednic, prilog in uredb. Obrazložitev mora biti še posebej natančna v strokovnih in zapletenih primerih/izračunih kot je predmetni.
Stranski udeleženec tudi v postopkih, v katerih se odloča o dovolitvi gradnje objekta, varuje le svoje pravice in pravne koristi, ne more pa uspešno uveljavljati dejanskega interesa ali varovati javne koristi.
Glede dopustnosti umeščanja in dvigovanja terena se prvostopenjski organ v izpodbijani odločbi zgolj na splošno sklicuje na pridobljeno mnenje občine, da je nameravana gradnja skladna z veljavnim prostorskim aktom. To pa ni ustrezen odgovor na tožnikove ugovore. Skladnost predvidene gradnje z občinskimi prostorskimi akti je na podlagi 1. točke prvega odstavka 43. člena GZ namreč dolžan opraviti upravni organ, ki odloča o izdaji gradbenega dovoljenja.