pristojbina za vzdrževanje gozdnih cest - zavrženje vloge - odpis davka - kriterij obrazloženosti
Če je organ mnenja, da pristojbina za vzdrževanje gozdnih cest po petem odstavku 101. člena ZDavP-2 more biti predmet odpisa, ker dolgovana obveznost ne izpolnjuje pogojev za predlagani odpis, bi mora organ vlogo kot neutemeljeno iz vsebinskih razlogov zavrniti, svojo odločitev pa mora tudi ustrezno pojasniti, torej navesti razloge, zaradi katerih po navedeni zakonski določbi odpis davčne obveznosti ni mogoč.
Stranski udeleženec tudi v postopkih, v katerih se odloča o dovolitvi gradnje objekta, varuje le svoje pravice in pravne koristi, ne more pa uspešno uveljavljati dejanskega interesa ali varovati javne koristi.
Glede dopustnosti umeščanja in dvigovanja terena se prvostopenjski organ v izpodbijani odločbi zgolj na splošno sklicuje na pridobljeno mnenje občine, da je nameravana gradnja skladna z veljavnim prostorskim aktom. To pa ni ustrezen odgovor na tožnikove ugovore. Skladnost predvidene gradnje z občinskimi prostorskimi akti je na podlagi 1. točke prvega odstavka 43. člena GZ namreč dolžan opraviti upravni organ, ki odloča o izdaji gradbenega dovoljenja.
ZFO-1 člen 26. ZUP člen 4, 214, 214/1, 237, 237/2, 237/2-7.
sofinanciranje iz javnih sredstev - skupna občinska uprava - delna zavrnitev zahtevka za izplačilo sredstev - financiranje občin - javnopravna stvar - obrazložitev odločbe
Predmet upravnega spora je toženika odločitev glede sofinanciranja skupnega opravljanja nalog občinske uprave iz javnih sredstev. Tovrstna zadeva, v kateri država občini pod določenimi pogoji omogoča sofinanciranje iz javnih sredstev, sicer ne pomeni upravne zadeve, temveč gre za drugo javnoupravno stvar, za katero se ZUP smiselno uporablja.
Izpodbijana odločitev ni obrazložena tako, da bi jo bilo mogoče preizkusiti. Toženka v izreku izpodbijane odločbe ni zavrnila določenega dela zahtevka, medtem ko je v obrazložitvi navedla (pomanjkljive) razloge o tem. Tudi zato se izpodbijane odločbe ne da preizkusiti, kar predstavlja bistveno kršitev določb upravnega postopka.
ZFO-1 člen 26. ZUP člen 4, 214, 214/1, 237, 237/2, 237/2-7.
sofinanciranje iz javnih sredstev - skupna občinska uprava - financiranje občin - obrazložitev odločbe - javnopravna stvar - delna zavrnitev zahtevka za izplačilo sredstev
Predmet upravnega spora je toženkina odločitev glede sofinanciarnja skupnega opravljanja nalog občinske uprave iz javnih sredstev. Tovrstna zadeva, v kateri država občini pod določenimi pogoji omogoča sofinanciranje iz javnih sredstev, pomeni drugo javnoupravno stvar, za katero se po ZUP smiselno uporablja. Tudi v tovrstnih zadevah pa velja, da mora biti sprejeta odločitev obrazložena,tako, da so iz nje razvidni konkretni dejanski in pravni razlogi za odločitev.
Izrek izpodbijane odločbe ni jasno zasnovan, saj v izreku odločbe ni navedeno, da je bil sporni del zahtevka zavrnjen. Toženka v izreku izpdbijane odločbe ni zavrnila določenega dela zahtevka, medtem ko je v obrazložitvi navedla (pomanjkljive) razloge o tem. Tudi zato se izpodbijane odločbe ne da preizukusiti, kar predstavlja bistveno kršitev določb upravnega postopka, ki je sodišče samo v tem sodnem postopku ne more odpraviti.
ZUP člen 87, 98, 103. ZUS-1 člen 2, 36, 36/1, 36/1-7.
upravna izvršba - izvršitev inšpekcijske odločbe - denarna kazen - pritožba - pravočasnost pritožbe - vročitev - fikcija vročitve - predlog za vrnitev v prejšnje stanje - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - sklep o zavrženju pritožbe - opravičen vzrok za zamudo - napake pri vročanju
Ker je bila pritožba, ki jo je zoper v tem upravnem sporu izpodbijani sklep o denarni kazni vložil tožnik, iz procesnih razlogov (kot prepozna) zavržena, drugostopenjski organ pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa o izrečeni denarni kazni vsebinsko sploh ni presojal, kar pomeni, da pritožba ni bila vsebinsko izčrpana, akt, izdan v postopku na prvi stopnji, pa ni postal materialnopravno dokončen. V takšnem primeru zoper upravni akt, izdan v upravnem postopku na prvi stopnji, tožbe v upravnem sporu ni mogoče vložiti, dokler stranka s tožbo uspešno ne izpodbije procesnih ovir za vsebinsko obravnavo pritožbe.
Opravičenost vzroka za zamudo roka pa lahko organ po prvem odstavku 103. člena ZUP po vsebini presoja šele, ko ugotovi, da je stranka rok za opravo dejanja (npr. za vložitev pritožbe) zamudila zaradi vzroka, ki je na strani stranke. V primeru, če se ugotovi, da pisanje stranki ni bilo vročeno skladno s predpisi (t. i. pomota pri vročanju), gre za napako organa oziroma za procesno kršitev, zaradi katere se vročitev šteje za opravljeno šele tisti dan, za katerega se ugotovi, da je naslovnik pisanje dejansko prejel. Stranka zato v primeru ugotovljene napake pri vročanju pred dnevom, za katerega je bilo ugotovljeno, da je pisanje dejansko prejela in pred potekom roka za pritožbo, ki začne teči od dneva dejanskega prejema dokumenta, ne more biti v zamudi, ki je ena od predpostavk za odločanje predlogu za vrnitev v prejšnje stanje. Ker je zamuda ena od predpostavk za vrnitev v prejšnje stanje, mora organ v primeru, ko stranka izpodbija pravilnost vročitve, pred odločitvijo o predlogu odgovoriti na vprašanje, ali je bila stranki odločba sploh pravilno vročena.
dodelitev brezplačne pravne pomoči - finančni pogoj - premoženjski kriterij - premoženjsko stanje prosilca - hipotekarni bančni kredit - možnost razpolaganja z nepremičnino - lastništvo nepremičnine - izjemne okoliščine - obrazloženost odločbe
Tožena stranka bi morala v skladu s tretjim odstavkom 14. člena ZBPP presojati in posledično z ustrezno stopnjo zanesljivosti in prepričljivosti ugotoviti ter obrazložiti okoliščine o tem, ali tožnik dejansko lahko oziroma ne more razpolagati s premoženjem zaradi hipotekarnega kredita na stanovanjski hiši.
industrijska lastnina - veljavnost patenta - plačilo pristojbine - predlog za vrnitev v prejšnje stanje - zamuda roka
Tožnica je v zahtevi za vrnitev v prejšnje stanje zatrjevala, da je vzrok za zamudo epidemija covida-19 in da je ta vzrok prenehal 30. 7. 2020. V skladu z 68. členom ZIL-1 bi morala toženka zato najprej presoditi, ali je tožnica vsaj verjetno izkazala, da je (upravičen) vzrok, ki je povzročil zamudo, prenehal 30. 7. 2020 ter nato (ob tej ugotovitvi) presoditi, ali je tožnica zahtevo za vrnitev v prejšnje stanje vložila v 3-mesečnem roku od dneva, ko je ta (upravičen) vzrok, ki je povzročil zamudo, prenehal (subjektivni rok), in v enem letu letu od dneva zamude (objektivni rok). Namesto tega je toženka, za začetek teka 3-mesečnega subjektivnega roka vzela dan zamude, to je 15. 3. 2020. Pri tem se do tožničinega zatrjevanja, da je vzrok za zamudo prenehal 30. 7. 2020 ni opredelila. S tem je zagrešila bistveno kršitev določb postopka.
ZDoh-2 člen 6, 6/1, 6/1-1, 6/1-5, 6/1-6. ZPPreb-1 člen 2, 2/3, 18, 21, 21/3. ZUP člen 214.
dohodnina - rezidentski status - ugotavljanje rezidentskega statusa - nerezident - stalno prebivališče - odjava stalnega prebivališča - središče osebnih in ekonomskih interesov - običajno prebivališče - obrazložitev odločbe
Na podlagi tretjega odstavka 21. člena ZPPreb-1 upravna enota v primeru, če ugotovi, da se je posameznik stalno odselil z območja Republike Slovenije, posamezniku odjavi stalno prebivališče in v register stalnega prebivališča vpiše naslov v tujini, če ji je znan oz. državo, v katero se je odselil posameznik. Sodišče sodi, da je dejansko stanje v konkretnem primeru glede uradne prijave stalnega bivališča v Sloveniji po 1. točki 6. člena ZDoh-2 pravilno ugotovljeno.
Tako razlog za tožnikov bančni račun v Sloveniji ne more biti zgolj praktične narave, kot to navaja pritožbeni organ, marveč prejeta pokojnina na tožnikov bančni račun v Sloveniji tudi po mnenju sodišča nedvomno predstavlja vir za tožnikovo preživetje, kar tudi sicer navaja tudi tožnik in s tem ekonomsko vez s Slovenijo. Poleg navedenega ocena davčnega organa, da slovenska EMŠO številka, slovenska davčna številka in telefonska številka v Sloveniji ne predstavlja takšnih rezidenčnih vezi, ki bi pretehtale v razmerju do osebnih interesov, ki so pri tožniku izkazani v razmerju do tuje države v obrazložitvi izpodbijane odločbe in odločbe pritožbenega organa ni v ničemer pojasnjena. V dokaznem postopku je pri presoji obstoja zakonsko določenih pogojev rezidentsva po 5. točki 6. člena ZDoh-2 potrebno pretehtati in povsem konkretno presoditi težo, ki se priznava posameznemu dejstvu glede na konkreten primer oz. v odvisnosti od konkretnih okoliščin.
ukrep občinskega inšpektorja - varovalni pas občinske ceste - soglasje za poseg v varovalni pas - pravica do izjave
Za kakršenkoli poseg v prostor varovalnega pasu občinske ceste že v skladu z ZCes-1 je potrebno soglasje upravljavca občinske ceste. Ker tožnik pred pričetkom gradnje takšnega soglasja nesporno ni pridobil, že to zadostuje za izrek inšpekcijskega ukrepa, in sicer ne glede na to, ali sta zgrajena zid in ograja skladna z (dimenzijskimi) omejitvami, kot izhajajo iz OPN.
ZRev-2 člen 4, 4/1, 25, 25/4, 25/4-1, 32, 32/2, 81b, 110. ZUP člen 35, 37.
pooblaščeni revizor - nadzor nad kakovostjo dela pooblaščenih revizorjev - postopek za izrek opomina - izrek opomina - revidiranje računovodskih izkazov - mednarodni standardi revidiranja - pravila stroke - izločitev uradne osebe - razlogi za izločitev
Sodišče se strinja s tožnikom, da v poglavju 19 revizijske dokumentacije, izhaja, kaj naj bi bilo preverjeno, se pa strinja tudi s toženko, da zgolj navedba v dokumentu, da je določen postopek opravljen ali določeno dejstvo preverjeno, ne predstavlja zadostnega revizijskega dokaza za opravljene postopke, prav tako pa iz tega poglavja tudi ne izhaja, na kakšen način so bile preveritve opravljene in s kakšnimi revizijskimi dokazi se ugotovitve potrjujejo, zato navedbe tožnika o tem, kaj naj bi bilo preverjeno, ali da je določen postopek opravljen, tudi po presoji sodišča ne predstavlja revizijskega dokaza o dejansko opravljenih preveritvah oziroma ne zagotavlja, da je bil tak postopek dejansko opravljen. Pooblaščeni revizor mora kot podlago za revizorjevo mnenje v revizijski dokumentaciji shraniti ustrezne in zadostne revizijske dokaze.
Pri odklonitvenih razlogih po 37. členu ZUP, je relevantno vplivanje takšnega razloga na postopek, ki pa tudi po presoji sodišča ni izkazano. Ne more biti izkazan dvom v nepristranskost uradne osebe H. H. zgolj na podlagi njegove izjave, da bo sam ocenil, ali bo lahko zagotovil svojo neodvisnost pri opravljanju nadzora, kot meni tožnik. Nestrinjanje s splošnimi mnenji, načinom vodenja postopka in odločitvami uradne osebe pa tudi po presoji sodišča ne more biti izločitveni razlog.
Predpogoj za zavrženje tožnikove prošnje po 67. členu ZUP je, da bi toženka jasno in določno pozvala tožnika na odpravo ugotovljenih pomanjkljivosti. Tega v obravnavani zadevi ni storila, saj ni določno navedla, s katerimi podatki iz drugega odstavka 32. člena ZBPP mora tožnik dopolniti svojo prošnjo.
ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-4. EZ-1 člen 472, 472/1, 473. ZUP člen 140, 140/1, 140/2, 165, 165/1, 237, 237/2, 237/2-3. ZZK-1 člen 14, 19.
uvedba razlastitvenega postopka - ustanovitev služnosti v javno korist - izvajanje dokazov - opis vsebine služnosti - ni upravni akt - zavrženje tožbe
Ker torej organ prve stopnje v izpodbijani odločbi ni pojasnil (tudi ne organ druge stopnje v svoji odločbi), zakaj ni izvedel dokazov, ki jih je predlagala tožnica, je bila s tem storjena absolutna bistvena kršitev postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP. Hkrati izpodbijane odločbe tudi ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP. Glede na okoliščine primera ni dovolj jasno in nedvoumno, kaj zajema ustanovljena služnost, zlasti, ali zajema tudi morebitne opustitve (in če, kakšne), ki jih mora trpeti tožnica.
Tožnica ne trdi, da bi bili podatki iz te preglednice nepravilni, da v njej navedeni naslovi niso izvršljivi, da bi te obveznosti (pravočasno) izpolnila, niti denimo, da bi bile zastarane (celo nasprotno, v tožbi izrecno zahteva, naj se jo preneha terjati, a ne zaradi zastaranja, ampak ker ni ničesar dolžna oz. ker ni dolga). Davčna izvršba se tako nadaljuje na podlagi izvršilnih naslovov, na katere je davčni organ, ki opravlja izvršbo, vezan.
ZDoh-2 člen 15, 105, 105/1, 105/3, 105/3-11. ZUP člen 214.
davek od drugih dohodkov - darilo - dohodek - darilni namen - fundacija - dohodnina - razlaga materialnega prava - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje v upravnem postopku - presoja dokazov - obrazloženost odločbe - drugi dohodek
Za pravilno pravno kvalifikacijo prejemka po 11. točki tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2 je potrebno ugotoviti, da gre za prejemek, ki je rezultat aktivnosti davčnega zavezanca s ciljem povečanja njegovega premoženja. Ugotoviti je tudi potrebno, da ne gre, za katero izmed vrst dohodka iz 1 do 5. točke 18. člena ZDoh-2, ki so urejeni v ustreznih poglavjih ZDoh-2. Sledi presoja, ali gre za katerega izmed posebej opredeljenih tipov dohodkov, ki jih zakon posebej našteva med drugimi dohodki (od 1 do 10. točke tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2), ali za dohodek, ki bi bil po ZDoh-2 oproščen plačila dohodnine. Šele po navedeni presoji, pa bi se lahko pojavilo vprašanje, ali je mogoča obdavčitev na podlagi 11. točke tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2.
Davčni organ ni opravil pravne kvalifikacije tožnikovih spornih prejemkov izplačanih s strani Fundacije v letu 2019 ter tudi ni izvedel presoje ali gre za prejemke, ki jih je tožnik dejansko dosegel s svojo aktivnostjo in je bila tožnikova aktivnost opravljena z namenom povečanja tožnikovega premoženja s pridobitvijo spornih dveh prejemkov. V konkretnem primeru davčni organ tudi ni ugotavljal, ali sporni prejemki ne sodijo v nobeno izmed zakonsko opredeljenih vrst dohodka. Posledično tudi ni ugotovil "sui generis" dohodka oz. prejemka, ki bi omogočil uporabo obdavčitve na uporabljeni pravni podlagi 11. točke tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2.
ZTuj-2 člen 76b, 76c, 76c/6, 76c/2-4, 76c/3, 78. ZUP člen 87, 87/1, 87/2. ZUS-1 člen 29, 29/3, 36, 36/1, 36/1-2.
tujec - nastanitev v centru za tujce - hišni red - kršitev pravil - strožji policijski nadzor - rok za vložitev tožbe - vročilnica - prepozna tožba - zavrženje tožbe - omejitev pravic - načelo sorazmernosti - sorazmernost ukrepa
Če prihaja do težjih kršitev pravil bivanja ali ponavljanja lažjih kršitev, se tujcu lahko izreče omejitev uveljavljanja pravic iz pravil gibanja, med drugim tudi omejitev uporabe lastnega telefona za čas do dveh tednov. Tožena stranka je torej tožniku izrekla ukrep, ki ima podlago v četrti alineji drugega odstavka 76.c člena ZTuj-2. Tožena stranka je po presoji sodišča natančno ter v skladu z zahtevo tretjega odstavka 76.c člena ZTuj-2 pojasnila vse okoliščine, s katerimi je utemeljila izbiro ukrepa in čas njegovega trajanja. Tožena stranka je pri izreku ukrepa iz 2. točke izreka izpodbijane odločbe pravilno upoštevala, da doslej izrečeni ukrepi pri tožniku niso dosegli svojega namena, saj je s kršitvami nadaljeval. Tožnik je nedvomno vedel, da so njegova ravnanja kršitev pravil bivanja v Centru in tudi kakšni ukrepi se lahko izrečejo v primeru kršitev, saj sta mu bila že ob prihodu v Center vročena Pravilnik in izvleček iz ZTuj-2 v jeziku, ki ga razume, na kršitve in posledice kršitev pa so ga policisti seznanili ob vsaki posamezni kršitvi. Tožena stranka ob prvih kršitvah ni posegla po najstrožjih ukrepih, pač pa jih je postopno stopnjevala. Sodišče razume, da je tako ravnala s ciljem, da pri tožniku doseže, da bo spoštoval pravila bivanja. Ker pa dosedanji ukrepi takega cilja niso dosegli, je tožena stranka sprejela odločitev, da tožniku omeji uveljavljanje pravic iz pravil bivanja v obliki podaljšanja omejitve uporabe lastnega telefona, in to za čas enega tedna, kar je manj, kot bi mu sicer lahko izrekla in kaže na postopnost izrekanja ukrepov.
ZBPP člen 13, 13/1. ZUP člen 63, 67. ZSVarPre člen 27, 27/7.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - premoženje prosilca - izjava prosilca o premoženjskem stanju
Sodišče ugotavlja, da bi morala tožena stranka tožnika v skladu z določbami prvega in drugega odstavka 67. člena ZUP pozvati na odpravo pomanjkljivosti vloge z dne 27.12.2023 in sicer na način, da bi tožnika pozvalo, naj dostavi podpisano vlogo in mu v ta namen postaviti rok za odpravo pomanjkljivosti, česar pa ni storila.
Dejansko stanje, pomembno za odločitev glede morebitne utemeljenosti prošnje za BPP, je po oceni sodišča zaradi neuporabe 67. člena ZUP, kar predstavlja kršitev pravil postopka, ostalo nepopolno ugotovljeno, kar nujno vpliva na zakonitost odločitve tožene stranke. Posledično je utemeljena tožbena navedba, da v tem delu izpodbijana odločba nima razlogov o odločilnih dejstvih.
ukrep občinskega inšpektorja - pravica do izjave - načelo zaslišanja stranke v postopku - absolutna bistvena kršitev določb postopka
Pred izdajo odločbe bi moral prvostopenjski organ tožnico seznaniti še z vsemi ostalimi dejstvi in okoliščinami, ki izhajajo tudi iz odločbe, ne pa zgolj z dejstvi in okoliščinami, ki izhajajo iz posredovanih zapisnikov ter elektronskih sporočil (kar je sodišče povzelo zgoraj), in ji predočiti tudi nameravano odločitev, ki je za tožnico nedvomno negativna, saj ji nalaga obveznost, ter ji dati možnost, da se o tem izjavi.
ZTuj-2 člen 78, 78/1, 85. ZUP člen 214, 214/1, 237, 237/2, 237/2-7.
tujec - omejitev gibanja - nastanitev v centru za tujce - predlog za vrnitev v prejšnje stanje - rok za vložitev tožbe - obrazložitev odločbe - absolutna bistvena kršitev določb postopka - enako varstvo pravic
Toženka v odločbi navaja določene okoliščine tožnikovega primera in povzema posamezne določbe ZTuj-2 (predvsem tiste, ki se nanašajo na izvajanje in trajanje izrečenega ukrepa ter možnost izreka milejšega ukrepa), pri čemer pa ne navede vsebine tistih zakonskih določb, ki urejajo, kdaj se sploh lahko tujcu izreče ukrep omejitve gibanja in namestitve v center, kar je za preizkus odločbe bistveno. Le tako je namreč mogoče razvideti tudi, katere okoliščine so ključne za izrek odrejenega ukrepa, ter preizkusiti, ali je bilo dejansko stanje ugotovljeno pravilno in popolnoma ter ali je bilo pravilno uporabljeno materialno pravo. Kadar je obrazložitev upravne odločbe glede katere od navedenih sestavin pomembno pomanjkljiva, odločbe ni mogoče preizkusiti, to pa je absolutna bistvena kršitev pravil upravnega postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP. Bistveno pomanjkljiva obrazložitev upravne odločbe pomeni tudi kršitev pravice stranke do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije. Ustrezna obrazložitev odločbe je namreč predpogoj za to, da lahko stranka odločbo učinkovito izpodbija. Po ustaljeni upravnosodni praksi zato pomanjkljive obrazložitve odločbe toženka ne more nadomestiti z odgovorom na tožbo v upravnem sporu.
Sodišče po pregledu izpodbijane prvostopenjske in drugostopenjske odločbe ugotavlja, da sta se prvostopenjski in drugostopenjski organ v obrazložitvi (zgolj) sklicevala na izvedenski mnenji o številu ur in vsebini osebne asistence za tožnika, iz same odločbe pa ne izhajajo konkretni razlogi, ki so organ vodili k zaključku in odločitvi, in sicer, zakaj organ šteje, da je uporabnik upravičen do 20 ur osebne asistence manj kot je veljalo od leta 2020 naprej. Upravna organa prve in druge stopnje se sploh nista opredelila do navedb tožnika in njegove dodatne medicinske dokumentacije v zvezi s poslabšanjem zdravstvenega stanja.
ZUP člen 113, 113/3, 113/3, 114, 114/1. ZUreP-1 člen 105, 105/4, 110, 110/7.
omejitev lastninske pravice - služnost v javno korist - elektroenergetski objekt - stroški postopka - stroški izvedenca - zavezanec za plačilo stroškov - plačilo stroškov postopka
V obravnavanem primeru se stroški postopka, odmerjeni z izpodbijanim sklepom, nanašajo na postopek omejitve lastninske pravice z ustanovitvijo služnosti v javno korist, ki ga je predlagala tožeča stranka. Ker je šlo za postopek omejitve lastninske pravice z ustanovitvijo služnosti v javno korist, voden na podlagi 110. člena ZUreP-1, ki je predstavljal pravno podlago za odločanje o zahtevku, so po presoji sodišča brezpredmetne navedbe tožeče stranke, da naj (trenutno) na spornem delu trase daljnovoda ne bi predstavljala razlastitvenega upravičenca. Pri uporabi pravne podlage glede odločanja o stroških je namreč odločilna vrsta postopka in ne sam razlog za zavrnitev zahtevka.
Samo dejstvo, da sta stranki z interesom v postopku omejitve svoje lastninske pravice z ustanovitvijo služnosti v javno korist zasledovali svoje legitimne interese (t. j. nasprotovanje omejitvi njune lastninske pravice z ustanovitvijo služnosti v javno korist) in v podkrepitev svojih navedb predlagali izvedbo dokazov, ki jih je upravni organ nato tudi izvedel, po presoji sodišča še ne pomeni krivdne oziroma povzročitve stroškov iz nagajivosti.