KZ-1 člen 191, 191/1, 191/3. OZ člen 181. ZPP člen 14.
vezanost civilnega sodišča na kazensko obsodilno sodbo - vezanost na kazensko sodbo - konkretizacija zakonskih znakov - odškodnina zaradi kršitve osebnostnih pravic - pravica do osebnega dostojanstva - pravica do zasebnosti - pravica do nedotakljivosti v zasebnem življenju - žrtev nasilja v družini
Pravdno sodišče je na ugotovitve kazenskega sodišča glede konkretizacije abstraktnega zakonskega stanju glede ravnanj toženca s tožnico vezano.
Pri kršitvah osebnostnih pravic posameznika, kot so pravica do dostojanstva, zasebnosti in nedotakljivosti, gre za zlorabo osebne integritete, ki posega v pravno zavarovano sfero oškodovanca. Pravnega varstva pa je deležen zgolj takšen poseg v sfero posameznika, ki je dovolj intenziven, da mu pravo daje pravno varstvo.
Že sam izvedenec je pojasnil, da vsaka žrtev nasilnega ravnanja reagira različno.
ZPP člen 19, 30, 30/1, 32, 32/2, 46, 46/1, 47, 47/1. ZIZ člen 62, 62/2. ZOdv člen 1, 1/1, 1/2.
spor o pristojnosti - stvarna pristojnost - nadaljevanje izvršilnega postopka kot pravdni postopek - odvetnik kot stranka v postopku - odvetnik kot tožnik - spor v zvezi z odvetniško storitvijo - odvetništvo - gospodarski spor
V obravnavani zadevi je tožnica odvetnica, toženka pa je gospodarska družba. Odvetništvo je kot del pravosodja samostojna in neodvisna služba, opravljajo ga odvetniki kot svoboden poklic (prvi in drugi odstavek 1. člena Zakona o odvetništvu). Glede na takšno opredelitev odvetništva odvetnik, ki opravlja svoj poklic individualno, nima statusa samostojnega podjetnika posameznika, kot ga ureja Zakon o gospodarskih družbah. Odvetnik ne opravlja gospodarske dejavnosti v tem pomenu, zato v primeru, če gre za pravdo, ki se vodi med odvetnikom in pravno osebo ter gre za razmerje iz opravljanja odvetnikove storitve, ne gre za gospodarski spor. Ob upoštevanju navedenega, vrednosti spornega predmeta (1.847,20 EUR) ter sedeža toženke (prvi odstavek 30. člena, prvi odstavek 46. člena in 48. člen ZPP), višje sodišče na podlagi prvega odstavka 25. člena ZPP in v zvezi z 2. točko 104. člena Zakona o sodiščih ugotavlja, da je za odločanje pristojno Okrajno sodišče v Ljubljani.
Sodišče prve stopnje je tako pravilno zavrglo tožbo v delu, v katerem tožnica zahtevek ugotovitev obstoja motilnega dejanja, slednje pa tudi nima vpliva na odločitev glede dajatvenega oz. prepovednega zahtevka.
izvršba na podlagi izvršilnega naslova - pravnomočna in izvršljiva sodba delovnega sodišča - primernost izvršilnega naslova - obračun davkov in prispevkov - neto in bruto plača - določljiva obveznost - vsebina predloga za izvršbo
Izrek sodbe iz individualnega delovnega spora, s katero je pravnomočno odločeno o vrnitvi delavca na delo in o obveznosti delodajalca zagotoviti mu vse pravice na podlagi pogodbe o zaposlitvi od 16.7.2018 dalje ter mu za čas od 16.7.2018 do vrnitve na delo plačati nadomestila plač z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za pretekli mesec, je dovolj natančen, da omogoča opredelitev upnikove terjatve. Pravice, ki delavcu v določenem časovnem okviru pripadajo pri pravni osebi, so namreč glede na njihovo naravo izračunljive oz. določljive.
Dolžnik ne prereka obstoja pogodbe o zaposlitvi, torej so mu znani vsi parametri, na podlagi katerih je mogoče izračunati oz. obračunati upnikovo terjatev iz naslova bruto plače.
Obveznost obračuna, odtegnitve in plačila davkov in prispevkov od delavčeve bruto plače je zakonsko določena obveznost, ki nastane v času izvršenega plačila plače in zato v izrek sodbe delovnega sodišča ne sodi.
Neto znesek plače je odvisen od stopenj, ki veljajo na dan nastanka davčne obveznosti in obveznosti plačila prispevkov (tj. na dan izplačila plače) in od takratnih osebnih okoliščin na strani zavezanca, zato ga v naprej ni mogoče predvideti.
Upnik mora v predlogu za izvršbo določno opredeliti višino neto zneskov, katerih izterjavo zahteva od dolžnika na podlagi sodbe delovnega sodišča.
Če iz izvršilnega predloga ne izhaja, na kakšen način je upnik izračunal svojo terjatev, zadošča, da dolžnik njegovemu izračunu ugovarja le s predložitvijo svojega izračuna.
ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-1, 89/2, 144, 146, 146/1.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - utemeljen razlog - prenehanje potrebe po delu - nadurno delo - razveljavitev sodbe
Večja obremenjenost tožnice v zadnjem mesecu pred odpovedjo bi lahko kazala, da organizacija njenega dela že pred odpovedjo ni bila ustrezna. Zato ni nepomembno, kaj je bil v obravnavanem primeru razlog za odrejanje nadurnega dela, ali se je to delo nanašalo na organizacijo dogodkov v živo in ali bi bilo mogoče z drugačno organizacijo dela doseči zmanjšanje ali celo ukinitev opravljanja nadurnega dela ter na ta račun ohraniti zaposlitev tožnice.
ZPP člen 286, 286/1, 286/a, 286a/4, 286a/5. OZ člen 12, 82, 82/2.
sistem prekluzij - prekluzija z dokaznim predlogom - prekluzija pred prvim narokom za glavno obravnavo - prepozen dokazni predlog - načelo ekonomičnosti in pospešitve postopka - tehtanje pravic - okoliščine konkretnega primera - neopravičen izostanek z naroka - razlaga nejasnih določil pogodbe - potrjen račun - praksa, vzpostavljena med pogodbenima strankama
Določbi 286. in 286.a člena ZPP se dopolnjujeta in nista v nekem hierarhičnem razmerju (in si torej tudi ne nasprotujeta). Splošno pravilo 286. člena torej še vedno velja. V vsakem posameznem primeru pa je ob upoštevanju danih okoliščin treba ugotoviti, ali in kako, glede na tehtanje med načelom ekonomičnosti in med načelom zagotavljanja materialno pravilne sodbe pravila iz (četrtega in petega odstavka) 286.a člena vplivajo na navedeno splošno pravilo.
Ob upoštevanju načela pospešitve postopka na eni strani in načela zagotavljanja materialno pravilne sodbe na drugi strani ter ob upoštevanju, da 1.) sta bili stranki štiri mesece prej povabljeni na prvi narok s posebnim opozorilom iz 286. in 286.a člena ZPP, 2.) je bil direktor tožene stranke s posebnim vabilom vabljen na zaslišanje na prvem naroku, a se naroka brez opravičila ni udeležil, 3.) je dejanska in trditvena podlaga tožeče stranke med njeno zadnjo pripravljalno vlogo in prvim narokom ostala enaka, 4.) je bil prokurist tožene stranke na prvem naroku predlagan v zvezi z enakimi dejstvi kot naj bi o njih izpovedal direktor, 5.) bi moralo sodišče prve stopnje za zaslišanje prokurista razpisati nov (dodatni) narok za glavno obravnavo, je bila odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi dokaznega predloga za zaslišanje prokurista pravilna.
Sodišče prve stopnje je v pritožbeno izpodbijanem sklepu navedlo številne objektivne okoliščine ponovitvene nevarnosti kot tudi okoliščine v zvezi z obtoženčevo osebnostjo, njegovim predhodnim življenjem, okoljem in razmerami v katerih živi, na podlagi katerih je utemeljeno zaključilo, da obstoji resna in povsem konkretna nevarnost, da bo obtoženi na prostosti nadaljeval z izvrševanjem kaznivih dejanj.
ZPP člen 249, 249/1. Pravilnik o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (2018) člen 38, 38/1-1, 40, 40/1.
izvedenina - nagrada izvedenca - pisni izvid in mnenje - nestrinjanje stranke z izvedenskim mnenjem - zbiranje in proučevanje dodatne dokumentacije - trditveno in dokazno breme
Pritožbeni razlogi, uperjeni zoper pravilnost izvedenskega mnenja, razen izjemoma, izvedenca ne morejo prikrajšati za pravico do nagrade. To bi si ta zapravil le, če se očitno ne bi ravnal po sklepu, s katerim ga je sodišče postavilo in mu opredelilo nalogo, in če svojega dela očitno ne bi opravil strokovno.
odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - potreba po delu
Predmet presoje v tem sporu je presoja tožniku podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi, toženka pa je tista, ki je bila ob odločitvi o zmanjšanju števila delavcev na destinaciji B. pristojna in dolžna preveriti, ali obstajajo potrebe po delu na drugi lokaciji, in posledično sprejeti odločitev, koliko in katerim delavcem bo odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga.
zahtevek za izdajo prepisa zemljiškoknjižnih listin - razpolaganje s skupnim premoženjem
Kadar eden od zakoncev po razpadu skupnosti brez soglasja drugega odsvoji del ali celoto njunega skupnega premoženja, ima drugi partner zoper bivšega partnerja do njega denarno terjatev. Ta po višini sicer ne more biti odvisna od tega, za koliko je bilo premoženje prodano, pač pa od njegove vrednosti, a se v praksi pogosto v skladu z načelom realne subrogacije uveljavlja da kupnina od prodane (dela) stvari spada v skupno premoženje. Nenazadnje je predlagatelj bil udeleženec Notarskega zapisa darilne pogodbe in pogodbe o delitvi solastnega premoženja notarke SV 289/07 z dne 3.4.2007, ob trditvah o razpadu skupnosti in nameravani vložitvi tožbe, ko bo zahteval izplačilo vrednosti svojega deleža prodane skupne stvari, po presoji pritožbenega sodišča izkazuje upravičen interesa iz 196. člena ZZK-1 za vpogled v zbirko listin.
Do izpodbijanja pravnih dejanj lahko pride torej samo, če dolžnikovo premoženje ne zadošča za poplačilo upnika. Izkazana mora biti neplačevitost dolžnika, ki prav zaradi izpodbijanega pravnega posla ne razpolaga z zadostnimi sredstvi za poplačilo upnikove terjatve.
Prvi odstavek 154. člena OZ določa, da se pri nesreči premikajočih se motornih vozil, ki je bila povzročena po izključni krivdi enega imetnika, uporabljajo pravila o krivdni odgovornosti. Če pa je krivda obojestranska, odgovarja vsak imetnik za vso škodo, ki jima je nastala, v sorazmerju s stopnjo svoje krivde (drugi odstavek 154. člena OZ). Tako je v zadnjem primeru odškodninska odgovornost sorazmerna stopnji krivde vsakega od imetnikov motornih vozil, pri čemer je ob tehtanju stopnje sokrivde po citirani določbi treba izhajati iz teže kršitve cestnoprometnih predpisov in s tem povezanega prispevka k nastanku prometne nesreče.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSC00063489
KZ-1 člen 205, 205/3, 205/3-1.
dokazna ocena - indic kot dokaz - indični dokaz - zaprt krog med seboj povezanih indicev - posredni ali indicijski dokazi
V obravnavani kazenski zadevi sodišče prve stopnje sicer ni razpolagalo z dokazom, ki bi obtoženca neposredno obremenjeval, kar tudi samo priznava, je pa kljub temu navedlo in uspešno dokazno ocenilo številne posredne dokaze (nekateri so bili že zgoraj predstavljeni), ki obtožencu z gotovostjo dokazujejo storitev očitanega mu kaznivega dejanja, saj predstavljajo zaprt indični krog.
ZDR-1 člen 6, 6/1, 13, 13/1, 35, 37, 43, 43/2, 45, 48, 48/1, 49, 49/1, 89, 89/1, 89/1-3, 89/2. ZPP člen 226, 226/4, 226/5. ZVZD-1 člen 5, 12, 12/1, 17. Uredba (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter razveljavitvi Direktive 95/46/ES člen 9, 9/2. ZVOP-1 člen 10, 10/3. ZUstS člen 48. ZNB člen 39, 39/1, 39/1-2, 39/1-3, 47.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - COVID-19 - pogoj PCT - zaščitna maska - ustavna odločba - obdelava osebnih podatkov - osebna okoliščina - diskriminacija - trpinčenje na delovnem mestu
Tožnica v pritožbi neutemeljeno vztraja pri stališču, da bi morala biti zahteva po izpolnjevanju PCT pogoja oziroma predložitvi dokazil s tem v zvezi določena s pogodbo o zaposlitvi; zahteve, ki se nanašajo na varno delovno okolje, je bila toženka kot delodajalec dolžna sprejeti; z njimi ni posegla v pravice tožnice niti ji ni nalagala dodatnih obveznosti iz delovnega razmerja, razen v okviru spoštovanja in izvajanja predpisov in ukrepov o varnosti in zdravju pri delu.
V primeru odklonilnega odnosa do cepljenja oziroma testiranja (ali nošenja mask) ne gre niti za prepričanje niti za drugo osebno okoliščino v smislu prvega odstavka 6. člena ZDR-1. Osebne okoliščine so tiste osebne lastnosti, ki si jih posameznik ne izbere oziroma jih ne more spremeniti oziroma se jim zlahka odreči; izpolnjevanje PCT pogoja oziroma odklanjanje testiranja pa je stvar odločitve posameznika.
DZ člen 141, 141/1, 157, 157/2, 157/3, 159, 161. ZIZ člen 9, 46, 46/1, 226, 238f. ZNP-1 člen 108.
ukrepi za varstvo koristi otroka - začasna odredba o stikih - stiki z otrokom - določitev stikov z otrokom - stiki pod nadzorom strokovnih delavcev - pogoj za izdajo začasne odredbe - ogroženost otroka - dejansko stanje v času izdaje odločbe - navajanje novih dejstev v pritožbi - denarna kazen kot sredstvo izvršbe - višina denarne kazni - pravica do osebnih stikov z otrokom - izvršitev odločbe o osebnih stikih
Otrok je ogrožen, če utrpi ali je zelo verjetno, da bo utrpel škodo, in je ta škoda oziroma verjetnost, da bo škoda nastala, posledica storitve ali opustitve staršev ali posledica otrokovih psihosocialnih težav, ki se kažejo kot vedenjske, čustvene, učne ali druge težave v njegovem odraščanju; škoda obsega škodo na telesnem ali duševnem zdravju in ravnovesju otroka in na otrokovem premoženju (drugi in tretji odstavek 157. člena DZ). Otrok ima pravico do stikov z obema staršema in oba od staršev imata pravico do stikov z otrokom, s stiki se zagotavljajo koristi otroka (prvi odstavek 141. člena ZD). Stroka je enotna, da neizvajanje stikov otroka s staršem, pri katerem ne živi, če ni kakšnih posebnih okoliščin na strani tega starša, ogroža otrokov zdrav, celosten razvoj. Da so stiki otroka z obema staršema (in tudi drugi starosti otroka primerni socialni stiki) potrebni, pretirano navezovanje otroka le na enega starša pa za otroka škodljivo, je znano tudi vsakemu povprečnemu človeku, na CSD pa so zaposleni strokovnjaki. Zakon določa, da ima mnenje CSD v postopkih, v katerih se odloča o ukrepih za varstvo koristi otrok, posebno težo (108. člen ZNP-1). Če otrok s staršem, ki ima primerne starševske kapacitete, in da jih predlagatelj ne bi imel, ni z ničemer izkazano, nima stikov, pride do odtujitve, ki je lahko razlog za vedenjske in čustvene težave, ki povzročajo škodo v razvoju otroka.
prodajna pogodba - stranke pogodbenega razmerja - poslovno sodelovanje - računi izdani na drugo ime - carinjenje blaga - uvoz blaga - prepozen dokazni predlog - takojšnje uveljavljanje bistvenih kršitev določb pravdnega postopka
Dokazni postopek je tudi potrdil navedbe tožene stranke, da je bilo tožeči stranki znano, da je posel v zvezi s prodajo stavbnega pohištva vodil A. A. (ki je izvajal tudi montažo stavbnega pohištva). Slednji se je dogovoril za posel, način plačila, pa tudi vgradnja oken in vrat je potekala ob obojestranski komunikaciji A. A. in tožeče stranke. Tožena stranka stavbnega pohištva, ki je navedeno v vtoževanih računih, ni niti naročila niti prevzela, je pa na prošnjo A. A. pristala na to, da se na njeno ime izstavijo računi in izvede carinjenje blaga ob uvozu le-tega v EU. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ugotovilo (kar je tudi prepričljivo obrazložilo), da je bil posel sklenjen med tožečo stranko in A. A. ter da so vsi pogovori, vključno z reševanjem reklamacij, potekali med njima.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00064268
OZ člen 173, 173/1, 174, 174/1, 174/2, 180, 180/2, 375, 375/1.
denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo - denarna odškodnina za duševne bolečine - duševne bolečine zaradi posebno težke invalidnosti bližnjega - zavrnitev dokaznega predloga za postavitev novega izvedenca - višina odškodnine za nepremoženjsko škodo - sprememba višine odškodnine - odškodnina iz naslova nege in pomoči - merila za določitev urne postavke - odškodnina za pomoč in postrežbo med zdravljenjem - renta za izgubljeno preživljanje - obrestne obresti (procesne obresti) - prepoved anatocizma - določnost zahtevka
Presoja višine odškodnine za nepremoženjsko škodo - duševne bolečine zaradi posebno hude invalidnosti bližnjega.
Pritožba opozarja, da sodna praksa ne pozna pojma aktivne nege, ki ga je nekajkrat uporabilo sodišče prve stopnje, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pojem, ki ga je uporabilo sodišče prve stopnje, razumljiv in tudi ustrezno poimenovan. Gre za razlikovanje med časom, ki ga tožnica porabi za to, da dejavno (aktivno) neguje oškodovanca (npr. umivanje, hranjenje, obračanje, fizioterapija) in časom, ko tožnica ne izvaja nobenih aktivnih opravil v zvezi z oškodovancem, vendar je v nenehni pripravljenosti, če bo potreboval pomoč ali postrežbo. Tudi izvedensko mnenje ločuje med aktivno pomočjo in stalno prisotnostjo. Pritožbeno sodišče ne dvomi, kar izpostavlja pritožba, da oškodovanec pogosto potrebuje različne stvari (pritožba med drugim izpostavlja, da mu je treba prinesti pijačo, telefon, popraviti ude na vozičku ipd.), vendar je jasno, da takšna opravila ne terjajo veliko časa – le nekaj minut. Brez dvoma je takšna stalna pripravljenost in odzivnost za negovalca obremenjujoča in izčrpavajoča, vendar to še ne pomeni, da je za ves ta čas, ko je tožnica v pripravljenosti oziroma ko nadzira oškodovanca, tudi upravičena za plačilo tuje nege in pomoči v smislu 174. člena OZ.
Tožnica je sama navedla, da je pred nesrečo partner edini v družini imel zaposlitev in praktično poskrbel za celotno družino. Izpovedala je, da je bila pred nesrečo gospodinja, ki se je posvečala gospodinjskim opravilom ter skrbi za mladoletnega sina, partner pa je bil njen naslon in opora (15. točka obrazložitve izpodbijane odločbe). Torej je jasno, da je pretežni del gospodinjskih opravil tožnica opravljala že pred nesrečo, zato teh del ni mogoče šteti kot pomoč in nego oškodovanca v smislu 174. člena OZ.
Drugi tožnik je posredni oškodovanec, tem pa zahtevek iz naslova rente pripada le v primeru, ko je neposredni oškodovanec umrl (173. člen OZ), zato škoda iz naslova domnevno izgubljenega preživljanja, ki jo vtožuje drugi tožnik, ni pravno priznana škoda. Ti razlogi so po oceni pritožbenega sodišča pravilni, pritožba pa jih konkretizirano sploh ne izpodbija.
Četudi se v pravniškem žargonu uporablja izraz »procesne obresti«, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da uporaba tega neformalnega, žargonskega izraza v tožbenem zahtevku ni zadosti določna, saj ni jasno, za katero vrsto obresti gre (zamudne ali pogodbene) in za kakšno obrestno mero. Zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da se ta del zahtevka zavrne.
sprememba ureditve stikov - sprememba izvajanja stikov - sodna poravnava - spremenjene okoliščine - ogroženost otroka - nesreča - primernost staršev - mnenje otroka - pravica otroka, da izrazi svoje mnenje - sposobnost otroka, da izrazi svoje mnenje - otrok s posebnimi potrebami - prava volja otroka - odločilna volja in koristi otroka starega več kot 14 let
Iz celotnega spisa in tudi pritožbe je razbrati, da predlagateljica očetu pripisuje odgovornost za nezgodo sina in da prav na tem dogodku v veliki meri gradi svojo tezo o očetovi neprimernosti za stike z otroki in njihovi domnevni ogroženosti. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo in temu mnenju se pridružuje tudi pritožbeno sodišče, da je šlo za enkratni dogodek v preteklosti, ki sam po sebi še ne more dokazovati, da oče ne bi bil primeren za vzgojo oziroma stike z otroki. Zato je sodišče prve stopnje ravnalo prav, ko se ni spuščalo v vprašanja v zvezi z odgovornostjo za to nezgodo in ko ni dopustilo razprave glede načina in vzrokov za razpad zunajzakonske skupnosti ter glede nasilja nad predlagateljico (kar neutemeljeno očita sodišču prve stopnje pritožba), saj predmet tega postopka ni presoja, kdo je odgovoren za nezgodo in kaj se je dogajalo med udeležencema postopka, temveč vprašanje, ali so se v času od določitve stikov (januarja 2020) okoliščine pri otrocih in/ali starših oziroma koristi otrok tako spremenile, da terjajo poseg v s poravnavo dogovorjeni režim stikov.
V nepravdnih postopkih, kjer se odloča o pravicah in koristih otrok, je zelo pomembno, da se sliši mnenje otrok, kolikor so ga otroci sposobni izraziti (primerjaj 96. člen ZNP-1). Zakon ne določa starostne meje, kdaj se šteje, da je otrok sposoben izraziti svoje mnenje, starost 15 let pa določa kot mejo, ko ima otrok (če to želi) pravico tudi aktivno sodelovati v postopku (drugi odstavek 45. člena ZNP-1).
Evidentno je, da 15 let star fant, ki lahko uspešno zaključi osmi razred osnovne šole (pa četudi z nekaj učne pomoči in prilagoditve), ni na ravni štiri- do petletnega otroka in je tudi zmožen izraziti svojo voljo in mnenje brez tuje pomoči. Pritožnica z obširnimi navedbami, da naj B. ne bi bil sposoben sam izraziti svoje volje in želja o stikih z očetom, diskriminira in neutemeljeno invalidizira lastnega otroka. Pri tem se pritožnica tudi logično zapleta: tako na primer v pritožbi obširno navaja, da ne CSD ne sodišče naj ne bi bila sposobna opraviti razgovora s tako hudo poškodovano osebo, hkrati pa se sklicuje na to, da je s svojo izjavo sodišču prenesla »pravo voljo« B. (peti odstavek na drugi strani pritožbe); pritožnica ni po izobrazbi ne nevrologinja ne pedopsihiatrinja ne druga medicinska strokovnjakinja, temveč pravnica – enako kot razpravljajoča sodnica. Ni jasno, na čem pritožnica gradi svoje prepričanje, da je ona sposobna ugotoviti in prenesti pravo voljo »tako hudo poškodovane osebe,« hkrati pa to zmožnost odreka tako sodišču kot strokovnjakom centra za socialno delo.
gospodarski spor majhne vrednosti - izvedba naroka v sporu majhne vrednosti - zahteva stranke za izvedbo naroka - izvedba naroka na predlog stranke - dokazni predlog - predlog za zaslišanje priče - načelo ekonomičnosti - zavrnitev dokaznih predlogov - kršitev pravice do izjave
Utemeljeno pritožba opozarja, da je sodišče prve stopnje besedno zvezo "zahtevati izvedbo naroka" iz drugega odstavka 454. člena ZPP razlagalo preozko. Vsebinske razlike med besedo predlagati in zahtevati namreč ni, vsaj ne v smislu razumevanja navedenega odstavka 454. člena ZPP. Tožeča stranka je v dopolnitvi tožbe z dne 23. 9. 2021 navedla, da "predlaga, da naslovno sodišče razpiše narok, na njem izvede predlagane dokaze...". Iz navedenega po mnenju pritožbenega sodišča izhaja, da je tožeča stranka zahtevala izvedbo naroka v skladu z drugim odstavkom 454. člena ZPP.
podaljšanje pripora po vloženi obtožnici - begosumnost - tuj državljan - načelo sorazmernosti - ukrepi za zagotovitev obtoženčeve navzočnosti - obrazložitev sklepa o priporu - pravica do izjave
Res je, da sodišče prve stopnje o dveh izjasnitvah ni razlogovalo, vendarle pa to samo po sebi še ne pomeni, da je s tem prekršilo pravico do izjave oziroma do obrambe posameznega obdolženca, saj je vsebinsko videti, da sta zagovornika povsem enake navedbe ponovila tudi v pritožbi, o kateri pa je sodišče odločilo z izpodbijano odločbo.
Pripor ni edini ukrep za zagotovitev navzočnosti tujca, državljana EU v kazenskem postopku, ki se vodi v naši državi, gotovo pa je, da bi izpustitev tujca na prostost samo zaradi tega pomenila ravnanje, ki bi bilo v flagrantnem nasprotju z načeli hitrosti in ekonomičnosti postopka, o čemer se je sodna praksa doslej tudi že izrekla.