Prvostopenjski organ v skopi obrazložitvi izpodbijane odločbe zgolj navaja posamezne določbe relevantnih predpisov, ne navede pa konkretnega izračuna davčne osnove za vsako od obravnavanih tožnikovih nepremičnin. Izpodbijana odločba ne vsebuje obrazložitve odmere davka od premoženja za vsako posamezno nepremičnino tožnika. Prvostopenjski organ ni opravil subsumpcije konkretnega primera pod relevantno določbo predpisa, ki predstavlja pravno podlago za odmero davka od premoženja.
Iz izreka izpodbijane odločbe so razvidni zgolj navedba nepremičnin in namenska raba nepremičnin, višina davčne osnove, davčna stopnja, vrednost m², ni pa razvidno, kako in na osnovi katerih konkretnih določb je bila izračunana upoštevna površina, kako je bila izračunana davčna osnova za vsako konkretno nepremičnino v občini Domžale za leto 2021. Vse to pa so elementi, ki so nujni za izračun sporne davčne obveznosti.
V konkretnem primeru gre za vprašanje, ali pridobljeno premoženje (posledica katerega je vračilo BPP) spada v stečajno maso ali ne, zaradi česar je poslovna sposobnost tožnika omejena. To pomeni, da lahko procesna dejanja opravlja le po stečajnem upravitelju kot zakonitem zastopniku oz. po pooblaščencu, ki ima za vložitev tožbe odobritev stečajnega upravitelja.
Tudi v prekrškovnih postopkih je treba uporabiti stališča, ki so se oblikovala v sodni praksi Vrhovnega sodišča v zvezi s kazenskimi zadevami in izhajajo iz ustaljene prakse Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP). Glede vprašanja, kdaj brezplačno zastopanje po zagovorniku v prekrškovnem postopku zahtevajo interesi pravičnosti, da bo ustrezno varovana človekova pravica iz točke (c) tretjega odstavka 6. člena EKČP, je treba uporabiti kriterije, ki sta jih ESČP in Vrhovno sodišče uporabila v zvezi z brezplačnim zastopanjem po zagovorniku v kazenskem postopku, in sicer je treba upoštevati: (1) resnost kršitev in teža zagrožene kazni ter (2) kompleksnost obravnavane zadeve in v tej zvezi tudi osebnostne lastnosti obdolženca.
Tožnikova prošnja z dne 27. 6. 2024 je vsebovala le navedbo, da tožnik prosi za BPP za sestavo in vložitev zahteve za sodno varstvo in zastopanje pred sodiščem prve stopnje, na poziv Bpp 692/2024 z dne 4. 7. 2024 pa je tožnik odgovoril dne 15. 7. 2024 in dodal zgolj to, da "nima ustreznega znanja in ni zmožen ter sposoben lastnega zastopanja in varovanja pravnih interesov ter koristi v prekrškovnem postopku", zaradi česar potrebuje kvalificirano pravno pomoč zagovornika, ki mu bo nudil ustrezno formalno in materialno obrambo. Tožnik oziroma njegov pooblaščenec ni konkretno navedel okoliščin, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati, da tožnik nima ustreznega znanja in da ni zmožen lastnega zastopanja v postopku. Šele v tožbi se je tožnikov pooblaščenec konkretneje skliceval na tožnikove osebne okoliščine (da nima dokončane osnovne šole, da ne zna in ne more uporabljati računalnika, ker nima elektrike), ki da utemeljujejo potrebo po kvalificirani pravni pomoči v prekrškovnem sodnem postopku, vendar je tožnik s temi navedbami v upravnem sporu prekludiran.
Glede drugih okoliščin zadeve se tožnik v odgovoru z dne 15. 7. 2024 ni izjavil in niti v tožbi ni prerekal ocene tožene stranke iz izpodbijane odločbe, da zadeva ni pravno in dejansko zapletena.
Glede resnosti kršitev in teže izrečene sankcije je tožena stranka pravilno upoštevala, da gre za prekrškovni (in ne kazenski) postopek, tožnik pa se do višine izrečenih glob in v tem smislu do teže sankcije in njenih posledic (tudi v smislu druge alineje prvega odstavka 24. člena ZBPP) niti ne opredeljuje, pač pa le navaja, da je ne zmore plačati. Glede izrečene stranske sankcije 5 kazenskih točk tožba le pavšalno in hipotetično izpostavlja, da tožniku ob "pridobitvi" novih točk grozi trajen odvzem vozniškega dovoljenja, kar samo po sebi prav tako ne kaže, da bi bila dodelitev BPP utemeljena zaradi same teže izrečene sankcije. Tožnik še navaja, da mu po ZP-1, če globe ne bo plačal, grozi nadomestitev denarne globe z zaporno kaznijo, glede česar se je že tožena stranka v izpodbijani odločbi opredelila, tj., da je v tem primeru možna nadomestitev z delom v splošno korist (19.a, 192.a in 192.b člen ZP-1) ali obročno odplačilo (18. člen ZP-1). Sodišče pripominja, da se izrek nadomestnega zapora izvede po posebnem postopku (gl. 192.a - 192.č ZP-1) in ne avtomatično ob neplačani globi.
Tožnici sta vložiti izpodbojno tožbo, v kateri predlagata, da sodišče odločbo toženke o zavrnitvi zahteve za pridobitev kvalificiranega deleža v Zavarovalnici odpravi. Glede na okoliščine, da tožnici nista več lastnici delnic Zavarovalnice, saj je imetnik vseh delnic Zavarovalnice (sedaj v likvidaciji) družba E., Luxembourg in ne tožnici, sodišče ugotavlja, da si tožnici v tem postopku na način, kot predlagata v izpodbojnem tožbenem zahtevku, tudi če bi bilo tožbi ugodeno, očitno ne moreta izboljšati svojega pravnega položaja, saj nista več lastnici delnic Zavarovalnice. Pravni interes pa je po 6. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1 procesna predpostavka za odločanje v tem upravnem sporu.
V obrazložitvi izpodbijane odločbe davčni organ na straneh 3 do 4 in 7 do 8 navaja vsebino 32. člena ZDDPO-2 v besedilu, veljavnem v relevantnem obdobju ter, da je tožnik prejel presežek posojil od družbe A., ki je bila v skladu z določbo 17. člena ZDDPO-2 s tožnikom povezana oseba. Iz dejanskega stanja, navedenega v obrazložitvi izpodbijane odločbe, pa ne izhaja ugotovitev relevantnega dejstva, da gre za posojilo, prejeto od tožnikovega delničarja, ki ima kadarkoli v davčnem obdobju neposredno ali posredno v lasti najmanj 25 % delnic ali glasovalnih pravic pri tožniku. Tožnik v tožbi navaja, da sta z družbo A., d.o.o. povezani osebi, kot to določa 17. člen ZDDPO-2, vendar preko fizične osebe A. A., ki ima v obeh navedenih družbah 100 % lastniški delež in od 4. 11. 2024 dalje tudi opravlja funkcijo direktorja. Tožnik in družba A., d.o.o. sta sestrski družbi, ker imata istega lastnika. Družba A., d.o.o., pa s tožnikom ni lastniško povezana oseba in nima vsaj 25 % delnic tožnika ali vsaj 25 % glasovalnih pravic v tožniku. Gre za tožbeni ugovor, ki je relevanten glede na pravilno uporabo 32. člena ZDDPO-2, ki pa ga sodišče ne more preizkusiti, saj glede navedenega dejstva dejansko stanje v konkretnem primeru ni bilo ugotovljeno.