Toženka, ki je ravnala kvalificirano nedobroverno, se zato ne more uspešno sklicevati na peti odstavek 324. člena ZFPPIPP, ki zaradi varstva kupca prepoveduje ničnostne, izpodbojne in druge zahtevke, s katerimi se posega v kupčeve pravice. Situacija, ko kupec ravna kvalificirano slaboverno, se namreč v bistvenem razlikuje od položaja, ki ga navedeno zakonsko pravilo varuje, in jo je treba z argumentacijo teleološko redukcije izvzeti. Namen citirane zakonske določbe je varstvo poštenega kupca, kar pomeni, da so iz varstva izključeni primeri, ko gre za okoriščenje nepoštenega kupca na račun izgube lastninske pravice poštenega zunajknjižnega lastnika, zlasti kadar sodišče ugotovi zlorabo pravil stečajnega postopka. Jezikovni pomen citirane zakonske določbe je namreč ob ugotovljeni zlorabi stečajnega postopka prebit. To pomeni, da peti odstavek 324. člena ZFPPIPP ne varuje situacij, ko kupec ravna kvalificirano nedobroverno ali celo sodeluje pri zlorabi - gre namreč za ti. "prekrito pravno praznino". Vrhovno sodišče je že zavzelo stališče, da se načelo vestnosti in poštenja ter prepovedi zlorabe pravic (7. člen OZ) upošteva tudi pri pridobitvi pravic v sodnem postopku, torej tudi pri pridobitvi originarne lastninske pravice kupca na podlagi javne dražbe v stečaju. Okoliščina, da je kupec nepremičnino kupil na javni dražbi, torej ne pomeni, da je mogoče preseči temeljna načela OZ (npr. načelo prepovedi zlorabe pravic) in splošne predpostavke za veljavnost posla (npr. določila o dopustnem predmetu pogodbe, 34. člena OZ). Stranki, ki izjavita voljo za sklenitev določenega pravnega posla, morata ob izpolnjenosti splošnih predpostavk za veljavnost posla upoštevati, da mora vsaka pogodbena obveznost imeti dopustno podlago (prvi odstavek 39. člen OZ). Ta je nedopustna, če je v nasprotju z ustavo, s prisilnimi predpisi ali z moralnimi načeli (drugi odstavek 39. člena OZ). Pogodbo z nedopustno kavzo zadanejo sankcije ničnosti ne glede na to, na kakšen način je bila sklenjena (prvi odstavek 86. člena OZ). Prodajna pogodba, sklenjena v stečajnem postopku z namenom izigrati tožnika (zunajknjižnega lastnika) in ga prikrajšati v njegovih premoženjskih pravicah je tako zaradi nasprotovanja moralnim načelom nična. Določba petega odstavka 342. člena ZFPPIPP namreč kupca ne varuje, kadar gre za zlorabo pravil stečajnega postopka zaradi dosege nedopustnega cilja.
Terjatve na plačilo odškdonine zaradi smrti bližnjega, kakršne proti stečajnemu dolžniku uveljavljajo tožniki, niso med izjemami iz tretjega do petega odstavka 59. člena ZFPPIPP. Izjeme je treba vselej razlagati ozko, še toliko bolj, kadar ima razlaga tako usodne posledice, kot jih ima zamuda roka za prijavo terjatve – materialnopravni učinek, ki se kaže kot prenehanje terjatve. Vrhovno sodišče zato ne pritrjuje tezi, da trimesečni rok za prijavo teče od smrti bližnje tožnikov oziroma da bi bilo treba terjatev, nastalo po začetku stečajnega postopka, prijaviti v določenem časovnem obdobju po njenem nastanku. Opore za tako razlago v ZFPPIPP ni.
Le tiste terjatve, za katere ZFPPIPP izrecno določa, so izjeme, ki kljub temu, da so nastale po začetku stečajnega postopka in bi se po prvem delu zakonske norme prvega odstavka 354. člena ZFPPIPP prav tako štele kot strošek, to niso, temveč se poplačajo iz razdelilne mase. Ker med temi izjemami ni terjatev, kot jih proti toženki uveljavljajo tožniki, je za njihovo opredelitev pomembno le, da so nastale po začetku stečajnega postopka in so torej strošek v smislu prvega odstavka 354. člena ZFPPIPP. Stroškov pa v stečajnem postopku nikdar ni treba prijavljati, kar izhaja ravno iz četrtega odstavka 296. člena ZFPPIPP.
Za uveljavitev terjatve, nastale po začetku stečajnega postopka in ki šteje kot strošek postopka, je pravilen dajatveni tožbeni zahtevek.
Vzajemno neizpolnjeni kondikcijski zahtevki, ki jih urejajo pravila pogodbenega prava, spadajo v kategorijo »medsebojnih terjatev na podlagi vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe« (pododdelek 5.3.3 ZFPPIPP). Ker za take terjatve ne nastanejo pravne posledice začetka stečajnega postopka in ker tudi niso predvidene omejitve glede ugovora sočasne izpolnitve, je toženka upravičena zahtevati, da sodišče izpolnitev njene obveznosti veže na istočasno izpolnitev tožničine obveznosti. Sodišči prve in druge stopnje sta zato nepravilno zavrnili ugovor sočasne izpolnitve.
Managerska pogodba ni predvidevala odpravnine pri odpoklicu na podlagi 221.i člena ZFPPIPP. Revident se s tem ne sooči in zato ne more biti uspešen z revizijskim očitkom glede odpravnine.
Sodišče pri presoji sklepa upravnega odbora o izplačilu zavarovalnine z dne 6. 10. 2014 ni zmotno uporabilo 151. člen ZFPPIPP, s tem ko je štelo, da sklep pomeni nedovoljeno razpolaganje s premoženjem v času, ko so že nastopile pravne posledice prisilne poravnave in ga tako štelo za ničnega.
V nasprotju z nemško kasnejšo ureditvijo, ki upnika iz kapitalskega posojila obravnava kot podrejenega insolvenčnega upnika, takšne posledice niso izrecno urejene v slovenski zakonodaji. Tega ne ureja 498. člen ZGD-1, prav tako pa tudi ZFPPIPP, ki je substančni zakon za postopke insolventnosti, nima posebnih določb, ki bi se nanašale na položaj upnikov iz kapitalskih posojil.
Brez posebne ureditve takšnega položaja pa razlago, ki jo ponuja revidentka v reviziji, izključuje povsem jasna določba prvega stavka prvega odstavka 498. člena ZGD-1, ki določa, da [D]ružbenik …... ne more proti družbi uveljavljati zahtevka za vračilo posojila v stečajnem postopku.... Takšna določba ne ponuja možnosti razlage, da naj bi se s tem zgolj spremenila narava terjatve iz navadne v podrejeno in naj se posledično to zgolj upošteva v smislu vrstnega reda poplačila po 359. členu ZFPPIPP.
Pogodba 2013 je bila med tožnico in prvo toženko veljavno sklenjena s prvim tožničinim naročilom lekarniškega blaga prvi toženki po tožničinem prejemu Pogodbe 2013.
Načeloma je fiduciarna cesija (za razliko od zastavne pravice) neakcesorna oblika zavarovanja. Vendar pa drugi stavek prvega odstavka 207. člena SPZ (neakcesornost relativizira, ker) vsebuje pravno domnevo, da je pridobitelj/fiduciar pridobil terjatev pod razveznim pogojem plačila zavarovane terjatve. S konstrukcijo fiduciarnega prenosa kot pogojnega odstopa terjatve ta pravna domneva ustvarja učinke, ki so zelo podobni akcesornosti. To pomeni, da se s plačilom zavarovane terjatve imetništvo terjatve avtomatično vrne k odstopniku/cedentu. Vendar imata stranki možnost, da se dogovorita drugače (npr. da pride po plačilu zavarovane terjatve do prenosa terjatve nazaj na odstopnika šele s povratnim prenosom) - torej da cesija ni pogojna. V konkretnem primeru je tak dogovor obstajal. Po Sporazumu je namreč obstajala obveznost povratne cesije; ni torej šlo za samodejno povratno cesijo ob plačilu zavarovanega dolga, temveč je bilo v drugem odstavku 5. člena Sporazuma dogovorjeno, da bo prevzemnik s povratno cesijo vrnil odstopljene terjatve.
Prvo toženkino terjatev, priznano v stečajnem postopku, je mogoče (kot nasprotno terjatev) uveljavljati z materialnopravnim ugovorom, da je terjatev tožnice ugasnila zaradi pobotanja na podlagi zakona (ZFPPIPP), ker je (še vedno) obstoječa in nepobotana.
Ker je bil v konkretnem primeru tudi izrecno dogovorjen povratni prenos terjatev na cedenta in je fiduciarna cesija praviloma diskretnega značaja (kar pomeni, da zanjo vesta le odstopnik/cedent in prevzemnik/cesionar ter kvečjemu še dolžnik zastavljene terjatve), se v konkretnem primeru odstopljene terjatve zaradi stečaja tožnice niso avtomatično/samodejno vrnile v sfero cedenta, temveč je potrebna povratna cesija odstopljenih terjatev.
Revizija se dopusti glede vprašanja ali je določilo drugega odstavka 34. člena ZFPPIPP-G, ki določa, da se spremenjeni 391. člen ZFPPIPP uporablja za vse postopke osebnega stečaja, ki se začnejo po uveljavitvi tega zakona, torej tudi za pravne posle in druga pravna dejanja, ki so bila izvršena pred začetkom veljave tega zakon in za katere se je triletno obdobje izpodbojnosti po predhodno veljavnem zakonu že izteklo, skladna z Ustavo Republike Slovenije.