V splošnem jeziku je poslovodja tisti, ki vodi posle družbe. Jezikovna razlaga 42. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) sama po sebi omogoča sklep, da dejanski direktor ustreza pojmu poslovodje, saj je dejanski direktor oseba, ki vodi posle družbe. Namen, ki ga zasleduje določilo 42. člena ZFPPIPP o odškodninski odgovornosti poslovodstva, je v tem, da se upnikom stečajnega dolžnika nadomesti škoda, ki jim je nastala zaradi protipravnega ravnanja oseb, ki so pri vodenju poslov družbe opustile opravo dejanj ali so ravnale v nasprotju s prepovedmi, določenimi v prvem odstavku 42. člena ZFPPIPP. Tudi po splošnih pravilih o odgovornosti za škodo, se je vsakdo dolžan vzdržati ravnanja, s katerim bi drugemu utegnil povzročiti škodo. Upoštevaje navedeno je povsem razumna razlaga, da dejanski direktor, ki dejansko vodi poslovanje družbe, družbi oziroma njenim upnikom odgovarja za škodo, ki družbi oziroma njenim upnikom nastane v zvezi z poslovanjem družbe.

Iz navedenih razlogov izhaja, da ni mogoče slediti ozki jezikovno - sistematični razlagi določbe prvega odstavka 42. člena ZFPPIP v zvezi s 1. točko prvega odstavka 8. člena ZFPPIPP, na podlagi katere je mogoče zaključiti, da dejanski direktor ni odgovoren za škodo, ki jo je upnikom insolventne družbe povzročil s poslovodenjem družbe iz razloga, ker dejanski poslovodja ni zakoniti zastopnik družbe. Vpliv osebe, ki vodi posle družbe, na njeno poslovanje in rezultate je popolnoma enak, če je ta oseba dejanski poslovodja ali pa zakoniti poslovodja. S stališča upnikov, ki jim je povzročena škoda, je povsem nepomembno, ali je oseba, ki je škodo povzročila, dejanski ali zakoniti poslovodja družbe. Povsem jasno je, da je treba pojem poslovodstva iz prvega odstavka 42. člena ZFPPIPP razlagati tako, da za škodo, ki je nastala družbi oziroma njenim upnikom, odgovarja tudi oseba, ki je posle družbe vodila kot dejanski direktor.

Položaj se pri poslih kot je operacija sale and lease back oziroma kombinacija pravnih poslov s podobnim učinkom v bistvenem razlikuje od položajev, ki se zasnujejo pri običajni pogodbi o finančnem leasingu.

V primeru razveze pogodbe zaradi dolžnikove neizpolnitve je upnik ostal lastnik stvari, kar je bil že ob sklenitvi običajne pogodbe o finančnem leasingu in za razliko od prej navedenih položajev lastninska pravica nanj ni prešla iz dolžnikove premoženjske sfere, temveč je upnik (za dolžnika) predmet lastninske pravice kupil od tretjega.

Princip poračuna koristi z odškodnino (compensatio lucri cum damno) ne konstituira zahtevka oškodovalca v razmerju do oškodovanca, temveč zavezuje le k ustreznemu upoštevanju pri odmeri odškodnine (prim. tretji odstavek 243. člena OZ). Takšno razumevanje odreka pomen okoliščini, da korist morda v okoliščinah primera presega odškodnino, ki bi jo bila pogodbi nezvesta stranka dolžna plačati zaradi kršitve pogodbe.

Institut neupravičene pridobitve zamejujejo drugi instituti obligacijskega prava, zlasti pogodba in delikt, poleg njiju tudi pravila stvarnega prava. Pravo neupravičene obogatitve naj namreč skrbi za harmonijo znotraj pravnega reda, ga dopolnjuje in izpopolnjuje, ne sme pa ogrožati njegove notranje skladnosti in rušiti ravnotežja. Zato je treba posebno pozornost nameniti odgovoru na vprašanje, ali institut neupravičene obogatitve v okoliščinah primera morda lahko izvotli pomen drugih upoštevnih pravil obligacijskega prava. Smisel in namen obogatitvenih zahtevkov ni niti obid niti dopolnjevanje pogodbeno urejene vsebine.

Dejstvo, da vrednost vrnjenega predmeta leasinga, ki je z njim zlita, presega odškodnino za škodo, ki je zaradi kršitve pogodbe in razveze pogodbe nastala leasingodajalcu, samo zase v okoliščinah primera ne utemelji zahtevka leasingojemalca iz naslova neopravičene obogatitve za plačilo tu obravnavanega presežka v razmerju do leasingodajalca.

Če bi v okoliščinah primera pritrdili utemeljenosti obogatitvenega zahtevka, bi (revizijsko) sodišče z institutom neopravičene obogatitve poseglo v pogodbeno opredeljeno vsebino pravic in obveznosti pravdnih strank.

Ker je predmet revizijskega izpodbijanja pravnomočna sodba, izdana pred sodiščem druge stopnje (prvi odstavek 370. člena ZPP), se v okviru uveljavljanja tega revizijskega razloga preizkuša (le) pravilnost materialnopravnih stališč, ki jih je zavzelo sodišče druge stopnje v izpodbijani sodbi.

V primeru, ko se tožeča stranka, ki izpodbija učinke pravnega dejanja stečajnega dolžnika, pri tem sklicuje na posamezno domnevo iz tretjega odstavka 272. člena ZFPPIPP, ni dolžna utemeljevati in ponujati dokazov glede insolventnosti dolžnika v času oprave izpodbijanega dejanja. Sodišče se mora s to dejansko predpostavko ukvarjati šele v primeru, ko to postane med strankama sporno. To pa je šele takrat, ko želi tožena stranka z ustrezno trditveno podlago v tej smeri ovreči učinek zakonske domneve. Tako pojasnjeno trditveno in dokazno breme na strani tožene stranka pa seveda temelji na predpostavki, da je tožeča stranka pred tem ponudila ustrezne trditve in dokaze glede dejstev, ki tvorijo domnevno bazo same domneve. Dokler tožeča stranka temu ne zadosti, ni mogoče očitati niti toženi stranki, da ni zmogla trditvenega in dokaznega bremena, s katerim naj bi ovrgla učinek zakonske domneve.