Zavarovalna pogodba bi bila lahko v takšnem primeru, kot je obravnavan, vzajemno neizpolnjena samo, če bi obstajala obveznost izpolnitve na strani obeh pogodbenih strank. To pomeni, da bi lahko zavarovalnica zahtevala izpolnitev obveznosti za plačilo premij samo, če bi njena obveznost iz zavarovalne pogodbe (to pa je plačilo zavarovalnine, kar predpostavlja nastanek enega ali več zavarovalnih primerov) tudi že nastala v obdobju, ko je Pogodba še trajala, pa ni bila izpolnjena. Torej, če bi tudi zavarovalnica že imela konkretno nastalo obveznost plačila zavarovalnine. Kaj takega pa iz dejanskih ugotovitev sodišč nižjih stopenj, na katere je revizijsko sodišče vezano, ne izhaja.
Sklep pritožbenega sodišča, s katerim je bil sklep registrskega sodišča o pripojitvi ene družbe z omejeno odgovornostjo k drugi razveljavljen, nima suspenzivnega učinka in tak sklep ne pomeni, da so z njim razveljavljeni tudi učinki samega vpisa pripojitve.
Odločitev sodišč prve in druge stopnje, da je bil M. d.o.o. v trenutku začetka stečajnega postopka (12. 6. 2003) zoper drugo tožnico že pripojen k njej in ni več obstajal kot samostojna pravna oseba, zaradi česar je treba tudi za pravna dejanja, ki jih je izvršil M. d.o.o., od tega trenutka računati obdobje njihove izpodbojnosti, je tako pravilna.
Primarno pravilo vračanja neupravičeno pridobljenega je vrnitev prejetega. Šele kadar to ni mogoče (ker gre na primer za individualno določeno stvar, ki je uničena), je neupravičeno obogateni dolžan nadomestiti vrednost tistega, kar je prejel. Vrhovno sodišče je že večkrat zavzelo stališče, da to pomeni, da sme tožeča stranka v stečajno maso zahtevati vrnitev tistega, kar je bilo predmet izpodbijanega dejanja, in nima zahtevka za denarno nadomestilo, če je vrnitev v naravi še mogoča.
Za uveljavljanje zahtevka hipotekarnega upnika zoper toženca kot hipotekarnega dolžnika ne velja določba o prekluzivnem roku za uveljavljanje terjatev do družbenikov izbrisane družbe iz drugega odstavka 394. člena ZGD. Prenehanje gospodarske družbe – dolžnika – je v bistvenem mogoče primerjati s smrtjo dolžnika: odločilna skupna značilnost obeh primerov (tertium comparationis) v tem primeru je izginotje pravnega subjekta, ki je (bil) nosilec obveznosti. Kako smrt dolžnika vpliva na obstoj njegovih obveznosti, ureja OZ v 334. členu (enako pred tem ZOR v 359. členu): s smrtjo dolžnika preneha obveznost samo, če je nastala glede na osebne lastnosti katere izmed pogodbenih strank ali glede na osebne sposobnosti dolžnika. Stališče, da so z izbrisom, osebnega dolžnika, pravne osebe, brez likvidacije, prenehale terjatve proti njemu, je pravno zmotno.