Napačna odločitev sodišča sama po sebi ne utemeljuje prenosa pristojnosti. Nezadovoljna stranka jo namreč lahko izpodbija v za to predvidenem postopku s pravnimi sredstvi. Na enak način lahko uveljavlja zatrjevane kršitve svojih ustavnih pravic.
Krajevna pristojnost, ki se določi glede na sedež dolžnika ob vložitvi predloga za postopek zaradi insolventnosti (52. člen ZFPPIPP), se kljub kasnejšim spremembam sedeža dolžnika praviloma ustali ravno iz razloga ekonomičnosti in pospešitve postopka.
Kadar zaradi naknadnih sprememb pri kupljeni nepremičnini kupec ne more izpeljati vpisa lastninske pravice, mora od stečajnega sodišča pridobiti nov sklep. Kadar kupec zaradi prezadolženosti nima interesa za prepis lastninske pravice, lahko upnik kupca to doseže s tožbo po petem odstavku 168. člena ZIZ. Vendar prav zato, ker je kupec z nakupom na javni dražbi v stečajnem postopku originarno pridobil lastninsko pravico, zadošča, da vloži tožbo le zoper kupca.
Tožena stranka ima prav, da določba druge alineje 3. točke tretjega odstavka 94. člena ZZK-1 ni lex specialis v razmerju do 253. člena ZFPPIPP. 94. člen ZZK-1 ureja namreč „le“ učnike začetka stečajnega postopka na dovolitev vpisov v zemljiško knjigo, ne predpisuje pa posledic, ki jih ima začetek stečajnega postopka na terjatve upnikov stečajnega dolžnika. Te so urejene v ZFPPIPP. V prvem odstavku 253. člena ZFPPIPP je tako določeno, da se z začetkom stečajnega postopka upnikova nedenarna terjatev pretvori v denarno po tržni vrednosti ob začetku stečajnega postopka.
Če je v primeru prenosa lastninske pravice na nepremičnini sklenjen le zavezovalni pravni posel, ne pa tudi razpolagalni pravni posel, ima kupec le obligacijsko terjatev za izstavitev zemljiškoknjižne listine. Stvarnopravnih zahtevkov na podlagi zavezovalnega pravnega posla v tem primeru nima. Če razpolagalni pravni posel ni bil izvršen do začetka stečajnega postopka nad prodajalcem, ima kupec, ki je svojo obveznost plačila kupnine že v celoti izpolnil, do stečajnega dolžnika tako „le“ nedenarno terjatev, ki jo je treba pretvoriti v denarno po pravilih iz 253. člena ZFPPIPP. 94. člen ZZK-1 narave terjatve kupca, ki je že v celoti izpolnil prodajno pogodbo, ne spreminja. Revidentka ima prav, da določba druge alineje 3. točke tretjega odstavka 94. člena ZZK-1 pride v poštev v primeru vzajemno neizpolnjenih dvostranskih pogodb (265. člen do 268. člen ZFPPIPP), saj se za njih 253. člen ZFPPIPP ne uporablja (glej prvi odstavek 265. člena ZFPPIPP). V primeru pogodbe, ki je s strani ene izmed pogodbenih strank že v celoti izpolnjena, pa je treba uporabiti pravilo iz 253. člena ZFPPIPP. Nedenarno terjatev mora upnik pretvoriti v denarno in jo kot takšno prijaviti v stečajnem postopku nad prodajalcem.
Toženka je s premičnim premoženjem (lahko) razpolagala; zatorej v tem obsegu odgovarja za svoje obveznosti, kar velja tudi za poravnavo obveznosti upnikom v stečajnem postopku.
Zavod je samostojna pravna oseba in lastnik premoženja, s katerim lahko razpolaga. Zato se stečajni postopek lahko vodi zoper javni zavod kot insolventnega dolžnika (55. člen ZZ) v zvezi z tretjim odstavkom 23. člena Odloka), pri čemer v (splošno) stečajno maso spada tisto njegovo premoženje, s katerim lahko razpolaga. Ravno zaradi predvidene možnosti presežka prihodkov nad odhodki (22. člen Odloka) je namreč predvidena možnost stečaja, vendar le glede premoženja, s katerim zavod lahko razpolaga. To premoženje se lahko unovči in porabi za kritje stroškov postopka ter (po)plačilo terjatev upnikov, kar logično izhaja iz drugega odstavka 23. člena Odloka.