DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00073333
ZDR-1 člen 45, 179, 179/1. OZ člen 131, 131/1, 179, 179/1. ZVZD-1 člen 5, 19. ZDOdv člen 27, 27/4, 27/6. ZPP člen 155.
nesreča pri delu - odškodninska odgovornost delodajalca - vojaška oseba - misija - odmera nepremoženjske škode - predpravdni stroški - čista denarna terjatev - potni stroški odvetnika - sprememba odločitve o pravdnih stroških
Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje o krivdni odškodninski odgovornosti toženke, ker ni zagotovila varnega in ustreznega dostopa do objektov, ki so jih uporabljali zaposleni na misiji KFOR, pri čemer je vedela za dotrajanost in neprimernost palet, vendar tega ni sanirala. S tem je kršila 5. in 19. člen ZVZD-1 ter 45. člen ZDR-1.
Ker določba četrtega odstavka 27. člena ZDOdv na podlagi šestega odstavka istega člena ne velja za postopke uveljavljanja pravic iz delovnega razmerja, torej tudi ne za konkretni spor, v katerem je tožnik uveljavljal čisto denarno terjatev iz naslova delovnega razmerja, za katero velja neposredno sodno varstvo, predhodni postopek ni procesna predpostavka za vsebinsko odločanje o tožnikovem odškodninskem zahtevku. Posledično strošek sestave neobveznega predhodnega odškodninskega zahtevka ne more pomeniti potrebnega stroška v smislu 155. člena ZPP.
Stranka ima pravico prosto izbrati odvetnika, ki mu zaupa in ni dolžna izbirati (le) med odvetniki s pisarno v kraju oziroma okrožju sodišča. Glede na to, da je tožnik za zastopanje pooblastil odvetnika v kraju, ki je blizu oziroma v območju njegovega prebivališča, ne gre za nerazumno ali nesprejemljivo izbiro in mu zato ni mogoče očitati zlorabe te pravice.
razrešitev direktorja javnega zavoda - odstop z mesta direktorja - možnost izjave - soglasje ustanovitelja - odstopna izjava poslovodje - odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca - skrajšanje odpovednega roka - sprememba izpodbijane sodbe
Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da bi morala toženka oziroma Svet zavoda toženke pred sprejemom sklepa o razrešitvi tožnika z mesta direktorja dati tožniku možnost, da se izjavi o razlogu za razrešitev. V nobenih zadevi, ki jo je obravnavalo vrhovno sodišče, ni šlo za razrešitev direktorja zavoda, ki bi sam zahteval razrešitev oziroma podal odstop. V takšnem primeru obveznosti pristojnega organa, da direktorja seznani z razlogom in mu da možnost, da se izjavi, ni, saj se je s podajo zahteve za razrešitev oziroma podajo odstopa že izjavil.
Zahteva po pridobivanju soglasja ustanovitelja v primeru, ko je razlog za razrešitev direktorja, da sam zahteva razrešitev oziroma poda odstop, mora biti relativizirana. Do razrešitve namreč ob obstoju tega razloga pride na zahtevo direktorja, katerega možnost, da se odloči, da ne bo več zasedal tega mesta (izvrševal poslovodne funkcije zavoda), ne sme in ne more biti pogojena s pridobivanjem soglasja drugega organa oziroma subjekta (ustanovitelja).
Tožnica ni upravičena zahtevati vračila dodatka za povečan obseg dela, čemur v pritožbi neutemeljeno nasprotuje z zatrjevanjem, da tega dodatka ne bi izplačevala, če bi med trajanjem pogodbe o zaposlitvi vedela, da toženka povečanega obsega dela ne opravlja. Tožnica kot delodajalka bi namreč v okviru izvajanja nadzora morala sproti preverjati količino opravljenega dela toženke in posledično njeno upravičenost do dogovorjenega dodatka za povečan obseg dela. Svoje neskrbnosti oziroma opustitve delodajalske dolžnosti nadzora nad opravljenim delom, zaradi katere je prišlo do izplačil spornega dodatka, pa ne more prevaliti na toženko in tako od nje zahtevati vračila tega dela plače.
Zgolj ugotovitev, da je bila toženka preobremenjena s svojim delom in s pomočjo drugim sodelavkam, zaradi česar ni mogla opraviti vsega naloženega dela oziroma tega, kar ji očita tožnica, še ne zadostuje za sklep, da ji ni mogoče očitati hude malomarnosti oziroma da ni podana njena odškodninska odgovornost. Standard hude malomarnosti pomeni zanemarjanje tiste pazljivosti in skrbi, ki se pričakuje od vsakega (povprečno skrbnega) človeka oziroma v obravnavnem primeru povprečno skrbnega računovodje. Slednjemu je tožnica zadostila z zatrjevanjem, da bi toženka kot finančni knjigovodja morala poznati obveznosti pravočasnega in rednega oddajanja davčnih obračunov oziroma napovedi ter posledice neoddajanja. V zvezi z zatrjevano preobremenjenostjo, s katero se toženka skuša razbremeniti krivdne odgovornosti (očitka hude malomarnosti), je po presoji pritožbenega sodišča bistveno, ali je tožnico kot delodajalko v času delovnega razmerja dejansko opozarjala, da je preobremenjena.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00072045
ZKP člen 285c, 285c/1, 285c/1-3, 340, 340/2. KZ-1 člen 20, 20/2, 47, 48a, 308, 308/3.
zaslišanje prič iz tujine - priznanje krivde - kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - izgon tujca iz države - pravica do zagovornika - izpodbijanje verodostojnosti dokaza - branje zapisnikov o izpovedbah prič - višina izrečene kazni - denarna kazen
Ob sklicevanju na citirano odločbo Vrhovnega sodišča in primerljivost relevantnih okoliščin z obravnavano zadevo, zagovornik sicer utemeljeno navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje (ne glede na določbe ZKP) zaradi zagotovitve poštenega postopka obdolžencu že pri izvedbi zaslišanj tujcev v okviru nujnih preiskovalnih dejanj zagotoviti obvezno formalno obrambo. Vendar je bila ta "pomanjkljivost" v nadaljevanju postopka, z izraženim soglasjem obdolženca in njegovega zagovornika na glavni obravnavi za branje izpovedb zaslišanih tujcev, v celoti sanirana, saj se je obdolženec s tem odpovedal pravici do neposrednega zaslišanja obremenilnih prič. Obdolženec je na prvem naroku sicer opisal in priznal določena odločilna dejstva v zvezi z očitanim izvršitvenim ravnanjem, še vedno pa zanikal svoje védenje, da je tujce nezakonito prepeljal čez državno mejo med dvema suverenima državama. To pomeni, da njegovih navedb v okviru zagovora ni mogoče šteti kot jasno in popolno priznanje krivde v smislu 3. točke prvega odstavka 285.c člena ZKP, zato je bilo potrebno nadaljevanje postopka oziroma glavne obravnave z neposredno izvedbo dokazov, besedo strank in izrekom sodbe, kot je pravilno ravnalo sodišče prve stopnje.
vzgoja in varstvo otrok - zaupanje mladoletnih otrok v varstvo in vzgojo - sprememba odločitve o varstvu in vzgoji otroka - spremenjene razmere - stroški v postopkih za varstvo koristi otroka - odločanje o stroških po prostem preudarku
Samo v primeru, ko bi obstajale kakšne posebne okoliščine, ki bi vplivale na možnost izražanja volje skoraj polnoletnega najstnika, bi sodišče lahko odločilo proti njegovi volji. V obravnavani zadevi jih ni. Nerazrešena premoženjska razmerja staršev (delitev skupnega premoženja) in druga materialna vprašanja, ki niso v neposredni zvezi z A. A., za ugotavljanje koristi A. A. niso relevantna.
V zvezi z navedbami o skrbi za korist sina tudi v bodoče višje sodišče opozarja predlagatelja, da ni več sinov zakoniti zastopnik, saj je A. A. polnoleten. To pomeni, da ga ne more zastopati in v njegovem imenu uveljavljati pravice.
Glede na navedeno in glede na to, da je izvedenka kmetijske stroke izpovedala, kot izpostavlja pritožba, da so izvedenci opravili matematično delitev in da ni bila opravljena delitev glede na kulturo posameznih nepremičnin, ter potrdila, da si s predlagano delitvijo predlagateljica na zemljiščih, ki so ji dodeljena, ne more urediti niti vrta, predlagateljica, ki je interes za to, da pridobi tudi vsaj del kmetijskih zemljišč v ravninskem delu, ki jih je mogoče obdelovati, v postopku nedvomno izrazila, upravičeno v pritožbi trdi, da odločitev sodišča ni skladna z drugim odstavkom 70. člena SPZ. Sodišče si mora v postopku za delitev nepremičnin v solasti pri sodni delitvi prizadevati, da se čim bolj približa volji lastnikov, in šele, če ni mogoče upoštevati vseh nasprotujočih si interesov, izvrši delitev po lastni oceni, glede na vse okoliščine primera.
postopek za postavitev odrasle osebe pod skrbništvo - skrbništvo - mnenje Centra za socialno delo (CSD) - izvedensko mnenje - primernost skrbnika
Zgolj dejstvo, da z enim izvidom udeleženka naj ne bi bila seznanjena, še ne pomeni, da udeleženec (oče) ni primeren skrbnik. Kaj naj bi bila vsebina konkretnega izvida oziroma ali je bilo v njem navedeno kaj takšnega, za kar bi morala vedeti tudi mati, pa udeleženka ne pojasni.
neupravičena obsodba - neutemeljen odvzem prostosti - prestajanje zaporne kazni - odškodninska odgovornost države za neupravičeno obsodbo - odločanje v mejah tožbenega zahtevka - odškodnina zaradi neupravičene obsodbe - denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo - načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine - standard pravične denarne odškodnine - nedovoljena pritožbena novota
Ker siceršnji razpon odškodnin v podobnih primerih znaša med 4 in 7 povprečnih mesečnih neto plač, pritožbeno sodišče ocenjuje, da tožniku prisojena odškodnina odraža primerno umeščenost v okvir sicer prisojenih odškodnin v primerljivih zadevah (načelo objektivne pogojenosti odškodnine). Po prepričanju pritožbenega sodišča so s konkretno določeno odškodnino tudi zadostno upoštevane tožnikove posebnosti (načelo individualne pogojenosti odškodnine), iz česar sledi, da dosojena odškodnina ustreza standardu pravične denarne odškodnine (179. člen OZ).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00071783
ZVEtL-1 člen 31, 35, 35/1. ZTLR člen 12. OZ člen 82, 83. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 358, 358-3.
tožba za ugotovitev lastninske pravice - pravni interes za ugotovitveno tožbo - dopustnost ugotovitvene tožbe - prodajna pogodba za stanovanje - predmet pogodbe - splošni skupni del - kolesarnica - nastanek etažne lastnine - navidezna solastnina - dejanska etažna lastnina - vzpostavitev etažne lastnine po ZVEtL - postopek vzpostavitve etažne lastnine - pomen vpisa v zemljiško knjigo - narava vpisa lastninske pravice v zemljiško knjigo - procesne kršitve - neizvedba predlaganih dokazov - pomankanje razlogov glede odločilnih dejstev - odprava procesnih kršitev
Kdor zatrjuje, da je lastnik nepremičnine, pri kateri je v zemljiški knjigi kot lastnik vpisan nekdo drug (npr. originarna pridobitev lastninske pravice, pa tudi primer, kot je tu obravnavani, ko tožniki zatrjujejo, da se je toženec brez pravne podlage vknjižil na delu nepremičnin, ki dejansko pripada njim), svojo pravico varuje z ugotovitveno tožbo, kar je v sodni praksi utrjeno in nesporno.
Pri izdaji gradbenega dovoljenja se presojajo predvsem upravni, javnopravni vidiki gradnje, ne pa vprašanje stvarnih pravic.
Postopek vzpostavitve etažne lastnine po ZVEtL-1 ni namenjen dokončnemu ugotavljanju lastninske in drugih stvarnih pravic na posameznih delih stavbe v etažni lastnini, temveč je njegov bistveni namen, da se (doslej pravno neobstoječa, nevknjižena) etažna lastnina formalno vzpostavi, s čimer se (med drugim) izboljša pravna varnost etažnih lastnikov in olajša pravni promet. Postopek vzpostavitve etažne lastnine po ZVEtL-1 je poenostavljen, temelji na številnih domnevah in dokaznih pravilih, zato je že zakonodajalec izrecno predvidel (prvi odstavek 35. člena ZVEtL-1), da odločitev sodišča v postopku za vzpostavitev etažne lastnine ni ovira za ponovno odločanje o spornih vprašanjih glede lastninske in drugih pravic na nepremičnini v pravdnem postopku.
Splošni skupni deli stavbe ne morejo biti samostojen predmet pravnega prometa, temveč se solastninska pravica na njih lahko prenaša le skupaj z lastnino na posameznem delu stavbe v etažni lastnini.
Zgolj z izgradnjo stavbe, pa četudi večstanovanjske, etažna lastnina še ne nastane. V času pred uveljavitvijo SPZ je sodna praksa dopuščala, da etažna lastnina nastane tudi dejansko, s tem, ko investitor stavbo razdeli na več delov in jo začne nato prodajati po teh posameznih delih, na katerih kupci pridobijo dejansko etažno lastnino.
zamudna sodba v odškodninskem sporu - višina denarne odškodnine - odškodnina za nepremoženjsko škodo - enotna odškodnina za nepremoženjsko škodo - odškodnina za duševne bolečine zaradi posega v spolno nedotakljivost - spolno nasilje - poseg v spolno integriteto - objektivna pogojenost višine odškodnine - sodna praksa
V sodni praksi je zavzeto stališče, da se v primerih iz 181. člena OZ odmeri enotna odškodnina, razen če se posamezna škoda izkaže v posebej izraziti obliki.
V primeru protipravnega in nasilnega posega v spolno integriteto posameznika sodišča prisojajo višje zneske odškodnine kot jih prisojajo „le za fizično nasilje“.
tožba za ugotovitev lastninske pravice - vknjižba solastninske pravice - priposestvovanje - pogoji za priposestvovanje lastninske pravice na nepremičnini - dobra vera posestnika - opravičljiva zmota - dolžna skrbnost
V obravnavanem primeru tožnik trdi, da je mislil (v dobri veri), da k trem podarjenim mu nepremičninam (parc. št. 94, 95/1 in 95/2) spada tudi zemljišče, katerega velikost pa znaša malo manj kot polovico velikosti teh treh parcel. Tu je tudi po presoji pritožbenega sodišča težko govoriti o dobri veri. V sodni praksi je bilo večkrat poudarjeno, da je zmota o lastništvu lahko opravičljiva le v primerih, ko je posestnik ob pridobitvi nepremičnine ravnal vsaj s povprečno skrbnostjo. Pritožbeno sodišče glede na ugotovljene okoliščine primera pritrjuje sodišču prve stopnje, da ob tako veliki površini zemljišča, za kateri tožnik zatrjuje, da je v dobri veri mislil, da pripadajo parcelam 94, 95/1 oz. 95/2, povprečno skrbnemu človeku ne more ostati skrito, da zemljišče za kovano ograjo, v velikosti 371 m2, ne more spadati k parcelam 94, 95/1 oz. 95/2, oz. da je njihov del.
Spor je bil torej o vsebini dogovora med pravdnima strankama. V skladu s pravilom, da mora dejstva dokazati stranka, ki jih zatrjuje (212. člen ZPP), je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da je dokazno breme o vsebini zatrjevanega dogovora pri tožniku. Prav tako ni izkazano, da bi sodišče izhajalo iz previsokega dokaznega standarda.
povrnitev pravdnih stroškov - odmera nagrade in stroškov odvetnika - odvetniška tarifa - nagrada za sestavo vloge - nagrada za zastopanje na naroku - nagrada odvetniku za vloženo pravno sredstvo - nagrada za posvet s stranko - nagrada za pregled listin
Posvet s stranko in pregled listin sta odvetniški storitvi, ki sta že zajeti v priznanih odvetniških storitvah za sestavo posameznih vlog oziroma zastopanje na naroku. To velja ne glede na to, v kateri fazi postopka odvetnik nastopi vlogo zastopanja stranke.
Pri vzročni zvezi je treba uporabiti teorijo adekvatne vzročnosti, po kateri se izmed vseh okoliščin, ki so v zvezi z nastankom škode, za vzrok šteje samo tista, ki po življenjskih izkušnjah običajno, po rednem teku stvari, pripelje do enake posledice. V obravnavanem primeru je torej treba ugotoviti, ali ravnanja toženca po rednem teku stvari, običajno, pripeljejo do enake posledice. Kot dolžnostno ravnanje je sodišče prve stopnje štelo 73. člen oz. 75. člen SPZ. Pritožbeno sodišče glede tega pritrjuje pritožbenemu pomisleku, saj dejstva, da je A. A. pirotehnično sredstvo uporabil na toženčevi nepremičnini, ni mogoče povezati z uporabo toženčeve nepremičnine, prav tako pa uporabe pirotehničnega sredstva ni mogoče obravnavati kot prepovedano imisijo v smislu 75. člena SPZ: ne gre za vzrok, ki bi izviral iz toženčeve nepremičnine. Do nastanka škode tako ni prišlo zaradi uporabe nepremičnine.
Samo dejstvo, da je bila ognjemetna baterija, iz katere je ena od raket zanetila požar v tožnikove delavnici, izstreljena s toženčeve nepremičnine, upoštevaje določbe SPZ ne more pomeniti toženčeve odgovornosti za škodno posledico. Tudi dejstvo, da je nesporno ognjemetno baterijo postavil na delovni pult v garaži, kjer je potekala zabava ob rojstvu njegove hčerke in kjer je bila vsem dostopna, ne. Kot je bilo ugotovljeno, so bili gostje na zabavi vsi polnoletni, s temu ustreznimi življenjskimi izkušnjami, ki med drugim pomenijo tudi zavedanje, da je treba pri uporabi pirotehnike ravnati pazljivo. Tudi če je bil toženčev namen, da bodo med zabavo uporabili pirotehniko (kar je izpovedal policistoma), to ne pomeni, da je lahko predvideval, da bo nekdo od gostov samovoljno in očitno na neustrezen način uporabil pirotehniko. Ob pravilni uporabi namreč ni mogoče pričakovati oz. predvideti škodne posledice, kot je nastala v tem primeru. Splošno znano je namreč, da je treba pri uporabi ognjemetno baterijo pritrditi, saj se sicer lahko zgodi, da se baterija prevrne in začel streljati v stran, kot se je zgodilo tudi v obravnavanem primeru. Tudi dejstvo, da tožnik po tistem, ko je slišal pokanje ognjemeta, ni takoj pritekel iz kuhinje v garažo, kjer je potekala zabava, ne pomeni njegove krivde – ugotovljeno namreč ne pomeni, da je soglašal z neustrezno/nepravilno uporabo pirotehnike, kar je bil neposredni vzrok za nastanek škodne posledice.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00072988
KZ-1 člen 160, 160/1.
kaznivo dejanje žaljive obdolžitve - utemeljen razlog verjeti v resničnost tistega, kar se trdi ali raznaša - direktni naklep - neresnična dejstva - zavrnitev dokaznega predloga
Sodišče prve stopnje je namreč pravilno zaključilo, da je obdolženka vedela, da v okviru izvedenih inšpekcijskih pregledov niso bile ugotovljene nepravilnosti glede rejnih pogojev kokoši pri zasebnih tožilcih, da je bila seznanjena s tem, da ne grozi nobena nevarnost za njuno zdravje, a je kljub temu vlagala nadaljnje prijave, kar potrjuje kronološko zaporedje dogodkov, prijav in opravljenih nadzorov, kot izhaja iz obsežne odločbe o prekršku Inšpekcije za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin ODL 438/2019 z dne 26. 9. 2019, ter da je obdolženka po krivem obdolžila zasebna tožilca zanju žaljivih neresničnih dejstev in da je iz tega povsem jasno razvidna tudi njena zavest, da zasebnima tožilcema škoduje v njuni časti in dobremu imenu, kot je pravilno pojasnilo v točki 10 obrazložitve sodbe.
DEDNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STVARNO PRAVO - ZEMLJIŠKA KNJIGA
VSL00072056
SPZ člen 39. ZD člen 32, 141. OZ člen 15, 18, 346, 350, 557. ZZK-1 člen 40, 40/1, 40/1-3. ZKZ člen 19, 19/2, 19/2-b, 19/2-d.
napotitev na pravdo v zapuščinskem postopku - izločitev iz zapuščine - dednopravna pravica - dednopravni zahtevek - pogodba o dosmrtnem preživljanju - zakoniti dedič - stvarnopravni zahtevek - stvarna pravica na nepremičnini - stvarna pravica na predmetu iz zapuščine - oblikovanje tožbenega zahtevka - ugotovitveni tožbeni zahtevek - listine, ki so podlaga za vknjižbo - pravnomočna sodna odločba - ugovor zastaranja - pogodbena volja
Tožnika sta zahtevek pravilno postavila. Ne gre za dednopravni zahtevek, čeprav zadeva izvira iz zapuščine. Gre za obligacijski in stvarnopravni zahtevek, za slednjega zastaranja skladno z določili SPZ ni. Glede obligacijskega zahtevka pa do zastaranja prav tako ni prišlo oziroma je bilo s priglasitvijo izločitvenega zahtevka v zapuščini in z vložitvijo tožbe to pretrgano.
Ni utemeljen pritožbeni ugovor, da bi moral biti postavljen zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine. Ravno iz razloga, ker so sporne parcele v zavezovalnem pravnem poslu izostale, posledično tudi vknjižbeno dovoljenje, tožnika pa od zapustnika, ki je sedaj pokojni, tega ne moreta več zahtevati, sta imela na podlagi določil ZD o izločitvi premoženja pravico izločati to premoženje v pravdi. Tožnika sta torej pravilno postavila oba ugotovitvena zahtevka.
Ni utemeljen pritožbeni ugovor, da je prišlo do zastaranja zahtevkov tožnikov. Kot rečeno, v obravnavani zadevi ne gre za dediščinsko tožbo, temveč za stvarnopravne zahtevke po ugotovitvi lastninske pravice, kateri ne zastarajo. Tudi če gre sprejeti stališče sodišča prve stopnje, da gre za obligacijskopravne zahtevke na podlagi odplačne pogodbe, ti zastarajo v splošnem zastaralnem roku petih let. Zapustnik je umrl 10. 8. 2009. V postopku ni prerakano, da sta tožnika v zapuščinskem postopku 6. 3. 2014 prvič uveljavljala obstoj pogodbe o dosmrtnem preživljanju, s trditvami, da jima pripada vse premoženje, ki ga je imel zapustnik ob smrti. Zastaranje je bilo prvič pretrgano pred potekom petih let na ta datum, drugič pa z vložitvijo tožbe v tem postopku, to je 28. 3. 2018.
ukrepi po zpnd - podaljšanje veljavnosti ukrepov - prepoved približevanja določenemu kraju ali osebi - prepustitev stanovanja v izključno uporabo - časovna omejitev trajanja ukrepov - nujno potrebni ukrepi - nujnost in sorazmernost ukrepa - jezikovna razlaga - zgodovinska razlaga - varstvo lastninske pravice
Iz besedne zveze "lahko podaljša … še za največ 12 mesecev" nedvoumno izhaja, da je ukrep mogoče izreči za največ 24 mesecev. Tako razumevanje podpira tudi zgodovinska razlaga. V prvotnem zakonu je bila odločitev o trajanju ukrepa prepuščena sodišču, kasnejša sprememba zakona pa je vnesla časovno omejitev. Sprememba temelji na prepoznavi potrebe po bolj določnem uravnoteženju varstva žrtve in varstva lastninskih upravičenj. Zakonodajalec je ocenil, da 24-mesečno obdobje žrtvi zagotavlja zaščito in hkrati ne posega nesorazmerno v lastninska upravičenja povzročitelja nasilja. Pravilen je tudi argument v izpodbijanem sklepu o začasnosti varstva po ZPND. Namen zakona je omogočiti žrtvi, da se odmakne od povzročitelja nasilja (tudi tako, da določeno obdobje ostane v dotedanjem bivališču) in s tem pridobi možnost, da poišče dolgoročnejšo rešitev. Dolgoročno varnost zagotavlja zakon prek načrta pomoči žrtvi, ki ga izdela center za socialno delo kot nosilec primera skupaj z žrtvijo in v sodelovanju z drugimi organi in organizacijami. Taki naravi in vsebini varstva je prilagojen ustroj postopka. Ker gre za začasno varstvo, za izrek ukrepov zadostuje nižji dokazni standard verjetnosti.
Za ugotovitev ničnosti kreditnih pogodb v CHF zadostuje presoja, da banka svoje pojasnilne dolžnosti ni opravila z ustrezno profesionalno skrbnostjo.
Iz odločb Ustavnega sodišča izhaja, da pojasnilo potrošniku o vrstah kredita, ki jih banka odobrava, primerjalna predstavitev drugega kredita v EUR, opozorilo o možnostih bodočega neugodnega nihanja tečaja in tuje obrestne mere, grafična predstavitev preteklih nihanj tečajnega razmerja, opozorilo na možnost spreminjanja mesečne anuitete in glavnice kredita v posledici valutnega tveganja, fiksni izračun bodočih obrokov na temelju aktualnega tečaja, da banka ni "reklamirala" kreditov v CHF, pogodbeno določilo o valutnem tveganju, možnost konverzije kredita v evrskega, ne zadoščajo za izpolnitev standarda pojasnilne dolžnosti, ki se zahteva za ponudnika pojasnil v tuji valuti.
Če pojasnilna dolžnost ni opravljena v skladu z zahtevami profesionalne skrbnosti, se vzpostavi (oziroma ohrani) dejansko neravnovesje (neenakost) med pogodbenima strankama in povzroči tudi, da je izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval; oboje ima za posledico nepoštenost pogodbenega pogoja in s tem ničnost kreditne pogodbe.
odgovornost prodajalca za stvarne napake - odgovornost za stvarne napake na vozilu - odstop od pogodbe - zahtevek za vrnitev kupnine - izrecno dogovorjena lastnost vozila - bistvena lastnost blaga - odločilno dejstvo - neizvedba dokaza - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja
Z zapisom delovnih ur v pogodbi sta pravdni stranki izrecno dogovorili lastnost traktorja. Že po naravi stvari je tako nedopustno s pogodbeno klavzulo izključiti prodajalčevo odgovornost za pogodbeno dogovorjeno lastnost.
Tožeča stranka ves čas predlaga izvedbo dokaza z zaslišanjem dr. C. C. kot priče. Glede na razliko v izvedeniškem mnenju izvedenca E. E. in dr. C. C., je treba dopustiti ta dokaz, saj gre za ugotavljanje bistvene lastnosti prodanega predmeta, kar je pravno odločilno dejstvo.