V tem kontekstu sodišča druge stopnje soglaša tudi s presojo izpodbijane sodbe v točki 13 obrazložitve, da sodna praksa načelno v sporih majhne vrednosti ne odreka možnosti odprtega sojenja (odločba VSL II Cp 2343/2015 z dne 2. 11. 2015), a to za obravnavano zadevo ne more veljati. Tožeča stranka bi po pravilni razlagi izpodbijane sodbe nesklepčnost tožbe lahko odpravila le s podajo (novih) navedb glede dogovorjene, običajne oziroma primerne kupnine oziroma plačila za storitev (ne gre za razjasnjevanje že podanih navedb), v sporih majhne vrednost pa skladno z določbo 453. člena ZPP kasnejših/novih navedb sodišče ne sme upoštevati. Obravnavana zadeva tako ni primerljiva z zadevo VSL II Cp 2343/2015 z dne 2. 11. 2015 (v tej zadevi je bilo treba, še preden se odgovori na ugovore tožene stranke, zato da se ugotovljene nejasnosti v vlogah tožeče stranke odpravijo, v okviru odprtega sojenja izvesti materialno procesno vodstvo). Glede na navedeno so vsi nasprotni pritožbeni ugovori, da bi moralo sodišče prve stopnje na nesklepčnost tožbe opozoriti v okviru odprtega sojenja (22. člen Ustave RS), neutemeljeni.
Odločilna dejstva se ugotavljajo z izvajanjem dokazov, lahko pa tudi s sklepanjem o njihovem obstoju, na podlagi indicev, ki v tem primeru predstavljajo logični argument. Posredni dokazi - indici, praviloma dopuščajo več kot eno razlago, zato mora sodišče, kadar ne razpolaga z neposrednimi dokazi, presojati obstoj odločilnih dejstev s sklepanjem na podlagi indicev in svojo presojo obrazložiti.
Če sodišče vrednoti indice, ki so vezani en na drugega (indic temelji na drugem indicu), ko gre torej za verigo indicev, obdolžencu krivda ne bo dokazana, če ga ne bremeni zaključen krog indicev, ali če indici niso trdni, oziroma ko gre za tako imenovane slabe indice. Negotovost posameznih indicev se multiplicira, saj se skupna dokazna moč zmanjšuje.