ZDR-1 člen 9, 9/3, 31, 31/1, 31/1-8, 126, 126/2, 127. ZPP člen 286, 286a.
plačilo dodatkov - dodatki za manj ugodne pogoje dela - odpoved pravicam iz delovnega razmerja - avtonomija pogodbenih strank - osnovna plača - pobotni ugovor v pravdi - pravočasnost ugovora pobotanja
Tožnik se v pogodbah o zaposlitvi ni mogel veljavno zavezati k temu, da se de facto vnaprej odpoveduje plačilu za opravljeno delo v delovnem času, ki je za delavca manj ugoden. Stališče, da se delavec vnaprej pravici, ki mu gre po zakonu, ne more veljavno odpovedati, velja tudi za pravico do dodatkov za delo v delovnem času, ki je za delavce manj ugoden (torej tudi za plačilo za delo preko polnega delovnega časa). Enako nedopusten je dogovor med delavcem in delodajalcem, da je plačilo za delo preko polnega delovnega časa že zajeto v osnovno plačo delavca, prav tako dogovor, da so v osnovno plačo zajeti tudi vsi ostali dodatki za delo v delovnem času, ki je za delavce manj ugoden. Varstvo delavca v delovnem pravu namreč temelji na logiki, da je delavec šibkejša pogodbena stranka, ki potrebuje posebno varstvo.
V osnovno bruto plačo, ne glede na njeno višino, torej citiranih dodatkov ni dovoljeno vštevati. Ni pa ovir za to, da se delavec in delodajalec ne bi mogla dogovoriti za primer, da se določen dodatek ne izkazuje posebej na plačilni listi, temveč se v pogodbi o zaposlitvi določi višja mesečna bruto plača, ki pa poleg pripadajoče osnovne bruto plače (ki mora biti v pogodbi o zaposlitvi določena v nominalnem znesku (EUR)- 8. alineja prvega odstavka 31. člena ZDR-1, njena višina pa skladno s 127. členom ZDR-1 določena glede na zahtevnost delovnega mesta) vsebuje tudi ta dodatek. Vendar pa mora ta del tako dogovorjene mesečne (bruto) plače najmanj dosegati znesek, kot bi delavcu sicer iz naslova določenega dodatka pripadal za dejansko opravljeno delo, upoštevajoč veljavne predpise (ZDR-1, kolektivne pogodbe).
pogodba - kupoprodajna pogodba - kršitev pogodbe - rok za izpolnitev pogodbe - bistvena sestavina pogodbe - pogodbena kazen
Fiksne pogodbe so le tiste, za katere je rok določen kot fiksen: pogodbena stranka izrazi voljo, da izpolnitev z zamudo zanjo nima nobenega pomena, nasprotna stranka pa to sprejme. V konkretnem primeru sta pravdni stranki v 4.4. točki 4. člena Pogodbe tako voljo izrecno in vnaprej izrazili, saj sta soglašali, da sta rok in način plačila bistveni sestavini pravnega posla. Po presoji sodišča druge stopnje tako soglasje pravdnih strank vsebuje izrecno voljo tožnika, da je izpolnitev po dogovorjenem roku zanj brez pomena, ter na drugi strani izrecno voljo tožene stranke, da izpolnitev pod takimi pogoji sprejema.
Temeljno pravilo v pravdnem postopku je, da sodba učinkuje med strankama. Iz ustavne zahteve po kontradiktornem postopku in pravice stranke, da se izjavi, izhaja tudi zahteva, da lahko sodba veže le tiste osebe, ki so v postopku, v katerem je bila izdana, imele možnost sodelovati.
Širitev subjektivnih meja pravnomočnosti je izjema od splošnega pravila, dopustna le v posebej utemeljenih primerih, npr. v primeru pravnega nasledstva, enotnega sosporništva, pri sodbah glede izpodbijanja pravnih dejanj in ugotovitve (ne)obstoja prerekanih terjatev v stečaju, v statusnih sporih …
Toženec je hipotekarni dolžnik, ker je bila njegova lastninska pravica vknjižena po vpisu maksimalne hipoteke, a to še ne pomeni, da ga zavezuje pravnomočna sodba o obstoju in višini terjatve, izdana v postopku, v katerem ni sodeloval.
SPZ besedno nerodno določa, da je prenos maksimalne hipoteke izključen. A to pravilo po novejših stališčih teorije in sodne prakse le pove, da se s prenosom posamezne terjatve na novega upnika ne prenese maksimalna hipoteka kot varovalna stvarna pravica. Ne izključuje pa splošnega pravila, po katerem s prenosom terjatve na novega upnika preide (se prenese) posamična hipoteka, ki je nastala (znotraj maksimalne hipoteke) v zavarovanje te terjatve.
zapuščinska zadeva - napotitev na pravdo - sodni register - javna knjiga - vrnitev darila v zapuščino - napotitveni sklep
Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je sodni register javna knjiga in je zato po ustaljeni sodni praksi manj verjetna pravica tistega, ki zatrjuje drugačno stanje, kot ga izkazuje zemljiška knjiga oziroma sodni register družbe. Na sodedinji pa je, da v pravdnem postopku dokaže v kakšen namen je denarne zneske s strani pokojnika prejela oziroma, da prejeta denarna sredstva ne predstavljajo daril zapustnika. Tožbeni zahtevek tako lahko postavijo ne glede na to kako se glasi napotitveni sklep, torej tudi o spornih dejstvih, ki v njem niso bila zajeta (nakup stanovanja, plačilo potovanj, zneski iz pokojnikovega seznama, itd.), s tem pa očitana kršitev ni podana.
podaljšanje pripora ob vložitvi obtožnice - priporni razlog begosumnosti - obstoj utemeljenega suma
Sodišče prve stopnje je podrobno navedlo dejstva in okoliščine, ki sum storitve kaznivega dejanja utemeljujejo tudi pri obdolženih A. A. in B. B. Dejstvo je, da je bil obdolženemu A. A., ki naj bi kot voznik osebnega vozila Golf spremljal vozilo obdolženega C. C., v katerem so bili pribežniki, zasežen račun Hrvaških avtocest, kar potrjuje sklep, da so skupaj potovali. Prav tako pa je sodišče glede obdolženega B. B. konkretno navedlo, da mu ne verjame, da se je v vozilu nahajal zgolj kot turist. Navedenih ugotovitev oba pritožnika tudi argumentirano ne izpodbijata, temveč zgolj na načelni ravni menita, da ne zadoščajo za oceno obstoja utemeljenega suma. Glede na to, da se je obdolženi B. B. nahajal v vozilu, ki naj bi kot predhodnica spremljalo vozilo, v katerem so bili prebežniki, pa v sedanji fazi postopka tudi ni bistven očitek zagovornika, da temu obdolženca ni dokazana kakršnakoli vloga pri storitvi kaznivega dejanja.
Oba obdolženca sta se znašla v kazenskem postopku zaradi kaznivega dejanja, za katero je predpisana relativno stroga zaporna kazen in zato že ta okoliščina sama po sebi utrjuje nevarnost, da bi v primeru odprave pripora pobegnila in se s tem skušala izogniti kazenskemu postopku. Navedba, da imata oba obdolženca v tujini zaposlitev in družino, še ne pomeni, da odreditev oziroma podaljšanje pripora ni neogibno potrebna zaradi izvedbe kazenskega postopka, saj je že sodišče prve stopnje pojasnilo, da obstoj mednarodnopravnih instrumentov za izročitev obdolžencev sam po sebi ne izključuje begosumne nevarnosti. V konkretnem primeru še toliko bolj, ker obdolženega A. A. tudi na ozemlje Nemčije ne vežejo trdnejše okoliščine, kolikor pa bi obdolženi B.B. odšel v Turčijo, upoštevajoč tudi, da se mu izteka dovoljenje za bivanje v Nemčiji, bi naši državi ostal nedosegljiv.
tožba na ugotovitev obsega skupnega premoženja - skupno premoženje bivših zakoncev - sprememba tožbe - smotrnost spremembe tožbe - obstoj skupnega premoženja v času razpada zakonske zveze - stanje ob zaključku glavne obravnave - trditveno in dokazno breme - nesklepčnost - nesklepčnost dela tožbenega zahtevka - stopničasta tožba
Tožnik se ne more sklicevati na okoliščine, da mu v času vložitve tožbe obseg skupnega premoženja ni bil znan. Če je bil tožnik v takšni trditveni in dokazni stiski, da ni mogel konkretizirano opredeliti tožbenega zahtevka, bi lahko vložil stopničasto tožbo (182.a člen ZPP).
Prvo sodišče je pravilno ocenilo, da je tožnik pri posameznih delih tožbenega zahtevka, katerih predmet so denarna sredstva, že v tožbenem predlogu opredelil, da uveljavlja ugotovitev obstoja tega dela skupnega premoženja po stanju na določen datum oziroma v določenem časovnem obdobju, ne pa po stanju ob razpadu zakonske skupnosti strank in ob zaključku sojenja pred prvim sodiščem, kar bi moral tožnik zatrjevati in dokazati v okviru svojega trditvenega in dokaznega bremena, da bi lahko uspel v sporu. Tožba v tem delu zato ni bila sklepčna.
Za del zahtevka v točki III/3 izreka sodbe tožnik v tožbenem predlogu sicer ni navedel nobenega datuma (to tudi ni bilo potrebno, saj je treba vsa odločilna dejstva navesti v trditveni podlagi tožbe in zanje predlagati dokaze), kar pa ničesar ne spremeni na stvari. Bistveno je, da tožnik v trditveni podlagi sploh ni pojasnil oziroma zatrjeval, da bi vsa ta denarna sredstva kot skupno premoženje obstajala tako ob razpadu življenjske skupnosti strank kot ob zaključku sojenja pred prvim sodiščem. Tožba tudi v tem delu ni bila sklepčna.
Ker je tožnik hkrati z umikom tožbe vztrajal pri plačilu pravdnih stroškov in izrecno navedel, da je do umika prišlo zaradi toženčeve izpolnitve, ni mogoče slediti tožencu, da je umaknil tudi stroškovni zahtevek.
ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine - obrazloženost ugovora - zavrnitev računa - predlaganje dokazov - negativno dejstvo - vezanost na sodno prakso
Ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine je v primeru, ko je zatrjevana zavrnitev računa (pa ob tem razlog zavrnitve sam po sebi ni negativno dejstvo v smislu prerekanja temelja terjatve), obrazložen le, če je za tako navedbo predlagan tudi dokaz.
neupravičena pridobitev - preplačilo dolga - vrnitev preplačila - privolitev v prikrajšanje
V primeru, ko ni mogoče govoriti o zavestni privolitvi v preplačilo dolga in posledično v prikrajšanje, pogoji po 191. členu OZ, po katerem preveč plačanega ni mogoče terjati nazaj, niso izpolnjeni.
DZ člen 138, 138/3, 139, 141, 141/1, 141/2, 141/5.
zaupanje otroka v vzgojo in varstvo - skupno starševstvo - določitev stikov med staršem in otrokom - obseg in način izvajanja stikov - telefonski stiki z otrokom - zavrnitev dokaznega predloga za postavitev izvedenca - zavrnitev dokaznega predloga z zaslišanjem prič - mnenje otroka - preprečevanje stikov - korist mladoletnega otroka - izvršitev denarne kazni za primer nespoštovanja začasne odredbe - denarna kazen kot sredstvo izvršbe - stalno prebivališče otroka
Preštevanje, koliko ur, vikendov in tednov A. A. preživi pri enem in drugem staršu, ni na mestu. Namen stikov je predvsem v tem, da se prepreči odtujitev otroka in da se v čim večji meri ohranijo odnosi, ki obstajajo med starši in otroki, ki živijo skupaj, pa tudi, da lahko tisti od staršev, ki nima otroka pri sebi, uresniči svoje čustvene potrebe. To se zagotavlja z uravnoteženimi stiki, ki pa ne pomenijo nujno polovice časa preživetem pri enem in polovice časa pri drugem staršu.
Do posameznih kršitev začasne odredbe je prišlo zato, ker se nasprotni udeleženec ni zavedal, da ne sme A. A. prepustiti odločitve, ali se bosta z mamo po telefonu slišali ali ne, sicer pa začasno odredbo spoštuje. Zato izrek denarne kazni ni na mestu. Zakonska dolžnost nasprotnega udeleženca je, da si mora prizadevati za ustrezen otrokov odnos do stikov z drugim od staršev (drugi odstavek 141. člena ZD). Njegova skrb in odgovornost do A. A. se mora odražati tudi v zvezi s (telefonskimi) stiki. V tej luči ji mora nuditi primerno vzgojno vodstvo in spodbudo, da jo na tovrstni stik pripravi. Ne le, da odločitve o izvedbi telefonskega stika ne sme prepuščati A. A., še več, te stike mora tudi aktivno spodbujati (in jih v primeru opravičene nezmožnosti sedaj tudi v 48 urah nadomestiti).
Toženca nista prepozno predlagala dokazov, saj sta bila ob vročitvi tožbe poučena, da jih lahko predlagata do konca prvega naroka za glavno obravnavo, torej že iz tega razloga ni mogoče šteti, da je s predložitvijo obširne listinske dokumentacije na tem naroku prišlo do zavlačevanja postopka.
Trditvena podlaga strank na naroku 5. 4. 2023 še ni bila dokončno postavljena, saj so si stranke vloge izmenjevale še po tem naroku, kar pomeni, da je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko na naroku 5. 4. 2023 strank ni zaslišalo.
ZPP člen 7, 107, 212, 226, 226/1. Uredba (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter razveljavitvi Direktive 95/46/ES člen 1, 9, 9/2-f. Listina evropske unije o temeljnih pravicah člen 7, 8. Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 267. ZNP-1 člen 42. ZVEtL-1 člen 3. ZDen člen 18, 25.
varstvo osebnih podatkov - osebni podatki - identifikacijski podatek - pravica do varstva osebnih podatkov - pravica do seznanitve z osebnimi podatki - obdelava osebnih podatkov v javnem sektorju - razkritje osebnih podatkov - zloraba osebnih podatkov - varstvo pravic zasebnosti - kršitev pravice do zasebnosti - informacijska zasebnost - komunikacijska zasebnost - človekove pravice in temeljne svoboščine - seznanitev z nezakonito pridobljenimi dokazi - zbiranje procesnega gradiva - brez privolitve osebe - dopustnost uporabe - sklenjena izvensodna poravnava - sestavni del notarskega zapisa - zaupnost razmerja med pogodbenikoma - načelo zaupnosti - višina odškodnine - škoda na osebnem premoženju - izključitev javnosti - predložitev listine v izvirniku - poziv k predložitvi listine - pravica do sodnega varstva - pravica do dostopa do sodišča - pravica do izvedbe dokaza - celovita in prosta presoja dokazov - odločilni razlogi - neizvedba dokaza z zaslišanjem priče - dokazna vrednost priče - izvedensko mnenje - urbanizem - ugotovitev pripadajočega zemljišča - funkcionalno zemljišče k več stavbam - dejanska raba objekta - dejanska raba zemljišč - povezanost objekta z zemljiščem - začasni in pomožni objekti - namembnost vrnjenih nepremičnin - sprememba namembnosti rabe - uporaba dela zemljišča - začasnost - pogodbena odpoved - opustitev rabe
Splošna uredba določa pravila o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in pravila o prostem pretoku osebnih podatkov ter varuje temeljne pravice in svoboščine posameznikov, zlasti pravico do varstva osebnih podatkov (1. člen Splošne uredbe). Ukvarja se torej z varstvom informacijske in deloma lokacijske zasebnosti, pri čemer ureja varstvo tistih podatkov, s katerimi je posameznike mogoče identificirati. V civilnem sodnem postopku se osebni podatki udeležencev, tako strank kot tudi tretjih, neizogibno obdelujejo, tudi s pridobitvijo dokumenta ali vnosom podatka v zapisnik. Podlago za zakonitost obdelovanja po Splošni uredbi predstavlja določilo 9. f člena, ki določa, da je obdelava osebnih podatkov dopustna, če je potrebna za uveljavljanje, izvajanje ali obrambo pravnih zahtevkov ali kadar koli sodišča izvajajo svojo pristojnost. Čeprav se določba nanaša na posebne kategorije osebnih podatkov (občutljive podatke), velja tudi za ostale osebne podatke. Tudi če je prvotni upravljavec podatke pridobil nezakonito, je obdelava teh podatkov v sodnem postopku dopustna, saj zanjo ob Splošni uredbi obstoji zakonska podlaga v določilu 7., 212. in prvega odstavka 226. člena ZPP. Nelogično bi bilo, da bi predložitev z nezakonitostjo obremenjenih osebnih podatkov s strani stranke šteli za nezakonito, na drugi strani pa bi se sodišče in s tem posredno stranke lahko z istimi osebnimi podatki zakonito seznanili, ker bi jih sodišče lahko samo neposredno pridobilo.
Poleg zakonitosti obdelave pritožnik izpostavlja tudi vprašanje dopustnosti procesne uporabe osebnih podatkov nezakonitega izvora. Odgovor na to vprašanje je odvisen od vrste nezakonitosti, torej ali se ta nanaša zgolj na kršitev s področja varstva osebnih podatkov, ali pa so bili dokazi pridobljeni nezakonito zaradi zvijače, kršitve pravice do splošne zasebnosti ali kršitve komunikacijske zasebnosti. Da gre za vsebinsko ločeni področji varstva, izhaja tudi iz Listine, ki pravico do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja, stanovanja in komunikacij obravnava v 7. členu, pravico do varstva osebnih podatkov pa v 8. členu. Pri tem iz določbe jasno izhaja, da to varstvo ni absolutno, temveč se podatki lahko obdelujejo brez privolitve prizadete osebe, če za to obstoji legitimna podlaga, določena z zakonom, to pa so v konkretnem primeru že navedene določbe o zbiranju in predložitvi procesnega gradiva.
V primeru razkritja notarsko sklenjenega dogovora o ureditvi medsebojnih razmerij med pravnimi predniki udeležencev postopka, tudi če gre za fizično osebo, ni mogoče govoriti o kršitvi pravice do zasebnosti.
Vprašanje obstoja pripadajočega zemljišča je tesno povezano s strokovnimi ugotovitvami izvedeniškega mnenja glede ugotovitve zgodovinske rabe zemljišča in njegovega položaja v prostorskih aktih, pravni zaključek pa je predmet sodne presoje.
skupno starševstvo - razmerja med starši in otroki po razpadu izvenzakonske skupnosti - primernost posameznega starša - presoja primernosti staršev za dodelitev otroka - izvrševanje starševskih pravic - največja korist otroka
Velja torej načelno izhodišče (pravilo), da je otroku v korist, da vzgoja in varstvo potekata tako, kot da bi bila življenjska skupnost staršev (še) vzpostavljena, zato je skupna vzgoja in varstvo osnovna (prvenstvena) rešitev (138. člen DZ). Temeljni pogoj za zaupanje otroka v skupno varstvo in vzgojo je, da sta oba starša primerna za izvajanje varstva in vzgoje. Če sta skupno varstvo in vzgoja otroku v korist, mora sodišče izreči skupno varstvo kljub morebitnemu nestrinjanju staršev ali enega od njiju. Le takrat, ko med staršema obstaja zelo visoka stopnja konfliktnosti in ta ogroža otroka, ali takrat, ko na primer en starš otroka zanemarja ali zlorablja (in je zaradi tega otrok pri njem ogrožen), lahko sodišče zavrne možnost, da bi varstvo in vzgojo izvajala starša skupno in zaupa otroka v varstvo in vzgojo drugemu staršu. Otrok se šteje za ogroženega pri enem od staršev, če ta starš ni primeren za izvajanje varstva in vzgoje.
Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sicer praviloma za skupno varstvo in vzgojo pomembno, da imata oba starša tudi dejansko približno enakovredno možnost vplivanja na otrokovo vzgojo in razvoj, vendar pa določitev skupnega varstva in vzgoje nikakor ne pomeni, da mora otrok z vsakim od staršev preživeti povsem enako količino časa.
ugovor krajevne pristojnosti - izključna krajevna pristojnost - pristojnost za spore v izvršilnem in stečajnem postopku - spor, ki nastane med izvršilnim postopkom ali zaradi njega - rubež premičnin - lastninska tožba
Izvršba je bila glede spornih premičnin ustavljena, izvršilni postopek ne teče in zato odločitev v obravnavani zadevi na tek izvršilnega postopka ne more vplivati. Ker so bila razveljavljena že opravljena dejanja, tudi v tem delu odločitev v obravnavani zadevi ne more vplivati na izvršilni postopek. Z ustavitvijo izvršbe in razveljavitvijo opravljenih dejanj je z vidika izvršilnega postopka že nastopila obveznost vračila zarubljenih premičnin.
Sodišče druge stopnje sicer pritrjuje pritožbi, da se za skrbnika v prvi vrsti postavi res oseba, ki jo predlaga center za socialno delo ali sorodniki (kot izhaja iz 243. člena DZ, za takšen primer pa gre tudi v predmetni zadevi), vendar le, če je predlagani skrbnik tudi osebnostno primeren in če je to v skladu z varovančevimi koristmi. Osebnostna primernost predlaganega skrbnika pa v predmetni zadevi ni podana, ker je dovzeten za vplive preživljalke in njenega soproga in ne bi vestno skrbel za koristi varovanke (preživljanke), kot izhaja iz pravilnih ugotovitev in zaključkov sodišča prve stopnje.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00080676
URS člen 22, 25. ZIZ člen 15, 239, 270, 270/3, 272, 272/1, 272/2, 272/2-2, 272/3. ZJU člen 1, 21, 149. ZDR-1 člen 31, 43, 49, 172. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14.
začasna odredba v zavarovanje nedenarne terjatve - regulacijska (ureditvena) začasna odredba - pogoji za izdajo začasne odredbe - pogodba o zaposlitvi - sklep o premestitvi - dejavnost vzgoje in izobraževanja - premestitev na delovno mesto nižjega kariernega razreda - razlogi za premestitev in podaljšanje premestitve - soglasje delavca - mobing - javni zavod - državna uprava - pravica do izjave - pravica do pravnega sredstva - verjetno izkazana terjatev - trditveno in dokazno breme
Ker upničina pravica in dolžnost vrnitve na prejšnje delovno mesto učitelj izhaja že iz same pogodbe o zaposlitvi št. 001, ki jo je upnica podpisala, je zmotno pritožbeno stališče, da naj bi bila premestitev nezakonita tudi v procesnem smislu oziroma zato, ker upnica ob premestitvi nazaj na prejšnje delovno mesto učitelj ni prejela nikakršnega sklepa, odredbe, aneksa k pogodbi o zaposlitvi ali kakršnekoli druge pisne dokumentacije.
Tako upnica kot tudi samo sodišče prve stopnje se neutemeljeno sklicujeta na določilo 149. člena ZJU, ki ureja premestitev javnega uslužbenca zaradi delovni potreb. Navedena zakonska določba se namreč v konkretnem primeru sploh ne uporablja, saj se za javne uslužbence v javnih zavodih, kar je dolžnik v obravnavani zadevi, uporablja le prvi del ZJU, to je le členi od 1 do 21, vsi ostali členi, zajeti v drugem, posebnem delu ZJU, pa se uporabljajo le za javne uslužbence v državnih organih in upravah lokalnih skupnost.
sprememba odločbe o varstvu in vzgoji mladoletnega otroka - predodelitev otroka v vzgojo in varstvo drugemu od staršev - otrok staršev, ki so se odpovedali roditeljski pravici - posvojitev otroka - privolitev starša v posvojitev - pravni interes za pritožbo - stike odklanja starš, ki mu otrok ni zaupan v varstvo in vzgojo - zavračanje stikov - izvedenec klinične psihologije - presoja primernosti staršev za dodelitev otroka - mnenje izvedenca psihologa - pripombe strank na izvedensko mnenje - preživninska obveznost staršev - korist mladoletnega otroka
Ne glede na to, da se je nasprotna udeleženka „odpovedala“ otroku oziroma stikom z otrokom, ima pravni interes za pritožbo. Vsak starš načeloma deluje v korist otroka. V primeru, da bi se izkazalo, da je pritožba utemeljena, to lahko nasprotni udeleženki (posredno pa otroku) prinese konkretno in neposredno pravno korist.
Obveznost plačevanja preživnine ne preneha niti z ukinitvijo stikov niti zaradi odvzema starševske skrbi.
vpogled v poslovno dokumentacijo - pravica družbenika do vpogleda - obseg pravice - fotokopije listin
Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da je ustaljeno stališče sodne prakse, da predlagatelj ni upravičen do tega, da mu je dolžna nasprotna udeleženka (družba) na svoje stroške predložiti fotokopije zahtevane dokumentacije. Morebitno neizpolnitev obveznosti, naloženih z izpodbijanim sklepom, bo predlagatelj lahko uveljavljal v izvršilnem postopku in zgolj predlagateljeva bojazen, da nasprotna udeleženka svoje obveznosti ne bo izpolnila, ne more spremeniti izpodbijanega dela odločitve sodišča prve stopnje.
URS člen 54. Konvencija ZN o otrokovih pravicah člen 8. DZ člen 7, 138, 138/3, 171, 171/1, 171/3, 183, 183/1, 186.
posebno ustavno varstvo otrokovih pravic - načelo otrokove koristi - pravice in dolžnosti staršev - vzgoja in varstvo otrok - zaupanje mladoletnih otrok v varstvo in vzgojo - skupno starševstvo - stiki v korist otroka - ukrep omejitve starševske skrbi - dolžnost starša, da se vključi v družinsko terapijo - določitev preživnine za otroka - porazdelitev preživninskega bremena
Edino merilo pri odločanju je, ali je skupno varstvo in vzgoja v otrokovo največjo korist (7. člen DZ). Iz dokazne ocene sodišča prve stopnje, ki je vestno in skrbno izvedena, torej ob presoji vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj (8. člen ZPP), zato ji višje sodišče v celoti sledi, izhaja, da je v danih okoliščinah v otrokovo največjo korist, da je zaupan v varstvo in vzgojo obema udeležencema postopka ter da ohrani način prehajanja med staršema, na katerega je že navajen in ki zmanjšuje število medsebojnih stikov udeležencev postopka.
Starši morajo preživljati svoje otroke do polnoletnosti, tako da v skladu s svojimi zmožnostmi zagotovijo življenjske razmere, potrebne za otrokov razvoj (prvi odstavek 183. člena DZ). Povedano pri ustavnih in konvencijskih podlagah o izhodiščno enakovrednem statusu obeh od staršev, velja tudi za dolžnost preživljanja; oba od staršev sta dolžna po svojih najboljših močeh poskrbeti za materialno blaginjo otroka.
ZFPPIPP člen 104, 104/3, 104/4, 109, 109/4, 109/4-4, 118, 118-4.
razrešitev upravitelja - imenovanje novega upravitelja - neenakopravno obravnavanje - nagrada razrešenega upravitelja - znižanje nagrade - teleološka razlaga
Določba četrtega odstavka 104. člena ZFPPIPP se nanaša (le) na situacijo, ko je upravitelj razrešen na svojo (lastno) zahtevo. Namen takega znižanja nagrade za pavšalno nadomestilo za prevzem poslov razrešenega upravitelja je v tem, da razrešeni upravitelj sam nosi tiste stroške, ki so zaradi njegovega ravnanja nastali oziroma ki jih je s tem svojim ravnanjem povzročil, saj je do razrešitve upravitelja in posledično do imenovanja novega prišlo na podlagi ravnanja upravitelja samega.