ločitvena pravica - ugotovitev obstoja ločitvene pravice - tek zamudnih obresti od pogodbene kazni - pravnomočen sklep o preizkusu terjatev
Toženka je le realni dolžnik tožnikov, in to le za terjatev vračila kupnine, med kar pogodbena kazen ne spada. Na to ne more vplivati priznanje upraviteljice glede obstoja te terjatve in dolžnosti plačila pogodbene kazni iz posebne stečajne mase (deležev toženke na nepremičninah).
Res so zamudne obresti le pripadek terjatve, vendar pa samo priznanje glavnice terjatve še ne predstavlja priznanja terjatve, do katere naj bi prišlo zaradi zamude s plačilom, torej glede zamudnih obresti, toženka pa ves čas zanika zamudo s plačilom pogodbene kazni. Če terjatev sama ne obstaja, pa ne more obstajati niti ločitvena pravica, ki predstavlja le pravico do prednostnega plačila določene terjatve.
ugovor krajevne pristojnosti - izključna krajevna pristojnost - pristojnost za spore v izvršilnem in stečajnem postopku - spor, ki nastane med izvršilnim postopkom ali zaradi njega - rubež premičnin - lastninska tožba
Izvršba je bila glede spornih premičnin ustavljena, izvršilni postopek ne teče in zato odločitev v obravnavani zadevi na tek izvršilnega postopka ne more vplivati. Ker so bila razveljavljena že opravljena dejanja, tudi v tem delu odločitev v obravnavani zadevi ne more vplivati na izvršilni postopek. Z ustavitvijo izvršbe in razveljavitvijo opravljenih dejanj je z vidika izvršilnega postopka že nastopila obveznost vračila zarubljenih premičnin.
ZFPPIPP člen 104, 104/3, 104/4, 109, 109/4, 109/4-4, 118, 118-4.
razrešitev upravitelja - imenovanje novega upravitelja - neenakopravno obravnavanje - nagrada razrešenega upravitelja - znižanje nagrade - teleološka razlaga
Določba četrtega odstavka 104. člena ZFPPIPP se nanaša (le) na situacijo, ko je upravitelj razrešen na svojo (lastno) zahtevo. Namen takega znižanja nagrade za pavšalno nadomestilo za prevzem poslov razrešenega upravitelja je v tem, da razrešeni upravitelj sam nosi tiste stroške, ki so zaradi njegovega ravnanja nastali oziroma ki jih je s tem svojim ravnanjem povzročil, saj je do razrešitve upravitelja in posledično do imenovanja novega prišlo na podlagi ravnanja upravitelja samega.
zapuščinski postopek - upravitelj zapuščine - naloge upravitelja zapuščine - stranka v zapuščinskem postopku - aktivna legitimacija za vložitev predloga - osebno vozilo
Predlagateljica ima status "druge osebe, ki uveljavlja kakšno pravico iz zapuščine" in kot taka aktivno legitimacijo za vložitev predloga za postavitev za upraviteljico dela dediščine.
Sodišče druge stopnje sicer pritrjuje pritožbi, da se za skrbnika v prvi vrsti postavi res oseba, ki jo predlaga center za socialno delo ali sorodniki (kot izhaja iz 243. člena DZ, za takšen primer pa gre tudi v predmetni zadevi), vendar le, če je predlagani skrbnik tudi osebnostno primeren in če je to v skladu z varovančevimi koristmi. Osebnostna primernost predlaganega skrbnika pa v predmetni zadevi ni podana, ker je dovzeten za vplive preživljalke in njenega soproga in ne bi vestno skrbel za koristi varovanke (preživljanke), kot izhaja iz pravilnih ugotovitev in zaključkov sodišča prve stopnje.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00080676
URS člen 22, 25. ZIZ člen 15, 239, 270, 270/3, 272, 272/1, 272/2, 272/2-2, 272/3. ZJU člen 1, 21, 149. ZDR-1 člen 31, 43, 49, 172. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14.
začasna odredba v zavarovanje nedenarne terjatve - regulacijska (ureditvena) začasna odredba - pogoji za izdajo začasne odredbe - pogodba o zaposlitvi - sklep o premestitvi - dejavnost vzgoje in izobraževanja - premestitev na delovno mesto nižjega kariernega razreda - razlogi za premestitev in podaljšanje premestitve - soglasje delavca - mobing - javni zavod - državna uprava - pravica do izjave - pravica do pravnega sredstva - verjetno izkazana terjatev - trditveno in dokazno breme
Ker upničina pravica in dolžnost vrnitve na prejšnje delovno mesto učitelj izhaja že iz same pogodbe o zaposlitvi št. 001, ki jo je upnica podpisala, je zmotno pritožbeno stališče, da naj bi bila premestitev nezakonita tudi v procesnem smislu oziroma zato, ker upnica ob premestitvi nazaj na prejšnje delovno mesto učitelj ni prejela nikakršnega sklepa, odredbe, aneksa k pogodbi o zaposlitvi ali kakršnekoli druge pisne dokumentacije.
Tako upnica kot tudi samo sodišče prve stopnje se neutemeljeno sklicujeta na določilo 149. člena ZJU, ki ureja premestitev javnega uslužbenca zaradi delovni potreb. Navedena zakonska določba se namreč v konkretnem primeru sploh ne uporablja, saj se za javne uslužbence v javnih zavodih, kar je dolžnik v obravnavani zadevi, uporablja le prvi del ZJU, to je le členi od 1 do 21, vsi ostali členi, zajeti v drugem, posebnem delu ZJU, pa se uporabljajo le za javne uslužbence v državnih organih in upravah lokalnih skupnost.
sprememba odločbe o varstvu in vzgoji mladoletnega otroka - predodelitev otroka v vzgojo in varstvo drugemu od staršev - otrok staršev, ki so se odpovedali roditeljski pravici - posvojitev otroka - privolitev starša v posvojitev - pravni interes za pritožbo - stike odklanja starš, ki mu otrok ni zaupan v varstvo in vzgojo - zavračanje stikov - izvedenec klinične psihologije - presoja primernosti staršev za dodelitev otroka - mnenje izvedenca psihologa - pripombe strank na izvedensko mnenje - preživninska obveznost staršev - korist mladoletnega otroka
Ne glede na to, da se je nasprotna udeleženka „odpovedala“ otroku oziroma stikom z otrokom, ima pravni interes za pritožbo. Vsak starš načeloma deluje v korist otroka. V primeru, da bi se izkazalo, da je pritožba utemeljena, to lahko nasprotni udeleženki (posredno pa otroku) prinese konkretno in neposredno pravno korist.
Obveznost plačevanja preživnine ne preneha niti z ukinitvijo stikov niti zaradi odvzema starševske skrbi.
URS člen 54. Konvencija ZN o otrokovih pravicah člen 8. DZ člen 7, 138, 138/3, 171, 171/1, 171/3, 183, 183/1, 186.
posebno ustavno varstvo otrokovih pravic - načelo otrokove koristi - pravice in dolžnosti staršev - vzgoja in varstvo otrok - zaupanje mladoletnih otrok v varstvo in vzgojo - skupno starševstvo - stiki v korist otroka - ukrep omejitve starševske skrbi - dolžnost starša, da se vključi v družinsko terapijo - določitev preživnine za otroka - porazdelitev preživninskega bremena
Edino merilo pri odločanju je, ali je skupno varstvo in vzgoja v otrokovo največjo korist (7. člen DZ). Iz dokazne ocene sodišča prve stopnje, ki je vestno in skrbno izvedena, torej ob presoji vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj (8. člen ZPP), zato ji višje sodišče v celoti sledi, izhaja, da je v danih okoliščinah v otrokovo največjo korist, da je zaupan v varstvo in vzgojo obema udeležencema postopka ter da ohrani način prehajanja med staršema, na katerega je že navajen in ki zmanjšuje število medsebojnih stikov udeležencev postopka.
Starši morajo preživljati svoje otroke do polnoletnosti, tako da v skladu s svojimi zmožnostmi zagotovijo življenjske razmere, potrebne za otrokov razvoj (prvi odstavek 183. člena DZ). Povedano pri ustavnih in konvencijskih podlagah o izhodiščno enakovrednem statusu obeh od staršev, velja tudi za dolžnost preživljanja; oba od staršev sta dolžna po svojih najboljših močeh poskrbeti za materialno blaginjo otroka.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSC00071639
ZKP člen 168, 168/3, 169, 169/7.
opis kaznivega dejanja - zakonski znaki - kaznivo dejanje poslovne goljufije - zahteva za preiskavo
Opis kaznivega dejanja predstavlja okvir za ugotavljanje dejanskega stanja, ki ga zatrjuje tožilec in mora biti konkretiziran do te mere, da po eni strani sodišču omogoči pravno vrednotenje obdolženčevega ravnanja oziroma sklepanje o obstoju ali neobstoju kaznivega dejanja in po drugi strani omogoči uresničevanje obdolženčeve pravice do obrambe, ki je lahko učinkovita le, če so zakonski znaki kaznivega dejanja, ki se mu očita, v opisu dejanja v zadostni meri substancirani.
Izvršitveno ravnanje pri kaznivem dejanju poslovne goljufije po 228. členu KZ-1 je preslepitev drugega s prikazovanjem, da bodo obveznosti izpolnjene ali s prikrivanjem, da obveznosti ne bodo oziroma ne bodo mogle biti izpolnjene.
Pritožbeni navedbi, da so v takšnem opisu dejanja v zadostni meri konkretizirani vsi zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja poslovne goljufije, vključno s preslepitvenim namenom obeh osumljenih, ni mogoče slediti. V opisu dejanja niso navedene konkretne okoliščine, ki bi kazale na preslepitveni namen.
Ker je izvenobravnavni senat prvostopnega sodišča ugotovil, da v opisu kaznivega dejanja v zahtevi za preiskavo niso konkretizirani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja poslovne goljufije in da posledično dejanje, ki je opisano v zahtevi za preiskavo, ni kaznivo dejanje, se je po nepotrebnem spuščal tudi v presojo obstoja utemeljenega suma, da sta oba osumljenca in osumljena pravna oseba storili očitano kaznivo dejanje.
začasna odredba o varstvu in vzgoji otroka - skupno varstvo in vzgoja otroka - predlog za spremembo začasne odredbe - pogoj za izdajo začasne odredbe - spremenjene okoliščine - ogroženost otroka - posest orožja - mnenje Centra za socialno delo (CSD) - zavrnitev dokaznega predloga za postavitev izvedenca - načelo hitrosti postopka - zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe
Res sodišče ni pridobilo medicinske dokumentacije nasprotnega udeleženca ter ni postavilo izvedenca psihiatra, vendar pa s tem smiselno uveljavljane kršitve 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni storilo. Ker predstavlja začasna odredba ukrep začasne narave do vzpostavitve ureditve s končno odločbo, se sodišče pri odločitvi opre na izvedbo tistih dokazov, ki mu omogočajo razumno in hitro oceno, ali je ogroženost otroka tolikšna, da terja njegovo zavarovanje pred izdajo končne odločitve o zadevi, oziroma ali so podane takšne spremenjene okoliščine, da terjajo spremembo že izdane začasne odredbe.
Starša sta že na podlagi načela o prepovedi diskriminacije na podlagi spola ali druge osebne okoliščine pri skrbi za otroka enakopravna. To pomeni, da skupno in enakovredno izvajata varstvo in vzgojo ter sta enako zavezana k ustvarjanju razmer za celovit razvoj otroka in k skrbi za njegovo korist.
podaljšanje pripora ob vložitvi obtožnice - priporni razlog begosumnosti - obstoj utemeljenega suma
Sodišče prve stopnje je podrobno navedlo dejstva in okoliščine, ki sum storitve kaznivega dejanja utemeljujejo tudi pri obdolženih A. A. in B. B. Dejstvo je, da je bil obdolženemu A. A., ki naj bi kot voznik osebnega vozila Golf spremljal vozilo obdolženega C. C., v katerem so bili pribežniki, zasežen račun Hrvaških avtocest, kar potrjuje sklep, da so skupaj potovali. Prav tako pa je sodišče glede obdolženega B. B. konkretno navedlo, da mu ne verjame, da se je v vozilu nahajal zgolj kot turist. Navedenih ugotovitev oba pritožnika tudi argumentirano ne izpodbijata, temveč zgolj na načelni ravni menita, da ne zadoščajo za oceno obstoja utemeljenega suma. Glede na to, da se je obdolženi B. B. nahajal v vozilu, ki naj bi kot predhodnica spremljalo vozilo, v katerem so bili prebežniki, pa v sedanji fazi postopka tudi ni bistven očitek zagovornika, da temu obdolženca ni dokazana kakršnakoli vloga pri storitvi kaznivega dejanja.
Oba obdolženca sta se znašla v kazenskem postopku zaradi kaznivega dejanja, za katero je predpisana relativno stroga zaporna kazen in zato že ta okoliščina sama po sebi utrjuje nevarnost, da bi v primeru odprave pripora pobegnila in se s tem skušala izogniti kazenskemu postopku. Navedba, da imata oba obdolženca v tujini zaposlitev in družino, še ne pomeni, da odreditev oziroma podaljšanje pripora ni neogibno potrebna zaradi izvedbe kazenskega postopka, saj je že sodišče prve stopnje pojasnilo, da obstoj mednarodnopravnih instrumentov za izročitev obdolžencev sam po sebi ne izključuje begosumne nevarnosti. V konkretnem primeru še toliko bolj, ker obdolženega A. A. tudi na ozemlje Nemčije ne vežejo trdnejše okoliščine, kolikor pa bi obdolženi B.B. odšel v Turčijo, upoštevajoč tudi, da se mu izteka dovoljenje za bivanje v Nemčiji, bi naši državi ostal nedosegljiv.
skupno starševstvo - razmerja med starši in otroki po razpadu izvenzakonske skupnosti - primernost posameznega starša - presoja primernosti staršev za dodelitev otroka - izvrševanje starševskih pravic - največja korist otroka
Velja torej načelno izhodišče (pravilo), da je otroku v korist, da vzgoja in varstvo potekata tako, kot da bi bila življenjska skupnost staršev (še) vzpostavljena, zato je skupna vzgoja in varstvo osnovna (prvenstvena) rešitev (138. člen DZ). Temeljni pogoj za zaupanje otroka v skupno varstvo in vzgojo je, da sta oba starša primerna za izvajanje varstva in vzgoje. Če sta skupno varstvo in vzgoja otroku v korist, mora sodišče izreči skupno varstvo kljub morebitnemu nestrinjanju staršev ali enega od njiju. Le takrat, ko med staršema obstaja zelo visoka stopnja konfliktnosti in ta ogroža otroka, ali takrat, ko na primer en starš otroka zanemarja ali zlorablja (in je zaradi tega otrok pri njem ogrožen), lahko sodišče zavrne možnost, da bi varstvo in vzgojo izvajala starša skupno in zaupa otroka v varstvo in vzgojo drugemu staršu. Otrok se šteje za ogroženega pri enem od staršev, če ta starš ni primeren za izvajanje varstva in vzgoje.
Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sicer praviloma za skupno varstvo in vzgojo pomembno, da imata oba starša tudi dejansko približno enakovredno možnost vplivanja na otrokovo vzgojo in razvoj, vendar pa določitev skupnega varstva in vzgoje nikakor ne pomeni, da mora otrok z vsakim od staršev preživeti povsem enako količino časa.
Ne glede na njen slab finančni položaj je tožnica dolžna tožencu povrniti stroške postopka, saj je v pravdi v celoti propadla, odločitev o temelju stroškov postopka pa je tudi postala pravnomočna.
Dolg lahko tožnici odpusti le toženec, ne pa tudi sodišče, saj za odpust dolga ni zakonske podlage.
BANČNO JAVNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00072158
ZPP člen 206, 206/2, 206/4. ZBan-1 člen 261e, 350, 350a.
odškodninska odgovornost bank - podrejene obveznice - izbris obveznic - prekinitev pravdnega postopka - razlogi za prekinitev postopka - razlaga zakonskih določb - razlog smotrnosti - pravica do sojenja v razumnem roku - dopuščena revizija - pojasnilna dolžnost banke - kršitev pojasnilne dolžnosti
Sodišče prve stopnje pri svoji argumentaciji v podkrepitev razlogov za prekinitev prezre, da razlog smotrnosti zaradi zagotovitve pravne varnosti ni samostojen razlog za prekinitev postopka, pač pa je v referenčnih določbah (drugi in četrti odstavek 206. člena ZPP) združen s položaji, ki jih ZPP izrecno predvideva (zahteva); odvisnost utemeljenosti zahtevka od ugotovitve, ali je bilo storjeno kaznivo dejanje (drugi odstavek 206. člena ZPP) oziroma vložitev predloga za izdajo posvetovalnega mnenja (četrti odstavek 206. člena ZPP). Tudi „nadpovprečna pomembnost zadeve“, na katero se med drugim sklicuje sodišče prve stopnje, ni zakonski razlog za prekinitev postopka.
Pritožba utemeljeno opozarja tudi na pravico do sojenja v razumnem roku. Odločanje VSRS v zadevi II Ips 41/2022 je časovno odmaknjeno, prav tako pa je negotovo, ali bo odločalo o obeh dopuščenih revizijskih vprašanjih. Če bo presodilo, da glede na ugotovljena dejstva banka ni izpolnila svoje pojasnilne dolžnosti, bo potreba po odgovoru na prvo revizijsko vprašanje odpadla. Tožeča stranka na toženo stranko ne naslavlja le očitkov, povezanih z vprašanjem (ne)zakonitosti odločbe o izrednih ukrepih, temveč tudi druge, s tem vprašanjem vsebinsko nepovezane očitke. Med drugim zatrjuje, da je potrdilo o vpisu obveznic zaradi kršitve pojasnilne dolžnosti nično. Zato tožena stranka utemeljeno opozarja, da ji bo v primeru nadaljnje prekinitve postopka (še bolj) oteženo dokazovanje dejstev, povezanih z izpolnitvijo pojasnilne dolžnosti.
načelo ekonomičnosti postopka - načelo dispozitivnosti - pogodbena obveznost - kršitev pogodbene obveznosti - pravnomočna vmesna sodba - delna vmesna sodba - dokazi in izvajanje dokazov - pisno materialno procesno vodstvo - razpravno načelo - pogodbena odškodninska odgovornost - plačilo odškodnine - upravljanje z gozdovi - višina premoženjske škode - sodni izvedenec - izvedenec gozdarske stroke - izvedensko mnenje - nestrinjanje z izvedenskim mnenjem - pripombe na izvedensko mnenje - pravočasnost pripomb na izvedensko mnenje - zakonsko dopustna omejitev pravice do izjave - prekluzija - izvedenec kot strokovni pomočnik sodišča - preložitev naroka
Sodišče je korektno odgovorilo na vprašanje, zakaj so pripombe, podane na izvedenski mnenji B. B. in C. C., prepozne. Obširno je pojasnilo, da B. B. tekom postopka svojega mnenja ni spreminjal, ves čas je pri njem vztrajal ter da je bila toženka z njim seznanjena (že) 5. 9. 2018. Sodišče je obe stranki pozvalo k podaji pripomb, pri čemer jima je določilo rok, ju opozorilo na posledico neaktivnosti in s tem ustrezno izvedlo (pisno) materialno procesno vodstvo po 286.a členu ZPP. Kljub podaljšanju roka za podajo (dodatnih) pripomb tega toženka ni storila, v prepozno podani vlogi pa niti ni utemeljila razloga za zamudo. Toženka sicer v pritožbi navaja, da ji je bilo izvedensko mnenje vročeno hkrati z obsežno pripravljalno vlogo, zaradi česar je bil (zakonsko) določen rok za podajo pripomb prekratek. Vendar z navedenim svoje zamude ne more opravičiti. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je pravilna odločitev, da je bila toženka s pripombami na mnenje B. B. in C. C. prekludirana. Nadalje ne gre spregledati, da se je sodišče (navkljub prekluziji) do večine podanih pripomb v izpodbijani odločbi jasno opredelilo.
Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je skladno s prvim odstavkom 244. člena v zvezi z 245. členom ZPP izbira in določitev izvedenca v pristojnosti sodišča. Čeprav skuša pritožba prikazati drugače, ni prav nič neobičajnega, da sodišče za izvedenca izbere strokovnjaka, ki v imenik sodnih izvedencev ni vpisan (prav za določeno podpodročje).
DZ člen 157, 157/2, 157/3, 161. ZNP-1 člen 100, 108. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8.
razveza zakonske zveze in dodelitev otrok v vzgojo in oskrbo - predlog za izdajo začasne odredbe - določitev stikov med staršem in otrokom - zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe - režim izvajanja stikov - obseg in način izvajanja stikov - mnenje Centra za socialno delo (CSD) - pogoj za izdajo začasne odredbe - ogroženost otroka - varstvo koristi otroka - dogovor o začasnem izvajanju stikov - razširitev stikov - postopek za izdajo začasne odredbe - odločanje na podlagi dokaznega standarda verjetnosti
Čeprav iz mnenj CSD izhaja, da trenuten obseg stikov ni optimalen, tudi po presoji pritožbenega sodišča s tem ni verjetno izkazana takšna stopnja ogroženosti otrok, ki bi (že) utemeljevala izdajo začasne odredbe. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da je zagotavljanje optimalnega obsega stikov, ki je v največjo korist otrok, v tej fazi postopka dolžnost staršev. Zmotno je tudi pritožnikovo enačenje neoptimalnega izvajanja stikov z ogroženostjo otrok.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00073543
ZDR-1 člen 159, 162, 162/4. ZDR-1D člen 23. Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 31. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 7. ZDUPŠOP člen 34, 34/1. ZPP člen 2, 2/1.
koriščenje letnega dopusta - neposredna uporaba direktive - referenčno obdobje - sprememba izpodbijane sodbe - odločanje v mejah tožbenega zahtevka
Določbo četrtega odstavka 162. člena ZDR-1 o 12-mesečnem prenosnem obdobju v primeru nezmožnosti koriščenja dopusta zaradi bolniške odsotnosti, porodniškega dopusta ali dopusta za nego in varstvo otroka, je bilo že pred sprejemom ZDR-1D treba tolmačiti skladno s pravom EU, in sicer 31. členom Listine Evropske unije o temeljnih pravicah ter 7. členom Direktive 2003/88/ES o določenih vidikih organizacije delovnega časa in sodno prakso SEU. Za pravilno tolmačenje četrtega odstavka 162. člena ZDR-1 je bilo treba skladno s prakso SEU upoštevati, da mora obdobje za prenos letnega dopusta bistveno presegati čas trajanja referenčnega obdobja, za katerega je določeno. Pri tem je referenčno obdobje v smislu navedene direktive obdobje, v katerem delavec pridobi pravico do dopusta (upoštevajoč 159. člen ZDR-1 je to 12-mesečno obdobje), prenosno obdobje pa je obdobje po izteku referenčnega obdobja, v katerem ima delavec še vedno pravico do izrabe letnega dopusta, pridobljenega v tem obdobju. Ker je v spornem obdobju četrti odstavek 162. člena ZDR-1 določal 6-mesečno prenosno obdobje, izjemoma pa 12-mesečno obdobje, ki je enako referenčnemu obdobju, ta določba ni bila skladna z določbo navedene direktive, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno ni uporabilo, ampak je uporabilo neposredno 7. člen navedene direktive.
ureditev meje - mejni spor - močnejša pravica - spor o lastninski pravici - dejansko stanje - ocena dokazov
Ne drži, da je sodišče prve stopnje kršilo metodološki napotek iz 8. člena ZPP. Dejansko stanje je ugotovilo po presoji celotnega procesnega gradiva, ne pa zgolj na podlagi izpovedb predlagatelja in njegovih prič, kot trdi pritožnica. Poenostavljeno je njeno stališče, da izpovedbam prič, predlaganih z njene strani, sodišče prve stopnje ni verjelo, ker so priče predlagatelja povedale drugače. Prav tako pritožnica ne uspe s selektivnim izpostavljanjem, kaj vse so "njene" priče povedale. Z zaključki, ki jih na tem gradi, ne prepriča.
Sodišče prve stopnje je obrazložilo, zakaj je štelo, da v tej zadevi ne gre za lastninski spor. Med drugim je pravilno izpostavilo, da tako predlagatelj kot prva nasprotna udeleženka zatrjujeta vsak svojo mejo med parcelami. Ne gre za primer, da potek meje ne bi bil sporen, ampak da bi bilo sporno le lastništvo določenega dela zemljišča (zunaj teh meja).
ZPP člen 254, 254/3. ZDR-1 člen 6, 89, 89/1, 89/1-2.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - razlog nesposobnosti - postavitev dodatnega izvedenca - zdravstveno stanje delavca
Ob jasno podanem mnenju izvedenke medicine dela, da za zatrjevane psihične težave tožnika v obravnavanem obdobju ni nobenih izvidov, na podlagi katerih bi se bilo mogoče (objektivno) opredeliti o vrsti težav in njihovem vplivu na doseganje rezultatov dela, se je izvedba predlaganega dokaza po postavitvi izvedenca psihiatrije utemeljeno izkazala za nepotrebno.
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je toženka tožniku utemeljeno redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Na podlagi skladnih izpovedi zaslišanih prič ter pregleda predloženih primerov tožnikovih napak, ki te izpovedi potrjujejo, je ugotovilo, da so se pri tožniku pojavljale napake pri imenih zavarovancev, datumih prejema odpovedi zavarovanja, postopki so trajali predolgo, prekinjena pa so bila napačna zavarovanja.
Neutemeljeno se pritožba zavzema za to, da so bili predlagani normativi za tožnika v opazovanem obdobju nerealni, in da za presojo njegovega dela ne more biti objektiven reprezentativni vzorec, saj je tožnik s predstavljenimi kriteriji predhodno soglašal.
Sodišče prve stopnje se je ustrezno opredelilo tudi do zatrjevanj tožnika o zmanjšani zmožnosti opravljanja dela zaradi zdravstvenih razlogov. V zvezi s tem se je utemeljeno oprlo na mnenje sodne izvedenke medicine dela, ki je ocenila, da evidentirane zdravstvene težave niso bistveno vplivale na tožnikovo delazmožnost.
Višje sodišče pojasnjuje, da lahko zakoniti zastopnik ukrepe kmetijske politike uveljavlja le v imenu in za račun društva in ne v svojem imenu, kar pa ne zadostuje, da bi se po ZKZ štelo, da to dela (kot fizična oseba) v svojem imenu in za svoj račun. Za odločitev je zato pomembno predvsem dejstvo, da pritožnica ob sklepanju pogodbe sama kot fizična oseba ni uveljavljala nobenih ukrepov kmetijske politike. Navedeno ni sporno, saj pritožnica v pritožbi izrecno navaja, da sama (kot fizična oseba) tega pogoja ne izpolnjuje.
Za odločitev tudi ni pomembno, kdaj je določilo tretjega odstavka 23.a člena ZKZ stopilo v veljavo, relevantno je le, da je v trenutku uveljavljanja predkupne pravice s strani pritožnice bilo v veljavi. Prehodne določbe novele ZKZ-G v prvem odstavku 54. člena namreč določajo: „Postopki prometa in zakupa s kmetijskimi zemljišči, gozdovi ali kmetijami, začeti do uveljavitve tega zakona, se končajo v skladu z dosedanjimi predpisi“. Ker se je postopek prometa s predmetnimi nepremičninami začel po uveljavitvi ZKZ-G, mora potekati že v skladu z določili te novele.