Ker je tožnik hkrati z umikom tožbe vztrajal pri plačilu pravdnih stroškov in izrecno navedel, da je do umika prišlo zaradi toženčeve izpolnitve, ni mogoče slediti tožencu, da je umaknil tudi stroškovni zahtevek.
OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO DRUŽB - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00072278
ZASP člen 23, 23/1, 78, 78/1, 78/2, 78/3, 168, 168/1, 168/2, 168/3, 168/4. ZGD-1 člen 579. OZ člen 131, 131/1, 433, 433/1.
avtorska pravica - pravica reproduciranja avtorskega dela - prenos materialne avtorske pravice - nadaljnji prenos avtorskih pravic - statusne spremembe - statusno preoblikovanje družbe - licenčna analogija - običajni honorar - civilna kazen
Drugi odstavek 168. člena ZASP strnjeno podaja pravila za posnemanje soglasja o plačilu za izkoriščanje avtorskega dela v razmerah, ki so podobne tistim pri presojani kršitvi avtorske pravice. Pri tej simulaciji se privzame, da je vse drugo isto (stranke s svojimi značilnostmi, avtorsko delo s svojimi, način in obseg njegovega izkoriščanja …), le namesto kršitve se fingira dogovor. Ta pravila so pomensko odprta, saj morajo zajeti najrazličnejše kršitve, in so prožna. V določenih situacijah pa se med njimi vzpostavi hierarhija: ena se uporabijo pred drugimi. Kadar imetnik pravice in kršilec nista nikdar poslovala, se bo nujno zateči k ugotavljanju honorarja v poslovanju drugih subjektov v primerljivih okoliščinah. Kadar pa sta glede podobnega izkoriščanja že sklepala pogodbe, je plačilo, ki sta ga takrat dogovorila, praviloma najboljše merilo za ovrednotenje prikrajšanja pri nedovoljenem izkoriščanju.
Statusne spremembe v smislu drugega odstavka 78. člena ZASP niso identične oblikam statusnega preoblikovanja družb, urejenim v VI. delu ZGD-1, in niso strogo omejene samo nanje.
Ni takšne ustaljene sodne prakse, da če ni drugih oteževalnih okoliščin, je civilna kazen vsaj 100 %.
Neutemeljena je pritožbena navedba druge toženke, da je tožnik vedel, kako mora delo opraviti in da naj bi to dejstvo izhajalo tudi iz obrazložitve izpodbijane sodbe. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje je bil tožnik seznanjen le z nalogo, ki mu je bila dodeljena, torej le s splošnim navodilom, naj prenese posekano drevje, ne pa tudi s pravili varnega dela. S tem ga prva toženka kot delodajalec ni seznanila, a bi ga morala. Ker je v posledici tega dejstva delo opravljal na nepravilen način, je podana odškodninska odgovornost prve toženke za tožniku nastalo škodo in s tem odškodninska obveznost druge toženke.
Dejstvo, da se drevo kljub večkratnim potegom ni premaknilo, a je tožnik z vlečenjem za eno od vej in celo v smeri klančine navzdol vseeno nadaljeval, kaže na izrazito neskrbno ravnanje, ki močno odstopa od ravnanja ustrezno usposobljenega delavca. Takšno ravnanje po pravilni presoji sodišča prve stopnje terja odločitev, da je v večji meri za nastanek škodnega dogodka odgovoren tožnik sam.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - ekonomski razlog - zadostna trditvena podlaga - presoja odpovednega razloga - dejanski razlog za odpoved
Upad prometa je lahko eden od upravičenih razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi, vendar le, če ga je mogoče opredeliti za utemeljenega in takega, da onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja (drugi odstavek 89. člena ZDR-1). Zaradi sprememb v poslovanju mora priti do trajnega in ne zgolj začasnega prenehanja potreb po delu pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, saj je začasni nezmožnosti zagotavljanja dela iz poslovnega razloga namenjen institut čakanja na delo (138. člen ZDR-1). Krajša sezonska nihanja še ne opravičujejo trajne (ne)potrebnosti določenega dela. Pri tem je namreč v tovrstnih dejavnostih treba upoštevati, da v t.i. "visoki sezoni" zaradi povečanega prometa lahko prihaja do povečanega obsega dela in viška ur, slednje pa se nato lahko pokoristijo v "nizki sezoni", ko je prometa manj. Upoštevaje sodno prakso in tudi Priporočilo št. 166 k Konvenciji MOD št. 158, je odpoved pogodbe o zaposlitvi skrajni ukrep delodajalca tudi v primeru sicer obstoječega poslovnega razloga. Če namesto odpovedi pogodbe o zaposlitvi obstajajo druge ustrezne možnosti brez škode za učinkovito delovanje delodajalca (kot je ustrezna organizacija dela - npr. koriščenje viška ur v nizki sezoni), ni mogoče ugotoviti utemeljenega poslovnega razloga, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi.
ZDR-1 člen 9, 9/3, 31, 31/1, 31/1-8, 126, 126/2, 127. ZPP člen 286, 286a.
plačilo dodatkov - dodatki za manj ugodne pogoje dela - odpoved pravicam iz delovnega razmerja - avtonomija pogodbenih strank - osnovna plača - pobotni ugovor v pravdi - pravočasnost ugovora pobotanja
Tožnik se v pogodbah o zaposlitvi ni mogel veljavno zavezati k temu, da se de facto vnaprej odpoveduje plačilu za opravljeno delo v delovnem času, ki je za delavca manj ugoden. Stališče, da se delavec vnaprej pravici, ki mu gre po zakonu, ne more veljavno odpovedati, velja tudi za pravico do dodatkov za delo v delovnem času, ki je za delavce manj ugoden (torej tudi za plačilo za delo preko polnega delovnega časa). Enako nedopusten je dogovor med delavcem in delodajalcem, da je plačilo za delo preko polnega delovnega časa že zajeto v osnovno plačo delavca, prav tako dogovor, da so v osnovno plačo zajeti tudi vsi ostali dodatki za delo v delovnem času, ki je za delavce manj ugoden. Varstvo delavca v delovnem pravu namreč temelji na logiki, da je delavec šibkejša pogodbena stranka, ki potrebuje posebno varstvo.
V osnovno bruto plačo, ne glede na njeno višino, torej citiranih dodatkov ni dovoljeno vštevati. Ni pa ovir za to, da se delavec in delodajalec ne bi mogla dogovoriti za primer, da se določen dodatek ne izkazuje posebej na plačilni listi, temveč se v pogodbi o zaposlitvi določi višja mesečna bruto plača, ki pa poleg pripadajoče osnovne bruto plače (ki mora biti v pogodbi o zaposlitvi določena v nominalnem znesku (EUR)- 8. alineja prvega odstavka 31. člena ZDR-1, njena višina pa skladno s 127. členom ZDR-1 določena glede na zahtevnost delovnega mesta) vsebuje tudi ta dodatek. Vendar pa mora ta del tako dogovorjene mesečne (bruto) plače najmanj dosegati znesek, kot bi delavcu sicer iz naslova določenega dodatka pripadal za dejansko opravljeno delo, upoštevajoč veljavne predpise (ZDR-1, kolektivne pogodbe).
Pravilnik o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku (2003) člen 12, 14, 19. ZPP člen 242, 242/1.
stroški priče - izgubljeni zaslužek priče - obrazloženost zahteve
Pri odmeri izgubljenega zaslužka, o katerem sodišče sicer odloča na podlagi prostega preudarka (14. člen v zvezi z 19. členom Pravilnika o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku), morajo biti konkretne navedbe stranke o višini izgubljenega zaslužka izkazane. Prosti preudarek tako ne pomeni, da sodišče ugodi kateremukoli znesku, ki ga stranka iz naslova izgubljenega zaslužka uveljavlja.
Priča svojega izračuna ni obrazložila in ga tudi ni dokazno podprla. Navedb priče o višini izgubljenega zaslužka tako sodišče prve stopnje ni moglo preizkusiti, prav tako jih ni moglo preveriti na podlagi javno dostopnih podatkov iz poslovnega izida, ker ti še niso bili objavljeni. Ker priča navedb o izgubljenem zaslužku ni obrazložila, niti dokazno podprla, je sodišče prve stopnje njeno zahtevo utemeljeno zavrnilo.
ZPP člen 254, 254/3. ZDR-1 člen 6, 89, 89/1, 89/1-2.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - razlog nesposobnosti - postavitev dodatnega izvedenca - zdravstveno stanje delavca
Ob jasno podanem mnenju izvedenke medicine dela, da za zatrjevane psihične težave tožnika v obravnavanem obdobju ni nobenih izvidov, na podlagi katerih bi se bilo mogoče (objektivno) opredeliti o vrsti težav in njihovem vplivu na doseganje rezultatov dela, se je izvedba predlaganega dokaza po postavitvi izvedenca psihiatrije utemeljeno izkazala za nepotrebno.
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je toženka tožniku utemeljeno redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Na podlagi skladnih izpovedi zaslišanih prič ter pregleda predloženih primerov tožnikovih napak, ki te izpovedi potrjujejo, je ugotovilo, da so se pri tožniku pojavljale napake pri imenih zavarovancev, datumih prejema odpovedi zavarovanja, postopki so trajali predolgo, prekinjena pa so bila napačna zavarovanja.
Neutemeljeno se pritožba zavzema za to, da so bili predlagani normativi za tožnika v opazovanem obdobju nerealni, in da za presojo njegovega dela ne more biti objektiven reprezentativni vzorec, saj je tožnik s predstavljenimi kriteriji predhodno soglašal.
Sodišče prve stopnje se je ustrezno opredelilo tudi do zatrjevanj tožnika o zmanjšani zmožnosti opravljanja dela zaradi zdravstvenih razlogov. V zvezi s tem se je utemeljeno oprlo na mnenje sodne izvedenke medicine dela, ki je ocenila, da evidentirane zdravstvene težave niso bistveno vplivale na tožnikovo delazmožnost.
DZ člen 138, 138/3, 139, 141, 141/1, 141/2, 141/5.
zaupanje otroka v vzgojo in varstvo - skupno starševstvo - določitev stikov med staršem in otrokom - obseg in način izvajanja stikov - telefonski stiki z otrokom - zavrnitev dokaznega predloga za postavitev izvedenca - zavrnitev dokaznega predloga z zaslišanjem prič - mnenje otroka - preprečevanje stikov - korist mladoletnega otroka - izvršitev denarne kazni za primer nespoštovanja začasne odredbe - denarna kazen kot sredstvo izvršbe - stalno prebivališče otroka
Preštevanje, koliko ur, vikendov in tednov A. A. preživi pri enem in drugem staršu, ni na mestu. Namen stikov je predvsem v tem, da se prepreči odtujitev otroka in da se v čim večji meri ohranijo odnosi, ki obstajajo med starši in otroki, ki živijo skupaj, pa tudi, da lahko tisti od staršev, ki nima otroka pri sebi, uresniči svoje čustvene potrebe. To se zagotavlja z uravnoteženimi stiki, ki pa ne pomenijo nujno polovice časa preživetem pri enem in polovice časa pri drugem staršu.
Do posameznih kršitev začasne odredbe je prišlo zato, ker se nasprotni udeleženec ni zavedal, da ne sme A. A. prepustiti odločitve, ali se bosta z mamo po telefonu slišali ali ne, sicer pa začasno odredbo spoštuje. Zato izrek denarne kazni ni na mestu. Zakonska dolžnost nasprotnega udeleženca je, da si mora prizadevati za ustrezen otrokov odnos do stikov z drugim od staršev (drugi odstavek 141. člena ZD). Njegova skrb in odgovornost do A. A. se mora odražati tudi v zvezi s (telefonskimi) stiki. V tej luči ji mora nuditi primerno vzgojno vodstvo in spodbudo, da jo na tovrstni stik pripravi. Ne le, da odločitve o izvedbi telefonskega stika ne sme prepuščati A. A., še več, te stike mora tudi aktivno spodbujati (in jih v primeru opravičene nezmožnosti sedaj tudi v 48 urah nadomestiti).
pogodba - kupoprodajna pogodba - kršitev pogodbe - rok za izpolnitev pogodbe - bistvena sestavina pogodbe - pogodbena kazen
Fiksne pogodbe so le tiste, za katere je rok določen kot fiksen: pogodbena stranka izrazi voljo, da izpolnitev z zamudo zanjo nima nobenega pomena, nasprotna stranka pa to sprejme. V konkretnem primeru sta pravdni stranki v 4.4. točki 4. člena Pogodbe tako voljo izrecno in vnaprej izrazili, saj sta soglašali, da sta rok in način plačila bistveni sestavini pravnega posla. Po presoji sodišča druge stopnje tako soglasje pravdnih strank vsebuje izrecno voljo tožnika, da je izpolnitev po dogovorjenem roku zanj brez pomena, ter na drugi strani izrecno voljo tožene stranke, da izpolnitev pod takimi pogoji sprejema.
Temeljno pravilo v pravdnem postopku je, da sodba učinkuje med strankama. Iz ustavne zahteve po kontradiktornem postopku in pravice stranke, da se izjavi, izhaja tudi zahteva, da lahko sodba veže le tiste osebe, ki so v postopku, v katerem je bila izdana, imele možnost sodelovati.
Širitev subjektivnih meja pravnomočnosti je izjema od splošnega pravila, dopustna le v posebej utemeljenih primerih, npr. v primeru pravnega nasledstva, enotnega sosporništva, pri sodbah glede izpodbijanja pravnih dejanj in ugotovitve (ne)obstoja prerekanih terjatev v stečaju, v statusnih sporih …
Toženec je hipotekarni dolžnik, ker je bila njegova lastninska pravica vknjižena po vpisu maksimalne hipoteke, a to še ne pomeni, da ga zavezuje pravnomočna sodba o obstoju in višini terjatve, izdana v postopku, v katerem ni sodeloval.
SPZ besedno nerodno določa, da je prenos maksimalne hipoteke izključen. A to pravilo po novejših stališčih teorije in sodne prakse le pove, da se s prenosom posamezne terjatve na novega upnika ne prenese maksimalna hipoteka kot varovalna stvarna pravica. Ne izključuje pa splošnega pravila, po katerem s prenosom terjatve na novega upnika preide (se prenese) posamična hipoteka, ki je nastala (znotraj maksimalne hipoteke) v zavarovanje te terjatve.
Sodišče druge stopnje sicer pritrjuje pritožbi, da se za skrbnika v prvi vrsti postavi res oseba, ki jo predlaga center za socialno delo ali sorodniki (kot izhaja iz 243. člena DZ, za takšen primer pa gre tudi v predmetni zadevi), vendar le, če je predlagani skrbnik tudi osebnostno primeren in če je to v skladu z varovančevimi koristmi. Osebnostna primernost predlaganega skrbnika pa v predmetni zadevi ni podana, ker je dovzeten za vplive preživljalke in njenega soproga in ne bi vestno skrbel za koristi varovanke (preživljanke), kot izhaja iz pravilnih ugotovitev in zaključkov sodišča prve stopnje.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00080676
URS člen 22, 25. ZIZ člen 15, 239, 270, 270/3, 272, 272/1, 272/2, 272/2-2, 272/3. ZJU člen 1, 21, 149. ZDR-1 člen 31, 43, 49, 172. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14.
začasna odredba v zavarovanje nedenarne terjatve - regulacijska (ureditvena) začasna odredba - pogoji za izdajo začasne odredbe - pogodba o zaposlitvi - sklep o premestitvi - dejavnost vzgoje in izobraževanja - premestitev na delovno mesto nižjega kariernega razreda - razlogi za premestitev in podaljšanje premestitve - soglasje delavca - mobing - javni zavod - državna uprava - pravica do izjave - pravica do pravnega sredstva - verjetno izkazana terjatev - trditveno in dokazno breme
Ker upničina pravica in dolžnost vrnitve na prejšnje delovno mesto učitelj izhaja že iz same pogodbe o zaposlitvi št. 001, ki jo je upnica podpisala, je zmotno pritožbeno stališče, da naj bi bila premestitev nezakonita tudi v procesnem smislu oziroma zato, ker upnica ob premestitvi nazaj na prejšnje delovno mesto učitelj ni prejela nikakršnega sklepa, odredbe, aneksa k pogodbi o zaposlitvi ali kakršnekoli druge pisne dokumentacije.
Tako upnica kot tudi samo sodišče prve stopnje se neutemeljeno sklicujeta na določilo 149. člena ZJU, ki ureja premestitev javnega uslužbenca zaradi delovni potreb. Navedena zakonska določba se namreč v konkretnem primeru sploh ne uporablja, saj se za javne uslužbence v javnih zavodih, kar je dolžnik v obravnavani zadevi, uporablja le prvi del ZJU, to je le členi od 1 do 21, vsi ostali členi, zajeti v drugem, posebnem delu ZJU, pa se uporabljajo le za javne uslužbence v državnih organih in upravah lokalnih skupnost.
sprememba odločbe o varstvu in vzgoji mladoletnega otroka - predodelitev otroka v vzgojo in varstvo drugemu od staršev - otrok staršev, ki so se odpovedali roditeljski pravici - posvojitev otroka - privolitev starša v posvojitev - pravni interes za pritožbo - stike odklanja starš, ki mu otrok ni zaupan v varstvo in vzgojo - zavračanje stikov - izvedenec klinične psihologije - presoja primernosti staršev za dodelitev otroka - mnenje izvedenca psihologa - pripombe strank na izvedensko mnenje - preživninska obveznost staršev - korist mladoletnega otroka
Ne glede na to, da se je nasprotna udeleženka „odpovedala“ otroku oziroma stikom z otrokom, ima pravni interes za pritožbo. Vsak starš načeloma deluje v korist otroka. V primeru, da bi se izkazalo, da je pritožba utemeljena, to lahko nasprotni udeleženki (posredno pa otroku) prinese konkretno in neposredno pravno korist.
Obveznost plačevanja preživnine ne preneha niti z ukinitvijo stikov niti zaradi odvzema starševske skrbi.
skupno starševstvo - razmerja med starši in otroki po razpadu izvenzakonske skupnosti - primernost posameznega starša - presoja primernosti staršev za dodelitev otroka - izvrševanje starševskih pravic - največja korist otroka
Velja torej načelno izhodišče (pravilo), da je otroku v korist, da vzgoja in varstvo potekata tako, kot da bi bila življenjska skupnost staršev (še) vzpostavljena, zato je skupna vzgoja in varstvo osnovna (prvenstvena) rešitev (138. člen DZ). Temeljni pogoj za zaupanje otroka v skupno varstvo in vzgojo je, da sta oba starša primerna za izvajanje varstva in vzgoje. Če sta skupno varstvo in vzgoja otroku v korist, mora sodišče izreči skupno varstvo kljub morebitnemu nestrinjanju staršev ali enega od njiju. Le takrat, ko med staršema obstaja zelo visoka stopnja konfliktnosti in ta ogroža otroka, ali takrat, ko na primer en starš otroka zanemarja ali zlorablja (in je zaradi tega otrok pri njem ogrožen), lahko sodišče zavrne možnost, da bi varstvo in vzgojo izvajala starša skupno in zaupa otroka v varstvo in vzgojo drugemu staršu. Otrok se šteje za ogroženega pri enem od staršev, če ta starš ni primeren za izvajanje varstva in vzgoje.
Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sicer praviloma za skupno varstvo in vzgojo pomembno, da imata oba starša tudi dejansko približno enakovredno možnost vplivanja na otrokovo vzgojo in razvoj, vendar pa določitev skupnega varstva in vzgoje nikakor ne pomeni, da mora otrok z vsakim od staršev preživeti povsem enako količino časa.
Če je pritožba vložena le v obdolženčevo korist, je pritožbeno sodišče ne glede na opis dejanja vezano na pravno opredelitev v izpodbijani sodbi, kar velja tudi za presojo nastopa zastaranja kazenskega pregona.
Storilec po začetku stečajnega postopka ne more več kršiti temeljnih pravic delavcev, saj pooblastila preidejo na stečajnega upravitelja.
ločitvena pravica - ugotovitev obstoja ločitvene pravice - tek zamudnih obresti od pogodbene kazni - pravnomočen sklep o preizkusu terjatev
Toženka je le realni dolžnik tožnikov, in to le za terjatev vračila kupnine, med kar pogodbena kazen ne spada. Na to ne more vplivati priznanje upraviteljice glede obstoja te terjatve in dolžnosti plačila pogodbene kazni iz posebne stečajne mase (deležev toženke na nepremičninah).
Res so zamudne obresti le pripadek terjatve, vendar pa samo priznanje glavnice terjatve še ne predstavlja priznanja terjatve, do katere naj bi prišlo zaradi zamude s plačilom, torej glede zamudnih obresti, toženka pa ves čas zanika zamudo s plačilom pogodbene kazni. Če terjatev sama ne obstaja, pa ne more obstajati niti ločitvena pravica, ki predstavlja le pravico do prednostnega plačila določene terjatve.
obstoj pripornega razloga - sorazmernost pripora z ogroženo varnostjo ljudi - ponovitvena nevarnost
Varovanje osebne in telesne integritete oškodovancev ter zagotovitev njihove varnosti pretehta nad pravico obdolženca do osebne svobode. Načini, na katere naj bi obdolženec posegal v osebno in telesno integriteto bivše izvenzakonske partnerke, pa tudi drugih, njej bližnjih oškodovancev, ter pogostost, intenzivnost in vztrajnost pri teh posegih nedvomno narekujejo poseg v obdolženčevo pravico do osebne svobode. Z uporabo kateregakoli drugega ukrepa ne bi bilo mogoče doseči navedenega cilja varnosti zdravja in življenja oškodovanke oziroma ostalih potencialnih oškodovancev.
načelo ekonomičnosti postopka - načelo dispozitivnosti - pogodbena obveznost - kršitev pogodbene obveznosti - pravnomočna vmesna sodba - delna vmesna sodba - dokazi in izvajanje dokazov - pisno materialno procesno vodstvo - razpravno načelo - pogodbena odškodninska odgovornost - plačilo odškodnine - upravljanje z gozdovi - višina premoženjske škode - sodni izvedenec - izvedenec gozdarske stroke - izvedensko mnenje - nestrinjanje z izvedenskim mnenjem - pripombe na izvedensko mnenje - pravočasnost pripomb na izvedensko mnenje - zakonsko dopustna omejitev pravice do izjave - prekluzija - izvedenec kot strokovni pomočnik sodišča - preložitev naroka
Sodišče je korektno odgovorilo na vprašanje, zakaj so pripombe, podane na izvedenski mnenji B. B. in C. C., prepozne. Obširno je pojasnilo, da B. B. tekom postopka svojega mnenja ni spreminjal, ves čas je pri njem vztrajal ter da je bila toženka z njim seznanjena (že) 5. 9. 2018. Sodišče je obe stranki pozvalo k podaji pripomb, pri čemer jima je določilo rok, ju opozorilo na posledico neaktivnosti in s tem ustrezno izvedlo (pisno) materialno procesno vodstvo po 286.a členu ZPP. Kljub podaljšanju roka za podajo (dodatnih) pripomb tega toženka ni storila, v prepozno podani vlogi pa niti ni utemeljila razloga za zamudo. Toženka sicer v pritožbi navaja, da ji je bilo izvedensko mnenje vročeno hkrati z obsežno pripravljalno vlogo, zaradi česar je bil (zakonsko) določen rok za podajo pripomb prekratek. Vendar z navedenim svoje zamude ne more opravičiti. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je pravilna odločitev, da je bila toženka s pripombami na mnenje B. B. in C. C. prekludirana. Nadalje ne gre spregledati, da se je sodišče (navkljub prekluziji) do večine podanih pripomb v izpodbijani odločbi jasno opredelilo.
Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je skladno s prvim odstavkom 244. člena v zvezi z 245. členom ZPP izbira in določitev izvedenca v pristojnosti sodišča. Čeprav skuša pritožba prikazati drugače, ni prav nič neobičajnega, da sodišče za izvedenca izbere strokovnjaka, ki v imenik sodnih izvedencev ni vpisan (prav za določeno podpodročje).
DZ člen 157, 157/2, 157/3, 161. ZNP-1 člen 100, 108. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8.
razveza zakonske zveze in dodelitev otrok v vzgojo in oskrbo - predlog za izdajo začasne odredbe - določitev stikov med staršem in otrokom - zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe - režim izvajanja stikov - obseg in način izvajanja stikov - mnenje Centra za socialno delo (CSD) - pogoj za izdajo začasne odredbe - ogroženost otroka - varstvo koristi otroka - dogovor o začasnem izvajanju stikov - razširitev stikov - postopek za izdajo začasne odredbe - odločanje na podlagi dokaznega standarda verjetnosti
Čeprav iz mnenj CSD izhaja, da trenuten obseg stikov ni optimalen, tudi po presoji pritožbenega sodišča s tem ni verjetno izkazana takšna stopnja ogroženosti otrok, ki bi (že) utemeljevala izdajo začasne odredbe. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da je zagotavljanje optimalnega obsega stikov, ki je v največjo korist otrok, v tej fazi postopka dolžnost staršev. Zmotno je tudi pritožnikovo enačenje neoptimalnega izvajanja stikov z ogroženostjo otrok.
neupravičena pridobitev - preplačilo dolga - vrnitev preplačila - privolitev v prikrajšanje
V primeru, ko ni mogoče govoriti o zavestni privolitvi v preplačilo dolga in posledično v prikrajšanje, pogoji po 191. členu OZ, po katerem preveč plačanega ni mogoče terjati nazaj, niso izpolnjeni.