neupravičena pridobitev - preplačilo dolga - vrnitev preplačila - privolitev v prikrajšanje
V primeru, ko ni mogoče govoriti o zavestni privolitvi v preplačilo dolga in posledično v prikrajšanje, pogoji po 191. členu OZ, po katerem preveč plačanega ni mogoče terjati nazaj, niso izpolnjeni.
razveza zakonske zveze - nevzdržnost zakonske zveze - razlog za razvezo zakonske zveze - pooblaščenec za sprejem pisanj
Zadošča že, da je zakonska zveza nevzdržna za enega od zakoncev, zato zgolj nestrinjanje nasprotnega udeleženca z razvezo in opustitev njegovega zaslišanja na pravilnost izpodbijanega sklepa ne vpliva.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSM00075559
ZPP člen 181, 181/2, 187, 188, 188/2, 212, 226, 226/3, 227, 227/5. ZZK-1 člen 243, 243/1. OZ člen 40, 40/2.
umik tožbe - privolitev v umik tožbe - nedopustni nagib - kavza pogodbe - izbris hipoteke - predložitev listine s strani nasprotne stranke - pravni interes za ugotovitveno tožbo
Prvo in drugo toženec sta sporni posojilni in zastavni pogodbi sklenili izključno z namenom onemogočiti prvo tožniku poplačilo njegove terjatve, ki jo ima do prvo toženca, na podlagi pravnomočne vmesne sodbe Okrožnega sodišča v Mariboru, opr. št. II P 756/2011 z dne 5. 3. 2018, torej z nedopustnim nagibom, saj njun resnični namen (kavza pogodbe) ni bil v posoji denarja in zavarovanju posojila. Prvo in drugo toženca namreč nista uspela dokazati, da sta sporni posojili sploh bili dani, kot je to že obrazloženo zgoraj.
Za izkaz pravnega interesa v skladu z drugim odstavkom 181. člena ZPP ni bistveno, ali je terjatev prvega tožnika že ugotovljena po višini, temveč le, da slednja obstaja. Obstoj terjatve pa je prvo tožnik nedvomno izkazal s pravnomočno vmesno sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru, opr. št. II P 756/2011 z dne 5. 3. 2018 (v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru, opr. št. I Cp 462/2018 z dne 21. 8. 2018 in sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 44/2019 z dne 11. 12. 2020), s katero je bilo odločeno o temelju tožbenega zahtevka.
ugovor krajevne pristojnosti - izključna krajevna pristojnost - pristojnost za spore v izvršilnem in stečajnem postopku - spor, ki nastane med izvršilnim postopkom ali zaradi njega - rubež premičnin - lastninska tožba
Izvršba je bila glede spornih premičnin ustavljena, izvršilni postopek ne teče in zato odločitev v obravnavani zadevi na tek izvršilnega postopka ne more vplivati. Ker so bila razveljavljena že opravljena dejanja, tudi v tem delu odločitev v obravnavani zadevi ne more vplivati na izvršilni postopek. Z ustavitvijo izvršbe in razveljavitvijo opravljenih dejanj je z vidika izvršilnega postopka že nastopila obveznost vračila zarubljenih premičnin.
ZNP člen 8, 35, 35/5, 37. ZPP člen 185, 185/1, 319, 319/1.
delitev skupne lastnine - skupna lastnina - subjektivne meje pravnomočnosti - vezanost na pravnomočno odločbo - predhodno vprašanje - pridobitev lastninske pravice z gradnjo - sprememba predloga v nepravdnem postopku - skrbništvo nad odraslo osebo - zakoniti zastopnik - stroški postopka
Temeljna predpostavka postopka za delitev stvari v skupni lastnini je obstoj skupno lastninske skupnosti, temeljni namen delitve pa je v prenehanju navedene skupnosti.
Subjektivne meje pravnomočnosti, ki zahtevajo istovetnost pravdnih strank in jih v pritožbi omenja predlagatelj, učinkujejo tudi proti pravnim naslednikom oziroma dedičem (nasprotni udeleženki).
Predpostavka smotrnosti bi bila podana, če bi bila sprememba predloga uveljavljana npr. potem, ko bi bilo že v celoti povsem zbrano procesno gradivo, na katerem sprememba temelji. Če takšnega gradiva ni in bi bilo treba zaradi spremembe predloga začeti od začetka, kot da bi bil vložen povsem nov predlog na novi dejanski podlagi, potem pogoja smotrnosti ni. Predlagatelj je v dopolnitvi predloga navedel, da je po družabniški pogodbi, ki jo je sklenil s staršema, vložil v skupno obratovalnico osnovna sredstva (gre za primeroma naštetih 85 premičnin), katerih vrnitev sedaj zahteva od nasprotne udeleženke. Gre za povsem nov predlog, ki v doslej zbranem procesnem gradivu nima nikakršne podlage.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00073543
ZDR-1 člen 159, 162, 162/4. ZDR-1D člen 23. Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 31. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 7. ZDUPŠOP člen 34, 34/1. ZPP člen 2, 2/1.
koriščenje letnega dopusta - neposredna uporaba direktive - referenčno obdobje - sprememba izpodbijane sodbe - odločanje v mejah tožbenega zahtevka
Določbo četrtega odstavka 162. člena ZDR-1 o 12-mesečnem prenosnem obdobju v primeru nezmožnosti koriščenja dopusta zaradi bolniške odsotnosti, porodniškega dopusta ali dopusta za nego in varstvo otroka, je bilo že pred sprejemom ZDR-1D treba tolmačiti skladno s pravom EU, in sicer 31. členom Listine Evropske unije o temeljnih pravicah ter 7. členom Direktive 2003/88/ES o določenih vidikih organizacije delovnega časa in sodno prakso SEU. Za pravilno tolmačenje četrtega odstavka 162. člena ZDR-1 je bilo treba skladno s prakso SEU upoštevati, da mora obdobje za prenos letnega dopusta bistveno presegati čas trajanja referenčnega obdobja, za katerega je določeno. Pri tem je referenčno obdobje v smislu navedene direktive obdobje, v katerem delavec pridobi pravico do dopusta (upoštevajoč 159. člen ZDR-1 je to 12-mesečno obdobje), prenosno obdobje pa je obdobje po izteku referenčnega obdobja, v katerem ima delavec še vedno pravico do izrabe letnega dopusta, pridobljenega v tem obdobju. Ker je v spornem obdobju četrti odstavek 162. člena ZDR-1 določal 6-mesečno prenosno obdobje, izjemoma pa 12-mesečno obdobje, ki je enako referenčnemu obdobju, ta določba ni bila skladna z določbo navedene direktive, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno ni uporabilo, ampak je uporabilo neposredno 7. člen navedene direktive.
DZ člen 157, 157/2, 157/3, 161. ZNP-1 člen 100, 108. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8.
razveza zakonske zveze in dodelitev otrok v vzgojo in oskrbo - predlog za izdajo začasne odredbe - določitev stikov med staršem in otrokom - zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe - režim izvajanja stikov - obseg in način izvajanja stikov - mnenje Centra za socialno delo (CSD) - pogoj za izdajo začasne odredbe - ogroženost otroka - varstvo koristi otroka - dogovor o začasnem izvajanju stikov - razširitev stikov - postopek za izdajo začasne odredbe - odločanje na podlagi dokaznega standarda verjetnosti
Čeprav iz mnenj CSD izhaja, da trenuten obseg stikov ni optimalen, tudi po presoji pritožbenega sodišča s tem ni verjetno izkazana takšna stopnja ogroženosti otrok, ki bi (že) utemeljevala izdajo začasne odredbe. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da je zagotavljanje optimalnega obsega stikov, ki je v največjo korist otrok, v tej fazi postopka dolžnost staršev. Zmotno je tudi pritožnikovo enačenje neoptimalnega izvajanja stikov z ogroženostjo otrok.
Toženca nista prepozno predlagala dokazov, saj sta bila ob vročitvi tožbe poučena, da jih lahko predlagata do konca prvega naroka za glavno obravnavo, torej že iz tega razloga ni mogoče šteti, da je s predložitvijo obširne listinske dokumentacije na tem naroku prišlo do zavlačevanja postopka.
Trditvena podlaga strank na naroku 5. 4. 2023 še ni bila dokončno postavljena, saj so si stranke vloge izmenjevale še po tem naroku, kar pomeni, da je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko na naroku 5. 4. 2023 strank ni zaslišalo.
ločitvena pravica - ugotovitev obstoja ločitvene pravice - tek zamudnih obresti od pogodbene kazni - pravnomočen sklep o preizkusu terjatev
Toženka je le realni dolžnik tožnikov, in to le za terjatev vračila kupnine, med kar pogodbena kazen ne spada. Na to ne more vplivati priznanje upraviteljice glede obstoja te terjatve in dolžnosti plačila pogodbene kazni iz posebne stečajne mase (deležev toženke na nepremičninah).
Res so zamudne obresti le pripadek terjatve, vendar pa samo priznanje glavnice terjatve še ne predstavlja priznanja terjatve, do katere naj bi prišlo zaradi zamude s plačilom, torej glede zamudnih obresti, toženka pa ves čas zanika zamudo s plačilom pogodbene kazni. Če terjatev sama ne obstaja, pa ne more obstajati niti ločitvena pravica, ki predstavlja le pravico do prednostnega plačila določene terjatve.
ureditev meje - mejni spor - močnejša pravica - spor o lastninski pravici - dejansko stanje - ocena dokazov
Ne drži, da je sodišče prve stopnje kršilo metodološki napotek iz 8. člena ZPP. Dejansko stanje je ugotovilo po presoji celotnega procesnega gradiva, ne pa zgolj na podlagi izpovedb predlagatelja in njegovih prič, kot trdi pritožnica. Poenostavljeno je njeno stališče, da izpovedbam prič, predlaganih z njene strani, sodišče prve stopnje ni verjelo, ker so priče predlagatelja povedale drugače. Prav tako pritožnica ne uspe s selektivnim izpostavljanjem, kaj vse so "njene" priče povedale. Z zaključki, ki jih na tem gradi, ne prepriča.
Sodišče prve stopnje je obrazložilo, zakaj je štelo, da v tej zadevi ne gre za lastninski spor. Med drugim je pravilno izpostavilo, da tako predlagatelj kot prva nasprotna udeleženka zatrjujeta vsak svojo mejo med parcelami. Ne gre za primer, da potek meje ne bi bil sporen, ampak da bi bilo sporno le lastništvo določenega dela zemljišča (zunaj teh meja).
podaljšanje pripora ob vložitvi obtožnice - priporni razlog begosumnosti - obstoj utemeljenega suma
Sodišče prve stopnje je podrobno navedlo dejstva in okoliščine, ki sum storitve kaznivega dejanja utemeljujejo tudi pri obdolženih A. A. in B. B. Dejstvo je, da je bil obdolženemu A. A., ki naj bi kot voznik osebnega vozila Golf spremljal vozilo obdolženega C. C., v katerem so bili pribežniki, zasežen račun Hrvaških avtocest, kar potrjuje sklep, da so skupaj potovali. Prav tako pa je sodišče glede obdolženega B. B. konkretno navedlo, da mu ne verjame, da se je v vozilu nahajal zgolj kot turist. Navedenih ugotovitev oba pritožnika tudi argumentirano ne izpodbijata, temveč zgolj na načelni ravni menita, da ne zadoščajo za oceno obstoja utemeljenega suma. Glede na to, da se je obdolženi B. B. nahajal v vozilu, ki naj bi kot predhodnica spremljalo vozilo, v katerem so bili prebežniki, pa v sedanji fazi postopka tudi ni bistven očitek zagovornika, da temu obdolženca ni dokazana kakršnakoli vloga pri storitvi kaznivega dejanja.
Oba obdolženca sta se znašla v kazenskem postopku zaradi kaznivega dejanja, za katero je predpisana relativno stroga zaporna kazen in zato že ta okoliščina sama po sebi utrjuje nevarnost, da bi v primeru odprave pripora pobegnila in se s tem skušala izogniti kazenskemu postopku. Navedba, da imata oba obdolženca v tujini zaposlitev in družino, še ne pomeni, da odreditev oziroma podaljšanje pripora ni neogibno potrebna zaradi izvedbe kazenskega postopka, saj je že sodišče prve stopnje pojasnilo, da obstoj mednarodnopravnih instrumentov za izročitev obdolžencev sam po sebi ne izključuje begosumne nevarnosti. V konkretnem primeru še toliko bolj, ker obdolženega A. A. tudi na ozemlje Nemčije ne vežejo trdnejše okoliščine, kolikor pa bi obdolženi B.B. odšel v Turčijo, upoštevajoč tudi, da se mu izteka dovoljenje za bivanje v Nemčiji, bi naši državi ostal nedosegljiv.
ZDR-1 člen 9, 9/3, 31, 31/1, 31/1-8, 126, 126/2, 127. ZPP člen 286, 286a.
plačilo dodatkov - dodatki za manj ugodne pogoje dela - odpoved pravicam iz delovnega razmerja - avtonomija pogodbenih strank - osnovna plača - pobotni ugovor v pravdi - pravočasnost ugovora pobotanja
Tožnik se v pogodbah o zaposlitvi ni mogel veljavno zavezati k temu, da se de facto vnaprej odpoveduje plačilu za opravljeno delo v delovnem času, ki je za delavca manj ugoden. Stališče, da se delavec vnaprej pravici, ki mu gre po zakonu, ne more veljavno odpovedati, velja tudi za pravico do dodatkov za delo v delovnem času, ki je za delavce manj ugoden (torej tudi za plačilo za delo preko polnega delovnega časa). Enako nedopusten je dogovor med delavcem in delodajalcem, da je plačilo za delo preko polnega delovnega časa že zajeto v osnovno plačo delavca, prav tako dogovor, da so v osnovno plačo zajeti tudi vsi ostali dodatki za delo v delovnem času, ki je za delavce manj ugoden. Varstvo delavca v delovnem pravu namreč temelji na logiki, da je delavec šibkejša pogodbena stranka, ki potrebuje posebno varstvo.
V osnovno bruto plačo, ne glede na njeno višino, torej citiranih dodatkov ni dovoljeno vštevati. Ni pa ovir za to, da se delavec in delodajalec ne bi mogla dogovoriti za primer, da se določen dodatek ne izkazuje posebej na plačilni listi, temveč se v pogodbi o zaposlitvi določi višja mesečna bruto plača, ki pa poleg pripadajoče osnovne bruto plače (ki mora biti v pogodbi o zaposlitvi določena v nominalnem znesku (EUR)- 8. alineja prvega odstavka 31. člena ZDR-1, njena višina pa skladno s 127. členom ZDR-1 določena glede na zahtevnost delovnega mesta) vsebuje tudi ta dodatek. Vendar pa mora ta del tako dogovorjene mesečne (bruto) plače najmanj dosegati znesek, kot bi delavcu sicer iz naslova določenega dodatka pripadal za dejansko opravljeno delo, upoštevajoč veljavne predpise (ZDR-1, kolektivne pogodbe).
ZFPPIPP člen 104, 104/3, 104/4, 109, 109/4, 109/4-4, 118, 118-4.
razrešitev upravitelja - imenovanje novega upravitelja - neenakopravno obravnavanje - nagrada razrešenega upravitelja - znižanje nagrade - teleološka razlaga
Določba četrtega odstavka 104. člena ZFPPIPP se nanaša (le) na situacijo, ko je upravitelj razrešen na svojo (lastno) zahtevo. Namen takega znižanja nagrade za pavšalno nadomestilo za prevzem poslov razrešenega upravitelja je v tem, da razrešeni upravitelj sam nosi tiste stroške, ki so zaradi njegovega ravnanja nastali oziroma ki jih je s tem svojim ravnanjem povzročil, saj je do razrešitve upravitelja in posledično do imenovanja novega prišlo na podlagi ravnanja upravitelja samega.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSC00071284
KZ-1 člen 228, 228/1. ZKP člen 269, 269/1, 269/1-2, 277, 277/1, 277/1-1.
poslovna goljufija - zakonski znaki kaznivega dejanja - opis dejanja - preslepitveni namen - sklenitev pogodbe
Pravno napačna je teza izpodbijanega sklepa, da sta obdolženkin predlog in nepodpis pogodbe o plačilu obveznosti na obroke izven obravnavanega časovnega okvira izvajanja posla (pri tem sodišče prve stopnje spregleda še nedosegljivost obdolženke za predstavnike oškodovanca), torej da gre za irelevantne okoliščine v luči konkretizacije namena preslepitve. Vrhovno sodišče je že zavrnilo stališče, da je preslepitev mogoča le do zapadlosti terjatev oškodovanca (v predmetni zadevi je zadnji račun zapadel v plačilo 28. 1. 2020). Judiciralo je, da so za konkretizacijo subjektivnega elementa oziroma storilčevega preslepitvenega namena lahko relevantne tudi post festum spremljajoče dejanske okoliščine, ki za nazaj kažejo na storilčev prejšnji namen preslepitve in na zavest, da obveznosti ne bodo izpolnjene.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSC00071639
ZKP člen 168, 168/3, 169, 169/7.
opis kaznivega dejanja - zakonski znaki - kaznivo dejanje poslovne goljufije - zahteva za preiskavo
Opis kaznivega dejanja predstavlja okvir za ugotavljanje dejanskega stanja, ki ga zatrjuje tožilec in mora biti konkretiziran do te mere, da po eni strani sodišču omogoči pravno vrednotenje obdolženčevega ravnanja oziroma sklepanje o obstoju ali neobstoju kaznivega dejanja in po drugi strani omogoči uresničevanje obdolženčeve pravice do obrambe, ki je lahko učinkovita le, če so zakonski znaki kaznivega dejanja, ki se mu očita, v opisu dejanja v zadostni meri substancirani.
Izvršitveno ravnanje pri kaznivem dejanju poslovne goljufije po 228. členu KZ-1 je preslepitev drugega s prikazovanjem, da bodo obveznosti izpolnjene ali s prikrivanjem, da obveznosti ne bodo oziroma ne bodo mogle biti izpolnjene.
Pritožbeni navedbi, da so v takšnem opisu dejanja v zadostni meri konkretizirani vsi zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja poslovne goljufije, vključno s preslepitvenim namenom obeh osumljenih, ni mogoče slediti. V opisu dejanja niso navedene konkretne okoliščine, ki bi kazale na preslepitveni namen.
Ker je izvenobravnavni senat prvostopnega sodišča ugotovil, da v opisu kaznivega dejanja v zahtevi za preiskavo niso konkretizirani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja poslovne goljufije in da posledično dejanje, ki je opisano v zahtevi za preiskavo, ni kaznivo dejanje, se je po nepotrebnem spuščal tudi v presojo obstoja utemeljenega suma, da sta oba osumljenca in osumljena pravna oseba storili očitano kaznivo dejanje.
zapuščinski postopek - upravitelj zapuščine - naloge upravitelja zapuščine - stranka v zapuščinskem postopku - aktivna legitimacija za vložitev predloga - osebno vozilo
Predlagateljica ima status "druge osebe, ki uveljavlja kakšno pravico iz zapuščine" in kot taka aktivno legitimacijo za vložitev predloga za postavitev za upraviteljico dela dediščine.
Višje sodišče pojasnjuje, da lahko zakoniti zastopnik ukrepe kmetijske politike uveljavlja le v imenu in za račun društva in ne v svojem imenu, kar pa ne zadostuje, da bi se po ZKZ štelo, da to dela (kot fizična oseba) v svojem imenu in za svoj račun. Za odločitev je zato pomembno predvsem dejstvo, da pritožnica ob sklepanju pogodbe sama kot fizična oseba ni uveljavljala nobenih ukrepov kmetijske politike. Navedeno ni sporno, saj pritožnica v pritožbi izrecno navaja, da sama (kot fizična oseba) tega pogoja ne izpolnjuje.
Za odločitev tudi ni pomembno, kdaj je določilo tretjega odstavka 23.a člena ZKZ stopilo v veljavo, relevantno je le, da je v trenutku uveljavljanja predkupne pravice s strani pritožnice bilo v veljavi. Prehodne določbe novele ZKZ-G v prvem odstavku 54. člena namreč določajo: „Postopki prometa in zakupa s kmetijskimi zemljišči, gozdovi ali kmetijami, začeti do uveljavitve tega zakona, se končajo v skladu z dosedanjimi predpisi“. Ker se je postopek prometa s predmetnimi nepremičninami začel po uveljavitvi ZKZ-G, mora potekati že v skladu z določili te novele.
OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO DRUŽB - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00072278
ZASP člen 23, 23/1, 78, 78/1, 78/2, 78/3, 168, 168/1, 168/2, 168/3, 168/4. ZGD-1 člen 579. OZ člen 131, 131/1, 433, 433/1.
avtorska pravica - pravica reproduciranja avtorskega dela - prenos materialne avtorske pravice - nadaljnji prenos avtorskih pravic - statusne spremembe - statusno preoblikovanje družbe - licenčna analogija - običajni honorar - civilna kazen
Drugi odstavek 168. člena ZASP strnjeno podaja pravila za posnemanje soglasja o plačilu za izkoriščanje avtorskega dela v razmerah, ki so podobne tistim pri presojani kršitvi avtorske pravice. Pri tej simulaciji se privzame, da je vse drugo isto (stranke s svojimi značilnostmi, avtorsko delo s svojimi, način in obseg njegovega izkoriščanja …), le namesto kršitve se fingira dogovor. Ta pravila so pomensko odprta, saj morajo zajeti najrazličnejše kršitve, in so prožna. V določenih situacijah pa se med njimi vzpostavi hierarhija: ena se uporabijo pred drugimi. Kadar imetnik pravice in kršilec nista nikdar poslovala, se bo nujno zateči k ugotavljanju honorarja v poslovanju drugih subjektov v primerljivih okoliščinah. Kadar pa sta glede podobnega izkoriščanja že sklepala pogodbe, je plačilo, ki sta ga takrat dogovorila, praviloma najboljše merilo za ovrednotenje prikrajšanja pri nedovoljenem izkoriščanju.
Statusne spremembe v smislu drugega odstavka 78. člena ZASP niso identične oblikam statusnega preoblikovanja družb, urejenim v VI. delu ZGD-1, in niso strogo omejene samo nanje.
Ni takšne ustaljene sodne prakse, da če ni drugih oteževalnih okoliščin, je civilna kazen vsaj 100 %.
Aneks h Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (2012) člen 10. ZJU člen 24.
potni stroški - prevoz na delo in z dela - stroški kilometrine - čista denarna terjatev
Tožnik od toženke zahteva plačilo višjih potnih stroškov, kar predstavlja čisto denarno terjatev, zato ni bil potreben predhodni postopek pri delodajalcu, tožnik ni bil dolžan počakati na odločitev toženke, ampak je bila dopustna neposredna tožba.
Za presojo upravičenosti tožnika do višjih potnih stroškov ni bistveno, da toženka z njim ni sklenila dogovora iz 10. člena Aneksa h KPND niti ne kdaj je tožnik zahteval plačilo višjih stroškov. Prav tako ni bistveno, da je bila tudi tožnikova želja, da ima službena psa nameščena na domu, čeprav je toženka to pogojevala s tem, da mu ne bo plačala višjih prevoznih stroškov. Za presojo utemeljenosti tožnikovega zahtevka je bistveno, ali so bili izpolnjeni pogoji za namestitev psov pri tožniku. Če so bili pogoji izpolnjeni, tožnik dela ni mogel opravljati drugače, kot da je s svojim avtomobilom v službo pripeljal tudi službena psa.
Če je pritožba vložena le v obdolženčevo korist, je pritožbeno sodišče ne glede na opis dejanja vezano na pravno opredelitev v izpodbijani sodbi, kar velja tudi za presojo nastopa zastaranja kazenskega pregona.
Storilec po začetku stečajnega postopka ne more več kršiti temeljnih pravic delavcev, saj pooblastila preidejo na stečajnega upravitelja.