OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO DRUŽB - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00072278
ZASP člen 23, 23/1, 78, 78/1, 78/2, 78/3, 168, 168/1, 168/2, 168/3, 168/4. ZGD-1 člen 579. OZ člen 131, 131/1, 433, 433/1.
avtorska pravica - pravica reproduciranja avtorskega dela - prenos materialne avtorske pravice - nadaljnji prenos avtorskih pravic - statusne spremembe - statusno preoblikovanje družbe - licenčna analogija - običajni honorar - civilna kazen
Drugi odstavek 168. člena ZASP strnjeno podaja pravila za posnemanje soglasja o plačilu za izkoriščanje avtorskega dela v razmerah, ki so podobne tistim pri presojani kršitvi avtorske pravice. Pri tej simulaciji se privzame, da je vse drugo isto (stranke s svojimi značilnostmi, avtorsko delo s svojimi, način in obseg njegovega izkoriščanja …), le namesto kršitve se fingira dogovor. Ta pravila so pomensko odprta, saj morajo zajeti najrazličnejše kršitve, in so prožna. V določenih situacijah pa se med njimi vzpostavi hierarhija: ena se uporabijo pred drugimi. Kadar imetnik pravice in kršilec nista nikdar poslovala, se bo nujno zateči k ugotavljanju honorarja v poslovanju drugih subjektov v primerljivih okoliščinah. Kadar pa sta glede podobnega izkoriščanja že sklepala pogodbe, je plačilo, ki sta ga takrat dogovorila, praviloma najboljše merilo za ovrednotenje prikrajšanja pri nedovoljenem izkoriščanju.
Statusne spremembe v smislu drugega odstavka 78. člena ZASP niso identične oblikam statusnega preoblikovanja družb, urejenim v VI. delu ZGD-1, in niso strogo omejene samo nanje.
Ni takšne ustaljene sodne prakse, da če ni drugih oteževalnih okoliščin, je civilna kazen vsaj 100 %.
podaljšanje pripora ob vložitvi obtožnice - priporni razlog begosumnosti - obstoj utemeljenega suma
Sodišče prve stopnje je podrobno navedlo dejstva in okoliščine, ki sum storitve kaznivega dejanja utemeljujejo tudi pri obdolženih A. A. in B. B. Dejstvo je, da je bil obdolženemu A. A., ki naj bi kot voznik osebnega vozila Golf spremljal vozilo obdolženega C. C., v katerem so bili pribežniki, zasežen račun Hrvaških avtocest, kar potrjuje sklep, da so skupaj potovali. Prav tako pa je sodišče glede obdolženega B. B. konkretno navedlo, da mu ne verjame, da se je v vozilu nahajal zgolj kot turist. Navedenih ugotovitev oba pritožnika tudi argumentirano ne izpodbijata, temveč zgolj na načelni ravni menita, da ne zadoščajo za oceno obstoja utemeljenega suma. Glede na to, da se je obdolženi B. B. nahajal v vozilu, ki naj bi kot predhodnica spremljalo vozilo, v katerem so bili prebežniki, pa v sedanji fazi postopka tudi ni bistven očitek zagovornika, da temu obdolženca ni dokazana kakršnakoli vloga pri storitvi kaznivega dejanja.
Oba obdolženca sta se znašla v kazenskem postopku zaradi kaznivega dejanja, za katero je predpisana relativno stroga zaporna kazen in zato že ta okoliščina sama po sebi utrjuje nevarnost, da bi v primeru odprave pripora pobegnila in se s tem skušala izogniti kazenskemu postopku. Navedba, da imata oba obdolženca v tujini zaposlitev in družino, še ne pomeni, da odreditev oziroma podaljšanje pripora ni neogibno potrebna zaradi izvedbe kazenskega postopka, saj je že sodišče prve stopnje pojasnilo, da obstoj mednarodnopravnih instrumentov za izročitev obdolžencev sam po sebi ne izključuje begosumne nevarnosti. V konkretnem primeru še toliko bolj, ker obdolženega A. A. tudi na ozemlje Nemčije ne vežejo trdnejše okoliščine, kolikor pa bi obdolženi B.B. odšel v Turčijo, upoštevajoč tudi, da se mu izteka dovoljenje za bivanje v Nemčiji, bi naši državi ostal nedosegljiv.
ZST-1 člen 11, 11/6, 17, 19, 19/3. ZST-1 tarifna številka 9621. ZBPP člen 13, 13/2.
sodna taksa za pritožbo - takse glede na vrednost predmeta - ugotovitev vrednosti predmeta postopka - pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo taks na podlagi sodne odločbe - ugovor zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse - obročno plačilo sodne takse - brezplačna pravna pomoč
Po šestem odstavku 11. člena ZST-1 je do celotne oprostitve plačila taks upravičena stranka, ki izpolnjuje materialne pogoje za prejemanje brezplačne pravne pomoči po zakonu, ki ureja brezplačno pravno pomoč. Po drugem odstavku 13. člena ZBPP se šteje, da je prosilec upravičen do brezplačne pravne pomoči, če njegov lastni dohodek ne presega višine dveh osnovnih zneskov minimalnega dohodka določenega z ZSVarPre, kar znaša 843,78 EUR. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da predlagatelj prejema pokojnino v višini, ki presega navedeni cenzus. Te dejanske ugotovitve predlagatelj ne prereka, ampak se ne strinja z višino omenjenega cenzusa, ki pa je zakonsko določen. Izpodbijana odločitev o zavrnitvi njegovega predloga za oprostitev plačila sodne takse je že zato pravilna. Ker pa je bilo predlagatelju določeno obročno plačilo sodne takse, je pritožbeno sodišče glede na nižje odmerjeno sodno takso ustrezno spremenilo izpodbijani sklep tudi v odločitvi o njenem obročnem plačilu.
URS člen 54. Konvencija ZN o otrokovih pravicah člen 8. DZ člen 7, 138, 138/3, 171, 171/1, 171/3, 183, 183/1, 186.
posebno ustavno varstvo otrokovih pravic - načelo otrokove koristi - pravice in dolžnosti staršev - vzgoja in varstvo otrok - zaupanje mladoletnih otrok v varstvo in vzgojo - skupno starševstvo - stiki v korist otroka - ukrep omejitve starševske skrbi - dolžnost starša, da se vključi v družinsko terapijo - določitev preživnine za otroka - porazdelitev preživninskega bremena
Edino merilo pri odločanju je, ali je skupno varstvo in vzgoja v otrokovo največjo korist (7. člen DZ). Iz dokazne ocene sodišča prve stopnje, ki je vestno in skrbno izvedena, torej ob presoji vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj (8. člen ZPP), zato ji višje sodišče v celoti sledi, izhaja, da je v danih okoliščinah v otrokovo največjo korist, da je zaupan v varstvo in vzgojo obema udeležencema postopka ter da ohrani način prehajanja med staršema, na katerega je že navajen in ki zmanjšuje število medsebojnih stikov udeležencev postopka.
Starši morajo preživljati svoje otroke do polnoletnosti, tako da v skladu s svojimi zmožnostmi zagotovijo življenjske razmere, potrebne za otrokov razvoj (prvi odstavek 183. člena DZ). Povedano pri ustavnih in konvencijskih podlagah o izhodiščno enakovrednem statusu obeh od staršev, velja tudi za dolžnost preživljanja; oba od staršev sta dolžna po svojih najboljših močeh poskrbeti za materialno blaginjo otroka.
Če je pritožba vložena le v obdolženčevo korist, je pritožbeno sodišče ne glede na opis dejanja vezano na pravno opredelitev v izpodbijani sodbi, kar velja tudi za presojo nastopa zastaranja kazenskega pregona.
Storilec po začetku stečajnega postopka ne more več kršiti temeljnih pravic delavcev, saj pooblastila preidejo na stečajnega upravitelja.
ugovor krajevne pristojnosti - izključna krajevna pristojnost - pristojnost za spore v izvršilnem in stečajnem postopku - spor, ki nastane med izvršilnim postopkom ali zaradi njega - rubež premičnin - lastninska tožba
Izvršba je bila glede spornih premičnin ustavljena, izvršilni postopek ne teče in zato odločitev v obravnavani zadevi na tek izvršilnega postopka ne more vplivati. Ker so bila razveljavljena že opravljena dejanja, tudi v tem delu odločitev v obravnavani zadevi ne more vplivati na izvršilni postopek. Z ustavitvijo izvršbe in razveljavitvijo opravljenih dejanj je z vidika izvršilnega postopka že nastopila obveznost vračila zarubljenih premičnin.
Pravilnik o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku (2003) člen 12, 14, 19. ZPP člen 242, 242/1.
stroški priče - izgubljeni zaslužek priče - obrazloženost zahteve
Pri odmeri izgubljenega zaslužka, o katerem sodišče sicer odloča na podlagi prostega preudarka (14. člen v zvezi z 19. členom Pravilnika o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku), morajo biti konkretne navedbe stranke o višini izgubljenega zaslužka izkazane. Prosti preudarek tako ne pomeni, da sodišče ugodi kateremukoli znesku, ki ga stranka iz naslova izgubljenega zaslužka uveljavlja.
Priča svojega izračuna ni obrazložila in ga tudi ni dokazno podprla. Navedb priče o višini izgubljenega zaslužka tako sodišče prve stopnje ni moglo preizkusiti, prav tako jih ni moglo preveriti na podlagi javno dostopnih podatkov iz poslovnega izida, ker ti še niso bili objavljeni. Ker priča navedb o izgubljenem zaslužku ni obrazložila, niti dokazno podprla, je sodišče prve stopnje njeno zahtevo utemeljeno zavrnilo.
Temeljno pravilo v pravdnem postopku je, da sodba učinkuje med strankama. Iz ustavne zahteve po kontradiktornem postopku in pravice stranke, da se izjavi, izhaja tudi zahteva, da lahko sodba veže le tiste osebe, ki so v postopku, v katerem je bila izdana, imele možnost sodelovati.
Širitev subjektivnih meja pravnomočnosti je izjema od splošnega pravila, dopustna le v posebej utemeljenih primerih, npr. v primeru pravnega nasledstva, enotnega sosporništva, pri sodbah glede izpodbijanja pravnih dejanj in ugotovitve (ne)obstoja prerekanih terjatev v stečaju, v statusnih sporih …
Toženec je hipotekarni dolžnik, ker je bila njegova lastninska pravica vknjižena po vpisu maksimalne hipoteke, a to še ne pomeni, da ga zavezuje pravnomočna sodba o obstoju in višini terjatve, izdana v postopku, v katerem ni sodeloval.
SPZ besedno nerodno določa, da je prenos maksimalne hipoteke izključen. A to pravilo po novejših stališčih teorije in sodne prakse le pove, da se s prenosom posamezne terjatve na novega upnika ne prenese maksimalna hipoteka kot varovalna stvarna pravica. Ne izključuje pa splošnega pravila, po katerem s prenosom terjatve na novega upnika preide (se prenese) posamična hipoteka, ki je nastala (znotraj maksimalne hipoteke) v zavarovanje te terjatve.
pogodba - kupoprodajna pogodba - kršitev pogodbe - rok za izpolnitev pogodbe - bistvena sestavina pogodbe - pogodbena kazen
Fiksne pogodbe so le tiste, za katere je rok določen kot fiksen: pogodbena stranka izrazi voljo, da izpolnitev z zamudo zanjo nima nobenega pomena, nasprotna stranka pa to sprejme. V konkretnem primeru sta pravdni stranki v 4.4. točki 4. člena Pogodbe tako voljo izrecno in vnaprej izrazili, saj sta soglašali, da sta rok in način plačila bistveni sestavini pravnega posla. Po presoji sodišča druge stopnje tako soglasje pravdnih strank vsebuje izrecno voljo tožnika, da je izpolnitev po dogovorjenem roku zanj brez pomena, ter na drugi strani izrecno voljo tožene stranke, da izpolnitev pod takimi pogoji sprejema.
ZFPPIPP člen 104, 104/3, 104/4, 109, 109/4, 109/4-4, 118, 118-4.
razrešitev upravitelja - imenovanje novega upravitelja - neenakopravno obravnavanje - nagrada razrešenega upravitelja - znižanje nagrade - teleološka razlaga
Določba četrtega odstavka 104. člena ZFPPIPP se nanaša (le) na situacijo, ko je upravitelj razrešen na svojo (lastno) zahtevo. Namen takega znižanja nagrade za pavšalno nadomestilo za prevzem poslov razrešenega upravitelja je v tem, da razrešeni upravitelj sam nosi tiste stroške, ki so zaradi njegovega ravnanja nastali oziroma ki jih je s tem svojim ravnanjem povzročil, saj je do razrešitve upravitelja in posledično do imenovanja novega prišlo na podlagi ravnanja upravitelja samega.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSC00071284
KZ-1 člen 228, 228/1. ZKP člen 269, 269/1, 269/1-2, 277, 277/1, 277/1-1.
poslovna goljufija - zakonski znaki kaznivega dejanja - opis dejanja - preslepitveni namen - sklenitev pogodbe
Pravno napačna je teza izpodbijanega sklepa, da sta obdolženkin predlog in nepodpis pogodbe o plačilu obveznosti na obroke izven obravnavanega časovnega okvira izvajanja posla (pri tem sodišče prve stopnje spregleda še nedosegljivost obdolženke za predstavnike oškodovanca), torej da gre za irelevantne okoliščine v luči konkretizacije namena preslepitve. Vrhovno sodišče je že zavrnilo stališče, da je preslepitev mogoča le do zapadlosti terjatev oškodovanca (v predmetni zadevi je zadnji račun zapadel v plačilo 28. 1. 2020). Judiciralo je, da so za konkretizacijo subjektivnega elementa oziroma storilčevega preslepitvenega namena lahko relevantne tudi post festum spremljajoče dejanske okoliščine, ki za nazaj kažejo na storilčev prejšnji namen preslepitve in na zavest, da obveznosti ne bodo izpolnjene.
Višje sodišče pojasnjuje, da lahko zakoniti zastopnik ukrepe kmetijske politike uveljavlja le v imenu in za račun društva in ne v svojem imenu, kar pa ne zadostuje, da bi se po ZKZ štelo, da to dela (kot fizična oseba) v svojem imenu in za svoj račun. Za odločitev je zato pomembno predvsem dejstvo, da pritožnica ob sklepanju pogodbe sama kot fizična oseba ni uveljavljala nobenih ukrepov kmetijske politike. Navedeno ni sporno, saj pritožnica v pritožbi izrecno navaja, da sama (kot fizična oseba) tega pogoja ne izpolnjuje.
Za odločitev tudi ni pomembno, kdaj je določilo tretjega odstavka 23.a člena ZKZ stopilo v veljavo, relevantno je le, da je v trenutku uveljavljanja predkupne pravice s strani pritožnice bilo v veljavi. Prehodne določbe novele ZKZ-G v prvem odstavku 54. člena namreč določajo: „Postopki prometa in zakupa s kmetijskimi zemljišči, gozdovi ali kmetijami, začeti do uveljavitve tega zakona, se končajo v skladu z dosedanjimi predpisi“. Ker se je postopek prometa s predmetnimi nepremičninami začel po uveljavitvi ZKZ-G, mora potekati že v skladu z določili te novele.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSC00071639
ZKP člen 168, 168/3, 169, 169/7.
opis kaznivega dejanja - zakonski znaki - kaznivo dejanje poslovne goljufije - zahteva za preiskavo
Opis kaznivega dejanja predstavlja okvir za ugotavljanje dejanskega stanja, ki ga zatrjuje tožilec in mora biti konkretiziran do te mere, da po eni strani sodišču omogoči pravno vrednotenje obdolženčevega ravnanja oziroma sklepanje o obstoju ali neobstoju kaznivega dejanja in po drugi strani omogoči uresničevanje obdolženčeve pravice do obrambe, ki je lahko učinkovita le, če so zakonski znaki kaznivega dejanja, ki se mu očita, v opisu dejanja v zadostni meri substancirani.
Izvršitveno ravnanje pri kaznivem dejanju poslovne goljufije po 228. členu KZ-1 je preslepitev drugega s prikazovanjem, da bodo obveznosti izpolnjene ali s prikrivanjem, da obveznosti ne bodo oziroma ne bodo mogle biti izpolnjene.
Pritožbeni navedbi, da so v takšnem opisu dejanja v zadostni meri konkretizirani vsi zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja poslovne goljufije, vključno s preslepitvenim namenom obeh osumljenih, ni mogoče slediti. V opisu dejanja niso navedene konkretne okoliščine, ki bi kazale na preslepitveni namen.
Ker je izvenobravnavni senat prvostopnega sodišča ugotovil, da v opisu kaznivega dejanja v zahtevi za preiskavo niso konkretizirani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja poslovne goljufije in da posledično dejanje, ki je opisano v zahtevi za preiskavo, ni kaznivo dejanje, se je po nepotrebnem spuščal tudi v presojo obstoja utemeljenega suma, da sta oba osumljenca in osumljena pravna oseba storili očitano kaznivo dejanje.
zapuščinski postopek - upravitelj zapuščine - naloge upravitelja zapuščine - stranka v zapuščinskem postopku - aktivna legitimacija za vložitev predloga - osebno vozilo
Predlagateljica ima status "druge osebe, ki uveljavlja kakšno pravico iz zapuščine" in kot taka aktivno legitimacijo za vložitev predloga za postavitev za upraviteljico dela dediščine.
ureditev meje - mejni spor - močnejša pravica - spor o lastninski pravici - dejansko stanje - ocena dokazov
Ne drži, da je sodišče prve stopnje kršilo metodološki napotek iz 8. člena ZPP. Dejansko stanje je ugotovilo po presoji celotnega procesnega gradiva, ne pa zgolj na podlagi izpovedb predlagatelja in njegovih prič, kot trdi pritožnica. Poenostavljeno je njeno stališče, da izpovedbam prič, predlaganih z njene strani, sodišče prve stopnje ni verjelo, ker so priče predlagatelja povedale drugače. Prav tako pritožnica ne uspe s selektivnim izpostavljanjem, kaj vse so "njene" priče povedale. Z zaključki, ki jih na tem gradi, ne prepriča.
Sodišče prve stopnje je obrazložilo, zakaj je štelo, da v tej zadevi ne gre za lastninski spor. Med drugim je pravilno izpostavilo, da tako predlagatelj kot prva nasprotna udeleženka zatrjujeta vsak svojo mejo med parcelami. Ne gre za primer, da potek meje ne bi bil sporen, ampak da bi bilo sporno le lastništvo določenega dela zemljišča (zunaj teh meja).
Neutemeljena je pritožbena navedba druge toženke, da je tožnik vedel, kako mora delo opraviti in da naj bi to dejstvo izhajalo tudi iz obrazložitve izpodbijane sodbe. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje je bil tožnik seznanjen le z nalogo, ki mu je bila dodeljena, torej le s splošnim navodilom, naj prenese posekano drevje, ne pa tudi s pravili varnega dela. S tem ga prva toženka kot delodajalec ni seznanila, a bi ga morala. Ker je v posledici tega dejstva delo opravljal na nepravilen način, je podana odškodninska odgovornost prve toženke za tožniku nastalo škodo in s tem odškodninska obveznost druge toženke.
Dejstvo, da se drevo kljub večkratnim potegom ni premaknilo, a je tožnik z vlečenjem za eno od vej in celo v smeri klančine navzdol vseeno nadaljeval, kaže na izrazito neskrbno ravnanje, ki močno odstopa od ravnanja ustrezno usposobljenega delavca. Takšno ravnanje po pravilni presoji sodišča prve stopnje terja odločitev, da je v večji meri za nastanek škodnega dogodka odgovoren tožnik sam.
tožba na ugotovitev obsega skupnega premoženja - skupno premoženje bivših zakoncev - sprememba tožbe - smotrnost spremembe tožbe - obstoj skupnega premoženja v času razpada zakonske zveze - stanje ob zaključku glavne obravnave - trditveno in dokazno breme - nesklepčnost - nesklepčnost dela tožbenega zahtevka - stopničasta tožba
Tožnik se ne more sklicevati na okoliščine, da mu v času vložitve tožbe obseg skupnega premoženja ni bil znan. Če je bil tožnik v takšni trditveni in dokazni stiski, da ni mogel konkretizirano opredeliti tožbenega zahtevka, bi lahko vložil stopničasto tožbo (182.a člen ZPP).
Prvo sodišče je pravilno ocenilo, da je tožnik pri posameznih delih tožbenega zahtevka, katerih predmet so denarna sredstva, že v tožbenem predlogu opredelil, da uveljavlja ugotovitev obstoja tega dela skupnega premoženja po stanju na določen datum oziroma v določenem časovnem obdobju, ne pa po stanju ob razpadu zakonske skupnosti strank in ob zaključku sojenja pred prvim sodiščem, kar bi moral tožnik zatrjevati in dokazati v okviru svojega trditvenega in dokaznega bremena, da bi lahko uspel v sporu. Tožba v tem delu zato ni bila sklepčna.
Za del zahtevka v točki III/3 izreka sodbe tožnik v tožbenem predlogu sicer ni navedel nobenega datuma (to tudi ni bilo potrebno, saj je treba vsa odločilna dejstva navesti v trditveni podlagi tožbe in zanje predlagati dokaze), kar pa ničesar ne spremeni na stvari. Bistveno je, da tožnik v trditveni podlagi sploh ni pojasnil oziroma zatrjeval, da bi vsa ta denarna sredstva kot skupno premoženje obstajala tako ob razpadu življenjske skupnosti strank kot ob zaključku sojenja pred prvim sodiščem. Tožba tudi v tem delu ni bila sklepčna.
Ker je tožnik hkrati z umikom tožbe vztrajal pri plačilu pravdnih stroškov in izrecno navedel, da je do umika prišlo zaradi toženčeve izpolnitve, ni mogoče slediti tožencu, da je umaknil tudi stroškovni zahtevek.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00073543
ZDR-1 člen 159, 162, 162/4. ZDR-1D člen 23. Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 31. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 7. ZDUPŠOP člen 34, 34/1. ZPP člen 2, 2/1.
koriščenje letnega dopusta - neposredna uporaba direktive - referenčno obdobje - sprememba izpodbijane sodbe - odločanje v mejah tožbenega zahtevka
Določbo četrtega odstavka 162. člena ZDR-1 o 12-mesečnem prenosnem obdobju v primeru nezmožnosti koriščenja dopusta zaradi bolniške odsotnosti, porodniškega dopusta ali dopusta za nego in varstvo otroka, je bilo že pred sprejemom ZDR-1D treba tolmačiti skladno s pravom EU, in sicer 31. členom Listine Evropske unije o temeljnih pravicah ter 7. členom Direktive 2003/88/ES o določenih vidikih organizacije delovnega časa in sodno prakso SEU. Za pravilno tolmačenje četrtega odstavka 162. člena ZDR-1 je bilo treba skladno s prakso SEU upoštevati, da mora obdobje za prenos letnega dopusta bistveno presegati čas trajanja referenčnega obdobja, za katerega je določeno. Pri tem je referenčno obdobje v smislu navedene direktive obdobje, v katerem delavec pridobi pravico do dopusta (upoštevajoč 159. člen ZDR-1 je to 12-mesečno obdobje), prenosno obdobje pa je obdobje po izteku referenčnega obdobja, v katerem ima delavec še vedno pravico do izrabe letnega dopusta, pridobljenega v tem obdobju. Ker je v spornem obdobju četrti odstavek 162. člena ZDR-1 določal 6-mesečno prenosno obdobje, izjemoma pa 12-mesečno obdobje, ki je enako referenčnemu obdobju, ta določba ni bila skladna z določbo navedene direktive, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno ni uporabilo, ampak je uporabilo neposredno 7. člen navedene direktive.
vpogled v poslovno dokumentacijo - pravica družbenika do vpogleda - obseg pravice - fotokopije listin
Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da je ustaljeno stališče sodne prakse, da predlagatelj ni upravičen do tega, da mu je dolžna nasprotna udeleženka (družba) na svoje stroške predložiti fotokopije zahtevane dokumentacije. Morebitno neizpolnitev obveznosti, naloženih z izpodbijanim sklepom, bo predlagatelj lahko uveljavljal v izvršilnem postopku in zgolj predlagateljeva bojazen, da nasprotna udeleženka svoje obveznosti ne bo izpolnila, ne more spremeniti izpodbijanega dela odločitve sodišča prve stopnje.