Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je MOK šele z odločbo št. 478-774/2008 z dne 18. 5. 2010 ugotovila, da gre za grajeno javno dobro lokalnega pomena in da se pri spornih nepremičninah vknjiži lastninska pravica v korist MOK z zaznambo grajeno javno dobro lokalnega pomena (kar je zemljiškoknjižno sodišče izvršilo s sklepom Dn 3649/2010 z dne 27. 7. 2010). Pravilno pa je prvostopenjsko sodišče tudi zaključilo, da tovrstna okoliščina ne pomeni, da sta drugi toženec in stečajni senat v času prodaje ravnala kvalificirano protipravno (s prevaro ipd.). Skozi prizmo navedene odločbe MOK, ki je dala spornim nepremičninam izrecen status javnega dobra, tožeča stranka ne more utemeljiti svoje teze o tem, da gre v primeru spornih nepremičnin za grajeno (morsko) javno dobro že neprekinjeno od leta 1961 dalje (ko naj bi bilo ustanovljeno in v zemljiško knjigo vpisano na podlagi Poizvedovalnega zapisnika Okrajnega sodišča v Kopru Rz 330761-631/872 z dne 19. 12. 1961), da zato te nepremičnine nikoli niso bile v premoženju stečajnega dolžnika (ker naj bi bile leta 2002 olastninjene, in sicer naj bi lastnik parcel postala RS, lastnik na njih zgrajenih objektov pa MOK) in da sta drugi toženec in stečajno sodišče (v času prodaje) to vedela oziroma bi mogla vedeti.
Če bi bile sporne nepremičnine (očitno) javno dobro, v stečajno maso družbe A., d. o. o. - v stečaju nedvomno tudi ne bi bile vključene. Ker so bili vsi pri prodaji udeleženi subjekti, vključno s tožečo stranko, utemeljeno prepričani (in sicer na podlagi vseh ugotovljenih okoliščin konkretnega primera), da v primeru spornih nepremičnin za javno dobro ne gre, pa v obravnavani zadevi o zatrjevani protipravnosti drugega toženca in stečajnega senata ter posledični odgovornosti drugega toženca in države ni mogoče sklepati.
Dejstvo, da je tožeča stranka na podlagi določila petega odstavka 48.a člena ZNVP-1 pridobila lastninsko pravico na vrednostnih papirjih po pridobitvi zastavne pravice tožene stranke, ki jo je pridobila v izvršilnem postopku na podlagi drugega odstavka 163.c člena ZIZ z vpisom v centralni register nematerializiranih vrednostnih papirjev, tako ne predstavlja ovire, da se upnik v izvršilnem postopku (t.j. tožena stranka) poplača iz kupnine dosežene s prodajo teh vrednostnih papirjev.
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov - izpovedi oškodovanca in njegovega pooblaščenca ter listinske dokumentacije - elektronske korespondence med pooblaščencem oškodovanca in strokovnim sodelavcem Okrajnega sodišča v Radovljici, pravilno zaključilo, da je oškodovanec predlog za pregon podal po svojem pooblaščencu pravočasno, znotraj zakonskega roka šestih mesecev od dneva, ko je zvedel za kaznivo dejanje in storilca.
Z vidika presoje pravočasnosti predloga za pregon je pomembno, kdaj je o dejstvu, da je bilo kaznivo dejanje storjeno in za storilca, zvedel upravičenec oziroma oškodovanec, in ne njegov pooblaščenec.
S tem, ko je sodišče pooblaščenca oškodovanca zaslišalo pred koncem dokaznega postopka, čeprav je bil pred tem navzoč pri izvedbi drugih dokazov, je podana kršitev drugega odstavka 331. člena ZKP (priča, ki še ni bila zaslišana, praviloma ne sme biti navzoča pri sprejemanju dokazov), vendar ta kršitev pomeni relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka, če vpliva (ali bi mogla vplivati) na zakonitost sodbe, kar mora stranka utemeljiti. Le posplošena trditev, da bi se zaslišanje pooblaščenca moralo opraviti takoj za obdolženko (procesni položaj pooblaščenca je primerljiv s procesnim položajem oškodovanca samega) in pred tem ne bi smel biti navzoč pri sprejemanju dokazov, ne zadostuje.
Dejstvo, da je obdolženka vedela, da zoper njo teče izvršilni postopek za poplačilo zapadle, a neporavnane oškodovančeve terjatve, med drugim tudi izvršba na obdolženkine premičnine, torej tudi na osebni avtomobil, kar izhaja iz sklepa Okrajnega sodišča v Radovljici z dne 11. 9. 2012, ki je postal pravnomočen 10. 4. 2013, kar sprejemajo tudi pritožniki, ob upoštevanju obdolženkine izobrazbe - ekonomistka, s končano ekonomsko fakulteto, tudi po oceni pritožbenega sodišča vodi v razumen zaključek, da je obdolženka vedela, da je dolžna in da bi moral biti prodani avtomobil oziroma izkupiček od prodaje avtomobila predmet poplačila oškodovanca kot upnika v izvršilnem postopku.
Glede pritožbene navedbe, da je imel oškodovanec v trenutku odločanja sodišča o njegovem premoženjskopravnem zahtevku že pravnomočen izvršilni naslov, posledično pa bi ga moralo sodišče s premoženjskopravnim zahtevkom napotiti na pravdo, se je s pravilnimi razlogi opredelilo že sodišče prve stopnje. Pri tem pa pritožbeno sodišče še dodaja, da je terjatev, ki jo oškodovanec uveljavljal v kazenskem - adhezijskem postopku kot premoženjskopravni zahtevek posredno sicer povezana s terjatvijo, ki je predmet izvršilnega postopka, kar pa pomeni, da bo obdolženka v primeru, da bo oškodovancu plačala njegov prisojeni premoženjskopravni zahtevek lahko uveljavljala tako imenovani opozicijski ugovor v izvršilnem postopku iz 8. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ.