ZMEPIZ-1 člen 80, 80-2. ZDR-1 člen 15, 118, 118/4. OZ člen 86, 86/1. ZIntPK člen 37. ZPIZ-2 člen 14, 14/1. ZUP člen 279.
sprememba lastnosti zavarovanca - ničnost pogodbe o zaposlitvi - prenehanje delovnega razmerja
Glede na ugotovitev, da je pogodba o zaposlitvi nična, to pomeni, kot da sploh ni bila sklenjena. Na podlagi nične pogodbe, ne morejo nastati nobene pravice oziroma obveznosti v smeri, kot se v pritožbi zavzema tožnik.
narok - zaslišanje strank - zahteva družbenika za informacije - pravica družbenika do informacije in vpogleda
Predlagatelj utemeljeno navaja katere so okoliščine primera, zaradi katerih bi moralo sodišče prve stopnje razpisati narok: ali mu je direktor nasprotnih udeležencev pravočasno odgovoril na zahtevo in ali gre res za dvostopenjsko zahtevo ter je zato sodni predlog preuranjen.
tožba za nedopustnost izvršbe - sporna dejstva med strankama - prehod terjatve - izvršilni naslov
Glede na vsebino Pogodbe o potrditvi odstopa z dne 2. 7. 2019 in nespornega dejstva, da je edini navedeni dolžnik v prilogah pogodbe S. d.o.o. (in ne tožnik), se pritožbeno sodišče strinja s pritožnikom, da iz te pogodbe ne izhaja, kar zmotno zaključuje sodišče prve stopnje, da bi naj C. (kot pravna naslednica E. d.d.) prenesla terjatev do tožnika. Zato ne drži niti nadaljnji zaključek sodišča, da je s tem tudi tožnikova terjatev (kar je, kot pravilno opozarja tožnik, že pojmovno zgrešeno; kvečjemu bi to lahko bila tožnikova obveznost) pravno veljavno odstopljena in prenesena na toženca. Pritožbeno sodišče se strinja s pritožnikom, da sodišče prve stopnje svoj zmoten zaključek neutemeljeno utemeljuje s sklicevanjem na kreditne pogodbe, saj le-te sploh niso izvršilni naslov in v njih pojmovno ni določbe o prehodu terjatve.
Pravni interes je procesna predpostavka za dopustnost vsake tožbe. Kdor zahteva sodno varstvo svojih pravic in interesov, mora imeti pravni interes, ki je podan, če bo ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči. V primeru dajatvene tožbe se pravni interes domneva in ga ni treba posebej izkazovati. Sodišče lahko izda sklep o zavrženju tožbe, če ugotovi, da tožnik nima pravne koristi za vložitev tožbe, tudi v primeru dajatvene tožbe, pa je domneva o obstoju pravnega interesa izpodbojna. To pa lahko stori le, če okoliščine, na katerih temelji presoja o neobstoju pravnega interesa za tožbo, ustrezno obrazloži.
odškodninska odgovornost stečajnega upravitelja - odškodninska odgovornost države za delo sodišča - kvalificirana protipravnost - vzročna zveza - stečajni upravitelj - izločitev stečajnega upravitelja - zloraba stečajnega postopka - obsodilna kazenska sodba - goljufija (prevara) - javna dražba - prodaja stečajnega dolžnika v stečajnem postopku - izločitev nepremičnin iz stečajne mase - status javnega dobra - grajeno javno dobro - družbena lastnina v splošni rabi - lastninjenje vodnih zemljišč
Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je MOK šele z odločbo št. 478-774/2008 z dne 18. 5. 2010 ugotovila, da gre za grajeno javno dobro lokalnega pomena in da se pri spornih nepremičninah vknjiži lastninska pravica v korist MOK z zaznambo grajeno javno dobro lokalnega pomena (kar je zemljiškoknjižno sodišče izvršilo s sklepom Dn 3649/2010 z dne 27. 7. 2010). Pravilno pa je prvostopenjsko sodišče tudi zaključilo, da tovrstna okoliščina ne pomeni, da sta drugi toženec in stečajni senat v času prodaje ravnala kvalificirano protipravno (s prevaro ipd.). Skozi prizmo navedene odločbe MOK, ki je dala spornim nepremičninam izrecen status javnega dobra, tožeča stranka ne more utemeljiti svoje teze o tem, da gre v primeru spornih nepremičnin za grajeno (morsko) javno dobro že neprekinjeno od leta 1961 dalje (ko naj bi bilo ustanovljeno in v zemljiško knjigo vpisano na podlagi Poizvedovalnega zapisnika Okrajnega sodišča v Kopru Rz 330761-631/872 z dne 19. 12. 1961), da zato te nepremičnine nikoli niso bile v premoženju stečajnega dolžnika (ker naj bi bile leta 2002 olastninjene, in sicer naj bi lastnik parcel postala RS, lastnik na njih zgrajenih objektov pa MOK) in da sta drugi toženec in stečajno sodišče (v času prodaje) to vedela oziroma bi mogla vedeti.
Če bi bile sporne nepremičnine (očitno) javno dobro, v stečajno maso družbe A., d. o. o. - v stečaju nedvomno tudi ne bi bile vključene. Ker so bili vsi pri prodaji udeleženi subjekti, vključno s tožečo stranko, utemeljeno prepričani (in sicer na podlagi vseh ugotovljenih okoliščin konkretnega primera), da v primeru spornih nepremičnin za javno dobro ne gre, pa v obravnavani zadevi o zatrjevani protipravnosti drugega toženca in stečajnega senata ter posledični odgovornosti drugega toženca in države ni mogoče sklepati.
Odločitev sodišča prve stopnje temelji na ugotovitvah, da je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 13. 3. 2023 ugodilo storilčevemu predlogu za odlog izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, da je preizkusna doba pričela teči dne 23. 3. 2023 in bi se iztekla 23. 1. 2024 in da je storilec tekom preizkusne dobe, konkretno dne 14. 8. 2023 storil hujši prekršek. Na tej podlagi je sodišče prve stopnje na podlagi določila drugega odstavka 202.e člena Zakona o prekrških preklicalo odlog izvršitve veljavnosti vozniškega dovoljenja.
URS člen 22, 25. ZIZ člen 23, 32, 163c. ZNVP-1 člen 48a, 48a/5.
izvršba na nematerializirane vrednostne papirje - nedopustnost izvršbe - zastavna pravica na nematerializirani delnici
Dejstvo, da je tožeča stranka na podlagi določila petega odstavka 48.a člena ZNVP-1 pridobila lastninsko pravico na vrednostnih papirjih po pridobitvi zastavne pravice tožene stranke, ki jo je pridobila v izvršilnem postopku na podlagi drugega odstavka 163.c člena ZIZ z vpisom v centralni register nematerializiranih vrednostnih papirjev, tako ne predstavlja ovire, da se upnik v izvršilnem postopku (t.j. tožena stranka) poplača iz kupnine dosežene s prodajo teh vrednostnih papirjev.
Kot je razvidno iz štampiljke na povratnici, je plačilni nalog osebno prevzela odvetniška pisarna, za katero dolžnik v pritožbi pravi, da je pooblaščena za sprejem pisanj. Zato ne drži, da dolžnik ni prejel plačilnega naloga in da ni mogel pravočasno plačati sodne takse.
Če sodišče ob spremembi pravne opredelitve kaznivega dejanja iz prvega odstavka 122. člena KZ-1 v drugi odstavek 135. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 135. člena KZ-1 v opis dejanja doda konstitutivni subjektivni zakonski znak namena ustrahovanja in vznemirjanja, ki ga opis dejanja v tenorju obtožbe ne vsebuje, prekorači obtožbo in zagreši bistveno kršitev določb kazenskega postopka.
OZ člen 190, 193, 198, 378. ZPP člen 189, 214, 339, 353. URS člen 23.
neupravičena obogatitev - izpraznitev in izročitev stanovanja - uporabnina - višina uporabnine - litispendenca - identiteta zahtevkov - ekvivalenčna teorija - uporabnina za stanovanje - dokazi in dokazovanje - izvedensko mnenje - tržna najemnina - ugotovljeno dejansko stanje - dovoljenje za bivanje - konkretiziranost ugovora - pavšalen ugovor - priznano dejstvo - nezakonito bivanje - izročitev in izpraznitev nepremičnine - poslovni najem - primerna uporabnina - materialno procesno vodstvo - dokaz s postavitvijo izvedenca - odločanje o ugovoru litispendence - temelj zahtevka - obratovalni stroški - stanovanjski namen
Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje o zavrnitvi ugovora litispendence, saj glede prvega in tretjega toženca ter druge toženke ne gre za istovetnost pravdnih strank v obravnavani zadevi z zadevo opr. št. I Pg 366/2021, glede četrtega toženca (kjer je istovetnost pravdnih strank sicer podana, saj je tudi s. p. fizična oseba), pa je dejanski temelj obeh zahtevkov (za izpraznitev istega poslovnega prostora) različen, zato litispendenca tudi glede četrtega toženca ni podana. V zadevi opr. št. I Pg 366/2021 je namreč to predhoden obstoj najemnega razmerja za opravljanje poslovne dejavnosti in zatrjevan krivdni odpovedni razlog pri poslovnem najemnem razmerju na podlagi ZPSPP, v obravnavani zadevi pa nezakonito bivanje oziroma uporaba nepremičnine za stanovanjske potrebe brez ustreznega pravnega naslova na podlagi SZ-1. Sodišče prve stopnje je tako pravilno upoštevalo tudi dejanski temelj posameznega zahtevka (ekvivalenčna teorija).
Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je v obravnavani zadevi treba razlikovati med najemom poslovnega prostora za poslovni namen in najemom za bivanje. Ker je tožnik uveljavljal uporabnino zaradi uporabe poslovnega prostora za bivanje, čeprav je bil poslovni prostor namenjen poslovni dejavnosti in ne stanovanjski, in ker je bila med pravdnima strankama višina uporabnine sporna, najemnina v skupni višini 250,00 EUR mesečno pa je bila dogovorjena (med tožnikom in četrtim tožencem kot s. p. in družbo četrtega toženca) za poslovni najem, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da znesek 250,00 EUR mesečno dogovorjene najemnine za poslovni namen ni primeren znesek za uporabo nepremičnine v stanovanjske namene. Pritrditi je sodišču prve stopnje, da znesek 250,00 EUR sicer lahko predstavlja primerno tržno najemnino za poslovni prostor za poslovno dejavnost, ni pa nujno, da je to primerna tržna najemnina za uporabo istega poslovnega prostora za stanovanjske namene, zato bi moral glede primerne uporabnine za poslovni prostor (v stanju, kot je) za stanovanjske namene podati oceno izvedenec ustrezne stroke, vendar tožnik dokaznega predloga o postavitvi izvedenca tudi po opravljenem materialno procesnem vodstvu, za katerega v nasprotju s stališčem pritožbe pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bilo izvedeno skladno z določbo 285. člena ZPP, ni podal. Odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka za plačilo uporabnine, ker tožnik ni dokazal njegove višine, je zato pravilna.
ZPIZ-2 člen 6, 6/2. ZPIZ-1 člen 144, 144/1, 144/1-2, 144/3.
invalidnina za telesno okvaro - nastanek zavarovalnega primera - dokazna ocena izvedenskega mnenja
Pri tožniku gre za 30 % telesno okvaro, ki je nastala, ko tožnik še ni bil obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovan. Sodišče je pravilno izpostavilo, da po drugem odstavku 6. člena ZPIZ-2 nastane zavarovalno razmerje na podlagi zakona z vzpostavitvijo pravnega razmerja, ki je podlaga za obvezno zavarovanje.
ugovor zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse - nov plačilni nalog - domneva umika vloge
Sodišče prve stopnje se je v plačilnem nalogu pravilno sklicevalo na četrti odstavek 34. člena ZST-1, ki določa za primer, če se vloga šteje za umaknjeno ali se zavrže, ker taksa za postopek o vlogi ni bila plačana, mora stranka plačati takso, ki je v tarifnem delu tega zakona določena za umik vloge. Če ta taksa v tarifnem delu zakona ni določena, se plača tretjina takse za postopek o vlogi. Zaradi plačila te takse izda sodišče taksnemu zavezancu nov plačilni nalog s sestavinami, določenimi v prvem odstavku tega člena.
O tožnikovem zahtevku za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in posledično o reintegracijskem in reparacijskem zahtevku je ob reševanju tožnikove pritožbe zoper izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki mu jo je podala toženka, že odločil svet zavoda toženke. Svet zavoda toženke je tožnikovi pritožbi v celoti ugodil. Tožnik tako nima pravnega interesa s tožbo od toženke ponovno zahtevati ugotovitev nezakonitosti odpovedi ter posledično reintegracijo in reparacijo.
odškodnina zaradi smrti bližnjega - ožji družinski član - sorodstveno razmerje
Pri presoji o upravičenosti do odškodnine je potrebno izhajati iz namena pravilno uporabljene materialnopravne določbe prvega odstavka 180. člena OZ, ki pravno varstvo zagotavlja glede na ustvarjene medsebojne čustvene vezi. Te (torej vsebinski vidik) lahko v izjemnih primerih pretehtajo nad pomenom, ki ga ima formalna opredelitev kroga posrednih oškodovancev oz. upravičencev do odškodnine. Če namreč citirana določba za ožje družinske člane (zakonec, otrok, starš) predpostavlja tako močno medsebojno čustveno navezanost, da jih avtomatično uvršča v krog upravičencev za odškodnino po pokojnem sorodniku, potem v primeru dejansko obstoječih medsebojnih čustvenih vezi, ki so rezultat po vsebini ekvivalentnega enakovrstnega razmerja, kot ga opredeljuje prvi odstavek 180. člena, oškodovancu ni mogoče odreči pravnega varstva zgolj z argumentom, da gre za osebo izven (formalno določenega) kroga posrednih oškodovancev.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delodajalca - utemeljenost odpovednega razloga - tatvina - zaprt krog med seboj povezanih indicev - poligrafsko testiranje - sodna razveza
Sodišče je pravilno zavrnilo rezultate poligrafskega testiranja z utemeljitvijo, da gre za nezanesljiv dokaz. Upoštevalo je, da je tožnik testiranje opravil, ker v notranji preiskavi pri toženki ni želel ničesar prikrivati. Da gre v splošnem za nezanesljiv dokaz, izhaja iz stališč sodne prakse.
Pravilna je presoja sodišča, da dejanske ugotovitve ne predstavljajo celovitega in zaključenega kroga na podlagi posrednih dokazov, ki bi logično nujno imeli za posledico potrditev zatrjevanj toženke, da je bil prav tožnik tisti, ki je sodeloval pri prevozu in odtujitvi „big bag“ vreče s kovino niklja, in ne bi omogočali razumnih pomislekov oziroma izključevali možnosti drugačne presoje. Toženka, na kateri je tudi dokazno breme (drugi odstavek 84. člena ZDR-1), ni dokazala obstoja kršitev delovnih obveznosti tožnika (z znaki kaznivega dejanja) v zvezi z očitkom udeležbe oziroma sodelovanja pri odtujitvi niklja.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
VSC00071258
ZPP člen 5, 243, 252, 254, 254/2, 254/3.
dokaz z izvedencem - izvedensko mnenje - pripombe strank
Popolnost, jasnost in skladnost izvedenskega mnenja torej ni odvisna od tega, ali izvedensko mnenje odgovarja na pripombe strank, pač pa zgolj od vsebine odgovorov na s strani sodišča postavljena vprašanja. Pravica do izjave iz 5. člena ZPP stranki res daje pravico, da se med postopkom opredeli do že izvedenih dokazov, kar na drugi strani sodišču nalaga, da se do strankinih pripomb opredeli, vendar je sodišče tisto, ki mora pretehtati, ali so podane pripombe tehtne in to tudi obrazložiti. Če tega ne stori, gre za poseg v strankino pravico do izjave (procesna kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), ki pa jo mora stranka v pritožbi uveljavljati določno in konkretizirano, ker ta ne spada v okvir pritožbenega preizkusa po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).
ZPP člen 458, 458/1. Odvetniška tarifa (2015) člen 2, 2/2, 14, 14/2.
spor majhne vrednosti - pogodba o dobavi električne energije - sklenitev nove pogodbe - odstop od pogodbe - pogodbena kazen - višina pogodbene kazni - izdaja računa - upoštevanje ddv - omejenost pritožbenih razlogov v sporih majhne vrednosti - izpodbijanje dejanskega stanja in dokazne ocene - nedovoljen pritožbeni razlog - stroški postopka - odvetniški stroški - obračun DDV
Odvetniške storitve se obračunavajo v skladu z Odvetniško tarifo (OT), ki jo mora uporabiti tudi sodišče (drugi odstavek 14. člena OT). Ta v drugem odstavku 2. člena določa, da so odvetniški stroški povečani za DDV v primeru, ko je odvetnik davčni zavezanec v Republiki Sloveniji. Kot opozarja odgovor na pritožbo, OT ne ureja vprašanja pravice do odbitka DDV v primeru, ko je tudi stranka zavezanec za DDV. Ker gre za (davčnopravno) vprašanje, ki presega okvire pravdnega postopka, sodišče pa nima ustreznih podatkov, niti zakonskih pooblastil za ugotavljanje relevantnih dejstev, je sodišče prve stopnje skladno z drugim odstavkom 2. člena OT tožeči stranki, katere odvetnik je davčni zavezanec v Republiki Sloveniji, pravilno priznalo stroške z DDV.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - sprememba sistemizacije - utemeljenost odpovednega razloga - izbira delavca - prepoved diskriminacije
Pritožba zmotno trdi, da sodišče prve stopnje ni obravnavalo in se ni opredelilo do bistvenih navedb, ki se nanašajo na vsebino dela ukinjenega in na novo sistemiziranega delovnega mesta. Sodišče prve stopnje se je podrobno opredelilo do vsebine del enega in drugega delovnega mesta. Glede na opis del in nalog ter stopnjo izobrazbe, ki se zahteva za eno in drugo delovno mesto, pa je nato tudi pravilno zaključilo, da gre po vsebini za različni delovni mesti, ter da tožnik zahtevane izobrazbe in delovnih izkušenj za novo sistemizirano delovno mesto nima. Posledično niso utemeljene pritožbene navedbe, da je toženka takoj po podaji odpovedi dejansko razpisala delo, ki ga je opravljal tožnik, le pod drugim nazivom.
ZDR-1 le v primeru odpovedi večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov zavezuje delodajalca, da določi presežne delavce na podlagi kriterijev. V primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga manjšemu številu delavcev (t. i. individualni odpusti), pa je delodajalcu prepuščena odločitev glede izbire delavcev, katerih dela pod pogoji iz njihovih pogodb o zaposlitvi ne bo več potreboval. Tožena stranka je bila pri tej izbiri omejena le s četrtim odstavkom 83. člena ZDR-1, ki določa, da je redna ali izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razlogov iz 6. člena ZDR-1 neveljavna. Tožena stranka je že v odpovedi podala razloge o tem, zakaj se je pri izbiri delavca, ki mu bo podala odpoved, odločila za tožnika. Sodišče prve stopnje je s tem v zvezi pravilno ocenilo, da redna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku tako ni bila posledica njegovega zdravstvenega stanja, temveč posledica objektivne izbire tožene stranke, ki je odpoved podala tožniku iz razloga, ker je imel pri toženki kot najmlajši najmanj delovne dobe, kar je povsem sprejemljiv izbirni kriterij.
IZVRŠILNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VSL00083621
URS člen 29, 29-3. KZ-1 člen 223, 223/2, 223/3. ZKP člen 17, 17/1, 18, 18/1, 52, 52/1, 105, 105/2, 236, 236/1, 236/1-5, 240, 240/2, 329, 329/3, 331, 331/2, 339, 339/2, 371, 371/2. OZ člen 336, 336/1, 356, 365, 369, 369/1, 369/3. ZIZ člen 55, 55/1, 55/1-8. ZPP člen 92.
oškodovanje tujih pravic - predlog oškodovanca za pregon - pooblaščenec oškodovanca - rok za vložitev predloga za pregon - začetek teka roka za vložitev predloga - pravočasnost predloga za pregon - dokazni postopek - pravna jamstva v kazenskem postopku - pravica do izvajanja dokazov v korist obdolženca - načelo proste presoje dokazov - kršitev pravice do obrambe - zavrnitev dokaznega predloga - pravna relevantnost predlaganega dokaza - zaslišanje pooblaščenca - navzočnost pri sprejemanju dokazov - navzočnost priče pri izvajanju dokazov - dokazna vrednost izpovedbe - relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - uveljavljanje relativne bistvene kršitve določb postopka - načelo iskanja materialne resnice in instrukcijska maksima - terjatve, ugotovljene pred sodiščem ali drugim pristojnim organom - čas, ki je potreben za zastaranje - zastaralni rok pri pretrganju - plačilo odškodnine na podlagi pravnomočne sodbe - izvršilni postopek - izvršba za izterjavo denarne terjatve na premičnine - prodaja predmeta izvršbe - odtujitev stvari - prodaja motornega vozila - plačilo obrokov po pogodbi o leasingu - dejanski lastnik vozila - zavest o protipravnosti - direkten naklep - premoženjskopravni zahtevek v kazenskem postopku - uveljavljanje adhezijskega zahtevka v kazenskem postopku - razlogi za ugovor zoper sklep o izvršbi - opozicijski ugovor
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov - izpovedi oškodovanca in njegovega pooblaščenca ter listinske dokumentacije - elektronske korespondence med pooblaščencem oškodovanca in strokovnim sodelavcem Okrajnega sodišča v Radovljici, pravilno zaključilo, da je oškodovanec predlog za pregon podal po svojem pooblaščencu pravočasno, znotraj zakonskega roka šestih mesecev od dneva, ko je zvedel za kaznivo dejanje in storilca.
Z vidika presoje pravočasnosti predloga za pregon je pomembno, kdaj je o dejstvu, da je bilo kaznivo dejanje storjeno in za storilca, zvedel upravičenec oziroma oškodovanec, in ne njegov pooblaščenec.
S tem, ko je sodišče pooblaščenca oškodovanca zaslišalo pred koncem dokaznega postopka, čeprav je bil pred tem navzoč pri izvedbi drugih dokazov, je podana kršitev drugega odstavka 331. člena ZKP (priča, ki še ni bila zaslišana, praviloma ne sme biti navzoča pri sprejemanju dokazov), vendar ta kršitev pomeni relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka, če vpliva (ali bi mogla vplivati) na zakonitost sodbe, kar mora stranka utemeljiti. Le posplošena trditev, da bi se zaslišanje pooblaščenca moralo opraviti takoj za obdolženko (procesni položaj pooblaščenca je primerljiv s procesnim položajem oškodovanca samega) in pred tem ne bi smel biti navzoč pri sprejemanju dokazov, ne zadostuje.
Dejstvo, da je obdolženka vedela, da zoper njo teče izvršilni postopek za poplačilo zapadle, a neporavnane oškodovančeve terjatve, med drugim tudi izvršba na obdolženkine premičnine, torej tudi na osebni avtomobil, kar izhaja iz sklepa Okrajnega sodišča v Radovljici z dne 11. 9. 2012, ki je postal pravnomočen 10. 4. 2013, kar sprejemajo tudi pritožniki, ob upoštevanju obdolženkine izobrazbe - ekonomistka, s končano ekonomsko fakulteto, tudi po oceni pritožbenega sodišča vodi v razumen zaključek, da je obdolženka vedela, da je dolžna in da bi moral biti prodani avtomobil oziroma izkupiček od prodaje avtomobila predmet poplačila oškodovanca kot upnika v izvršilnem postopku.
Glede pritožbene navedbe, da je imel oškodovanec v trenutku odločanja sodišča o njegovem premoženjskopravnem zahtevku že pravnomočen izvršilni naslov, posledično pa bi ga moralo sodišče s premoženjskopravnim zahtevkom napotiti na pravdo, se je s pravilnimi razlogi opredelilo že sodišče prve stopnje. Pri tem pa pritožbeno sodišče še dodaja, da je terjatev, ki jo oškodovanec uveljavljal v kazenskem - adhezijskem postopku kot premoženjskopravni zahtevek posredno sicer povezana s terjatvijo, ki je predmet izvršilnega postopka, kar pa pomeni, da bo obdolženka v primeru, da bo oškodovancu plačala njegov prisojeni premoženjskopravni zahtevek lahko uveljavljala tako imenovani opozicijski ugovor v izvršilnem postopku iz 8. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ.