zapuščinski postopek - obseg zapuščine - prekinitev zapuščinskega postopka - napotitev na pravdo - skupno premoženje zakoncev - bolj verjetna pravica zakonca - napotitveni sklep zapuščinskega sodišča - vezanost na vsebino napotitvenega sklepa - pasivna legitimacija dedičev
Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbo 213. člena ZD, ko je pravico dedinje, ki trdi, da obstaja še določen denarni znesek, ki je pripadal zapustniku, ker ga je prejel kot kupnino še tekom svojega življenja, pa ga sedaj na njegovih računih ni, zapuščina, štelo za manj verjetno, in ga napotilo na pravdo. Na pravdo zaradi ugotovitve, da v zapuščino sodi tudi premoženje, za katerega to iz uradnih podatkov oz. evidenc ne izhaja, je treba namreč napotiti dediča, ki to zatrjuje.
Zapuščina je premoženje (celota premoženjskih pravic in obveznosti), ki ga ima zapustnik v trenutku smrti. Če torej v trenutku smrti zapustnik spornega denarja ni več imel, mora tisti, ki trdi, da ta denar kljub temu sodi v zapuščino, to dokazati. Če bo dedinja tožbo vložila, s svojim zahtevkom ni vezana na predmetni (izpodbijani) napotitveni sklep zapuščinskega sodišča, pač pa ga lahko natančneje oblikuje glede na svoje trditve, enako pa velja glede pasivne legitimacije; tožbo lahko naperi tudi zoper druge sodediče, ki njenim trditvam oporekajo.
Pritožbeno sodišče se ne strinja s sodiščem prve stopnje, da je bilo premoženje podržavljeno ex lege že z uveljavitvijo Zakona o agrarni reformi in kolonizaciji Slovenije in da so bile kasnejše odločbe zgolj deklaratorne. Zoper to govori jasna jezikovna razlaga citiranega določila ZDen; določba 81. člena govori o oporoki, ki bi bila sestavljena pred odločbo o denacionalizaciji, ne pa pred uveljavitvijo zakona ali sámo nacionalizacijo, pa tudi sodna praksa VS RS ne govori enotno in ustaljeno drugače.
Glede odločbe iz 19. 1. 1959 pritožbeno sodišče sodi - in s tem v bistvenem zaključku pritrjuje sodišču prve stopnje - da se z njo zapustniku premoženje ni razlastilo, da torej ta odločba ni imela narave samostojne razlastitvene odločbe. Gre le za uskladitveno, tako rekoč popravno odločbo v zvezi z odločbo z dne 12. 5. 1947, ko to izhaja iz nje same (iz odločbe l. 1959).
odpoved najemne pogodbe - sodna odpoved najemne pogodbe - izselitev iz stanovanja - rok za izselitev - najemno razmerje
Pritožnik utemeljeno opozarja na četrti odstavek 112. člena SZ-1, ki določa, da rok za izselitev ne sme biti krajši kot 30 dni in ne daljši od 60 dni.
Pritožbeno sodišče je zato spremenilo izpodbijano sodbo glede dolžine izpraznitvenega roka in ga določilo na 30 dni. Glede na nesporno dejstvo, da je toženec tožnikovo odpoved prejel že leto in pol nazaj, je ta minimalni rok zadosten in ustrezen, daljši (pritožnik se zavzema za 90 dnevnega), pa ne bi bil upravičen.
gospodarski spor majhne vrednosti - trditveno in dokazno breme - sklepčnost tožbe - pomanjkljive trditve - kršitev pravice do obrambe
Čeprav so trditve tožeče stranke laične in skope, zadostujejo za sklepčnost tožbe. Tožeča stranka je z navedenimi trditvami smiselno zatrjevala, da sta pravdni stranki sklenili podjemno pogodbo (tožena stranka je z naročilnico št. 6 z dne 31. 1. 2018 naročila storitve hidroizolacije), da je naročena dela po naročilnici opravila (torej, da je tožeča stranka naročilo tožene stranke sprejela in izvedla) in sedaj v tem postopku zahteva plačilo za opravljeno delo v višini 1.109,50 EUR.
Kot je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe obširno pojasnilo v tem primeru ob upoštevanju trditev tožene stranke ni nobene potrebe, da bi tožeča stranka specifikacijo del, ki so bila predmet naročilnice tožene stranke št. 6 z dne 31. 1. 2018, in ostale podatke (datum izvedbe storitev, naziv projekta), ki jasno in nedvoumno izhaja iz priloženega računa in naročilnice s prilogo, prenašala v trditveno podlago. S tem opredelitev predmeta zahtevka in obrambni položaj tožene stranke ne bi bila v ničemer izboljšana.
Predmet socialnega spora ni bila tožnikova delovna uspešnost niti pravna podlaga za opravljanje tožnikovega dela, temveč zgolj tožnikovo zdravstveno stanje v povezavi z njegovo preostalo delovno zmožnostjo. Tožnikova zmožnost opravljati delo še naprej brez škode, ki bi ob tem nastala na njegovem zdravstvenem stanju. Uspešnost opravljanja tožnikovega dela ne moremo enačiti z njegovo zdravstveno zmožnostjo to delo opravljati. Slednje vprašanje, ki je pomembno za presojo invalidnosti, je izrazito strokovno vprašanje, ki ga lahko ugotavljajo le strokovnjaki s področja medicinske stroke. Ravno zaradi tega je sodišče imenovalo izvedenski organ, ki je sporno vprašanje presojalo.
DZ člen 138, 138/4, 173, 173/1, 177, 177/2. ZNP-1 člen 108.
sprememba odločitve o stikih - omejitev pravice do stikov - spremenjene razmere - osebni stiki z otrokom - neosebni stik - mnenje Centra za socialno delo (CSD) - obseg in način izvajanja stikov - pravica do stikov - ogroženost otroka - razgovor z otrokom - ukrepi za varstvo koristi otroka - varstvo koristi otroka
Otrok ima pravico do stikov z obema staršema in oba od staršev imata pravico do stikov z otrokom. S stiki se zagotavlja korist otroka, vendar pa lahko sodišče po prvem odstavku 173. člena DZ le enemu ali obema staršema omeji ali odvzame pravico do stikov, če je otrok zaradi teh stikov ogrožen in je mogoče le z omejitvijo ali z odvzemom pravice do stikov v zadostni meri zavarovati njegove koristi. Sodišče lahko tudi odloči, da se stiki ne izvajajo z osebnim srečanjem in druženjem, ampak drugače, če je le tako mogoče varovati korist otroka.
Ogroženost otroka z osebnimi stiki z materjo je konkretno in jasno izražena. Njegova stiska je tako močna, da je utrpel akutno stresno reakcijo (tresenje pred stiki, krč v roki, dihalna stiska). Trenutno mu osebni stiki z materjo niso v korist, zaradi česar jih je bilo potrebno omejiti na neosebne stike.
Otrok stike z materjo odklanja zaradi njenega impulzivnega vedenja ter neprimernega govorjenja. Siljenje otroka, ki je izrazil takšen odpor do osebnega stika, pa lahko pri otroku povzroči še hujši odpor do stikov.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00072410
OZ člen 33. ZPP člen 140, 142, 142/3, 142/4, 182, 182/3, 318, 318/1, 318/1-4.
izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila - sklenitev kupoprodajne pogodbe - zavezovalni pravni posel - predpogodba - vročitev tožbe s fikcijo vročitve - obvestilo o prispelem pisanju - pravilna vročitev tožbe v odgovor - pasivnost tožene stranke - zamudna sodba - pogoji za izdajo zamudne sodbe - sistem afirmativne litiskontestacije - domneva priznanja tožbenih trditev - nasprotje med trditvami in dokazi - razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje - primarni in eventualni zahtevek
Predpogodba je takšna pogodba, s katero se prevzame obveznost, da bo pozneje sklenjena druga, glavna pogodba (33. člen OZ). V konkretnem primeru je bila izstavitev zemljiškoknjižne listine vezana na sklenitev prodajne pogodbe (pogodbeni stranki sta se namreč v 9. členu navedene pogodbe dogovorili, da bo zemljiškoknjižno dovolilo podano šele v prodajni pogodbi). S tem, ko je sodišče prve stopnje smiselno ugotovilo, da je podano nasprotje med zatrjevanim dejstvom, da je bila med pravdnima strankama sklenjena kupoprodajna pogodba ter predloženim dokazom (4. točka prvega odstavka 318. člena ZPP), iz katerega katerih izhaja, da je bila med pravdnima strankama sklenjena predpogodba, ne bi smelo izdati zavrnilne zamudne sodbe, temveč bi moralo nadaljevati postopek in po opravljeni glavni obravnavi o tožbenem zahtevku odločiti s kontradiktorno sodbo.
delna ustavitev izvršbe - delno plačilo - račun kot verodostojna listina
V pritožbi zatrjevanega plačanega računa ni v predlogu za izvršbo, tako po številki kot po znesku, zato ga upnik ne izterjuje. Dolžnik ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da je plačal 127,74 EUR, za kar je upnik delno umaknil predlog za izvršbo.
Pravna teorija utemeljuje uporabo pravila o dokaznem bremenu v primerih, ko sodišče na podlagi izvedenih dokazov in ob uporabi metodološkega napotka iz 8. člena ne more zanesljivo ugotoviti kakega pravno relevantnega dejstva. Kadar sodišče opusti izvedbo dokazov, ki jih je predlagala stranka, ki nosi dokazno breme, pa je podana bistvena postopkovna kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo je utemeljeno izrecno pritožbeno uveljavljala tožeča stranka. V pritožbi namreč sodišču očita neizvedbo dokazov (zaslišanje številnih prič, zakonitega zastopnika tožeče stranke), ki jih je predlagala zaradi ugotovitve obsega toženkine uporabe dodatnih poslovnih prostorov, poškodb kot posledici toženkine malomarne uporabe najetih in dodatnih poslovnih prostorov tožeče stranke ter o obvestilu toženi stranki o njihovi uporabi dodatnih poslovnih prostorov brez podlage in soglasja tožeče stranke. Navedene predlagane dokaze je po presoji pritožbenega sodišča neutemeljeno zavrnilo z argumentom, da bi priče zagotovo potrdile navedbe tožeče stranke in da bi v zvezi z nasprotovanjem tožeče stranke s toženkino uporabo dodatnih poslovnih prostorov brez podlage tožeča stranka toženo stranko morala opozoriti pisno. S tem je prvostopenjsko sodišče napravilo vnaprejšnjo dokazno oceno izpovedb predlaganih prič brez izvedbe tega dokaza.
Nesprejemljivo je tudi stališče sodišča, da bi kot verodostojen dokaz o zgoraj omenjenem opozorilu tožene stranke, da uporablja prostore brez pravne podlage, upoštevalo le listinski dokaz. ZPP namreč ne pozna vrednostne stopnje dokazil.
OZ člen 14, 86. ZGD-1 člen 268, 268/2, 514, 514/1, 514/3, 515.
družba z omejeno odgovornostjo (d. o. o.) - imenovanje in odpoklic poslovodje - razlogi za odpoklic poslovodje - sklep o odpoklicu - ničnost sklepa
Sodišče druge stopnje soglaša s presojo izpodbijane sodbe v točki 21 obrazložitve, da v družbi z omejeno odgovornostjo (v nadaljevanju d. o. o.) določba 514. člena ZGD-1, prvi odstavek, ne predstavlja podlage za uporabo 268. člena istega zakona, ki sicer ureja imenovanje in odpoklic uprave v delniški družbi (v nadaljevanju d. d.). Določbe o nadzornem svetu v d. d., ki so glede na dikcijo prvega odstavka 514. člena ZGD-1 uporabljive (tudi) v d. o. o., so določbe od 273. do vključno 284.a člena ZGD-1, med tem ko se določba 268. člena ZGD-1 dejansko nanaša na imenovanje in odpoklic uprave (poslovodstva) d. d. ter je umeščena v 5. oddelek (Organi delniške družbe), pododdelek 2 (Uprava). Ker je imenovanje in odpoklic poslovodstva v d. o. o. urejeno posebej, in sicer v določbi 515. člena ZGD-1, po pravilnem stališču izpodbijane sodbe o odpoklicu poslovodje v d. o. o. ni mogoče odločati na podlagi 268. člena ZGD-1. Glede na navedeno ne drži trditev pritožbe, da prvi odstavek 514. člena ZGD-1 „napotuje“ na uporabo vseh določb ZGD-1 o nadzornem svetu v delniški družbi. Ker torej v obravnavani zadevi sklep nadzornega sveta toženke v skladu z 86. v zvezi s 14. členom OZ ni ničen (ne more biti v nasprotju z določbo 268. člena ZGD-1, saj slednja v d. o. o. ni uporabljiva), je odveč kakršnokoli razpravljanje sodišča o vsebini Pogodbe o zaposlitvi, v skladu s katero je (bil) možen odpoklic tožnika kot poslovodje pred potekom mandata, in to brez utemeljenega razloga (takšen odpoklic je v d.o.o. možen v skladu s tretjim odstavkom 515. člena ZGD-1, takšen odpoklic pa je tudi v skladu z Aktom o ustanovitvi toženke, ki je veljal v spornem obdobju, pri čemer takšen razlog predstavlja odpoklic iz ekonomsko poslovnih razlogov (34. člen).
oprostitev, odlog in obročno plačilo sodnih taks - izjava o premoženjskem stanju - neresnično navajanje podatkov - pomanjkljivi podatki - zamolčanje podatkov o premoženjskem stanju - trditveno in dokazno breme predlagatelja taksne oprostitve - zavrnitev predloga za taksno oprostitev
Glede na to, da predstavlja taksna oprostitev izjemo od splošne obveznosti plačila sodnih taks, je dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za taksno oprostitev na strani predlagatelja. Če sodišče ugotovi, da je stranka v izjavi o premoženjskem stanju navedla neresnične podatke, je potrebno izjavi v celoti odreči dokazno vrednost in posledično zavrniti taksno oprostitev.
podrejene obveznice - prekinitev postopka zaradi odločitve o predhodnem vprašanju - prekinitev postopka, kadar je zoper pravnomočno odločitev drugega sodišča o predhodnem vprašanju vloženo izredno pravno sredstvo - dopuščena revizija - vložena revizija kot razlog za prekinitev postopka - izbris obveznic - prenehanje kvalificiranih obveznosti banke - odškodninska odgovornost bank - Banka Slovenije - vprašanje, pomembno za razvoj prava prek sodne prakse - pravica do sojenja v razumnem roku - enotna sodna praksa - vprašanje pravilne uporabe materialnega prava - razlaga pravnih pravil
Ugotavljanje pravnih pravil ne predstavlja predhodnega vprašanja. Zato ne glede na pomembnost vprašanja, o katerem se odloča v reviziji, razlog za prekinitev postopka iz 1. točke prvega odstavka 206. člena ZPP ni podan. Ob tem ne gre zanemariti dejstva, da je nezakonitost odločbe Banke Slovenije, ki jo zatrjuje tožnik, le eden izmed elementov zatrjevane vzročne zveze med ravnanjem toženke in tožniku nastalo škodo.
Odločanje o izrednem pravnem sredstvu že samo po sebi izkazuje, da je bilo o zadevi že odločeno z učinki pravnomočnosti. Tudi zato revizija ne more predstavljati utemeljenega razloga za prekinitev postopka.
starševska skrb - izvajanje starševske skrbi - začasna odredba - vpis otroka v osnovno šolo - stalno bivališče - nadomestitev soglasja starša - varstvo koristi otroka - pravica do izjave
Ker je moral mladoletni A. A. v šolskem letu 2023/2024 pričeti z obiskovanjem prvega razreda osnovne šole in ker se starša ne moreta dogovoriti o tem, katero osnovno šolo naj bi otrok obiskoval, odločitve pa ni bilo mogoče odložiti, je bilo potrebno, da je sodišče za vmesno obdobje do končne odločitve o vpisu otroka o tem odločilo z začasno odredbo ter je posledično moralo poseči tudi v ureditev o preživljanju časa otroka s staršema.
Preživnina se določi glede na potrebe otroka ter materialne in pridobitne zmožnosti zavezanca (189. člen DZ) - otroški dodatek je zgolj dopolnilni prejemek, ki predstavlja pomoč za preživljanje. Tako je tudi stališče sodne prakse, s tem, da pritožba ne navede dejstev, ki bi utemeljevale odstop od te enotne sodne prakse.
poškodovanje tuje stvari - oškodovanec - lastnik stvari
Vrhovno sodišče je že zavzelo stališče, da je pri kaznivem dejanju poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ-1 oškodovanec praviloma lastnik stvari, lahko pa je tudi tisti, ki ima na s kaznivim dejanjem poškodovani ali uničeni stvari na podlagi zakonitega pravnega naslova kakšno drugo premoženjsko pravico, med katere je mogoče uvrstiti tudi stvarne in obligacijske pravice na tuji stvari. Ker ugotovitve dokaznega postopka niso dokazale, da bi B. B. takšno premoženjsko pravico na tuji stvari (t.j. spornem objektu, za katerega se je tekom postopka izkazalo, da ne leži na zemljišču v njegovi lasti), imel, pritožbeno sodišče pritrjuje pravilnim zaključkom sodišča prve stopnje v točki 11 obrazložitve, da slednji v obravnavani zadevi do kazenskopravnega varstva ni upravičen.
V predmetni zadevi je intervenient trdil le, da je upnik stečajnega dolžnika in da je bil namen sporne pogodbe oškodovati prav njega. Ničesar ne pove o tem, kako bi se njegov pravni položaj razlikoval v primeru, da bi tožeča stranka v pravdi uspela, od položaja, ko bi izgubila. Jasno je namreč, da bo rezultat te pravde vplival na njegov premoženjski položaj, vendar to za dopustitev stranske intervencije ne zadošča.
ZSReg člen 17, 37, 37/1. ZZZDR člen 51. DZ člen 71, 77.
vpis spremembe družbenika v sodni register - vpis spremembe pri imetniku poslovnega deleža - pogodba o odsvojitvi poslovnega deleža - razveza zakonske zveze - skupno premoženje zakoncev - poslovni delež kot skupno premoženje - pridobitev položaja udeleženca v postopku - nadomestni sklep - posebno premoženje zakonca - originaren način pridobitve - korporacijske pravice
DZ se je res začel uporabljati 15. 4. 2019, kar pa ne more vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Tudi po 51. členu Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), ki je še veljal v trenutku sklenitve navedene pogodbe o prostovoljnem odstopu poslovnega deleža, sklenjene med B. B. in C. B., je imel njen poslovni delež pravno naravo skupnega premoženja. Poslovna deleža sta bila namreč pridobljena z delom v času trajanja zakonske zveze. V nobenem primeru pa ni mogel en zakonec drugemu zakoncu podariti del skupnega premoženja, ki bi tako po materialnopravno zmotnem stališču udeleženca B. B. postalo njegovo posebno premoženje. Slednje bi lahko postalo le, če bi ga B. B. neodplačno pridobil od tretje osebe ali pa bi bilo že prej posebno premoženje enega od zakoncev, ki bi bilo podarjeno drugemu zakoncu. Pri poslovnih deležih, pridobljenih v času trajanje zakonske zveze, je šlo ipso iure za podjetniško premoženje kot skupno premoženje zakoncev. Skupno premoženje namreč nastane originarno, ko se izpolnijo pogoji iz ZZZDR, zato korporacijske pravice spadajo v skupno premoženje zakoncev, ne glede na to kateri od zakoncev je vpisan v register.
kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari - skrajna sila - odmera kazni
Ker ni bilo nevarnosti, ki bi jo bilo z ravnanjem obdolžene treba tempore criminis odvračati, se sleherno nadaljnje pritožbeno polemiziranje v zatrjevanju upravičljive skrajne sile pokaže kot odvečno in brez teže. Skozi pritožbeno izvajanje zaobide bistvo instituta skrajne sile, ki vendarle upraviči ravnanje tistega, ki zaščiti višji pravni interes pred neizogibno, neposredno pretečo nevarnostjo, ki je ni bilo mogoče odvrniti drugače kot z ravnanjem, ki izpolnjuje bit kaznivega dejanja, ki pa pomeni manjše zlo, kot bi bilo povzročeno, če storilec ne bi naredil ničesar oziroma ne bi ravnal v nasprotju s pravom. Pri tem je ključnega pomena upoštevati, da mora biti grozeča nevarnost tako neposredna, da lahko v zelo kratkem času preraste v pravo nevarnost, situacija pa tako izredna in nevarnost tako pereča, da normalen človeški instinkt kliče po hitri reakciji, odlašanje in potrpežljivost pa bi bila nerazumna. Zgolj okoliščina dolžne pozornosti na otrokovo zdravje namreč avtomatično ne pomeni že tudi obstoja neposredne nevarnosti za njegovo življenje.
Omejitev preživnine je mogoča izključno ob upoštevanju kriterija koristi otroka, stališče, da je potrebno po razvezi zagotoviti povsem enak standard kot pred razvezo, torej ni absolutno.
Zakonec lahko zahteva preživnino v nepravdnem postopku z razvezo, vendar se bo njegova zahteva obravnavala kot tožba v pravdnem postopku.
obseg zapuščine - sklep o dedovanju - zapuščinski postopek - zapustnikova terjatev - neobstoj terjatve - odškodnina žrtvam vojnega nasilja - pozneje najdeno premoženje zapustnika - zavrnjen zahtevek
Zapustnica nima pravno priznane terjatve do Republike Slovenije iz naslova materialne (premoženjske) vojne škode, ker pravne ureditve glede te vojne škode država še ni uredila. To pomeni, da zatrjevana terjatev še ni nastala, ker ni pravno priznana. Pritožnik se zato neutemeljeno zavzema, da bi sodišče moralo v sklepu o dedovanju navesti, da ima zapustnica terjatev iz tega naslova do Republike Slovenije.