Meje pritožbenega preizkusa, ko gre za pritožbo zoper popravni sklep, so zamejene na pravilnost uporabe 328. člena ZPP in nič drugega. Pritožba pa napačne uporabe 328. člena ZPP niti ne zatrjuje.
posojilna pogodba - ničnost posojilne pogodbe - posledice ničnosti pogodbe - kondikcija - neupravičena obogatitev - vrnitev prejetega na podlagi nične pogodbe - zavarovanje terjatve s hipoteko - sposobnost oblikovanja svobodne volje - delen odvzem poslovne sposobnosti - dokazna ocena - materialno dokazno breme - obseg vrnitve neupravičeno pridobljenega - zamudne obresti - odločitev o pravdnih stroških - upravičenec do brezplačne pravne pomoči
Pritožnik dvomi o pravilnosti ugotovitve, da toženka ni bila sposobna oblikovati pravnoposlovne volje. Dvom izraža s trditvami, da ob sklenitvi posojilne pogodbe pri notarju ni bilo mogoče zaznati, da toženka ne razume posledic s pogodbo prevzetega bremena, in da je bila toženki poslovna sposobnost odvzeta šele po sklenitvi posojilne pogodbe. Zaradi učinkov pravnomočnosti sodbe, s katero je bilo ugotovljeno, da je posojilna pogodba nična, pritožnikov dvom ne more biti (več) utemeljen. Poleg tega pritožnik v tej pravdi ne uveljavlja izpolnitvenega zahtevka (veljavna pogodbena podlaga je pogoj za uveljavljanje izpolnitvenega zahtevka).
Za zahtevke iz ničnih pogodb se uporabljajo pravila vračanja, ki veljajo za zahtevke na podlagi neupravičene obogatitve. Obveznost plačila zamudnih obresti v primeru vračanja neupravičeno pridobljenega ureja 193. člen OZ, ki razlikuje med položajem poštenega in nepoštenega pridobitelja (prvi je dolžan plačati zamudne obresti od dneva vložitve tožbe, drugi pa od dneva pridobitve). Pritožbeno sodišče soglaša z materialnopravno presojo sodišča prve stopnje, da toženke glede na razlog ugotovljene ničnosti posojilne pogodbe ni mogoče šteti za nepošteno pridobiteljico.
ZSReg člen 33, 34. Uredba o vpisu družb in drugih pravnih oseb v sodni register (2007) člen 37.
povečanje osnovnega kapitala - razveljavitev pogodbe o odsvojitvi poslovnega deleža - začasna odredba - ovira za vpis
Predlog za vpis povečanja osnovnega kapitala temelji na skupščinskem sklepu, ki ga je sprejel dne 20. 4. 2022 A. A. kot edini družbenik subjekta vpisa. Začasna odredba, ki po presoji sodišča prve stopnje predstavlja oviro za predlagani vpis, in ki je bila izdana 26. 7. 2022, torej več kot tri mesece po že sprejetem skupščinskem sklepu, že zaradi učinkovanja navedene sodne odločbe, ki ne more ustvarjati učinkov za nazaj, ne more imeti vpliva na že izvedena dejanja in že sprejete odločitve. Dejstvo je namreč, da je subjekt vpisa po edinem družbeniku o dokapitalizaciji že odločil. Zato kasneje izdana začasna odredba na že sprejeti skupščinski sklep ne more imeti relevantnega vpliva in ne more predstavljati ovire za predlagani vpis.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00072342
OZ člen 131. ZDR-1 člen 45. ZVZD-1 člen 5. ZPP člen 11, 155.
nesreča pri delu - odškodninska odgovornost delodajalca - kršitev pravil o varnosti in zdravju pri delu - zadostna trditvena podlaga - neustrezna delovna oprema - dokazna ocena
Protipravno ravnanje toženca se ne nanaša na opustitev rednih obdobnih pregledov delovne opreme, temveč na to, da kljub seznanjenosti s stanjem postelje ni sprejel ukrepov za odpravo nepravilnosti, tožnico pa je tudi v nadalje napotil na delo k tej oskrbovanki, s čimer tožnici ni zagotovil varnega delovnega okolja.
DEDNO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - STVARNO PRAVO - ZEMLJIŠKA KNJIGA
VSL00071727
ZD člen 162. SPZ člen 11.
zapuščinski postopek - oporočno dedovanje - dediči - obseg zapuščine - publicitetno načelo - premoženje zapustnika ob smrti - načelo zaupanja v zemljiškoknjižne podatke - zemljiška knjiga - pravnoposlovna pridobitev lastninske pravice na nepremičnini
V zapuščino sodi le tisto premoženje, ki je bilo last zapustnice v trenutku njene smrti. Premoženje, ki ga je prejela pred poroko, nato pa ga je v času svojega življenja odsvojila, v zapuščino ne sodi.
najemnik poslovnega prostora - stroški obratovanja, vzdrževanja in upravljanja - prevzem dolga
Z dogovorom, vsebovanim v točki 6. Najemne pogodbe, sklenjene z družbo A. d.o.o., je tožena stranka kot najemnica nase prevzela obveznost plačila stroškov upravljanja, obratovanja in vzdrževanja za konkretni poslovni prostor, katere je po zakonu tožeči stranki sicer dolžna plačevati družba A. d.o.o. kot lastnica poslovnega prostora. To, da je s tem prevzela samostojno obveznost glede teh stroškov tako, da je vstopila na mesto družbe A. d.o.o. kot prvotne dolžnice, potrjuje tudi okoliščina, da je tožena stranka do aprila 2019 plačevala račune tožeče stranke za obveznosti iz naslova stroškov upravljanja, obratovanja in vzdrževanja. Glede na to, da so tudi ti računi po neprerekanih navedbah tožeče stranke bili izstavljeni na njo (toženo stranko) in ne na družbo A. d.o.o., tožena stranka torej ni plačevala tujega, ampak lasten dolg. Takšno ravnanje namreč implicira vedenje in zavest o obstoju dolžniško - upniškega razmerja. Kot pravilno v pritožbi izpostavlja tožeča stranka, če se namreč tožena stranka ne bi štela za dolžnico, logično teh računov ne bi plačevala. Pa tudi ravnanje tožeče stranke kot upnice, ki je račune za obveznosti iz naslova stroškov upravljanja, obratovanja in vzdrževanja izstavljala na toženo stranko in sprejemala njena plačila kot izpolnitev njene obveznosti, ter jo sedaj toži na izpolnitev teh obveznosti, zanesljivo izraža voljo tožeče stranke, kot upnika, da je privolila v spremembo dolžnika. Ker pa prevzemnik s prevzemom dolga stopi na mesto prejšnjega sopogodbenika, ki je s tem prost svoje obveznosti, je dolžnica za stroške upravljanja, obratovanja in vzdrževanja in s tem zavezanka za njihovo plačilo v razmerju do tožeče stranke postala tožena stranka. Tožeči stranki tako materialno pravno upravičenje, da toženo stranko terja za vtoževane stroške upravljanja, obratovanja in vzdrževanja, v opisanih okoliščinah obravnavanega primera daje dogovor o prevzemu dolga, vsebovan v obravnavani najemni pogodbi, v katerega je privolila tožeča stranka (tako tudi VSM sodba I Cpg 62/2023 z dne 18. 5. 2023).
nasilje v družini - ukrepi sodišča zaradi nasilnih dejanj - načelo sorazmernosti - določitev ukrepov prepovedi nasilnih dejanj - prepoved približanja kraju ali določeni osebi
Sodišče je v izpodbijani odločitvi pravilno upoštevalo načelo sorazmernosti ukrepa in ga omejilo tako, da je nasprotnemu udeležencu prepovedalo zadrževati se na območju trgovine, kjer predlagateljica dela, in sicer tako v trgovini, kakor tudi na samem parkirišču trgovine. Poleg statistično izredno majhne verjetnosti, da bi predlagateljica, glede na to, da dela v notranjosti trgovine, sploh lahko zaznala vožnjo nasprotnega udeleženca po E. cesti, ter dejstva, da ustavitev in parkiranje vozila na tej cesti ni dovoljeno, bi prepoved vožnje nasprotnemu udeležencu po E. cesti, ki sicer pelje mimo trgovine, v kateri je zaposlena predlagateljica, pomenil nesorazmeren poseg v njegove delovne obveznosti.
dokaz s sodnim izvedencem - primerna strokovna podlaga za izvedbo katastrskega vpisa - elaborat za evidentiranje sprememb - vpis stavbe v kataster stavb - določitev pripadajočega zemljišča k stavbi - parcelacija nepremičnine - pripombe na elaborat - nelegalna gradnja (črna gradnja) - inšpekcijska odločba - odstranitev objekta
Zoper sklep, s katerim se ugotovi primernost elaborata, se udeleženci lahko pritožijo. Pritožba je utemeljena, če jim sodišče ni omogočilo izjave o osnutku elaborata ali ni presodilo morebitnih pripomb nanj oziroma če je osnutek elaborata nepravilen z vidika skladnosti z dejanskim stanjem v naravi, navodili sodišča oziroma tehničnimi pravili priprave elaboratov.
Dvostopenjska presoja primernosti posamičnega osnutka elaborata v okviru vmesnega postopka katastrskega vpisa je v bistvenem namenjena omogočanju izjave udeležencem o takrat nameravani spremembi katastrskega stanja še pred njeno izvedbo.
ugotavljanje invalidnosti - nova invalidnost - poslabšanje invalidnosti - ustrezno delo - gostota zavarovalne dobe - neprava obnova postopka - pridobljene pravice - poseg v pravnomočno priznano pravico - ohranitev pridobljenih pravic
Vsaka dodatna razbremenitev pri delu, ki jo delovni invalid potrebuje, pomeni, da delovni invalid ni več zmožen opravljati dela, ki ga je opravljal dotlej, zato gre za novo invalidnost. Razlogovanje tožnice, ali gre za novo invalidnost ali pa poslabšanje že ugotovljene invalidnosti, je v tej smeri pravno nerelevantno, saj bodisi v primeru poslabšanja invalidnosti znotraj že ugotovljene kategorije invalidnosti bodisi v primeru poslabšanja, ki pomeni novo kategorijo invalidnosti, gre za položaj, ki zahteva opredelitev novega ustreznega delovnega mesta.
Ugotovitve dokaznega postopka so pokazale, da je pri tožnici zaradi poslabšanja zdravstvenega stanja nastopila sprememba v stanju invalidnosti, kar zahteva novo opredelitev ustreznega dela. Ker tožnica na dan nastanka spremembe v invalidnosti ni bila v obveznem zavarovanju, mora za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja izpolnjevati tudi pogoj minimalne pokojninske dobe. Ravno slednje je razlog, da ob ugotovitvi, da upoštevajoč razvrstitveno odločbo tožnica ni izpolnjevala pogojev za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja. Ob tej ugotovitvi, so bili podani pogoji za nepravo obnovo postopka.
Določilo drugega odstavka 126. člena ZPIZ-2 opredeljuje zakonski primer prenehanja ali spremembe pravice, do katerega pride zaradi nekrivdno nastale spremembe v stanju invalidnosti. Zaradi sprememb v stanju invalidnosti je možna pravna posledica prenehanje ali sprememba pravice. V okoliščinah konkretnega primera je tako neustrezno razlogovanje sodišča, da se sprememba v stanju invalidnosti nanaša na eventualno pridobitev novih pravic, ne pa izgubo starih.
Pritrditi je tožencu, da upoštevajoč določilo 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP na podlagi novega spremenjenega dejanskega stanja (nova invalidnosti) ne gre za poseg v pravnomočno odločbo. Gre za novo dejansko stanje, ki ni bilo predmet pravnomočne odločbe. Ker gre za novo invalidnost, ne more tožnica prejemati dajatve iz naslova pravic, priznanih za predhodno invalidnost. Neutemeljeno priznane nove pravice pa so prenehale z dnem učinka razveljavitve odločbe.
Pritožbeno sodišče se strinja, da bi bilo vsakršno prometno nesrečo moč preprečiti, v kolikor bi udeleženci v prometu ravnali s primerno oziroma višjo stopnjo skrbnosti. Vendar kot je pravilno v odgovoru na pritožbo izpostavil že zagovornik obdolženega A. A., je povsem življenjsko sprejemljivo, da od povprečnega skrbnega voznika v konkretni nevarni situaciji, ki jo povzroči drugi voznik z vožnjo v nasprotju s prometnimi predpisi, ne gre pričakovati, da bi nastanek prometne nesreče uspel preprečiti in zato obdolženemu B. B. na nastalo nevarno situacijo ni moč očitati predhodno (že prej) ali drugačno reakcijo. Na obdolžene naslovljena inkriminacija je tudi po mnenju pritožbenega sodišča vprašljiva in je zatorej ob razumnem dvomu pravilno odločilo obdolženim v korist, česar pritožbena izvajanja okrajnega državnega tožilca ne morejo omajati.
Je pa pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu napadene sodbe po členu 383/I ZKP ugotovilo, da je prvostopno sodišče obdolžencu kršilo kazenski zakon s tem, ko je nekritično sledilo obtožbi in dejanja obdolženca pravno opredelilo kot tri samostojna kazniva dejanja, čeprav imajo vse potrebne elemente za pravno opredelitev nadaljevanega kaznivega dejanja poslovne goljufije po členu 228/II-I KZ-1 v zvezi s členom 54/I KZ-1. Storjena so bila namreč v letih 2012 in 2013, v istem kraju, na enak način in zoper oškodovance z istimi dejavnostmi (gradbeništvo). Tako je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je podana kršitev kazenskega zakona po členu 372 točka 4 ZKP in je napadeno sodbo spremenilo tako, da je vsa tri dejanja obdolženca, opisana v prvostopnem krivdnem izreku pod točko 1, 2 in 3, pravno opredelilo kot nadaljevano kaznivo dejanje poslovne goljufije po členu 228/II-I KZ-1 v zvezi s členom 54/I KZ-1.
ukrepi sodišča zaradi nasilnih dejanj - pojem nasilja v družini - posredna grožnja - vsebina SMS sporočil - podaljšanje ukrepa - sorazmernost ukrepa - pogoji za izdajo ukrepa - ukrep prepovedi približevanja in vzpostavljanja stikov
Ključna ugotovitev, na katerem temelji odločitev o podaljšanju ukrepov, ni (morebitna) želja nasprotnega udeleženca, da bi vzpostavil stik s predlagateljico. Ključno je, da ni prenehal iskati poti za sporočila predlagateljici, ki ji preprečujejo, da bi po prenehanju zveze z nasprotnim udeležencem pridobila občutek varnosti, bistveno zmanjšanem zaradi preteklih ravnanj nasprotnega udeleženca. S tem, ko je ovrednotilo okoliščine, ki so bile podlaga za prvi izrek ukrepa ter ravnanje nasprotnega udeleženca kot povzročitelja nasilja in predlagateljice kot žrtve med izvrševanjem ukrepov, in na tej podlagi ocenilo, ali je dosedanje obdobje zadostovalo za zaščito predlagateljice, je pravilno uporabilo tretji odstavek 19. člena ZPND.
Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da če se pritožba nanaša na sklep o stroških postopka, ki ga je nasprotna udeleženka prejela 21. 3. 2022, je pritožba prepozna. Če pa se pritožba nanaša na sklep Višjega sodišča v Ljubljani, pa je pritožnici pojasniti, da pritožba zoper sklep sodišča druge stopnje ni dovoljena (razen v primeru, če bi sodišče druge stopnje sklep sodišča prve stopnje razveljavilo in mu zadevo vrnilo v ponovno odločitev, za kar pa v obravnavanem primeru ne gre).
OZ člen 10, 131, 132. SZ-1 člen 16, 16/1. ZPP člen 199.
odškodnina - odškodninska odgovornost - vzročna zveza - obnovitvena dela na nepremičnini - večstanovanjska stavba - škoda - odgovornost - izvedenec - izvedensko mnenje - stranska intervencija - intervencijski interes
V predmetni pravdi odškodninska obveznost ni "vezana" na lastništvo stanovanja, temveč na odgovorno osebo (povzročitelja škode). Veljajo splošna pravila odškodninskega delikta.
Že splošna določba 10. člena OZ vsakomur nalaga, da se je dolžan vzdržati ravnanj, ki bi utegnila drugemu povzročati škodo. Protipravno in nedopustno je vsako delovanje (škodljivo dejstvo), ki nasprotuje temu splošnemu pravilu. Ni treba, da bi bilo z določeno pravno normo izrecno prepovedano.
Zaključek o utemeljenem sumu sodišče prve stopnje gradi na dejstvu, da je obtožnica, ki je bila vložena zoper obtoženca, postala pravnomočna in da je že razpisan predobravnavni narok v tej zadevi. Spisovno gradivo ne kaže, da bi se sodišče po nastopu pravnomočnosti obtožnice soočalo z novimi dejstvi oziroma dokazi, ki bi bili relevantni za drugačno presojo utemeljenosti suma. Le-teh pa tudi pritožnica ne navaja, zato ne more računati na uspeh z obširno pritožbeno polemiko, katere bistvo je lastna dokazna ocena tekom preiskave priskrbljenih dokazov in s katero skuša pod vprašaj postaviti zaključek sodišča prve stopnje, da je utemeljen sum, da je obtoženec storil očitani mu kaznivi dejanji, še vedno podan.
KZ-1 člen 31, 257, 257/3. ZSPJS člen 32. KPJS člen 46, 46/1, 46/3. Kolektivna pogodba za dejavnost vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji (1994) člen 90.
zloraba uradnega položaja ali uradnih pravic - stalna pripravljenost za delo - dodatek za stalno pripravljenost - javni uslužbenci - pravna zmota
Pritrditi je izčrpni obrazložitvi v izpodbijani sodbi, da zakonodaja na področju (stalne) pripravljenosti delavca na delo ni (bila) dovolj in vsakomur (ne glede na to, ali ima potrebna pravna znanja ali ne) jasna in nedvoumna.
Šele iz kasnejših razlag posameznih določb KPJS, končnega poročila KPK in priporočila glede izplačevanja dodatkov za stalno pripravljenost za delo zaposlenih na fakultetah UL, v kabinetih predsednika vlade in ministrov ter mestnih občinah z dne 28. 6. 2016 in stališča UL KEV z dne 17. 1. 2016 izhaja, da je izplačevanje dodatka za stalno pripravljenost za pedagoške, strokovne, vodstvene in administrativne zaposlene na fakultetah protipravno in neetično.
Resda je obtoženec univerzitetno izobražena oseba, ki je v kritičnem času zasedal najpomembnejši položaj na fakulteti in je (bil) tudi dolžan poznati predpise s področja delovnih razmerjih za zaposlene na fakulteti, vendar je pričakovanje, da vse navedene predpise oseba, z naravoslovno izobrazbo, tudi pravilno interpretira, nerealno.
Prvostopenjsko sodišče je na več mestih izpodbijane sodbe jasno in obrazloženo zaključilo, da obtožencu po izvedenem dokaznem postopku nista dokazani niti zavestna kršitev relevantne zakonodaje in tudi ne naklep pridobitve protipravne premoženjske koristi sebi in drugim in ne, kot očita pritožnik, da v konkretnem primeru obstoji opravičljiva pravna zmotna.
hujši prekršek - prepoved uporabe tujega vozniškega dovoljenja na ozemlju Republike Slovenije
Odločitev sodišča prve stopnje temelji na ugotovitvi, da je sodišče prve stopnje s sklepom EPVD 512/2023 z dne 2. 8. 2022 ugodilo predlogu za odlog izvršitve prepovedi uporabe tujega vozniškega dovoljenja na ozemlju Republike Slovenije, da je preizkusna doba pričela teči 8. 9. 2022 in bi se iztekla 8. 5. 2024 in da je storilec tekom preizkusne dobe, konkretno dne 24. 7. 2023, storil hujši prekršek.
povrnitev nepremoženjske škode - škoda, povzročena s kaznivim dejanjem - kaznivo dejanje nasilja v družini - odškodnina zaradi posega v osebnostne pravice - modifikacija tožbenega zahtevka - telesne bolečine - duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti - strah - duševne bolečine zaradi posega v osebnostne pravice - enotna odškodnina za vse oblike nepremoženjske škode - obseg nepremoženjske škode - višina denarne odškodnine - okoliščine konkretnega primera - načelo individualizacije in objektivne pogojenosti višine odškodnine
V sodni praksi je zavzeto in potrjeno stališče, da lahko sodišče v izjemnih primerih, kadar se oblike škode iz 179. člena OZ vzajemno pogojujejo in prepletajo tako, da jih ni mogoče ločevati, prisodi enotna odškodnina za vse posledice posega v oškodovančevo celovitost. To velja predvsem takrat, ko nepremoženjske škode ni mogoče cepiti na posamezne vzroke in vidike ter manifestacije oškodovančevega trpljenja. Ob enotni odškodnini se le v izjemoma - v posebnih primerih - prizna še ločena odškodnina za ostale oblike nepremoženjske škode iz 179. člena OZ, če se pojavljajo v posebej izraziti obliki in s tem prerastejo v samostojno obliko škode. Pristop k enotni škodi se je uveljavil zlasti pri obliki odškodnine za duševne bolečine zaradi okrnitve osebnostne pravice. Praviloma je edini mogoč in skladen z generalno klavzulo 35. člena Ustave RS. Ta ponazarja najbolj tipične primere osebnostnih pravic: nedotakljivost človekove telesne in duševne celovitosti ter varstvo zasebnosti. Hkrati zagotavlja tudi nedotakljivost "osebnostnih pravic". Tudi OZ sledi Ustavi. V prvem odstavku 179. člena, na primer, daje zaščito "osebnostni pravici", čeprav posebej poudarja še kršitev nekaterih posameznih osebnostnih pravic.
Posegi v osebnostne pravice, ki predstavljajo znake kaznivega dejanja nasilja v družini, so že v zakonski normi medsebojno tako prepleteni in pogojeni, da jih ni mogoče ločeno obravnavati. Odškodninskega tožbenega zahtevka zato ni treba specificirati za poseg v vsako od varovanih osebnostnih pravic. Zadošča zahtevek za enotno odškodnino za duševne bolečine, za vse obravnavanega posege v posamezne osebnostne pravice oškodovanca. Vsi posegi skupaj praviloma oškodovancu povzročijo kompleksne posledice v obliki duševnega trpljenja, lahko tudi v obliki težav s telesnim zdravjem. Zato škode ni mogoče obravnavati po posameznih postavkah in za poseg v vsako osebnostno pravico posebej, pač pa tako, kot se je škoda dejansko manifestirala - enotno in hkrati ter temu ustrezno postaviti tudi zahtevek za enotno odškodnino.
kaznivo dejanje prikazovanja, izdelave, posesti in posredovanja pornografskega gradiva - postopek proti mladoletnikom - varnostni ukrep odvzema predmetov - odvzem pri storitvi kaznivega dejanja uporabljenih predmetov - nevarnost, da bo predmet ponovno uporabljen za kaznivo dejanje
Dokazni postopek je pokazal, da je tedaj mladoletni A. A. uporabil mobilni telefon kot predmet, ki je bil namenjen prenosu in pregledu spornih datotek in v povezavi s spominsko kartico gotovo omogočil izvršitev očitanega kaznivega dejanja.
Sodišče druge stopnje ugotavlja, da spisovni podatki nedvomno izkazujejo obstoj nevarnosti, da bo mladoletnik telefon uporabil za ponovno izvršitev kaznivega dejanja. To oceno potrjuje daljše časovno obdobje, v katerem je deloval, večje število spornega gradiva in dejstvo, da je kaznivo dejanje storil z različnima izvršitvenima oblikama. Očitno je mladoletnik vešč pridobivanja spornega gradiva, saj je uporabljal posebno aplikacijo, s pomočjo katere je naložil in posredoval večjemu številu uporabnikov gradivo, ki prikazuje spolno zlorabo otrok.
Mladoletnik je s prenosom spornih posnetkov in fotografij na svojo elektronsko napravo ter posredovanjem drugim uporabnikom vsaj posredno vzpodbudil spolno zlorabo otrok z namenom snemanja in fotografiranja ter njene nadaljnje distribucije. Če ne bi bilo odjemalcev tovrstnih fotografij in videoposnetkov, do spolnih zlorab otrok z namenom prikaza na spletu ne bi prihajalo. Vse navedeno utemeljuje nujnost in sorazmernost izrečenega varnostnega ukrepa iz prvega odstavka 73. člena KZ-1 ter njegov preventivni namen.