KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00071763
KZ-1 člen 324, 324/1-1, 324/1-3, 324/3. ZKP člen 10, 372, 372-3. ZPrCP člen 45, 45/1, 45/2, 104.
nevarna vožnja v cestnem prometu - povzročitev prometne nesreče - prekršek in kaznivo dejanje - prekrivanje prekrška in kaznivega dejanja - razmejitev med prekrškom in kaznivim dejanjem - poškodbena posledica - kršitev kazenskega zakona - prepoved ponovnega sojenja - pravnomočno razsojena stvar (res iudicata) - (ne)učinek res iudicata - isti historični dogodek - drugačno dejansko stanje - lahka telesna poškodba - neprilagojena hitrost vožnje - vožnja pod vplivom alkohola
Dejstva, ki sta jih ugotovila prekrškovni organ in sodišče prve stopnje, so bistveno različna, čeprav izhajata iz istega historičnega dogodka, vendar obsega kaznivo dejanje, za razliko od prekrškov iz odločbe o prekršku, še druga dejstva, to je ogrozitev življenja in telesa dveh oseb, kar je preraslo tudi v konkretno poškodbeno posledico povzročitev prometne nesreče z lahko telesno poškodbo dveh oseb, česar pa prekrški, za katere je bil obdolženec spoznan za odgovornega, niso vsebovali.
Zato pri navedenih prekrških in obravnavanem kaznivem dejanju ne gre za identična ali bistveno enaka dejstva, saj se razlikujejo, odločba prekrškovnega organa ne pomeni t.i. "res iudicata" in zato ne gre za isto stvar in tudi ne za ponovno sojenje o isti stvari.
Pri vzročni zvezi je treba uporabiti teorijo adekvatne vzročnosti, po kateri se izmed vseh okoliščin, ki so v zvezi z nastankom škode, za vzrok šteje samo tista, ki po življenjskih izkušnjah običajno, po rednem teku stvari, pripelje do enake posledice. V obravnavanem primeru je torej treba ugotoviti, ali ravnanja toženca po rednem teku stvari, običajno, pripeljejo do enake posledice. Kot dolžnostno ravnanje je sodišče prve stopnje štelo 73. člen oz. 75. člen SPZ. Pritožbeno sodišče glede tega pritrjuje pritožbenemu pomisleku, saj dejstva, da je A. A. pirotehnično sredstvo uporabil na toženčevi nepremičnini, ni mogoče povezati z uporabo toženčeve nepremičnine, prav tako pa uporabe pirotehničnega sredstva ni mogoče obravnavati kot prepovedano imisijo v smislu 75. člena SPZ: ne gre za vzrok, ki bi izviral iz toženčeve nepremičnine. Do nastanka škode tako ni prišlo zaradi uporabe nepremičnine.
Samo dejstvo, da je bila ognjemetna baterija, iz katere je ena od raket zanetila požar v tožnikove delavnici, izstreljena s toženčeve nepremičnine, upoštevaje določbe SPZ ne more pomeniti toženčeve odgovornosti za škodno posledico. Tudi dejstvo, da je nesporno ognjemetno baterijo postavil na delovni pult v garaži, kjer je potekala zabava ob rojstvu njegove hčerke in kjer je bila vsem dostopna, ne. Kot je bilo ugotovljeno, so bili gostje na zabavi vsi polnoletni, s temu ustreznimi življenjskimi izkušnjami, ki med drugim pomenijo tudi zavedanje, da je treba pri uporabi pirotehnike ravnati pazljivo. Tudi če je bil toženčev namen, da bodo med zabavo uporabili pirotehniko (kar je izpovedal policistoma), to ne pomeni, da je lahko predvideval, da bo nekdo od gostov samovoljno in očitno na neustrezen način uporabil pirotehniko. Ob pravilni uporabi namreč ni mogoče pričakovati oz. predvideti škodne posledice, kot je nastala v tem primeru. Splošno znano je namreč, da je treba pri uporabi ognjemetno baterijo pritrditi, saj se sicer lahko zgodi, da se baterija prevrne in začel streljati v stran, kot se je zgodilo tudi v obravnavanem primeru. Tudi dejstvo, da tožnik po tistem, ko je slišal pokanje ognjemeta, ni takoj pritekel iz kuhinje v garažo, kjer je potekala zabava, ne pomeni njegove krivde – ugotovljeno namreč ne pomeni, da je soglašal z neustrezno/nepravilno uporabo pirotehnike, kar je bil neposredni vzrok za nastanek škodne posledice.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00071783
ZVEtL-1 člen 31, 35, 35/1. ZTLR člen 12. OZ člen 82, 83. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 358, 358-3.
tožba za ugotovitev lastninske pravice - pravni interes za ugotovitveno tožbo - dopustnost ugotovitvene tožbe - prodajna pogodba za stanovanje - predmet pogodbe - splošni skupni del - kolesarnica - nastanek etažne lastnine - navidezna solastnina - dejanska etažna lastnina - vzpostavitev etažne lastnine po ZVEtL - postopek vzpostavitve etažne lastnine - pomen vpisa v zemljiško knjigo - narava vpisa lastninske pravice v zemljiško knjigo - procesne kršitve - neizvedba predlaganih dokazov - pomankanje razlogov glede odločilnih dejstev - odprava procesnih kršitev
Kdor zatrjuje, da je lastnik nepremičnine, pri kateri je v zemljiški knjigi kot lastnik vpisan nekdo drug (npr. originarna pridobitev lastninske pravice, pa tudi primer, kot je tu obravnavani, ko tožniki zatrjujejo, da se je toženec brez pravne podlage vknjižil na delu nepremičnin, ki dejansko pripada njim), svojo pravico varuje z ugotovitveno tožbo, kar je v sodni praksi utrjeno in nesporno.
Pri izdaji gradbenega dovoljenja se presojajo predvsem upravni, javnopravni vidiki gradnje, ne pa vprašanje stvarnih pravic.
Postopek vzpostavitve etažne lastnine po ZVEtL-1 ni namenjen dokončnemu ugotavljanju lastninske in drugih stvarnih pravic na posameznih delih stavbe v etažni lastnini, temveč je njegov bistveni namen, da se (doslej pravno neobstoječa, nevknjižena) etažna lastnina formalno vzpostavi, s čimer se (med drugim) izboljša pravna varnost etažnih lastnikov in olajša pravni promet. Postopek vzpostavitve etažne lastnine po ZVEtL-1 je poenostavljen, temelji na številnih domnevah in dokaznih pravilih, zato je že zakonodajalec izrecno predvidel (prvi odstavek 35. člena ZVEtL-1), da odločitev sodišča v postopku za vzpostavitev etažne lastnine ni ovira za ponovno odločanje o spornih vprašanjih glede lastninske in drugih pravic na nepremičnini v pravdnem postopku.
Splošni skupni deli stavbe ne morejo biti samostojen predmet pravnega prometa, temveč se solastninska pravica na njih lahko prenaša le skupaj z lastnino na posameznem delu stavbe v etažni lastnini.
Zgolj z izgradnjo stavbe, pa četudi večstanovanjske, etažna lastnina še ne nastane. V času pred uveljavitvijo SPZ je sodna praksa dopuščala, da etažna lastnina nastane tudi dejansko, s tem, ko investitor stavbo razdeli na več delov in jo začne nato prodajati po teh posameznih delih, na katerih kupci pridobijo dejansko etažno lastnino.
oprostitev plačila sodnih taks - obročno plačilo takse - nepravnomočna sodba - mesečni povprečni dohodek na člana družine - dohodkovni cenzus
Pritožbene navedbe, da je bil toženec nepravnomočno obsojen na plačilo vtoževanega in relativno visokega denarnega zneska s stroški skoraj 6,000,000,00 EUR, niso pravno pomembne. Za upoštevanje obveznosti tožene stranke do tožeče stranke ni zakonske podlage. Odločitev po sodbi še ni pravnomočna in je toženec ne more prejudicirati.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00072045
ZKP člen 285c, 285c/1, 285c/1-3, 340, 340/2. KZ-1 člen 20, 20/2, 47, 48a, 308, 308/3.
zaslišanje prič iz tujine - priznanje krivde - kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - izgon tujca iz države - pravica do zagovornika - izpodbijanje verodostojnosti dokaza - branje zapisnikov o izpovedbah prič - višina izrečene kazni - denarna kazen
Ob sklicevanju na citirano odločbo Vrhovnega sodišča in primerljivost relevantnih okoliščin z obravnavano zadevo, zagovornik sicer utemeljeno navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje (ne glede na določbe ZKP) zaradi zagotovitve poštenega postopka obdolžencu že pri izvedbi zaslišanj tujcev v okviru nujnih preiskovalnih dejanj zagotoviti obvezno formalno obrambo. Vendar je bila ta "pomanjkljivost" v nadaljevanju postopka, z izraženim soglasjem obdolženca in njegovega zagovornika na glavni obravnavi za branje izpovedb zaslišanih tujcev, v celoti sanirana, saj se je obdolženec s tem odpovedal pravici do neposrednega zaslišanja obremenilnih prič. Obdolženec je na prvem naroku sicer opisal in priznal določena odločilna dejstva v zvezi z očitanim izvršitvenim ravnanjem, še vedno pa zanikal svoje védenje, da je tujce nezakonito prepeljal čez državno mejo med dvema suverenima državama. To pomeni, da njegovih navedb v okviru zagovora ni mogoče šteti kot jasno in popolno priznanje krivde v smislu 3. točke prvega odstavka 285.c člena ZKP, zato je bilo potrebno nadaljevanje postopka oziroma glavne obravnave z neposredno izvedbo dokazov, besedo strank in izrekom sodbe, kot je pravilno ravnalo sodišče prve stopnje.
ukrepi po zpnd - podaljšanje veljavnosti ukrepov - prepoved približevanja določenemu kraju ali osebi - prepustitev stanovanja v izključno uporabo - časovna omejitev trajanja ukrepov - nujno potrebni ukrepi - nujnost in sorazmernost ukrepa - jezikovna razlaga - zgodovinska razlaga - varstvo lastninske pravice
Iz besedne zveze "lahko podaljša … še za največ 12 mesecev" nedvoumno izhaja, da je ukrep mogoče izreči za največ 24 mesecev. Tako razumevanje podpira tudi zgodovinska razlaga. V prvotnem zakonu je bila odločitev o trajanju ukrepa prepuščena sodišču, kasnejša sprememba zakona pa je vnesla časovno omejitev. Sprememba temelji na prepoznavi potrebe po bolj določnem uravnoteženju varstva žrtve in varstva lastninskih upravičenj. Zakonodajalec je ocenil, da 24-mesečno obdobje žrtvi zagotavlja zaščito in hkrati ne posega nesorazmerno v lastninska upravičenja povzročitelja nasilja. Pravilen je tudi argument v izpodbijanem sklepu o začasnosti varstva po ZPND. Namen zakona je omogočiti žrtvi, da se odmakne od povzročitelja nasilja (tudi tako, da določeno obdobje ostane v dotedanjem bivališču) in s tem pridobi možnost, da poišče dolgoročnejšo rešitev. Dolgoročno varnost zagotavlja zakon prek načrta pomoči žrtvi, ki ga izdela center za socialno delo kot nosilec primera skupaj z žrtvijo in v sodelovanju z drugimi organi in organizacijami. Taki naravi in vsebini varstva je prilagojen ustroj postopka. Ker gre za začasno varstvo, za izrek ukrepov zadostuje nižji dokazni standard verjetnosti.
povrnitev pravdnih stroškov - odmera nagrade in stroškov odvetnika - odvetniška tarifa - nagrada za sestavo vloge - nagrada za zastopanje na naroku - nagrada odvetniku za vloženo pravno sredstvo - nagrada za posvet s stranko - nagrada za pregled listin
Posvet s stranko in pregled listin sta odvetniški storitvi, ki sta že zajeti v priznanih odvetniških storitvah za sestavo posameznih vlog oziroma zastopanje na naroku. To velja ne glede na to, v kateri fazi postopka odvetnik nastopi vlogo zastopanja stranke.
pravica do zasebne lastnine kot ustavna kategorija - služnostna pravica hoje in vožnje z vsemi motornimi vozili - solastninska skupnost - delitev solastnih nepremičnin - načini delitve solastnine - postopek za delitev skupnega premoženja - delitev stvari v naravi
Pravil za razdružitev solastninske skupnosti zakon izrecno ne določa, s tem, ko je pri ugotavljanju deljivosti in upravičenega interesa sodišče izhajalo iz celote nepremičnin, pa je v danem primeru v največji možni meri upoštevalo zakonsko primarnost razdružitve v naravi. Pritožbene navedbe ne nudijo podlage za sklepanje, da s sprejeto odločitvijo ne bi bilo vzpostavljeno ustrezno ravnotežje med interesi udeležencev ali da bi bila spregledana katera od prvin ustavno varovane pravice do zasebne lastnine (33. člen Ustave).
Pri iskanju rešitve, ki bo v največji možni meri upoštevalo nasprotna interesa udeležencev, je sodišče pravilno kot primarno upoštevalo, naj vsak od njiju dobi del parcel v naravi.
vzgoja in varstvo otrok - zaupanje mladoletnih otrok v varstvo in vzgojo - sprememba odločitve o varstvu in vzgoji otroka - spremenjene razmere - stroški v postopkih za varstvo koristi otroka - odločanje o stroških po prostem preudarku
Samo v primeru, ko bi obstajale kakšne posebne okoliščine, ki bi vplivale na možnost izražanja volje skoraj polnoletnega najstnika, bi sodišče lahko odločilo proti njegovi volji. V obravnavani zadevi jih ni. Nerazrešena premoženjska razmerja staršev (delitev skupnega premoženja) in druga materialna vprašanja, ki niso v neposredni zvezi z A. A., za ugotavljanje koristi A. A. niso relevantna.
V zvezi z navedbami o skrbi za korist sina tudi v bodoče višje sodišče opozarja predlagatelja, da ni več sinov zakoniti zastopnik, saj je A. A. polnoleten. To pomeni, da ga ne more zastopati in v njegovem imenu uveljavljati pravice.
DEDNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STVARNO PRAVO - ZEMLJIŠKA KNJIGA
VSL00072056
SPZ člen 39. ZD člen 32, 141. OZ člen 15, 18, 346, 350, 557. ZZK-1 člen 40, 40/1, 40/1-3. ZKZ člen 19, 19/2, 19/2-b, 19/2-d.
napotitev na pravdo v zapuščinskem postopku - izločitev iz zapuščine - dednopravna pravica - dednopravni zahtevek - pogodba o dosmrtnem preživljanju - zakoniti dedič - stvarnopravni zahtevek - stvarna pravica na nepremičnini - stvarna pravica na predmetu iz zapuščine - oblikovanje tožbenega zahtevka - ugotovitveni tožbeni zahtevek - listine, ki so podlaga za vknjižbo - pravnomočna sodna odločba - ugovor zastaranja - pogodbena volja
Tožnika sta zahtevek pravilno postavila. Ne gre za dednopravni zahtevek, čeprav zadeva izvira iz zapuščine. Gre za obligacijski in stvarnopravni zahtevek, za slednjega zastaranja skladno z določili SPZ ni. Glede obligacijskega zahtevka pa do zastaranja prav tako ni prišlo oziroma je bilo s priglasitvijo izločitvenega zahtevka v zapuščini in z vložitvijo tožbe to pretrgano.
Ni utemeljen pritožbeni ugovor, da bi moral biti postavljen zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine. Ravno iz razloga, ker so sporne parcele v zavezovalnem pravnem poslu izostale, posledično tudi vknjižbeno dovoljenje, tožnika pa od zapustnika, ki je sedaj pokojni, tega ne moreta več zahtevati, sta imela na podlagi določil ZD o izločitvi premoženja pravico izločati to premoženje v pravdi. Tožnika sta torej pravilno postavila oba ugotovitvena zahtevka.
Ni utemeljen pritožbeni ugovor, da je prišlo do zastaranja zahtevkov tožnikov. Kot rečeno, v obravnavani zadevi ne gre za dediščinsko tožbo, temveč za stvarnopravne zahtevke po ugotovitvi lastninske pravice, kateri ne zastarajo. Tudi če gre sprejeti stališče sodišča prve stopnje, da gre za obligacijskopravne zahtevke na podlagi odplačne pogodbe, ti zastarajo v splošnem zastaralnem roku petih let. Zapustnik je umrl 10. 8. 2009. V postopku ni prerakano, da sta tožnika v zapuščinskem postopku 6. 3. 2014 prvič uveljavljala obstoj pogodbe o dosmrtnem preživljanju, s trditvami, da jima pripada vse premoženje, ki ga je imel zapustnik ob smrti. Zastaranje je bilo prvič pretrgano pred potekom petih let na ta datum, drugič pa z vložitvijo tožbe v tem postopku, to je 28. 3. 2018.
postopek za postavitev odrasle osebe pod skrbništvo - izbira skrbnika - preužitkarska pogodba - namen skrbništva - izključitveni razlog - pogodba o dosmrtnem preživljanju - navzkrižje interesov
Sklenjena preužitkarska pogodba med predlagateljem in nasprotno udeleženko ne preprečuje, da bi bil pogodbenik tudi skrbnik osebe, ki naj se postavi pod skrbništvo. Tako tudi po mnenju pritožbenega sodišča neposredno oviro za postavitev nekoga za skrbnika predstavlja le sklenitev pogodbe o dosmrtnem preživljanju. Glede vseh drugih pogodb pa je treba preučiti morebiten konflikt interesov, ki bi izhajal iz sprejetih zavez, saj po določbi 3. alineje 241. člena DZ skrbnik ne more biti oseba, katere koristi so v navzkrižju s koristmi varovanca. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da izvor zakonsko predvidenega konflikta ne izvira iz zaveze skrbi za osebo, ampak iz pričakovanja premoženjske koristi, na katero lahko tekom izvrševanja pogodbe sopogodbenik vpliva. Sama sklenitev preužitkarske pogodbe torej ni ovira, da predlagatelj ne bi mogel biti skrbnik.
Za ugotovitev ničnosti kreditnih pogodb v CHF zadostuje presoja, da banka svoje pojasnilne dolžnosti ni opravila z ustrezno profesionalno skrbnostjo.
Iz odločb Ustavnega sodišča izhaja, da pojasnilo potrošniku o vrstah kredita, ki jih banka odobrava, primerjalna predstavitev drugega kredita v EUR, opozorilo o možnostih bodočega neugodnega nihanja tečaja in tuje obrestne mere, grafična predstavitev preteklih nihanj tečajnega razmerja, opozorilo na možnost spreminjanja mesečne anuitete in glavnice kredita v posledici valutnega tveganja, fiksni izračun bodočih obrokov na temelju aktualnega tečaja, da banka ni "reklamirala" kreditov v CHF, pogodbeno določilo o valutnem tveganju, možnost konverzije kredita v evrskega, ne zadoščajo za izpolnitev standarda pojasnilne dolžnosti, ki se zahteva za ponudnika pojasnil v tuji valuti.
Če pojasnilna dolžnost ni opravljena v skladu z zahtevami profesionalne skrbnosti, se vzpostavi (oziroma ohrani) dejansko neravnovesje (neenakost) med pogodbenima strankama in povzroči tudi, da je izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval; oboje ima za posledico nepoštenost pogodbenega pogoja in s tem ničnost kreditne pogodbe.
MEDICINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSK00074526
OZ člen 131, 243. ZPacP člen 20. ZPPDČT člen 3, 19, 20, 40. Pravilnik o uvrstitvi oseb na čakalni seznam zaradi zdravljenja s presaditvijo delov človeškega telesa (2016) člen 6, 10, 19.
odškodninska odgovornost - medicinska strokovna napaka - medicinski zaplet - strokovna napaka v postopku zdravljenja - okužba z bakterijo - pojasnila dolžnost - kršitev pojasnilne dolžnosti - uvrstitev na čakalni seznam
Razumno je domnevati, da posebna dodatna seznanitev, da poleg že sicer visokega splošnega tveganja za nastanek rakavih obolenj zaradi jemanja imunosupresivnih zdravil po transplantaciji (na katerega je bil bolnik opozorjen), obstaja tudi izjemno nizko tveganje za nastanek rakavega obolenja zaradi prenosa rakavih celic po darovanem organu, pri bolniku ne bi povzročila dileme glede strinjanja s posegom. Pojasnilna dolžnost, ki ni vsebovala navedenega opozorila, je bila pravilno izpolnjena.
oprostitev plačila sodnih taks - predlog za oprostitev plačila sodne takse - pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo taks na podlagi sodne odločbe - samostojni podjetnik - višina sodne takse - zakonsko določeni minimum - nepopoln predlog za oprostitev plačila sodne takse - poziv na dopolnitev nepopolnega predloga za oprostitev plačila sodnih taks
Ker terjana sodna taksa znaša le 20,50 EUR, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko pritožnika ni pozivalo na dopolnitev predloga za oprostitev plačila sodne takse.
odvzem starševske skrbi - skrbništvo nad mladoletno osebo - izvedensko mnenje - sprememba izvedenskega mnenja - strokovni center
Po drugem odstavku 254. člena ZPP je sodišče prvenstveno dolžno odpraviti pomanjkljivosti v izvedenskem mnenju z zaslišanjem izvedenca. Le izjemoma, ko se pomanjkljivosti in dvom res ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem, se zahteva mnenje drugega izvedenca.
Gre za zahtevno in kompleksno nalogo, slednjo pa je sodišče tudi s pomočjo izvedenke izvedlo v popolnosti, strokovno, zakonito, upoštevalo je zapleteno življenjsko situacijo, ki se je tekom postopka ves čas spreminjala, nenazadnje sta bili dekleti najprej zaupani v oskrbo njihove polnoletne polsestre, za katero se je tekom postopka izkazalo, da je za skrbnico povsem neprimerna, česar pritožnica ni prepoznala, čeprav je bila z dogajanjem seznanjena in je dekleti ves čas spremljala.
plačilo za dejansko delo - preuranjena odločitev - vsebina del - razveljavitev prvostopenjske sodbe
Zgolj ugotovitev, da tožnica ni opravljala nobene izmed specialnih nalog, ki formalno razlikujejo obe delovni mesti, ob trditvah tožnice, da teh niso opravljale niti druge DMS v dializi I, ki so svoje delo opravljale ob pacientih, ne zadoščajo za presojo, da tožnica ni opravljala nalog višje vrednotenega delovnega mesta. Čeprav so morda določene naloge dveh delovnih mest formalno enake (takih je v konkretnem primeru kar trinajst), to ne pomeni nujno, da so enake tudi dejansko, vsebinsko, po zahtevnosti, odgovornosti, samostojnosti, še posebej, kadar so določene zelo splošno, kot v konkretnem primeru, in lahko posamezna delovna naloga vsebuje več različnih opravil. Zato so lahko trditve tožnice, da je opravljala enako delo kot DMS v dializi I, ki so svoje delo opravljale ob pacientih, povsem samostojno, odločilne.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00073555
ZVZD-1 člen 38, 38/1. OZ člen 171, 179, 185, 299, 299/2, 378. ZDSS-1 člen 38, 38/1.
nesreča pri delu - krivdna odškodninska odgovornost delodajalca - soprispevek delavca - odmera odškodnine za nepremoženjsko škodo - odškodninska odgovornost delavca - nasprotna tožba - tek zakonskih zamudnih obresti - premoženjska škoda - stroški za izvedbo dokaza - delna sprememba izpodbijane sodbe
Pravilna je ocena sodišča prve stopnje, da je bil glavni vzrok za nastanek škodnega dogodka tožnikovo nepravilno pregledovanje, mazanje in vzdrževanje dvižne gredi. Po presoji sodišča prve stopnje je to zaradi opustitve dejanskega (funkcionalnega in praktičnega) nadzora delno posledica neskrbnega ravnanja toženke. Dodatno tveganje je zagotovo povzročil tožnik, ki pri delu ni upošteval navodil toženke za varno upravljanje razkladanja apnenčeve moke. Poleg že navedenih okoliščin je pomembna tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik dodatno obremenil dvižno gred s pretežkim tovorom. Ob upoštevanju vseh navedenih okoliščin primera je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da tožnikov prispevek k škodnemu dogodku znaša vsaj 80 %.
Za tek zakonskih zamudnih obresti je tudi pri premoženjski škodi odločilen izvensodni opomin oziroma, v tem primeru izvensodni zahtevek za plačilo odškodnine, na katerega drugi odstavek 299. člena OZ v zvezi s 378. členom OZ veže nastop zamude in tek zakonskih zamudnih obresti.
Stroški izvedencev in prevodov listin so nastali neodvisno od višine tožbenih zahtevkov iz naslova odškodnine, ki ju uveljavljata stranki, in se glede na prvi odstavek 38. člena ZDSS-1 ne odmerijo glede na doseženi uspeh v sporu.
trajanje delovnega razmerja - samozaposlena oseba - reparacija - datum sodne razveze - denarno povračilo - jubilejna nagrada
Delavec je do razlike v plači oziroma do odškodnine v višini razlike v plači (lahko) upravičen (le) do datuma sodne razveze pogodbe o zaposlitvi (do prenehanja delovnega razmerja), kar pomeni, da mu ta po tem času ne pripada. Manjši dohodek, ki ga delavec prejema po sodni razvezi, bi se lahko upošteval le v okviru določanja višine denarnega povračila po 118. členu ZDR-1.
Trenutno veljavna Kolektivna pogodba komunalnih dejavnosti, kot tudi njena predhodnica določata, da se jubilejna nagrada za 20 let delovne dobe izplača le članom sindikata reprezentativnih sindikatov, podpisnikov KP KD, vsem zaposlenim delavcem pa le, če je tako dogovorjeno v podjetniški kolektivni pogodbi. Ker med strankama ni bilo sporno, da tožnik ni bil član sindikata, niti ni prerekal, da toženka nima podjetniške kolektivne pogodbe, je torej njegov zahtevek za plačilo jubilejne nagrade neutemeljen.
plačilo dodatka - dodatek za povečan obseg dela in obremenitve - vojak
Glede na to, da je bil tožnik razporejen na formacijsko dolžnost ladijski inženir in da je tudi dejansko opravljal dela in naloge ladijskega inženirja, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo. Uredba namreč ne določa plačnega razreda za formacijsko dolžnost ladijski inženir niti ne za ladijski inženir specialist, vtoževani dodatek iz drugega odstavka 59. člena ZSSloV pa je skladno s četrtim odstavkom 59. člena ZSSloV mogoče priznati le delavcem na tistih formacijskih dolžnostih, za katere je tako določila Vlada RS, saj je v pristojnosti delodajalca, da določi delovna mesta oziroma dolžnosti, na katerih bodo zaposleni upravičeni do takšnega dodatka. Ker Vlada RS v sklepu med formacijskimi dolžnostmi, na katerih so javni uslužbenci na podlagi drugega odstavka 59. člena ZSSloV upravičeni do 20 % dodatka, formacijske dolžnosti tožnika (ladijski inženir) ni določila, je tožnikov zahtevek neutemeljen tudi iz tega naslova.
Zgolj primerljivost delovnih mest ne more utemeljevati plačila dodatka na podlagi drugega odstavka 59. člena ZSSloV in višjega plačnega razreda po Uredbi.
denarna odškodnina - denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo - teorija jajčne lupine - teorija jajčne lupine (egg shell rule) - odškodnina za zmanjšanje življenjskih aktivnosti - duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti
Toženkin ugovor, da vtoževana tožnikova nepremoženjska škoda ni vsa v vzročni zvezi s poškodbo, predvsem iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja splošne življenjske aktivnosti, temveč je posledica tožnikovega predhodnega bolezenskega stanja (degenerativnih sprememb), je povezan z vprašanjem obsega škode, ta pa z odmero pravične denarne odškodnine. Zato ga je treba obravnavati pri odločanju o višini odškodninske terjatve oziroma utemeljenosti višine tožbenega zahtevka, kar je pravilno storilo sodišče prve stopnje.
Sodišče prve stopnje je sledilo tako imenovani teoriji jajčne lupine, po kateri je povzročitelj škode odgovoren tudi za tisto škodo, katere nastanek ali obseg sta pogojena z osebnimi lastnostmi in stanji oškodovanca. Uporaba navedene teorije je tipična v primerih nemih degenerativnih sprememb, ki se manifestirajo šele s škodnim dogodkom. Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da degenerativne spremembe niso pravno relevanten (so)vzrok za nastanek škode, kadar so (1) neme, torej da oškodovanec zaradi njih pred škodnim dogodkom ni imel nobenih težav, in (2) so se manifestirale zaradi škodnega dogodka. Ta dva pogoja morata biti izpolnjena kumulativno. Iz sodne prakse pa je mogoče izluščiti še tretji pogoj, in sicer, da so se prej neme degenerativne spremembe izrazile ob samem škodnem dogodku oziroma neposredno po njem.