Dogovor o prepovedi konkurenčne dejavnosti po prenehanju delovnega razmerja (t.i. konkurenčna klavzula), ki ne vsebuje tudi dogovora o ustreznem materialnem nadomestilu, do katerega je delavec upravičen v primeru spoštovanja dogovorjene konkurenčne klavzule, je v nasprotju z ustavnim načelom pravne in socialne države, v katerega spada tudi načelo ekvivalence iz odplačnih pogodbenih razmerij. Dogovora, ki enostransko omejuje in obremenjuje le delavca, ne da bi za dogovorjeno omejitev zaradi spoštovanja konkurenčne klavzule dobil primerno materialno nadomestilo, ni mogoče upoštevati.
Trditve pritožnika, da je bila najemna pogodba sklenjena pred uveljavitvijo Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV) in zato v njej ni navedeno, da naj bi dolžnik plačeval DDV, niso upoštevne, saj sta pravdni stranki v pogodbi upoštevali in navedli prometni davek, katerega je DDV zgolj nadomestil (1. odstavek 3. člena najemne pogodbe).
Pri obrestih gre za akcesorno terjatev, ki deli usodo glavnice. Terjatev iz naslova glavnice je v obravnavanem primeru nastala pred 1.1.2002, zato glede na 1060. čl. ZOR ne prihaja v poštev določba 376. čl. OZ, po kateri obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih, pa ne plačanih obresti doseže glavnico.