Poleg (pritožbeno neizpodbojne) ugotovitve sodišča prve stopnje, da do prevoza plovila ni prišlo iz razlogov na strani tožene stranke, v postopku tudi ni bilo sporno, da je tožeča stranka takoj, ko je od tožene stranke izvedela, da ta ni prevzela plovila za prevoz, slednji naročila, naj se vrne v marino in prevoz opravi ali pa že prejeto plačilo vrne. Upoštevaje drugi in tretji odstavek 105. člena OZ je zato sodišče prve stonje pravilno uporabilo materialno pravo, zato tudi pritožbeni očitek o zmotni uporabi materialnega prava ni utemeljen.
ZPP člen 337, 337/1, 454, 454/2, 458, 458/1. OZ člen 15, 18, 18/1.
gospodarski spor majhne vrednosti - odgovornost prodajalca za stvarne napake - predmet pogodbe - soglasje volj - izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja v sporu majhne vrednosti - nedovoljen pritožbeni razlog - nedovoljene pritožbene novote - pravno neodločilne trditve - razpis naroka v sporu majhne vrednosti - neizvedba dokazov - dokaz z zaslišanjem prič
Ni bilo sporno, da je druga toženka sprejela Ponudbo tožeče stranke, na kateri so mere vsakega posameznega kosa senčil natančno specificirane. Tožeča stranka pa ni zatrjevala, da je med strankama obstajalo soglasje volj glede tega, da so mere senčil in s tem njihova površina na Ponudbi zgolj okvirne in da se bodo določile šele po montaži konstrukcije oz. vodil. Zgolj enostransko obvestilo o tem (ustno ali kot zapis na dobavnici) soglasja volj ne predstavlja.
Skladno z ustaljeno sodno prakso zahteva za izvedbo naroka ni podana že s samim predlogom za zaslišanje prič.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00054460
ZPP člen 451, 452, 452/3, 458, 458/1. OZ člen 190, 190/3.
gospodarski spor majhne vrednosti - nagibi za sklenitev pogodbe - podlaga pravnega posla (kavza, causa) - odpadla pravna podlaga - najem - odpoved rezervacije - epidemija - COVID-19 - izpodbijanje dejanskega stanja v pritožbi - prekluzija v postopku v sporih majhne vrednosti - nesporno dejstvo
Ker je podlaga pogodbe odpadla, je utemeljen zahtevek zaradi neupravičenosti pridobitve po tretjem odstavku 190. člena OZ.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00057108
OZ člen 478, 590, 617. ZPSPP člen 1. ZPP člen 285.
skladišče - najemna pogodba - znižanje najemnine - stvarna napaka - zamakanje - višja sila - prekinitev postopka - združitev postopka - pomanjkljive trditve - zapolnjevanje pomanjkljive trditvene podlage - opozorilo na pomanjkljivost tožbenih navedb s strani nasprotne stranke - materialno procesno vodstvo
Postopek v zadevi I Pg 319/2018 se je začel pred obravnavano zadevo, kar pomeni, da bi odločitev o morebitni združitvi postopka morala biti sprejeta v zadevi I Pg 319/2018, ne pa v obravnavani zadevi. Tudi višje sodišče ocenjuje, da bi bila združitev postopkov sicer smiselna, tožeča stranka pa se je s tem, ko ni že v zadevi I Pg 319/2018 ob pobotnem ugovoru vložila tudi nasprotne tožbe, sama izpostavila temu, da zadevi morda ne bosta združeni v skupno obravnavanje. Glede na stanje stvari, in če v zadevi I Pg 319/2018 ne bo sprejet sklep o skupnem obravnavanju zahtevkov, pa višje sodišče ocenjuje, da je vsekakor prekinitev postopka na mestu, saj si je težko predstavljati različne odločitve o v bistvu istem zahtevku (za škodo zaradi zamakanja oziroma vdora vode).
Znižanje najemnine v Zakonu o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih (ZPSPP) ni urejeno, zato se uporabljajo določila Obligacijskega zakonika (OZ). Zakupnina se zniža v sorazmerju s tem, koliko je bila zaradi napak stvari raba omejena v primerjavi s tem, če stvar (skladišča) napak ne bi imela (478. člen OZ in 590. člen OZ). Enako velja tudi v primeru, ko bi imel najemnik pravico do znižanja najemnine zaradi višje sile po drugem odstavku 617. člena OZ. V obeh primerih je treba presoditi omejenost rabe v zakup vzete stvari, zato niti ni pomembno, ali je tožeča stranka uveljavljala le stvarno napako strehe ali tudi višjo silo.
Za presojo, v kolikšni meri je bila ovirana raba skladišč, so (glede na zgoraj navedeno pravno podlago) pomembne trditve, kdaj, kje in v kolikšni meri je prišlo do zamakanja oziroma vdora vode, kar bi šele lahko bila podlaga za to, da bi izvedenec ali cenilec sploh lahko ocenil, ali je prišlo do upoštevne omejitve rabe skladišč, katero od skladišč morda ni bilo primerno za rabo, za katero ga je najela tožeča stranka, in v kolikšni meri, s tem pa bi šele lahko prišlo do odločitve, ali je tožeča stranka dejansko upravičena do znižanja najemnine in v kolikšnem znesku.
Pri presoji komisionarjevega izpolnitvenega ravnanja je treba upoštevati, ali je pri sklepanju pogodb za račun komitenta in iskanju sopogodbenika ravnal z ustrezno (profesionalno) skrbnostjo in v skladu s komitentovimi interesi (v mejah njegovega naročila). Sodišče prve stopnje je glede na ugotovljeno dejansko stanje zaključilo, da če tožena stranka blaga ni prodala, tožeče stranke pa ni obvestila o morebitnih težavah pri prodaji oziroma spremembah na blagu v skladu s 795. členom OZ, ni ravnala z ustrezno profesionalno skrbnostjo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00054779
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8.
nepremičninsko posredovanje - pogodba o posredovanju pri nakupu nepremičnine - ustni dogovor - obligacija prizadevanja - mandatno razmerje - izvedba dokaza - zavrnitev dokaznih predlogov - neizvedba dokaza z zaslišanjem priče - kršitev pravice do izjave v postopku
Ker je tožeča stranka zatrjevala obstoj ustnega dogovora med pravdnima strankama in za potrditev tega predlagala zaslišanje prič in strank, bi te sodišče prve stopnje moralo zaslišati. Dejstva, ki jih je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi predložene listinske dokumentacije in dejstvo, da je tožena stranka izrecno zanikala, da bi sklenila kakršenkoli ustni dogovor s tožečo stranko, še ne morejo biti utemeljen razlog za zavrnitev dokaznih predlogov tožeče stranke za zaslišanje prič in strank.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00056040
OZ člen 336, 336/1,346, 352, 352/3, 357, 357/5, 965.
pogodbena odškodninska odgovornost - zastaranje odškodninske terjatve s kršitvijo pogodbene obveznosti - zastaranje odškodninske terjatve iz kršitve mandatne pogodbe - odvetniška napaka - odvetnikova odgovornost - odškodninska odgovornost odvetnika - odbitna franšiza - odškodninska odgovornost zavarovanca - neposredni zahtevek - zavarovanje odvetnikove poklicne odgovornosti - zamuda roka za vložitev tožbe - poslovna odškodninska obveznost - začetek tega zastaralnega roka - začetek teka subjektivnega zastaralnega roka - pretrganje teka zastaralnega roka
Zastaranje začne praviloma teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti (prvi odstavek 336. člena OZ). V primeru terjatve zaradi kršitve pogodbene obveznosti je to prvi dan po kršitvi pogodbene obveznosti. Če rok izpolnitve pogodbene obveznosti ni določen, začne zastaranje teči naslednji dan po zadnjem dnevu, ko bi odvetnik še lahko učinkovito opravil dejanje, za katerega je pooblaščen.
Ne drži, da je bil tožnik šele z vročitvijo avstrijske sodbe seznanjen s škodo in povzročiteljem. Škoda v obravnavanem primeru namreč ni odbitna franšiza oziroma zavrnitev dela zahtevka pred avstrijskim sodiščem, temveč tožnikova izguba dohodka zaradi zatrjevanih odvetniških napak (zamud rokov). Za zamudo roka za vložitev tožbe je tožnik izvedel najkasneje s sklepom delovnega sodišča o zavrženju tožbe.
Zakon ne določa pretrganja zastaranja za primer, ko oškodovanec (najprej) toži zavarovalnico, ne pa (tudi) neposrednega povzročitelja škode. Za znesek odbitne franšize zavarovalnica ne odgovarja in v tem obsegu njena pasivna legitimacija ni podana. Toženec je v delu zahtevka, ki se (po višini) nanaša na odbitno franšizo, v postopku pred avstrijskim sodiščem tožil napačno osebo (stranko). S takšno tožbo ni mogel pretrgati teka zastaralnega roka proti tožencu.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00054379
OZ člen 619.
podjemna pogodba (pogodba o delu) - dogovor o ceni del - ustni dogovor - fiksna cena - prosta dokazna ocena - zavrnitev dokaznega predloga za postavitev izvedenca - zavrnitev računa - odmera pravdnih stroškov - delni umik predloga za izvršbo
Pravdni postopek ne pozna dokaznih pravil v smislu, da se neka dejstva dokazujejo s točno določenim dokazom (npr. obstoj neke pogodbe s pisno listino). Sodišče prve stopnje je ob oceni vseh predloženih in izvedenih dokazov ugotovilo, da je bil sklenjen ustni dogovor za fiksno ceno. Pritožničino vztrajanje, da bi sodišče moralo postaviti izvedenca, ki sta ga predlagali obe stranki, pa ni pomembno glede na to, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da sta se stranki dogovorili za fiksno ceno in ne ceno glede na porabljeno količino, kar bi ugotavljal izvedenec.
neupravičena obogatitev - kondikcijski zahtevek - prikrajšanje in obogatitev - avtorska in podjemna pogodba - soglasje sveta zavoda - predhodno soglasje - ustaljena poslovna praksa - plačilo za dejansko opravljeno delo - tek zakonskih zamudnih obresti - dobrovernost pridobitelja
Obravnavani primer je v bistvenih vidikih primerljiv s kondikcijami, ki jih ureja tretji odstavek 190. člena OZ. V praksi se ta kondikcijski zahtevek najpogosteje uporablja za vrnitev (1) izpolnitve, ki je bila opravljena z namenom bodoče sklenitve pogodbe ali bodočega obligacijskega razmerja, do katerega pa potem ne pride, ali (2) izpolnitve, opravljene v pričakovanju določenega ravnanja, ki ni iztožljivo.
Dolgoletna praksa, po kateri so se strokovni dogodki organizirali brez vnaprejšnje seznanitve Sveta zavoda, pogodbe pa so se sklepale za nazaj, je tista izjemna okoliščina, ki je v obravnavanem primeru vzpostavila podlago za tožnikovo pričakovanje, da lahko sporne storitve opravi brez predhodne naznanitve Svetu zavoda in da bodo naknadno predložene pogodbe tudi podpisane ter storitve plačane.
Sprememba sestave Sveta zavoda ne more biti razlog, da tožnik ne bi mogel upravičeno pričakovati, da bodo tudi za dela, katerih plačilo vtožuje v tem postopku, avtorske in podjemne pogodbe podpisane naknadno. Tudi dejstvo, da je sedaj praksa drugačna, ne pomeni, da prejšnja ustaljena praksa ni relevantna za utemeljenost tožnikovega zahtevka na podlagi pravil o neupravičeni obogatitvi.
Toženka je obogatena za sredstva, ki jih brez podlage zadržuje in so bila namenjena za plačilo tožnikove udeležbe pri različnih oblikah strokovnih dohodkov, za katera ni prejel plačila, čeprav so bila ta sredstva namenjena pokrivanju stroškov teh dogodkov.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VDS00055863
ZDR-1 člen 179, 179/1.. OZ člen 131, 131/1, 131/2, 149, 352.
odškodninska odgovornost delodajalca - nesreča pri delu - zmotna uporaba materialnega prava - padec na spolzkih tleh - krivdna odgovornost - teorija jajčne lupine - vzročna zveza
Ker tožnik uveljavlja odškodninsko odgovornost prve toženke, ker je padec povzročil poslabšanje tožnikovega zdravstvenega stanja, ki je bilo že prej okvarjeno zaradi degenerativnih sprememb hrbtenice, je sodišče tožbeni zahtevek pravilno presojalo po v sodni praksi sprejeti teoriji jajčne lupine. S pritegnitvijo izvedencev nevrokirurga in nevrologa je ugotavljalo, ali je z nadpolovično verjetnostjo izkazano, da so konkretne težave, ki jih trpi oškodovanec, v vzročni zvezi s poškodbo.
pogodba o štipendiranju - obveznost povrnitve javnih sredstev za izplačane štipendije - vračilo štipendije - zaposlitev štipendista - zamuda roka - fiksen rok - razveza pogodbe po samem zakonu - kršitev pogodbenih obveznosti - dolžnost obveščanja - samozaposlitev - namen pogodbe - javni interes
Prvo sodišče je utemeljeno ugotovilo, da samozaposlitev štipendistke v času trajanja štipendijskega razmerja, ko je bil zaradi nadaljevanja študija štipendistke na drugi stopnji med pravdnima strankama dogovorjen odlog obveznosti, pomeni kršitev določbe 5. alineje prvega odstavka 10. člena Pogodbe, vendar pa je pravilno zaključilo, da navedena kršitev še ne pomeni razloga za prenehanje pogodbe oziroma razlog za razvezo pogodbe po samem zakonu, kot to zatrjuje tožeča stranka. Kadar imamo opravka s pogodbo o štipendiranju oziroma pogodbo o sofinanciranju štipendij, se v njej namreč prepletata javni in zasebni interes in neposredna ekvivalenca dajatev nasprotnih strank ni vzpostavljena, zato je potrebno v tej luči in ob upoštevanju namena štipendiranja presojati, na kakšen način je treba uporabiti pravila splošnega pogodbenega prava. Tista pogodbena stranka, ki je v pogodbenem razmerju pravna oseba javnega prava, mora pri vseh svojih odločitvah v zvezi s konkretnim razmerjem zasledovati javni interes, ki praviloma prevlada nad drugimi pogodbenimi interesi. Cilj prepovedi zaposlitve v času izobraževanja je, da štipendist nemoteno in v predvidenem roku zaključi študij, kar je predpogoj za dosego namena štipendijske pogodbe tj. prenos pridobljenega znanja. Prvo sodišče je pravilno ugotovilo, da je bil ta cilj kljub očitanim kršitvam dosežen, saj je štipendistka izpolnila obveznost pravočasnega zaključka izobraževanja ter se zaposlila pri toženi stranki.
Prvo sodišče je nadalje pravilno ugotovilo, da tudi zamuda trimesečnega roka za zaposlitev štipendistke in opustitev obveščanja tožeče stranke s strani tožene stranke pomeni kršitev Pogodbe, vendar pa nobena izmed kršitev ni takšne narave, da bi utemeljevala razvezo pogodbe po samem zakonu.
Splošno znano dejstvo je, da je treba ob sklenitvi zavarovalne pogodbe za vozilo predložiti ustrezne listine o tehničnih podatkih zavarovanih vozil (kot je npr. zgoraj navedeno homologacijsko potrdilo ali prometno dovoljenje); glede na to je tožeča stranka ob sklenitvi zavarovanj vsekakor morala razpolagati s pravilnimi podatki; brez tega sklenitev zavarovanj ne bi bila mogoča. Trditev oziroma dokazov o tem, da je bila vsebina pogodbe sporazumno spremenjena, tožeča stranka ni predložila.
Za presojo poslovnega razmerja med banko in kreditojemalcem glede obračunavanja obrestne mere za kredit je upoštevno zgolj to, kar določa kreditna pogodba.
V obravnavanem primeru že po naravi stvari ne more iti za pravno praznino, saj ni bilo aktualno vprašanje, ali relevantni predpisi pomanjkljivo urejajo določeno situacijo ali ne. Kakšna je oziroma kako je določena obrestna mera v razmerju med banko in kreditojemalcem, je v izključni domeni pogodbenih strank. Obvezna vsebina kreditne pogodbe je namreč tudi določitev obrestne mere (drugi odstavek 12. člena ZPotK). Če toženka ob sklenitvi kreditne pogodbe ni računala z možnostjo, da bo v času trajanja kreditne pogodbe EURIBOR dosegel negativno vrednost (in zato v tipski kreditni pogodbi pri opredelitvi višine obrestne mere ni zajela tudi takšne situacije), to z vprašanjem pravnih praznin nima nobene zveze. Posledic svoje nezadostne skrbnosti pri sklepanju kreditnih pogodb v tem pogledu toženka ne more prevaliti na ramena kreditojemalcev. Glede na to, kako je bila določena obrestna mera in kdaj se je lahko spremenila (1. člen kreditne pogodbe), toženka za enostransko obračunavanje negativne referenčne obrestne mere EURIBOR kot vrednost 0 %, česar kreditna pogodba ni omogočala, ni imela pravne podlage, to pa pomeni, da je toženka s tem kršila določila kreditnih pogodb v škodo potrošnikov (peti odstavek 14. člena ZPotK).
Toženkin dopis kreditojemalcem o upoštevanju negativne referenčne obrestne mere EURIBOR v vrednosti 0 % ne temelji na določilih kreditnih pogodb in predstavlja nedopusten poskus samovoljnega spreminjanja pogodbenih določil na škodo potrošnikov.
Tožnica je v dejanski podlagi tožbe izpostavila, da je toženka tovrstne kreditne pogodbe množično sklepala s kreditojemalci v Republiki Sloveniji, kar že samo po sebi pomeni, da je toženka velikemu številu kreditojemalcev obračunavala negativno referenčno obrestno mero EURIBOR v vrednosti 0 %, to pa v njihovo škodo, kot je bilo ugotovljeno v postopku. Ne glede na to tudi pritožbeno sodišče meni, da je na podlagi drugega odstavka 49. člena ZKolT sodišče upravičeno tudi samo presojati o objavi sodbe (tudi če tožeča stranka ne poda (vseh) relevantnih navedb; pogoj pa je, da tožeča stranka postavi tožbeni zahtevek za objavo sodbe), če oceni, da se s tem prispeva k ublažitvi ali odstranitvi škodnih posledic kršitev, to pa z vidika dolžnega varovanja javnega interesa (aktivna vloga sodišča v kolektivnih postopkih je npr. razvidna tudi iz določbe drugega odstavka 5. člena ZKolT), katerega odraz je v tem primeru varstvo interesov potrošnikov s kolektivno tožbo. Sankcija objave sodbe je namenjena ublažitvi ali odstranitvi škodnih posledic kršitev ter zagotovitvi preventivnega učinka in učinka zviševanja ravni zavesti in znanj o pravicah, ki so bile izpostavljene kršitvi.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO
VSL00054312
SZ člen 117, 118, 119, 123, 123/1, 147, 147/3. ZPP člen 199, 199/1, 200, 200/2, 214, 214/2.
pravica do nakupa stanovanja - predkupna pravica - odkupna pravica - onemogočena uveljavljavitev predkupne pravice - pravni interes za vstop v pravdo, ki teče med drugimi - nedopustne pritožbene novote - pritožba stranskega intervenienta - lastninjenje stanovanj - privatizacijski nakup stanovanja - prekluzivni rok za sklenitev pravnega posla - trditveno breme - neobrazloženo prerekanje trditev nasprotne stranke
Predlagateljica ni izkazala, da bi izid pravde vplival na njeno možnost uveljavitve predkupne pravice. Varovanje predkupne pravice, na katero se sklicuje pritožnica, ne zadošča za njeno vključitev v pravdo tožnikov, v kateri slednji uveljavljajo odkupno pravico. Odkupna pravica po 117. členu SZ je nekaj povsem drugega kot predkupna pravica, v razmerju obeh upravičenj niso uporabljiva pravila, ki veljajo za konkurenco predkupnih pravic.
Nedokončana etažna lastnina (nerazdeljena solastnina) ni ovira za privatizacijski odkup.
S presojo, da je toženkin ugovor glede kvadrature posameznih stanovanj nekonkretiziran, sodišče prve stopnje še ni prestopilo (iz trditvene) v fazo dokazovanja, zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje dokazno breme glede kvadrature stanovanj nepravilno prevalilo na toženko.
Pravica do nakupa je oblikovalna pravica, vezana na upravičenca in ni podedljiva.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00056037
OZ člen 569, 569/1, 990. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8.
ustna posojilna pogodba - družbena pogodba (societas) - dokazna ocena - dokazna ocena izpovedi prič - neizvedba dokaza z zaslišanjem priče - ocena verodostojnosti priče - neizvedba predlaganega dokaza - neenako obravnavanje strank v postopku
Iz ugotovitev, da je tožnik tožencu izročil sporni denarni znesek, da je bil denar izročen z namenom zagona gostilne, da je bil v ta namen tudi porabljen in da je v novem lokalu delal tudi toženec, še ne izhaja nujno sklep, da sta se pravdni stranki dogovorili, da bo tožnik vložil denar, toženec pa delo in znanje. Za tako presojo manjka še ugotovitev o dogovoru glede (ne)vračila izročenega denarnega zneska. Sodišče je zato njun skupen namen pravilno ugotavljalo z vključitvijo še drugih okoliščin, ki so kazale na to, kakšen je bil njun dogovor ob izročitvi spornega denarnega zneska. V to presojo je pravilno vključilo tudi ravnanja pravdnih strank po sklenitvi dogovora. Ker je tožnik dokazal, da sta se s tožencem dogovorila za vračilo izročenega denarnega zneska, je pravilen zaključek v izpodbijani sodbi, da je bila med pravdnima strankama sklenjena posojilna pogodba.
Soavtorji lahko le skupaj razpolagajo s soavtorskim delom kot celoto. Pravica, ki je predmet skupnosti, je enovita. Nastane na podlagi enega samega in skupnega pravnega temelja. Tudi prenehanje pravice prizadene vse deleže.
Tožeča stranka je od soavtorjev na podlagi sklenjenih pogodb pridobila pravice do tiskanja in distribucije učnih gradiv. Vsi avtorji prispevkov so pravice na tožečo stranko prenesli z izrecno omejitvijo uporabe za v pogodbah navedena učna gradiva (npr. “za učbenik X 6“). Te materialne avtorske pravice so pripadale nerazdelno več osebam skupaj - vsem soavtorjem učnih gradiv.
Ker so z odpovedjo založniških pogodb za sporna učna gradiva brez dvoma soglašali vsi soavtorji, je v posledici razveze pogodb tožeča stranka izgubila vse materialne avtorske pravice (so)avtorjev na učnih gradivih, ki so ponovno pripadle avtorjem. Dejstvo, da je bilo mogoče delo A. A. (besedilo učbenikov) na novo opremiti z drugačnimi avtorskimi prispevki, ni pomembno. To bi bilo pomembno le v zvezi z notranjimi razmerji med avtorji, ne pa v razmerju do založnika skupnega dela.
Tožeča stranka je zaradi razveze pogodb izgubila materialne avtorske pravice za tiskanje in distribuiranje učnih gradiv, ki so ponovno pripadle avtorjem (4. točka prvega odstavka 92. člena ZASP). Ob pravilni uporabi materialnega prava je utemeljen zaključek, da avtorske pravice tožeče stranke z izdajo učnih gradiv na strani tožene stranke niso bile kršene.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STEČAJNO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00054620
SPZ člen 271, 271/2. ZVNDL člen 4. ZPP člen 8, 154, 155.
izločitvena pravica - ugotovitev obstoja prerekane izločitvene pravice - skupno premoženje zakoncev - stavbna pravica - montažni objekt - kupoprodajna pogodba - načelo povezanosti zemljišča in objekta - lastninska pravica na stavbi - družbena lastnina - listina, primerna za vpis v zemljiško knjigo - overitev podpisa na prodajni pogodbi - uspeh celotnega dokaznega postopka - obrazložitev odločitve o stroških - sklicevanje na specificiran stroškovnik
Kot je pojasnilo sodišče prve stopnje je res v času sklenitve pogodbe tekel pravni promet tudi z nepremičninami, ki niso bile vpisane v zemljiško knjigo. Vendar je tudi za prenos izven zemljiške knjige potrebno ugotoviti, ali je obstajala listina, ki je primerna za vpis lastninske pravice v korist kupca v zemljiško knjigo. ZVNDL je določal, da se pravica uporabe na nepremičnini, ki je družbena lastnina, vknjiži na podlagi pravnomočne odločbe, s katero sodišče ali drug pristojen organ ugotavlja, da ima določena pravna oseba to pravico, kot tudi na podlagi overjene pogodbe, kadar zakon določa, da se ta pravica lahko prenese s tako pogodbo (4. člen). Za veljaven prenos lastninske pravice na sporni stavbi bi torej tožeča stranka morala izkazati, da je bil podpis na Pogodbi overjen, česar ni uspela.
Če stranka v pravdi uspe v celoti in se sodišče strinja s predloženim stroškovnikom, praviloma zadostuje, če v obrazložitvi navede le, da je odločilo v skladu s predloženim stroškovnikom.
Zgolj predložitev listinske dokumentacije ali sklicevanje nanjo ne more nadomestiti trditev stranke, ker bi šlo za izvajanje nedovoljenih preiskovalnih dokazov. Sodna praksa je že večkrat opozorila, da sodišče ni dolžno brskati po dokumentaciji stranke in iz nje luščiti potrebnih trditev, temveč je to naloga stranke.