DRUŽINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00055662
OZ člen 44, 72, 73, 94. ZZZDR člen 111, 191. URS člen 22.
prodajna pogodba - prenos solastniškega deleža - veljavnost pravnega posla - neobstoječ pravni posel - izpodbojna tožba - odobritev pravnega posla - poslovno nesposobna oseba - omejeno poslovno sposobna oseba - pooblastilo za zastopanje - pravna varnost - ugovor pravnomočno razsojene stvari - odobritev Centra za socialno delo (CSD) - nova dejstva in dokazi
Pravnomočno je bilo že ugotovljeno, da pravna posla, ki sta predmet obravnave v tem postopku, nista pravno neobstoječa, niti nična. V tem postopku je odločilno, da zatrjevana nova dejstva niso povzročila, da bi pravno obstoječa pravna posla naknadno postala neobstoječa.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSM00059995
OZ člen 15, 21, 21/1, 28, 619.
plačilo po podjemni pogodbi - ustno sklenjena pogodba - sklenitev pogodbe - pooblastilo za zastopanje pravne osebe - pooblaščena oseba - soglasje volj - dokazna ocena sodišča prve stopnje
Sodišče druge stopnje v izhodišču izpostavlja, da je v obravnavani zadevi odločilnega pomena odgovor na vprašanje, ali je (sploh) prišlo do (veljavne) sklenitve ustne pogodbe z vsebino, kot jo zatrjuje tožnica, torej za celotni paket storitev po obeh ponudbah (razbit na dve fazi) tožnice po ceni 2.000,00 EUR na članico toženke.
Glede na dejstvo, da sta pravdni (pogodbeni) stranki pravni osebi, svojo poslovno voljo (ponudba in sprejem ponudbe) izražata preko svojih zakonitih zastopnikov oz. pooblaščencev. Medtem ko je ta oseba na strani tožnice kot družbe z omejeno odgovornostjo praviloma njen direktor ali prokurist, je to na strani toženke njen vsakokratni rektor. Drži sicer, kar izpostavlja tožnica v odgovoru na pritožbo, da ni nujno, da mora prav v vsakem primeru in za vsak posel v imenu pravne osebe (toženke) dati soglasje njen zakoniti zastopnik (rektor), saj to lahko stori po drugi osebi s posebnim pooblastilom ali npr. s pooblastilom po zaposlitvi. Vendar mora biti takšno pooblastilo v primeru, ko v imenu pravne osebe pogodbe ne sklepa njen zakoniti zastopnik, izkazano.
MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VSL00056258
Konvencija o pristojnosti in izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (Nova Luganska konvencija) (2007) člen 6. Uredba (ES) št. 593/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. junija 2008 o pravu, ki se uporablja za pogodbena obligacijska razmerja (Rim I) člen 4, 4/1-a, 6, 6/1-b. OR člen 60, 67, 100, 109, 127.
sklenitev pogodbe po telefonu - potrošniška pogodba - posodbena pogodba - zahtevek na vračilo kupnine - nakup vozil - povrnitev stroškov - neupravičena pridobitev - poslovna odškodninska odgovornost - zastaranje zahtevka - postopkovna kršitev - pristojnost slovenskega sodišča - uporaba prava - švicarsko pravo - pravilna uporaba materialnega prava
Sodišče prve stopnje je tožnikov zahtevek po vračilu kupnine opredelilo po pravni podlagi neupravičene pridobitve, preostale tri zahtevke (dajatve in carina, garažnina in svetovanje) pa po pravni podlagi poslovne odškodninske odgovornosti. Ker gre v obravnavani zadevi za spor z mednarodnim elementom, saj je tožnik švicarski državljan, je najprej pravilno ugotavljalo, katero sodišče je pristojno in katero pravo se uporabi. Ob tem je preverilo ugovore pravdnih strank, saj se je tožnik zavzemal za pristojnost slovenskega sodišča in uporabo slovenskega prava, toženci pa so pristojnosti slovenskega sodišča nasprotovali ter se zavzemali za uporabo nemškega prava. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je za obravnavo zahtevkov pristojno slovensko sodišče, presojalo pa jih je po švicarskem pravu, saj je ugotovilo, da gre za potrošniško pogodbo, ter da je šlo s strani tožencev za usmerjanje poslovne dejavnosti iz Slovenije v Švico. Ob uporabi švicarskega prava je ugotovilo, da sta zastarana zahtevka za vračilo kupnine ter za vračilo dajatev in carin. Delno je zastaran tudi zahtevek za vračilo garažnine, v preostalem delu pa je, glede na to, da je šlo za posodbeno pogodbo, po švicarskem pravu neutemeljen.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00055235
OZ člen 270, 270/1, 280, 280/1, 671. ZPP člen 212, 215.
pogodba o prevozu stvari - izročitev kupnine - izpolnitev obveznosti - prenehanje obveznosti - ugovor ugasle pravice - dobavnica - pristnost listine - pristnost podpisa - upravičenec za sprejem izpolnitve - oseba, pooblaščena za sprejem - pravila o dokaznem bremenu - trditveno in dokazno breme - prevalitev trditvenega in dokaznega bremena - procesno trditveno in dokazno breme
Kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje, je tožena stranka tista, ki v zvezi z ugovorom ugasle pravice (izpolnitev obveznosti z izročitvijo odkupnine tožeči stranki) nosi materialno trditveno in dokazno breme. Porazdelitev materialnega trditvenega in dokaznega bremena je zaradi vezanosti na materialno pravo ves čas postopka stabilna in se ne spreminja, med tem ko procesno trditveno in dokazno breme glede na podane trditve in uspeh dokazovanja prehaja od ene stranke k drugi.
Dvom v pristnost predložene dobavnice z dne 2. 2. 2018 je tožeča stranka podkrepila s številnimi konkretnimi navedbami. S tem je procesno trditveno in dokazno breme glede prejema odkupnine ponovno prevalila nazaj na toženo stranko, zaradi česar ni več zadoščala pavšalna trditev tožene stranke, da je denar izročila tožeči stranki oziroma z njene strani pooblaščeni osebi. V taki procesni situaciji bi tožena stranka svojemu trditvenemu bremenu zadostila le, če bi konkretno navedla, kdo od zaposlenih pri tožeči stranki naj bi dobavnico podpisal oziroma komu naj bi bila odkupnina dejansko izročena. Ker tožena stranka konkretnih trditev ni podala, svojemu trditvenemu bremenu v zvezi z ugovorom ugasle pravice ni zadostila.
V skladu s splošnim pravilom iz prvega odstavka 270. člena OZ obveznost preneha, ko je izpolnjena. Zmotno je materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da bi lahko tožena stranka svojo obveznost plačila izpolnila že s tem, da bi sporni znesek izročila kateremukoli zaposlenemu pri tožeči stranke. Obveznost mora biti izpolnjena upniku ali osebi, ki jo določa zakon, sodna odločba ali pogodba med upnikom in dolžnikom ali jo je določil sam upnik (prvi odstavek 280. člena OZ). Tožena stranka bi lahko zato svojo obveznost plačila izpolnila le tako, da bi navedeni znesek izročila osebi, pooblaščeni za sprejem odkupnine pri tožeči stranki, o čemer se je bila dolžna pozanimati. Če je denar (sama ali preko nekoga drugega) izročila tretji osebi, ki za sprejem plačila ni bila pooblaščena, je to storila na lasten riziko.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VSL00055728
OZ člen 104, 104/1, 116, 116/1, 247, 247/1, 250. Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 107.
pogodba o sofinanciranju - mladi raziskovalec - narava pogodbe - pasivna legitimacija - izpolnitev pogodbe - dvostranska vzajemna pogodba - pogodbena obveznost - bistvena sestavina pogodbe - nemožnost izpolnitve - razveza pogodbe po samem zakonu - pogodbena kazen - neupravičena pridobitev - navedba pravne podlage - trditvena podlaga - zastaranje obveznosti - načelo primarnosti prava EU
Ni relevantno ali je pravočasna izpolnitev bistvena sestavina pogodbe ali ne, saj toženka v nobenem trenutku od nje ni odstopila niti ne zatrjuje, da je bila razvezana na podlagi zakona.
Tožnica ni dolžna navesti pravne podlage tožbenega zahtevka, če jo navede, pa sodišče nanjo ni vezano, temveč zgolj na trditveno podlago.
dotacije - vrnitev denarnih sredstev - visoko šolstvo - vsebina pogodbenega razmerja - ocena izvedenega projekta - izpodbijanje ocene izvedenega projekta - subjektivna ocena - postopkovna pravila - napake v postopku - postopek ocenjevanja - končno poročilo - kvalitativna merila - pooblaščeni ocenjevalec - zmanjšanje sredstev javnega razpisa - izvedensko mnenje - pravno vprašanje - materialno procesno vodstvo - meje preizkusa v pritožbenem postopku - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - kršitev pravice do izjave - konkretizacija pritožbenega razloga - protispisnost - sodba presenečenja - izvršba na podlagi verodostojne listine - izvršilni predlog - predložitev neverodostojne listine
Toženka je s sklenitvijo Sporazuma pristala na to, da bo uspešnost njenega projekta ocenil tožnik sam s pomočjo svojega notranjega in zunanjega ocenjevalca, in sicer na podlagi kvalitativnih meril. Ocenjevanje na podlagi takšnih meril predstavlja subjektivno presojo oziroma zaznavo doseženih rezultatov projekta s strani pooblaščenih ocenjevalcev. Zato v primeru, ko je tožnikova ocena zadostno obrazložena na podlagi s pogodbo določenih kriterijev in so bila v postopku ocenjevanja spoštovana vsa postopkovna pravila, ki zagotavljajo neodvisnost in strokovnost ocenjevalcev, je toženka skladno s pogodbeno ureditvijo vezana na podeljeno oceno. To pomeni, da z vsebinskim nestrinjanjem s podeljeno oceno oziroma z drugimi strokovnimi mnenji (nepooblaščenih) strokovnjakov, ki prav tako predstavljajo subjektivno oceno projekta, ne bo uspela izpodbiti podeljene ocene toženkinega projekta. Ob preverjanju pravilnosti ocene zato sodišče niti sodni izvedenec ne moreta spreminjati ocene izvedenega projekta, pač pa lahko sodišče samo ugotovi njeno nepravilnost zaradi kakšnih napak v postopku ocenjevanja oziroma v primeru, če utemeljitev ocene glede na predpisane kriterije ne bi bila prepričljiva, zadostno utemeljena ali če ne bi temeljila na predpisanih kriterijih.
Toda kršitev po 8. točki ni taka, da bi višje sodišče nanjo pazilo po uradni dolžnosti, zato jo mora stranka konkretizirati. Pravilo o mejah pritožbenega preizkusa mora biti namreč striktno, saj bi se sicer dopuščalo arbitrarno sojenje. Striktna razlaga o mejah pritožbenega preizkusa pa sodišču nalaga, da upošteva le tiste pritožbene navedbe, ki so konkretizirane in jasne. Ko stranka uveljavlja kakšno procesno kršitev, jo mora navesti konkretizirano. To pomeni, da mora opisati procesno dejstvo, iz katerega je mogoče izpeljati procesnopravni sklep o obstoju procesne kršitve. Takšnim zahtevam pritožnica ni zadostila. S pritožbenimi navedbami o tem, da je v odgovoru na tožbo in nasprotni tožbi kot tudi v nadaljnjih pripravljalnih vlogah zatrjevala, da zunanji ocenjevalec ni upošteval postopkovnih pravil ocenjevanja in ni vpogledal v vse listine in druga priložena dokazila o izvedbi, ni določno opisala, do katerih njenih ugovorov, ki jih je uveljavljala v postopku pred sodiščem prve stopnje, bi se moralo sodišče opredeliti in v katerih vlogah je te podala. Šele potem, ko bi tako ravnala, bi pritožbeno sodišče lahko preverilo, ali so konkretno zatrjevana procesna dejstva resnična in, če je temu tako, nato presojalo o obstoju procesne kršitve.
Izvršilno sodišče je po toženčevem ugovoru razveljavilo sklep o izvršbi v delu, v katerem je bila dovoljena izvršba in določen izvršitelj, ter sklenilo, da bo o zahtevku tožeče stranke odločalo pravdno sodišče. V takšnem primeru se šteje izvršilni predlog za tožbo in se zadeva obravnava v rednem pravdnem postopku, pri čemer listine, ki so bile podlaga za izdajo sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine, izgubijo pomen, ki so ga imele v izvršilnem postopku. Če za izdajo sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine niso bili podani z zakonom določeni pogoji, bi izvršilno sodišče moralo predlog za izvršbo zavreči. Ker pa je kljub temu izdalo sklep o izvršbi in je ta postal pravnomočen6, se je postopek nadaljeval kot pri ugovoru zoper plačilni nalog (primerjaj drugi odstavek 62. člena ZIZ oziroma v času vložitve predloga za izvršbo veljavni 431. člena ZPP-D7), torej kot pravdni postopek, predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, ki je bil podlaga za izdajo sklepa o izvršbi, pa se je obravnaval kot tožba v pravdnem postopku. Sodišče prve stopnje je bilo torej vezano na pravnomočen sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL50808/2017 z dne 19. 6. 2017, s katerim je bil sklep o izvršbi, opr. št. VL 50808/2017 z dne 7. 6. 2017, razveljavljen v delu, v katerem je dovoljena izvršba. Vprašanje, ali gre za verodostojno listino ali ne, je relevantno zgolj pri oblikovanju izreka odločbe, ko sodišče v pravdnem postopku odloča, ali še ne razveljavljeni del sklepa o izvršbi vzdrži v veljavi. Če se v pravdi izkaže, da listina, na podlagi katere je bil izdan sklep o izvršbi, ni verodostojna listina, mora pravdno sodišče takšen sklep razveljaviti (primerjaj v času vložitve predloga za izvršbo veljavni prvi odstavek 437. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 62. člena ZIZ), izpeljati kontradiktoren postopek in odločiti o tožbenem zahtevku.
Ni sporno, da je bila Pogodba o opravljanju storitev upravljanja poslovnega objekta A. z dne 19. 8. 1997 (v nadaljevanju Pogodba), ki ureja tudi način (ključ) obračunavanja stroškov obratovanja in upravljanja, ki odstopa od zakonsko predpisanega, sklenjena s soglasjem večine etažnih lastnikov.
Pogodba v delu, v katerem spreminja ključ delitve stroškov, zaradi pomanjkanja soglasja vseh etažnih lastnikov ni veljavna. Ključ delitve torej s Pogodbo ni bil (veljavno) spremenjen, kar pomeni, da je treba stroške obratovanja in upravljanja obračunati po zakonsko določenem ključu delitve glede na uporabno vrednost posameznega dela v etažni lastnini v razmerju do skupne uporabne vrednosti nepremičnine.
V skladu z jasno in ustaljeno sodno prakso je sprememba ključa delitve stroškov, ki odstopa od zakonsko predvidenega, posel izrednega upravljanja, za katerega se zahteva soglasje vseh (in ne le večine) etažnih lastnikov.
ZPSPP člen 24, 26. OZ člen 59, 59/3, 112, 333, 616, 616/1.
najem poslovnih prostorov - najemna pogodba za določen čas - aneks k najemni pogodbi - trajanje najemne pogodbe - razvezni pogoj - prenehanje najemnega razmerja - odpoved pogodbe - razveza ali sprememba pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin
Materialnopravno zmotno je stališče prvostopenjskega sodišča, da je za opredelitev pogodbe, sklenjene za določen čas, odločilna opredelitev trajanja s točno določeno časovno točko. Meril za opredelitev najemne pogodbe, sklenjene za določen ali nedoločen čas, ZPSPP ne določa. Zato je razlago za navedeno časovno razmejitev najti v določbah OZ o zakupni pogodbi. Po prvem odstavku 616. člena OZ zakupna pogodba, katere trajanje ni določeno in ga iz okoliščin ali krajevnih običajev tudi ni mogoče določiti, preneha z odpovedjo, ki jo vsaka stranka lahko da drugi. Nedoločeno ali nedoločljivo trajanje zakupne pogodbe torej OZ v citiranem določilu opredeljuje kot pogodbo, sklenjeno za nedoločen čas. A contrario: za pogodbo, sklenjeno za določen čas, je šteti tudi pogodbo, v kateri je rok trajanja določljiv z določenimi okoliščinami. V obravnavanem primeru najemnega razmerja sta pogodbeni stranki trajanje pogodbe omejili z nastopom oddaje najetih prostorov na podlagi javnega razpisa, torej je časovni interval veljavnosti pogodbe določljiv oziroma razvezni pogoj za prenehanje njene veljavnosti opredeljen. Čim pa je tako, gre za pogodbo, sklenjeno za določen čas.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00054856
OZ člen 3, 51, 51/1. ZPP člen 108, 108/1, 279č, 339, 339/1.
stroški upravnika - podjemna pogodba (pogodba o delu) - dodatna dela - oblika pogodbe - neobličnost pogodbe - oblika spremembe pogodbe - pisna oblika pogodbe - dogovorjena oblika - pisna oblika kot pogoj veljavnosti - prosto urejanje obligacijskih razmerij - pogodbena avtonomija - razlaga pogodbenih določil - sodba presenečenja - program vodenja postopka - nepopolna vloga
Za veljavnost podjemne pogodbe pisna oblika res ni pogoj (prvi odstavek 51. člena OZ). A če se stranki v okviru pogodbene avtonomije (3. člen OZ) dogovorita, da bo pisna oblika pogoj za veljavnost spremembe obstoječe pogodbe, se en pogodbenik ne more enostransko izvzeti iz dometa takega medsebojno določenega pogodbenega določila. V čigavem interesu je bilo sporno določilo vključeno v Pogodbo, ni odločilnega pomena; takšno določilo je bilo sporazumno dogovorjeno in, če ni drugače dogovorjeno, zavezuje obe stranki.
pogodbeno pravo - pogodba o delu - pridobitev gradbenega dovoljenja - enostranska odpoved (odstop) - izpolnitev obveznosti - pogodbeni rok - kršitev pogodbenih določil - plačilo za pogodbeno opravljeno delo - krivdni razlogi na strani izvajalca
Sodišče prve stopnje je pravilno kot bistveno za odločitev opredelilo vprašanje, ali je tožeča stranka pogodbo odpovedala zaradi krivdnih razlogov na strani tožene stranke. Le v tem primeru je namreč tožeča stranka upravičena od nje zahtevati vrnitev že plačanega zneska. Utemeljeno je v skladu z 2. in 3. členom Obligacijskega zakonika pri odločanju sledilo ureditvi, kot izhaja iz Pogodbe.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - POGODBENO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00055204
ZPP člen 7. OZ člen 111, 111/2, 471. URS člen 22, 23.
prodajna pogodba - vrnitev kupnine - stvarne napake stvari - dogovorjene lastnosti stvari - nov postopek - dopolnitev dokaznega postopka - dokaz z izvedencem - neizvedba dokaza - nemogoča izvedba dokaza - obstoj stvarne napake - materialno dokazno breme - procesno dokazno breme - zavarovanje dokazov - delo izvedenca - nova priključitev - enako varstvo pravic - pravica do sodnega varstva
Tožeča stranka ni zatrjevala, da bi bila tožena stranka podjemnik (ki bi jamčil za uspeh izvedenih del v smislu, da celoten ogrevalni sistem, kamor so bili vgrajeni kotli, deluje v pričakovanih okvirjih), pač pa se je sklicevala (le) na neodpravljeno napako v predmetu nakupa. Izrecno je navedla tudi, da zahtevek ne utemeljuje na odgovornosti tožene stranke za izbiro kotlov. Zato je za odločitev o utemeljenosti zahtevka odločilno vprašanje, ali kotli, ki jih je prodala tožena stranka, res niso dosegali izrecno dogovorjenih parametrov, saj je tožeča stranka zatrjevala, da kotli že od prvega dne ne delujejo, tožena stranka pa je trdila nasprotno: da napake na kotlih ni, oziroma je vzrok za nedelovanje v sferi tožeče stranke.
Temeljno pravilo materialnega dokaznega bremena je, da ga nosi tisti, ki mu je dejstvo, ki ga je treba dokazati, v korist, ter tisti, ki dejstvo zatrjuje, in ne tisti, ki ga zanika.
Tožeča stranka je pred demontažo imela možnost zavarovanja dokazov, česar ni storila, na kar je izrecno opozorila tudi tožena stranka. Posledic svojega ravnanja oziroma opustitev zato ne more prevaliti na toženo stranko v okviru zatrjevanja, da je dokazno breme prešlo na toženo stranko. Le-to bi prešlo na toženo stranko šele v primeru, da bi tožeča stranka dokazala obstoj napake na kotlih.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00055733
ZZZDR člen 59, 59/1. SPZ člen 48, 48/2. OZ člen 190, 193. ZPP člen 8, 286b, 286b/1.
skupno premoženje razvezanih zakoncev - premoženjska razmerja med bivšima zakoncema - izpodbojna zakonska domneva - domneva o enakih deležih zakoncev - nematerialni prispevek zakoncev - večji prispevek enega zakonca - izračun deležev - metodološki napotek - sredstva za preživljanje - prirast - gradnja - verzijski zahtevek - povrnitev vlaganj - neupravičena obogatitev - obseg vrnitve - izguba soposesti
Pri ugotavljanju deležev na skupnem premoženju ne gre za računske operacije, temveč celovito presojo vsakršnih prispevkov partnerjev v času trajanja njune življenjske in ekonomske skupnosti.
Graditelj mora svoj zahtevek uveljavljati proti tistemu, ki je bil lastnik nepremičnine v času, ko je bila gradnja končana, ta je bil namreč z njo obogaten. V primeru prenosa lastninske pravice graditelj proti pridobitelju nima verzijskega zahtevka, še vedno pa ga lahko uveljavlja proti prejšnjemu lastniku, saj njegova obogatitev še vedno obstaja.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00055474
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1, 4, 4/2, 5, 8. ZVPot člen 23, 23/1, 23/2, 24, 24/1, 24/1-1, 24/1-2, 24/1-4. OZ člen 86, 86/1.
švicarski franki (CHF) - kreditna pogodba v CHF - valutna klavzula v CHF - pojasnilna dolžnost banke - obseg pojasnilne dolžnosti - ugovor nepoštenih pogodbenih pogojev - skladnost zakona z direktivo - neposredna uporaba direktive - aleatorna pogodba - načelo vestnosti in poštenja - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - kreditna tveganja - slaba vera banke - ukrepi banke
Višjo stopnjo varstva potrošnikov kot Direktiva 93/13/EGS o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah na podlagi 8. člena Direktive zagotavlja tudi ZVPot, ki zaradi tega, ker vanj ni bil prenesen drugi odstavek 4. člena Direktive, presojo nepoštenosti glavnega predmeta pogodbe omogoča tudi, če je ta jasen in razumljiv.
Aleatorna pogodba, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, v času sklenitve pogodbe ni bila nedopustna ali nedovoljena, četudi je vsebovala izpostavljenost neomejenemu valutnemu tveganju (oz. je bilo tveganje precejšnje ali neobvladljivo). S sklenitvijo kredita z valutno klavzulo ali sklenitev kredita v tuji valuti, kot v obravnavani zadevi, postane obveznost posojilojemalca res odvisna od gibanja tečaja tuje valute. A takšnega pogoja ni avtomatično šteti za nepoštenega v luči ZVPot. V izpodbijani sodbi je namreč obsežno in prepričljivo obrazloženo, da je (bilo) tečajno tveganje podano na obeh straneh in ne, da je bilo celotno tečajno tveganje preneseno na tožnika.
Odločilno je, da je toženka tožniku zagotovila deloma pomanjkljiva pojasnila, dolžna pa je bila predstaviti konkretnejše, oprijemljivejše informacije glede posledic zelo velike depreciacije domače valute na višino njegovih kreditnih obveznosti za celotno obdobje odplačevanja kredita, torej pomembne za oceno končne cene kredita. V ta okvir pa bi sodila tudi informacija, da dejansko prevzema neomejeno valutno tveganje. Da bi bil tožnik o tem seznanjen, v izpodbijani sodbi ni ugotovljeno. Toženka ni ugovarjala trditvam tožnika, da ni bil obveščen o prevzemanju neomejenega tveganja. Namreč gibanje tečaja CHF/EUR je tudi za banko popolna neznanka (ni mogoče napovedati ne smeri ne obsega gibanja), pri čemer so možne tudi velike spremembe tečaja zlasti v času gospodarskih kriz, ki jim lahko bistveno otežijo odplačevanje kredita. Bistvo te informacije je, da ni mogoče vnaprej napovedati, ali bo kredit v CHF zaradi začetnih prednosti tudi dejansko cenejši kot kredit v EUR. Takšna informacija tožniku, kot je moč razbrati iz izpodbijane sodbe, brez dvoma ni bila predstavljena. Toženka ni prosta obveznosti, da tožnika obvesti tudi o tem, da zaradi nepredvidljivosti tečajnih sprememb, upoštevajoč ročnost kredita, prevzema valutno tveganje za kakršnokoli spremembo tečaja, in mu pojasni o dejanskih posledicah tveganj v primeru velikega znižanja vrednosti valute. Zaradi pomanjkljivih informacij se tožnik tako ni mogel zavedati in razumeti dejanskega obsega dolgoročnega tveganja, povezanega z mogočimi nihanji menjalnih tečajev, posledično pa tudi ni bil zmožen realno oceniti ekonomskih posledic pogodbenega pogoja na svoje finančne obveznosti.
Ugotovitev, da je banka opravila pomanjkljivo pojasnilno dolžnost (zaradi česar gre za nejasno pogodbeno določilo, ki se razlaga v korist potrošnika), še ne pripelje do ničnostne pravne posledice. Pritožbeno sodišče sprejema argumentacijo sodišča prve stopnje, s katero je utemeljilo zaključek, da je bila tožena stranka ob sklenitvi sporne kreditne pogodbe dobroverna. Ta temelji na ugotovitvi, da glede na tedanje dostopne informacije glede gibanja tečaja ni vedela in ni mogla vedeti (predvideti), da se bo tečaj CHF povečal tako, da bo ta sprememba v dobi odplačevanja kredita močno obremenila tožnika. Da je bila svetovna gospodarska kriza in posledičen velik padec EUR v razmerju do CHF (v letu 2015) za bančne strokovnjake pričakovana, se lahko zdi očitno le v sedanjosti iz perspektive preteklih dogodkov, ki so sledili. Toženka je v trenutku sklepanja pogodbe vedela, da se tečajno razmerje lahko spremeni, glede na svoje znanje in izkušnje je lahko pričakovala, da se bo to glede na ročnost spornega kredita in običajno dinamiko ekonomskega cikla zgodilo, ni pa mogla vedeti (oz. z gotovostjo in zanesljivostjo napovedati), kdaj in v kakšni višini.
V zvezi z možnostjo razbremenitve tveganja je ključna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je imel tožnik možnost poslužiti se ukrepov, s katerimi je/bi lahko tveganje omejil. Banka je s pogodbo ponudila možnost razbremenitve valutnega tveganja z zamenjavo valute oziroma spremembo kredita in predčasno poplačilo kredita, kar je bilo namenjeno uravnoteženju tega tveganja.
nesklepčna tožba - nesklepčnost tožbe - naknadna nemožnost izpolnitve pogodbene obveznosti - bistveno spremenjene okoliščine po sklenitvi pogodbe - tožba na razvezo pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin - razveza prodajne pogodbe
Razglasitev epidemije zaradi virusa COVID sama po sebi ne more pomeniti spremenjenih okoliščin po 112. členu OZ in nemožnost izpolnitve obveznosti tožeče stranke. Tožeča stranka je trdila, da zaradi epidemije ni mogla priti do kredita, ker so bile banke zaprte. Banke so delovale in samo ta okoliščina ne more biti dovolj, da bi bila tožba sklepčna.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00056265
OZ člen 50, 50/2, 86, 118. ZPP člen 8, 212.
zahtevek za ugotavljanje ničnosti pogodbe - prodajna pogodba - navidezna pogodba (simulirana pogodba) - prikrita pogodba - pogodba o dosmrtnem preživljanju - pogodba o preužitku - pogodbena volja strank - vsebina pogodbe - kupnina - vrednost prejete pomoči - dogovorjena kupnina - pogodbeno določilo - medsebojne pravice in obveznosti - načelo enakovrednosti dajatev - očitno nesorazmerje vzajemnih dajatev - razlogi za izpodbojnost - trditveno in dokazno breme stranke - dokazna ocena
Pri navidezni pogodbi (50. člen OZ) soglasje pogodbenih strank ni usmerjeno v nastanek pogodbenega razmerja, temveč v nastanek videza pogodbe. Volja obeh strank je, da pogodba med njima nima pravnih učinkov. Med njima je soglasje o navideznosti. Pogodbeni stranki z navidezno pogodbo pogosto poskušata prikriti kakšno drugo pogodbo in se na ta način izogniti določenim pravnim posledicam. Če navidezna pogodba prikriva kakšno drugo pogodbo, velja ta druga, če so izpolnjeni pogoji za njeno pravno veljavnost (drugi odstavek 50. člena OZ). Na splošno velja, da je na tožniku dokazno breme glede dejstev, ki utemeljujejo nastanek njegovega zahtevka, na tožencu pa dokazno breme glede dejstev, ki utemeljujejo njegove ugovore (212. člen ZPP). Tisti, ki uveljavlja navideznost pogodbe, nosi (materialno) dokazno breme, da sta obe pogodbeni stranki želeli nekaj drugega in ne tistega, kar sta zapisali v pogodbi. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je tožnica nosila materialno dokazno breme glede trditve, da je bila pravno poslovna volja pogodbenih strank glede prodajne pogodbe zaigrana, saj sta dejansko želeli doseči pravne učinke pogodbe o dosmrtnem preživljanju oziroma pogodbe o preužitku.
Prodajna pogodba nima značilnosti navidezne pogodbe, saj sta pravdni stranki želeli doseči pravne učinke prodajne pogodbe (želeli sta, da sklenjena prodajna pogodba zanju velja).
Pravdni stranki sta v okviru pogodbene svobode določili prodajno ceno za nepremičnino (200.000 EUR), da sta preteklo pomoč in skrb, ki se je dokazano izvajala, soglasno denarno ovrednotili v višini 176.000 EUR, in da sta soglašali z enakovrednostjo protidajatev. Tožnica je vplivala na vsebino prodajne pogodbe, pogodbo z dogovorjeno vsebino je podpisala in nato svoj podpis overila pri notarju. Sodišču prve stopnje ni bilo treba ugotavljati dejanske vrednosti pretekle pomoči, prav tako se mu ni bilo treba ukvarjati z vprašanjem, ali so medsebojne pravice in obveznosti pogodbenih strank enakovredne. Četudi je bila pretekla pomoč vredna manj od kupnine (oziroma manj kot 176.000 EUR), kar bi kazalo na navideznost prodajne pogodbe glede kupnine, to ne pomeni, da posel kot celota ne velja, oziroma da ni bilo soglasja volj pogodbenih strank glede obveznosti tožnice, da na toženca prenese lastninsko pravico na nepremičnini. Velja poudariti, da je očitno nesorazmerje vzajemnih dajatev razlog za izpodbijanje pogodbe, pri čemer sme oškodovana stranka zahtevati razveljavitev pogodbe v roku enega leta od sklenitve pogodbe, če za pravo vrednost tedaj ni vedela in ni bila dolžna vedeti (prvi in drugi odstavek 118. člena OZ). Dogovorjena kupnina (odmena za prenos lastninske pravice) je lahko nižja ali višja od dejanske vrednosti nepremičnine, zato tožnica navideznosti prodajne pogodbe ne more utemeljiti z navedbami o neekvivalenci med pogodbenimi obveznostmi.
Pri razlagi določil pogodbe je treba spoštovati obvezna razlagalna pravila. Primarno se določila pogodbe uporabljajo tako, kot se glasijo (prvi odstavek 82. člena OZ). Šele, če je določilo sporno, je pri njegovi razlagi treba uporabiti drugi odstavek 82. člena OZ, ki določa, da se pri razlagi spornih določil ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava, ki so določena v OZ. Pogodbeno določilo je skladno z ustaljeno sodno prakso sporno tedaj, če glede na besedilo, včasih pa tudi glede na kontekst, v katerem je izoblikovano, objektivno vzeto omogoča več različnih razlag. Zgolj subjektivno dojemanje strank pri tem ne igra nobene vloge. Le okoliščina, da določilu pravdni stranki pripisujeta različen pomen, tako še ne pomeni, da je določilo tudi objektivno sporno.
Skladno z določilom 1050. člena OZ osebe med katerimi je spor ali negotovost glede kašnega pravnega razmerja, s pogodbo o poravnavi z vzajemnimi popustitvami prekinejo spor oziroma odpravijo negotovost in določijo svoje vzajemne pravice in obveznosti. Popustitev je lahko med drugim v odpovedi kakšnemu svojemu zahtevku kot tudi v prevzemu kakšne nove obveznosti (prvi odstavek 1051. člena OZ). Po naravi stvari se lahko stranka odpove zahtevku (terjatvi), če ta obstaja. Če je zahtevek (terjatev) že prej prenehal iz kakšnega drugega razloga (npr. izpolnitev), je sama odpoved brez učinka (smiselno 319. člen OZ). Odpis oziroma odpust že plačanih obveznosti namreč ni mogoč, saj je obveznost s predhodno izpolnitvijo (plačilom) že prej prenehala (prvi odstavek 270. člena OZ).
OZ člen 9, 94, 95, 95/1, 1050, 1050/1. ZVKSES člen 17. ZPP člen 213, 213/1.
predpogodba - razdrtje predpogodbe - pogodba o poravnavi - pogodbena kazen - grožnja - zahtevek za razveljavitev pogodbe - načelo pacta sunt servanda - opredelitev do relevantnih navedb stranke - pisna oblika - skrbnost dokazne ocene
Grožnja, ki jo lahko pritožbeno sodišče razbere iz navedb tožene stranke, je napaka volje, zaradi katere je pogodba izpodbojna (94. člen OZ). Pogodbenik, v čigar interesu je določena izpodbojnost, lahko zahteva, da se pogodba razveljavi (prvi odstavek 95. člena OZ). Jezikovna razlaga navedene norme ne pušča dvoma: gre za tožbeno oblikovalno pravico. Stranka lahko razveljavitev pogodbe od sodišča zahteva (s tožbo), ne more pa je doseči sama (z ugovorom ali drugo izjavo). Ker tožena stranka v tem postopku ni zahtevala razveljavitve dogovorov (z nasprotno tožbo) in med postopkom pred sodiščem prve stopnje in niti v pritožbi ni trdila, da bi razveljavitev ustnega dogovora za plačilo 12.000,00 EUR in Dogovora o razdrtju predpogodbe sodno zahtevala (in dosegla), sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo teh trditev. Le z ugovorom, kot je bilo pojasnjeno, namreč ni mogoče doseči razveljavitve pogodbe. Dokler pogodba velja (ni razveljavljena ali razdrta), pa jo je treba spoštovati in izpolniti (pacta sunt servanda, 9. člena OZ).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO DRUŽB
VSL00054607
ZGD-1 člen 254, 297a, 297a/1, 395, 395/1, 395/1-2, 397, 397/1, 504, 510, 510/2, 514, 522. OZ člen 82, 82/2. ZPP člen 154, 154/2.
družba z omejeno odgovornostjo (d. o. o.) - razveljavitev sklepa skupščine družbe z omejeno odgovornostjo - izvolitev članov nadzornega sveta - način izvolitve - izpodbijanje sklepov skupščine - družbena pogodba - kršitev družbene pogodbe - razlaga pogodb - razlaga spornih določil pogodbe - skupen namen pogodbenikov - ugotovitev pogodbene volje strank - smiselna uporaba določb o delniški družbi - odločanje družbenikov na skupščini - potrebna večina za sprejem sklepa - predlagalna pravica za izvolitev članov nadzornega sveta - pravni interes delničarja ali družbenika - procesna predpostavka za vložitev izpodbojne tožbe - odločitev o pravdnih stroških - delni uspeh - vsaka stranka krije svoje stroške postopka
V skladu z drugim odstavkom 82. člena OZ se pri razlagi spornih določil ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava, ki so določena v tem zakoniku. Skladno z ustaljenim stališčem sodne prakse je treba pravila o razlagi uporabiti v primeru spornih pogodbenih določb. Za te gre tudi takrat, ko sta tezi pravdnih strank o vsebini relevantne pogodbene določbe nasprotni, nobeni pa glede na vsebino pogodbe ni mogoče odreči relevantne teže.
Glede na to, da so družbeniki ostale obveznosti, glede katerih je v začetku prvega stavka 18. in 26. člena družbene pogodbe prav tako uporabljena besedna zveza „na prvi seji skupščine“, izpolnjevali tudi na kasnejši seji skupščine, višje sodišče ugotavlja, da je bil skupen namen pogodbenih strank, da se sporna določba nanaša tudi na kasnejše izvolitve članov nadzornega sveta. Slednje tako izhaja iz prakse med družbeniki, kot tudi iz smisla določbe v kontekstu celotne družbene pogodbe. Ni namreč logično, da bi družbeniki število članov nadzornega sveta, kandidacijski postopek, način izvolitev in dolžino njihovega mandata pogodbeno uredili le za prvi nadzorni svet, ne pa tudi za kasnejše.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00055398
ZPP člen 215, 226, 226/1, 226/2, 339. 339/3, 339/2-14, 339/2-15.
dobava materiala - naročilo in prevzem blaga - ponudba - mednarodni tovorni list (CMR) - dogovor - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - pojem protispisnosti - dokazovanje z listinami - overjen prevod - neprevedena listina v tujem jeziku - uporaba pravila o dokaznem bremenu - odločilna dejstva
Vrhovno sodišče RS je že večkrat pojasnilo, da gre za kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP le v primeru tehničnih napak pri prenosu vsebine listin ali zapisnikov o izvedbi dokazov v razloge sodbe (ko se sodišče torej še ni vrednostno opredelilo do povzetega dokaza). Ugotovitev, da so listine prevedene, pa tovrstne tehnične napake v prenosu vsebine ne predstavlja.
Stranka, ki predlaga dokaz z listino, mora to listino tudi predložiti. Listini, sestavljeni v tujem jeziku, mora biti priložen tudi overjen prevod (prvi in drugi odstavek 226. člena ZPP). Če stranka ne izpolni predložitvenega bremena, sodišče dokaza z listino ne bo moglo izvesti. Posledice te strankine opustitve bodo torej v tem, da sodišče dokaza s to listino ne bo izvedlo. Kaj bo to pomenilo za položaj te stranke, je odvisno od konkretnih okoliščin. Če bo listina edino dokazno sredstvo, potem zatrjevano dejstvo ne bo dokazano, posledica pa bo odločitev po pravilih o dokaznem bremenu (215. člen ZPP). Če pa bodo na razpolago še drugi dokazi, bo stranka lahko uspela z izvedbo teh dokazov.
Ker tožena stranka v postopku ni zatrjevala, da konkretnih naročil, katera je tožeča stranka specificirala in jih predložila (in iz katerih izhaja tako cena kot tudi vrsta in količina materiala), ni podala, niti ni nasprotovala cenam iz ponudbe, prvostopenjsko sodišče po presoji pritožbenega sodišča ni bilo dolžno posebej ugotavljati, ali morebitni dogovor o količini in ceni obstoji. Očitek kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v nasprotju s pritožbeno grajo ni utemeljen. Ker je sodišče prve stopnje na podlagi mednarodnih tovornih listov poleg tega ugotovilo še, da je bil naročeni material toženi stranki tudi dobavljen in da je tožena stranka v priloženi elektronski pošti navedla, da bo plačala celoten dolg (vtoževano terjatev) ter da tožena stranka spojk ni plačala, iz obrazložitve izpodbijane sodbe tako izhajajo vsi odločilni razlogi, na podlagi katerih je le-to ugodilo tožbenemu zahtevku.
Tožeča stranka je torej soglašala z izpolnitvijo pogodbene obveznosti tožene stranke vse do 20.5.2019, oziroma 26.6.2019, ko je odstopila od pogodbe. Tako že iz navedb tožnika izhaja, da kršitve pogodbene obveznosti in zamude vse do 26.6.2019, ko je tožnik odstopil od pogodbe, ni bilo.
Protipravnega ravnanja tožene stranke torej vse do 26.6.2019 ni bilo.
Ker protipravnega ravnanja tožene stranke vse do 26.6.2019 ni bilo, tudi ni odškodninske obveznosti. Od 26.6.2019 dalje pa je pogodba razvezana in neizpolnitev pogodbe ni več nedopustno (protipravno) dejanje. Nastopijo reparacijski zahtevki (111. člen Obligacijskega zakonika). Zahtevek tožeče stranke za plačilo izgubljenega dobička za čas od 1.1.2018 do 31.8.2019 v višini 4.314,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.5.2020 dalje do plačila, je tako ob pravilni uporabi materialnega prava potrebno kot neutemeljen zavrniti.