čas izpolnitve obveznosti - izpolnitvena zamuda - vzrok za zamudo z izpolnitvijo - pogodbena kazen
Tožena stranka se lahko na podlagi 250. člena v povezavi z 240. členom OZ razbremeni odgovornosti le zaradi vzrokov, ki so zunaj njene sfere (zaradi zunanjih tveganj), ker izvirajo bodisi iz tožničine sfere bodisi iz sfere, ki ne spada niti v tožničino niti v toženkino sfero (zunanji dogodki ali ravnanja tretje osebe), ki jih ni mogla obvladati in jih tudi ni bila dolžna obvladovati. Uporaba navedenih določb tako zahteva predvsem oceno, iz čigave sfere izvira vzrok tveganja, ki se je realiziralo v zamudi, in katera od strank to tveganje lažje obvladuje.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00084193
ZPP člen 7, 212, 458, 458/1.
spor majhne vrednosti - zakupna (najemna) pogodba - odpoved najemne (zakupne) pogodbe - razpravno načelo - sporazumno prenehanje najemne pogodbe - konkludentna ravnanja
S pritožbenimi navedbami, da je sodišče prve stopnje preseglo trditveno podlago strank, tožeča stranka uveljavlja kršitev razpravnega načela, kar predstavlja relativno bistveno kršitev, ki v sporu majhne vrednosti ni upoštevna.
Skladno s sodno prakso lahko najemna pogodba sporazumno preneha tudi konkludentno.
Obramba toženke, ki ni ponudila le ene, ampak več razlag o pomenu posameznih pogodbenih izrazov, vezanih na opredelitev predmeta zavarovanja, nasprotuje njenemu pritožbenemu stališču, da bi moralo sodišče prve stopnje pogodbena določila presojati tako, kot se glasijo (prvi odstavek 82. člena OZ).
Pravilna je odločitev sodišča o razlagi spornih določil s pomočjo interpretativnega pravila iz drugega odstavka 82. člena OZ. Ker je treba kot sporno določilo razumeti tisto, ki glede na besedilo, včasih pa tudi glede na kontekst, v katerem je oblikovano, objektivno vzeto dopušča več različnih razlag, je pravilno, da se sodišče prve stopnje pri razlagi predmeta zavarovanja ni držalo dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je iskalo skupen namen pogodbenikov, kot izhaja tudi iz preostalih pogodbenih določil, zlasti tistega o zavarovalnem interesu, in je določilo o predmetu zavarovanja razumelo tako, kot ustreza temeljnim načelom obligacijskega prava.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00084195
ZPP člen 11. SPZ člen 66, 67, 99.
tožba zaradi vznemirjanja lastninske pravice - negatorna tožba (opustitvena tožba) - protipravnost vznemirjanja - poseg v solastnino - dovoljenje lastnika - upravičenja solastnika - varstvo solastnika - imisije - prekomerne imisije - ureditev poti - parkiranje - odvodnjavanje meteornih voda - zloraba procesnih pravic
Sodišče ni upoštevalo procesnih dejanj toženke, ki jih tožeča stranka ocenjuje kot zavlačevalna (vključno s predlogi za prekinitev postopka). S tem je preprečilo zatrjevano zlorabo pravic in pravilno uporabilo 11. člen ZPP.
Ker je imela toženka za očitane posege pri ureditvi spornega dela solastne poti (dvig terena, tlakovanje površine, postavitev opornega zidu) veljavno obligacijsko podlago (dovoljenje lastnika zemljišča in med vsemi solastniki sklenjen dogovor o načinu uporabe poti), ni zakonskih pogojev za zahtevano zaščito pred vznemirjenjem zaradi navedenih ravnanj, ker niso (bila) protipravna.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00084689
OZ člen 86, 88, 190. ZZK-1 člen 243. ZPP člen 154, 155.
tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti pogodbe - ničnost pogodbe o preužitku - delna ničnost pogodbe - pravni interes za ugotovitev ničnosti - pomanjkanje pravnega interesa - dediči, ki niso stranke pogodbe o preužitku - dediči stranke - kršitev moralnih načel - nedopusten nagib - navideznost pogodbe - relativni učinek pogodbe - izbrisna tožba - aktivna legitimacija za vložitev izbrisne tožbe - imetnik pravice, ki se vpisuje v zemljiško knjigo - neupravičena obogatitev - pravnomočna odločitev - pripoznava tožbenega zahtevka - odobritev procesnih dejanj pravdno nesposobne stranke s strani njenega skrbnika - odmera stroškov pravdnega postopka - uporaba odvetniške tarife
Aktivna legitimacija za izbrisno tožbo je priznana osebam, ki imajo na nepremičnini stvarno ali obligacijsko pravico. Pogodba učinkuje v relativnem razmerju. Pravno korist od uveljavljanja ničnosti ima pogodbena stranka, tretja oseba pa v primeru, če bi se vzpostavilo takšno zemljiškoknjižno stanje, ki bi ji na podlagi listin, s katerimi razpolaga, ali na podlagi uresničitve izpolnitvenega zahtevka omogočilo vpis v zemljiško knjigo. Imetniku terjatve v primerih, ko ne zasleduje vpisa svoje pravice v zemljiško knjigo, ni mogoče priznati pravnega interesa za vložitev ničnostne tožbe, kumulirane z izbrisno tožbo.
Za obstoj procesne legitimacije zadošča tožnikovo zatrjevanje stvarne legitimacije in ni potrebna že tudi njena izkazanost.
Sodišče po tem, ko upravnik jasno pojasni način delitve in obračuna stroškov, brez konkretnega ugovora toženke, ni dolžno iskati po razdelilnikih in preveriti vse posamezne obračune, ali kateri morda ni pravilen.
Pritožnica zgrešeno navaja, da se plačilo računa lahko dokazuje le z overjenimi računovodskimi izkazi ali s strani izvajalca plačilnih storitev potrjenimi potrdili o plačilih, saj ZPP ne vsebuje formalnih dokaznih pravil, ki bi narekovala vrsto dokaza, ki ga je potrebno uporabiti za dokazovanje določenega dejstva, niti dokazne moči posameznega dokaznega sredstva.
Toženec je med postopkom večkrat ugovarjal na znižanje pogodbene kazni. Sodišče prve stopnje je pravilno zapisalo, da je v zvezi s tem trditveno in dokazno breme na njem ter da zgolj sklicevanje na 252. člen OZ za utemeljenost takega ugovora ne zadošča.
Pritožbeni postopek ni namenjen ponovitvi prvostopenjskega postopka, pač pa preizkusu pravilnosti razlogov v izpodbijani sodbi. Bistvo pritožbe je prav opozarjanje na domnevne nepravilnosti in pomanjkljivosti, ki so razvidne iz same sodbe ali ki jih je sodišče prve stopnje zagrešilo z nepravilnim vodenjem postopka. Zgolj prepis navedb v pritožbi, ki jih je stranka podala že pred sodiščem prve stopnje, praviloma ne more (tudi v tej zadevi ne) pripeljati do uspeha pritožnice, saj takšno ravnanje povsem prezre odgovore sodišča prve stopnje na njene navedbe. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi utemeljilo svojo odločitev glede primerne višine pogodbene kazni, zato pritožnica s ponavljanjem svojih navedb glede višine le-te ne more omajati.
V pravdi za plačilo denarne pogodbene kazni dolžnik lahko uveljavlja njeno zmanjšanje, skladno z določbo 252. člena OZ, tudi z ugovorom, kar je v konkretnem primeru toženka tudi storila. Pri odločanju o ugovoru pa se lahko opre tudi na druge dejanske trditve dolžnika in ne le na tiste, ki jih ta poda v utemeljitev ugovora. Sodišče je ugotovilo, da ustrezna pogodbena kazen, ki bi glede na okoliščine primera: povprečno letno provizijo in stroške marketinga obenem še imela intenziven odvračalni učinek, znaša 2500 EUR.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00083908
ZASP člen 112.
računalniški program - avtorska pogodba - izvorna koda - materialne avtorske pravice - zakonska domneva
Sodišče prve stopnje je napačno razlagalo domnevo prenosa materialnih avtorskih pravic v skladu s 112. členom ZASP, ko je štelo, da sta stranki domnevo izključili s tem, da pogodba prenosa izvorne kode ne ureja. Takšna razlaga je v nasprotju s samim bistvom domneve. Vendar na končno odločitev to ne vpliva, ker je tožnik sam ponudil predajo izvorne kode toženki, ki pa iz nepojasnjenih razlogov ni želela sodelovati pri tem in ne podpisati pogodbe o predaji izvorne kode. Zato v tej pravdi toženka ne more odklanjati tožniku plačila za razvoj aplikacije zaradi neizročitve izvorne kode, saj je s svojimi ravnanji takšno izročitev preprečila.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00083438
ZPlaSSIED člen 87, 87/4. OZ člen 783, 783/1, 783/3. ZFPPIPP člen 14, 14/2-1. ZDavP-2 člen 397, 397/1, 397/1-14, 397/1-14a.
začasna odredba - predlog za začasno odredbo - verjetnost terjatve - pogodba o plačilnih storitvah - okvirna pogodba - odpoved okvirne pogodbe s strani ponudnika plačilnih storitev - prenehanje mandatne pogodbe - pogodba o naročilu (mandatna pogodba) - odpoved naročniškega razmerja - zaprtje računa - prepoved zaprtja transakcijskega računa - uporaba sodne prakse - enotnost sodne prakse - pravno pomembna oziroma odločilna dejstva - dokazovanje - hude posledice
Med posle iz tretjega odstavka 783. člena OZ se uvršča tudi nadaljnje izvajanje storitev banke po njeni odpovedi okvirnih pogodb o plačilnih storitvah, in sicer vse dokler uporabniki nimajo možnosti skleniti takih pogodb z drugim ponudnikom plačilnih storitev (za kar si morajo z ustrezno skrbnostjo prizadevati). Naročitelj, ki nima drugega računa, namreč skrbi za takšne posle po naravi stvari ne more prevzeti na drugačen način. Dolžnost banke pa ni neomejena in lahko po določenem času zaradi neskrbnega ravnanja uporabnika tudi ugasne. Ali oziroma kdaj tak položaj nastopi, je odvisno od okoliščin posameznega primera.
Sodišče prve stopnje ni upoštevalo bistvenih okoliščin, na katerih temeljijo stališča iz sodne prakse, na katera se je sklicevalo, zato jih je napačno razumelo.
POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00084197
ZIZ člen 272. ZVPot člen 23, 24. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 6, 7.
ničnost kreditne pogodbe - dolgoročni kredit v CHF - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - potrošniški kredit - regulacijska (ureditvena) začasna odredba - dokazni standard verjetnosti - verjetnost izkazane terjatve - konverzija - valorizacija - predčasno plačilo vseh obrokov kredita - poplačilo kredita - pojasnilna dolžnost banke - zastaranje denarne terjatve - sodna praksa SEU
Dogovor o valutni klavzuli načeloma ni nepošten, če ima stranka pravico, da od njega vedno odstopi, in da konverzija kredita predstavlja možnost omejitve valutnega tveganja, s tem pa uravnoteženja položaja potrošnika in banke.
Predčasno odplačilo kredita s pripadajočimi obrestmi ni nikakršna ugodnost za kreditojemalca, temveč le za banko.
Druga v pogodbi predvidena možnost, "vloga za refinanciranje obstoječega kredita z novim," ni odvisna od volje potrošnika, temveč je izključno diskrecijska pravica banke, ali bo vlogo za refinanciranje obstoječega kredita odobrila ali ne, kar po oceni pritožbenega sodišča prav tako ne varuje v zadostni meri pravic potrošnika.
OZ člen 5, 5/1, 8, 8/1, 83, 587, 587/1, 589, 589/1. ZIUPOPDVE člen 117, 117/1.
najemno razmerje - najemna pogodba za poslovni prostor - normalna raba nepremičnine - COVID-19 - razlaga pogodbenih določil - nejasno pogodbeno določilo - jezikovna razlaga - opravljanje dejavnosti - namenska razlaga - sistematična razlaga - načela obligacijskega prava - načelo enake vrednosti dajatev - skupni namen pogodbenikov - načelo vestnosti in poštenja - overjen prevod listin, sestavljenih v tujem jeziku
Pri ugotavljanju pravega (pravnega) pomena objektivno nejasnega besedila se ni mogoče zadovoljiti s slovnično analizo besedila, saj celostno obravnavanje vključuje pomenski pristop k besedilu. Besedno razlago je treba preizkusiti z drugimi metodami razlage.
Tipični interes pogodbenih strank, ki sklepajo najemno pogodbo, je izročitev stvari v rabo in njena nemotena raba. Nemotena raba se torej nanaša na sam predmet najema.
podjemna pogodba (pogodba o delu) - določitev plačila - določitev cene pogodbenih del - če cena ni določena
Plačilo je bistveni element podjemne pogodbe, dogovor o višini plačila za delo pa ni bistvena sestavina take pogodbe in je ta lahko veljavno sklenjena tudi, če se pogodbeni stranki o ceni ne zedinita. Vendar mora v primeru, ko plačilo med pogodbenima strankama ni bilo dogovorjeno, toženec pa konkretno ugovarja višini tožbenega zahtevka, tožnik za svoj uspeh v pravdi zahtevek za plačilo opravljenega dela utemeljiti v smislu drugega odstavka 642. člena OZ.
Če dogovor o višini ni bil dosežen, bi tožnica morala zatrjevati in dokazati, da znesek iztoževanih storitev ustreza običajni ceni v primerljivih poslih. Če ne razpolaga s podatki, na podlagi katerih bi bila določitev mogoča, sodišče določitev cene odreče.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSM00083631
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 5, 6, 7, 8. ZVPot člen 22, 22/4, 22/5, 23, 24, 24/1, 24/1-1.
Vendar je bilo treba pri presoji v obravnavanem primeru upoštevati tudi merila SEU, ki veljajo erga omnes, torej za vsa nacionalna sodišča, ki odločajo o vsebinsko podobnih primerih. Razlage direktiv, ki jih v postopku s predhodnim odločanjem po 267. členu Pogodbe o delovanju evropske unije (v nadaljevanju PDEU) poda SEU, so sprejete v obliki sodb. Sodbe SEU pa so zavezujoče, ne samo za predložitveno sodišče in stranke v postopku pred njim, temveč imajo v tistem delu, v katerem podajajo razlago določenega pravnega akta EU oziroma ugotavljajo njegovo (ne)veljavnost, učinek erga omnes in praviloma učinkujejo ex tunc (za nazaj).
Tako je bilo treba tudi v obravnavani zadevi upoštevati duh Direktive 93/13, to pomeni, da so lahko posamezne nacionalne določbe (OZ, ZVPot in ZPotK) iz uporabe izključene, če niso skladne z direktivo oziroma se morajo razlagati na način, da so z direktivo skladne.
Tožnika glede na vnaprej pripravljeno tipsko pogodbo nista imela možnosti enakovrednega pogajanja o vsebini tega posameznega določila. Prav tako nista imela vpliva na oblikovanje pogodbenih pogojev glede predčasnega odplačila ter drugih bistvenih sestavin kreditne pogodbe. Ker torej valutna klavzula ni predstavljala posamično dogovorjenega pogoja, je toženkina pritožba v tem delu neutemeljena.
Tako SEU v zadevi C-609/19 z dne 10. 6. 2021 v točki 48. sodbe, kot Ustavno sodišče RS v zadevi Up-14/21 do 30 z dne 13. 1. 2022 v točki 32. obrazložitve, kot tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi in sklepu II Ips 54/2023 z dne 20. 9. 2023 v točki 18. obrazložitve poudarjajo tudi, da mora banka posredovati take informacije, na podlagi katerih bi pri povprečnem potrošniku mogle povzročiti ne le, da se je abstraktno zavedal tečajnega nihanja in možnosti sprememb višine obrokov kredita, ampak da se je moral in mogel konkretno zavedati dejanskih posledic velike depreciacije domače valute in zvišanja tujih obrestnih mer na višino njegovih kreditnih obveznosti za celotno obdobje odplačevanja kredita.
V zvezi s pritožbenimi zatrjevanji, da toženka v trenutku sklepanja kreditne pogodbe ni mogla predvideti svetovne gospodarske krize in posledično velikega padca EUR v razmerju do CHF v letu 2015, saj slednje ni bilo pričakovano za toženko kot bančnega strokovnjaka, ter tudi ne odločitve tuje nacionalne banke v zvezi s tečajem CHF/EUR, pa pritožbeno sodišče poudarja, da je standard pojasnilne dolžnosti v kontekstu presoje nepoštenosti pogodbenih pogojev objektiven in gre za vprašanje profesionalne skrbnosti, ko zadostuje, da bi se ponudnik ob profesionalni skrbnosti lahko zavedal škodljivih posledic za potrošnika, konkretno velikih valutnih nihanj in s tem seznanil potrošnika.
Dobra vera z vsebino, kot jo opredeljuje pravo EU, je kršena, če se pri vključitvi pogodbenega pogoja ne ravna v skladu s profesionalno skrbnostjo, ali če pogoj za potrošnika vzpostavlja breme, ki nasprotuje pošteni in pravični tržni praksi. Zadostuje, da bi se banka ob profesionalni skrbnosti lahko zavedala škodljivih posledic za potrošnika, tudi če se jih dejansko ni.
Niti konverzija sama, ko je do velikega zvišanja odplačil kredita v domači valuti že prišlo, potrošniku ne omogoča, da prepreči nastanek navedenih hudih posledic, saj te ob novaciji preostalega kredita po tečaju na dan konverzije ostanejo, s tem pa tudi ni odpravljeno neravnotežje položajev, kot je bilo obrazloženo.
Toženka v pritožbi v pretežnem delu skoraj dobesedno povzema, kar je med postopkom že navedla v pripravljalnih vlogah. Ponovljene navedbe, na katere je sodišče prve stopnje že odgovorilo, ne terjajo ponovnega vsebinskega odgovora.
potrošniški spor - obračun za plačilo dela - pravilnost obračuna - reklamacija računov - odgovor na zahtevo - nepravilnost izpolnitve - omejitev pravic
Podjetje mora potrošniku omogočiti, da preveri pravilnost zaračunanega zneska. Ni pa za konkretni spor uporabna določba drugega odstavka 101. člena ZVPot-1, saj se ta nanaša na zahtevke potrošnika iz naslova nepravilnosti pri opravljeni storitvi. Potrošnik lahko v takem primeru na podlagi prvega odstavka 100. člena ZVPot-1 zahteva neodplačno odpravo nepravilnosti pri opravljeni storitvi; zahteva ponovno izvedbo storitve; zahteva vračilo dela kupnine v sorazmerju z nepravilnostmi pri opravljeni storitvi ali odstopi od pogodbe in zahteva vračilo plačanega zneska. Če obstoj nepravilnosti pri opravljeni storitvi ni sporen, podjetje čimprej, vendar najpozneje v osmih dneh ugodi potrošnikovi zahtevi iz 100. člena ZVPot-1. Če pa je obstoj nepravilnosti pri opravljeni storitvi sporen, pa podjetje pisno odgovori potrošniku na zahtevo najpozneje v osmih dneh po njenem prejemu (prim 101. člen ZVPot-1). Gre torej za rok namenjen odgovoru na potrošnikovo zahtevo iz prvega odstavka 100. člena ZVPot-1 in ne za rok, ki bi urejal odgovor na kakšen drug dopis potrošnika podjetju.
(Ne)prejem odgovora na reklamacijo računa ni bistvenega pomena za odločitev.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00083614
OZ člen 239, 240.
pogodbena odškodninska odgovornost - odškodninska odgovornost projektanta - vzročna zveza - pretrgana vzročna zveza
Ena izmed predpostavk za nastanek odškodninske odgovornosti je torej obstoj vzročne zveze med projektantovim neskrbnim ravnanjem in nastalo škodo. Tožnica (oškodovanka) mora poleg škodnega dejanja (toženkina zamuda z oddajo PGD ter PZI) in nastale škode, dokazati tudi dejstvo, da ta škoda izvira iz protipravnega (nedopustnega) ravnanja toženke stranke - projektanta.
neupravičena obogatitev - nadomestilo za uporabo stvari - upravljavec proge - jahališče na hipodromu - izvedba projekta - izdelava betonskih elementov - pogodbena obveznost - korist - konkretno in realno prikrajšanje - sodba presenečenja - pravni temelj terjatve
Subjektivno presenečenje in razočaranje stranke nad odločitvijo sodišča še ne utemeljujeta očitka o sodbi presenečenja. Smisel prepovedi sodbe presenečenja je v tem, da stranka ne pride v položaj, ko bi zaradi tega, ker je sodišče svojo odločitev oprlo na pravno podlago, na katero ob zadostni skrbnosti ni mogla računati, izgubila možnost navajati dejstva, ki so glede na tako, presenetljivo pravno podlago bistvenega pomena.
Zmotno je stališče pritožnika, da bi moralo biti sodišče prve stopnje usmerjeno v razreševanje vprašanja, kako in s čim tožena stranka ni (neupravičeno) obogatena. Izhodišče je namreč nasprotno. Za uspeh zahtevka na podlagi pravil o neupravičeni pridobitvi bi moralo biti izkazano, da je tožena stranka bila obogatena.
Sodišče pogodbenega prava, kamor sodijo tudi splošni pogoji, ne pozna po uradni dolžnosti in se z njim lahko seznani samo preko trditev strank. Zato sklicevanje pritožnice na določbo splošnih pogojev, ki je ni zatrjevala v postopku na prvi stopnji, predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto.