OZ člen 619, 638, 639, 639/3. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14. Posebne gradbene uzance (1977) uzanca 66, 68, 69, 75, 114.
gospodarski spor majhne vrednosti - podjemna pogodba (pogodba o delu) - napake opravljenega dela - jamčevalni zahtevki pri pogodbi o delu - zadržanje plačila - tehnična dokumentacija - pomanjkljivosti projektne dokumentacije - vnaprejšnja dokazna ocena
Za odločitev v tem primeru je pravno odločilno le, da so se dela, ki so bila zaračunana v spornem računu, nanašala na dela po sklenjeni Pogodbi. Ni bistveno, da v vtoževanem računu niso bila zajeta le dela, glede katerih je tožena stranka tožeči stranki očitala napake. Vsa dela, ki so bila dogovorjena po Pogodbi, vključno z dodatno dogovorjenimi deli, je treba gledati kot celoto. Tožena stranka je namreč v skladu z določili Pogodbe in PGU imela pravico, da do odprave napak zadrži plačilo za katerokoli opravljeno delo po sklenjeni in naknadno razširjeni Pogodbi ter tudi, da v kolikor tožeča stranka napak ne odpravi, naroči odpravo napak pri drugem izvajalcu na stroške tožeče stranke.
Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da tudi v kolikor tehnična dokumentacija tožeči stranki s strani tožene stranke ni bila izročena, bi jo tožeča stranka skladno s svojo dolžno skrbnostjo morala zahtevati pred vgradnjo geberita in se zato svoje odgovornosti za napake pri vgradnji geberita in pisoarja tudi, če ji tožena stranka tehnične dokumentacije za vgradnjo geberita samostojno ni izročila pred začetkom njegove vgradnje, ne more razbremeniti. Tožeča stranka bi namreč morala toženo stranko kot dober strokovnjak obvestiti o pomanjkljivosti projektne dokumentacije in jo pred začetkom del (vgradnjo geberita) zahtevati.
Sodišče prve stopnje je zaključilo, da „je utemeljeno tudi zadržanje sredstev s strani tožene stranke“. Iz navedenega zaključka sodišča prve stopnje in preostale obrazložitve izpodbijane sodbe ni mogoče razbrati, kaj je bil razlog za zavrnitev zahtevka tožeče stranke (preuranjenost zahtevka za plačilo zaradi obstoja pravice do zadržanja ali prenehanje pravice do plačila za opravljeno delo). Obrazložitev izpodbijane sodbe namreč o tem nima nobenega razloga, pri čemer pravica do zadržanja sredstev sama po sebi še ne pomeni prenehanja obveznosti za plačilo.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STEČAJNO PRAVO
VSL00070720
ZFPPIPP člen 249, 249/1. OZ člen 349, 349/1.
tožbeni zahtevek za plačilo denarnega zneska - izplačilo zadržanih sredstev - materialnopravna podlaga za odločitev - zadržanje dela pogodbene cene - gradbena pogodba - podizvajalska pogodba - plačilo del izvajalcu - gospodarska pogodba - terjatev iz gospodarske pogodbe - zastaranje - zastaralni rok za terjatve iz gospodarskih pogodb - 3-letni zastaralni rok - nedovoljeni informativni dokazi
Terjatev za vrnitev zadržanih sredstev izhaja iz pogodbe med toženko in A., d. o. o., ki ni odpadla, in na veljavnost katere stečajni postopek ni vplival. Glede na subjektiviteto strank pogodbe gre za gospodarsko pogodbo, terjatve iz gospodarskih pogodb pa zastarajo v treh letih (349. člen OZ). Pravilna je zato ugotovitev sodišča prve stopnje, da je glede na zapadlost (8. 1. 2016) terjatev iz naslova zadržanih sredstev zastarala 8. 10. 2019. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno upoštevalo tudi, da zastaralni rok do 8. 10. 2016 ni tekel v skladu z določilom prvega odstavka 249. člena ZFPPIPP. Tožba je bila vložena po poteku roka zastaranja.
Pritožnica neutemeljeno prvostopenjskemu sodišču očita, da ni izvedlo nobenega dokaza o opravi storitev in ker so računi le enostranske listine, ostaja terjatev tožeče stranke nedokazana. V prvostopenjskem postopku tožeča stranka namreč ni oporekala obstoju terjatve, sporna je bila le višina le-te. Dejstva, ki jih stranka ne zanika, pa se po drugem odstavku 214. člena ZPP štejejo za priznana, zaradi česar dokazni postopek glede teh dejstev ni potreben. Sicer pa se je sodišče tudi na podlagi e-poštne korespondence med pravdnima strankama, iz katere izhaja, da se je tožena stranka tožeči stranki opravičila za dolg, ki ji ga kljub obljubi ni uspela poravnati, prepričalo v obstoj terjatve po temelju.
Pravilna je dokazna ocena in presoja sodišča prve stopnje, da soglasja volj za sklenitev podjemne pogodbe za izdelavo in predelavo kletnih vrat ter izdelavo slepih podbojev ni bilo. Pritožbeno sodišče verjame, da sta se stranki dogovarjali za različne projekte, vključno z vrati v kletnih prostorih, a ni izkazano, da bi se za ta posel tudi dogovorili. Ker tožnica ni dokazala, da sta s toženko sploh sklenili pogodbo za izdelavo in vgradnjo kletnih vrat, je za odločitev v zadevi nepomembno vprašanje, ali ji je toženka vgradnjo vrat onemogočila ali ne ter kolikšen del cene bi morala poravnati že pred samo vgradnjo. Obveznost plačila ni nastala že zato, ker pogodba, na kateri bi temeljila, ni bila sklenjena. Enako velja glede zahtevanega plačila za slepe podboje.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STEČAJNO PRAVO
VSL00071607
OZ člen 197. ZFPPIPP člen 24.
stečajni dolžnik - stečaj pravne osebe - uvedba stečajnega postopka - vzajemno neizpolnjena pogodba - posodobljen seznam terjatev - pobotanje terjatev v stečajnem postopku - nedenarna terjatev upnika - aktivna legitimacija - investitor - neupravičena obogatitev - solastnina na skupnih delih v etažni lastnini - plačilo dela - dokončanje posla - obogatitveni zahtevek - ugovor zastaranja - sodba presenečenja - nedopustna pritožbena novota
Odločilno je, da je v trenutku uvedbe stečajnega postopka tožena stranka svojo pogodbo že izpolnila v celoti, tako da pogodba ni bila vzajemno neizpolnjena pogodba.
Na seznamu ni terjatve, ki jo sedaj zahteva tožeča stranka, saj je bilo nesporno, da tožena stranka v stečajnem postopku ni zahtevala nobenih sprememb nedenarnih obveznosti v denarno in ni tega priglasila v stečajnem postopku. Zato ne more biti govora o pobotanju v stečajnem postopku.
Po določbi drugega odstavka 731. člena OZ je pravna posledica dejstva, da je shranjevalec (prva toženka) samovoljno spremenil dogovorjeni kraj hrambe, namreč le v tem, da odgovarja tudi za naključno uničenje ali naključno poškodbo shranjene stvari.
Prva toženka v pritožbi ne uveljavlja, da bi v postopku pred sodiščem prve stopnje trdila, da je bila neizpolnitev njenih pogodbenih obveznosti posledica naključnega uničenja ali poškodbe predmeta hrambe in da zato obveznosti ne more izpolniti (določbe 116. člena OZ in 329. člena OZ). Samo ob takšnih trditvah, ki bi jih prva toženka morala tudi dokazati, bi bila lahko za utemeljenost postavljenega zahtevka nadalje pomembna okoliščina, ali je prva toženka samovoljno spremenila kraj hrambe ali ne, kar pa bi morala dokazati tožnika.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VSL00070862
ZPP člen 19, 19/1, 19/2, 451, 452. OZ člen 619. ZDR-1 člen 62, 62/2. ZDSS-1 člen 5. Uredba (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah člen 4, 4/1, 63.
gospodarski spor majhne vrednosti - pristojnost sodišč v sporih z mednarodnim elementom - mednarodna pristojnost slovenskega sodišča - sedež tožene stranke - ugovor stvarne pristojnosti - nepravočasen ugovor - stvarna pristojnost okrožnega sodišča - pravna narava pogodbe - podjemna pogodba (pogodba o delu) - posredovanje delavcev drugemu uporabniku - prekluzija navajanja dejstev - neupoštevanje prepoznih navedb - druga pripravljalna vloga tožene stranke - neizvedba dokazov
Za sojenje v konkretni zadevi je podana pristojnost sodišča Republike Slovenije po določbi prvega odstavka 4. člena v zvezi s 63. členom Uredbe št. 1215/2012, saj ima toženka sedež v Republiki Sloveniji.
Sodišče na svojo stvarno pristojnost na prvi stopnji ne pazi ves čas po uradni dolžnosti, temveč le do določene faze postopka, in sicer le ob predhodnem preizkusu tožbe pred njeno vročitvijo toženki. Pozneje se lahko izreče za stvarno nepristojno še do razpisa glavne obravnave, vendar le na toženkin ugovor v odgovoru na tožbo (prvi in drugi odstavek 19. člena ZPP).
Stranke v sporih majhne vrednosti v svoji drugi pripravljalni vlogi ne smejo navajati novih dejstev in dokazov, razen če je to nujno zaradi novih dejstev, ki jih je v svoji predhodni vlogi podala nasprotna stranka (451. in 452. člen ZPP)
gradbena pogodba - dodatna dela - izvedensko mnenje - izpodbijanje izvedenskega mnenja - sklepčnost tožbe - običajna cena - razporeditev trditvenega in dokaznega bremena
Izvedenec je na podlagi listin v spisu sam izračunal količino vgrajene armature, ki je nekoliko nižja od tiste, ki jo je zatrjevala tožeča stranka. Ob zaslišanju je večkrat odgovoril, da po njegovem mnenju priloge v spisu omogočajo izračun vgrajene količine armature, ki pa seveda ne more biti povsem natančen. Če je bila tožena stranka mnenja, da ji izvedenec ni zadostno odgovoril na njena vprašanja, mu je imela možnost postaviti tudi dodatna vprašanja.
začasna odredba za zavarovanje denarne terjatve - pogoji za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve - prepoved obremenitve in odtujitve nepremičnine - prepoved razpolaganja z denarnimi sredstvi na računu pri banki - neznatna škoda
Do trditve, da četrta toženka s predlagano začasno odredbo ne bi utrpela več kot neznatne škode, ker do kupnine v višini 50.000 EUR ni upravičena, se sodišče prve stopnje sicer ni izrecno opredelilo, a je očitno neutemeljena. Prepoved razpolaganja s sredstvi na računih v višini več kot 160.000 EUR, kar je vsebina predlagane začasne odredbe, ne more predstavljati neznatne škode.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00074712
ZPP člen 154, 165. SPZ člen 43, 43/2. OZ člen 15, 18, 20, 33, 435, 528.
obligacijskopravni zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila - priposestvovanje - pogoji za priposestvovanje lastninske pravice na nepremičnini - dobroverni lastniški posestnik - pogodba o prenosu poslovnega deleža - menjalna pogodba - prodajna pogodba - predpogodba za sklenitev prodajne pogodbe - soglasje volj za sklenitev pogodbe - bistvene sestavine pogodbe - odplačnost pravnega posla - neodplačnost pravnega posla - nepremično premoženje večje vrednosti - notarska listina - dokazna vrednost javne listine
Tako prenos lastninske pravice na nepremičnini, kot na poslovnem deležu, predstavljata razpolaganje s premoženjem pomembne vrednosti, zato je življenjsko pričakovati, da bodo stranke o poslu dobro premislile in vse dogovore v zvezi z odsvojitvijo jasno dogovorile in zapisale vsaj v zvezi z bistvenimi elementi pogodb glede tega, ali je posel odplačen ali neodplačen.
Ni nepomembno, da ima pogodba o odsvojitvi poslovnega deleža obliko notarske listine, ki je javna listina in dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje. Ta pa potrjuje, da je bil posel neodplačen. Ta dokaz ima, tako kot zaključuje sodišče prve stopnje, bistveno večjo dokazno vrednost, kot izpovedba tožnika, ki je zainteresiran za uspeh v tem postopku.
predmet pogodbene obveznosti - višina pogodbene obveznosti - zadostna trditvena podlaga - specifikacija opravljenih storitev - nevezanost sodišča na dokazni sklep - razlogi za zavrnitev dokaznega predloga
Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je za višino vtoževane terjatve izostala jasna in konkretizirana trditvena podlaga, zato je ni mogoče preizkusiti in se tožena stranka o njej ni mogla določno izjaviti. Tožeča stranka je namreč ustrezno in jasno pojasnila, pod kakšnimi pogoji se je izvajal zakup oglasnega prostora in na kakšen način se je obračunavala višina mesečne obveznosti tožene stranke in so se izdajali mesečni zbirni računi, katerih osnovo je predstavljal seštevek vseh oglasnih računov tožene stranke, na katerih je v posameznem mesecu potekal zakup, skupna višina zakupa pa je izhajala iz poročil Facebook platforme. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je zatrjevan način obračuna skladen s pogodbenimi določili.
V primeru, ko je tožeča stranka navedla in pojasnila pogodbena določila, ki so podlaga za mesečni zbirni račun, in generalne postavke obračuna, se ne pričakuje, da bo v tožbo ali kasnejše vloge vključila tudi celotno besedilo z vso specifikacijo iz poročil in računov Facebook platforme, na katerih temeljijo izdani mesečni računi. Potreben je ugovor tožene stranke, da se ugotavlja, kaj je sploh sporno v posameznem obračunu in se nato razpravljanje, dodatne trditve in dokazovanje omeji na ta sporna dejstva.
ZPP člen 253, 253/1, 286b, 286b/5. OZ člen 639, 639/3.
gradbena dela - odgovornost za stvarne napake - jamčevalni zahtevki glede opravljenih del - grajanje napak opravljenega dela - pravica do znižanja plačila - odprava napak - stroški odprave napak - dodaten rok za izpolnitev pogodbe - rušenje hiše - prekluzija dejstev in dokazov - trditvena in dokazna podlaga - dokaz z zaslišanjem prič - pripombe na izvedensko mnenje - dokaz s sodnim izvedencem - pomanjkljiva dokazna ocena - ustno zaslišanje izvedenca - dvostopenjsko odločanje - splošna načela
Primarni način izvedbe dokaza z izvedencem je njegovo ustno zaslišanje. Zato mora sodišče poleg pridobitve pisnega izvedenskega mnenja izvedenca praviloma tudi ustno zaslišati.
Sodišče se ni ukvarjalo z vprašanji pravilnosti in pravočasnosti grajanja napak ter vprašanjem, ali sta toženca dala tožniku možnost, da napake odpravi.
Pravica do znižanja plačila kot eden od jamčevalnih zahtevkov pomeni znižanje plačila tako, da slednje ustreza vrednosti opravljenega posla z napakami; od skupne vrednosti del se torej odšteje cena oziroma vrednost tistih del, ki imajo napako.
Smisel določb o konkretizaciji stvarnih napak je v tem, da je podjetnik seznanjen z grajanimi napakami, tako da mu je jasno, kaj naročnika moti in kaj je treba popraviti.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSM00070814
SPZ člen 48, 48/2, 92. SZ-1 člen 98. URS člen 14. ZPP člen 206, 206/1, 206/1-1.
predhodno vprašanje - pravica do spoštovanja doma - najemno razmerje - test sorazmernosti - pogodba o uporabi - predlog za prekinitev postopka - pravica do posesti - povrnitev vlaganj - ustavna pravica do enakosti pred zakonom
V primeru tako imenovanega tržnega najema, ko je najemodajalec zasebni subjekt in mu nasproti stoji izključno zasebno pravni (lastninski) interes, je že znano stališče Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP), ki pri individualni presoji sorazmernosti posega v pravico do spoštovanja doma v najemnih razmerjih vztraja le v primerih, ko je najemodajalec (v neprofitnem razmerju) oseba javnega prava (država, občina ali javni stanovanjski sklad). Če je najemodajalec zasebnik (bodisi fizična, bodisi pravna oseba) kot je to v obravnavani zadevi, ko se je tožena stranka v sporni pogodbi tudi zavezala, da bo predala nepremičnine tožeči stranki, če do 31. 12. 2020 ne bo v celoti plačala kupnine, od zahteve po individualni presoji sorazmernosti odstopi. Tako testa sorazmernosti v obravnavani zadevi sodišču prve stopnje ni bilo treba opraviti.
POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00072051
ZVPot člen 24, 24/1, 24/1-1, 24/1-3.
varstvo potrošnikov - posojilo v tuji valuti - dolgoročni kredit v CHF - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - valutno tveganje - ničnost pogodbe - nepošten pogodbeni pogoj - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - pojasnilna dolžnost banke - sodna praksa Sodišča EU - Direktiva Sveta 93/13/EGS - novejša sodna praksa
Krediti v tuji valuti sami po sebi niso nepošteni, vendar pa lahko neustrezna pojasnila glede potencialno neomejenega predmeta obveznosti vzpostavijo znatno neravnotežje (prva alineja prvega odstavka 24. člena ZVPot).
Presoja nepoštenosti pogodbenega pogoja je odvisna od njegove vsebine in konkretnih okoliščin primera, zlasti posledic, ki jih pogoj prinaša, ter načina njegove predstavitve. V ta okvir spadata zlasti zahtevi, da potrošnik dobi informacije, potrebne za sprejem informirane odločitve, in da ponudnik opusti agresivne prakse, ki bi lahko vplivale na potrošnikovo odločitev. S tem se potrošniku omogoči, da zaščiti svoje interese in se izogne, da bi vstopil v pogodbeno razmerje, ki bi se mu ob ustreznem informiranju izognil.
Pojasnilna dolžnost je neločljiv element presoje splošnih tipov nepoštenih pogojev iz prvega odstavka 24. člena ZVPot.
Temeljna predpostavka za presojo nepoštenosti spornega pogodbenega pogoja je ugotavljanje, ali je bila pojasnilna dolžnost ustrezno opravljena, dokazno breme za ugotavljanje tega dejstva pa je na strani tožene stranke (banke). Ugotovitev, ali je bila pojasnilna dolžnost opravljena, je namreč odločilna pri presoji, ali obstaja katera od alternativno določenih predpostavk za nepoštenost spornega pogoja iz prvega odstavka 24. člena ZVPot.
societeta - družbena pogodba (societas) - financiranje projekta - gradnja stanovanjskega objekta - trditveno in dokazno breme - nedokazanost - obstoj poslovnih dogodkov - prenehanje družbe - neupravičena obogatitev - ugovor zastaranja - splošni zastaralni rok
Tožnik ni ponudil nobenega oprijemljivega dokaza, iz katerega bi prepričljivo izhajalo, da je v skupni projekt plačal več, kot je bilo dogovorjeno, oz. da bi bile tožene stranke (katerakoli od njih) zaradi njegovih vplačil neupravičeno obogatena. Zmotno, brez podlage, je njegovo prepričanje, da to izhaja že iz tega, ker prva toženka kot nosilka projekta (societete) ni pripravila ustreznega obračuna.
V pravdnem postopku so stranke tiste, ki morajo navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. Ni namen pravdnega postopka, da sodišče sâmo ugotovi, „kaj se je v resnici med strankami dogajalo„, torej da razišče materialno resnico. Če sodišče na podlagi izvedenih dokazov (8. člen ZPP) ne more zanesljivo ugotoviti kakega dejstva, ki ga je stranka zatrjevala, sklepa o njem na podlagi pravila o dokaznem bremenu (215. člen ZPP). To pomeni, da je treba v primeru, ko tožeči stranki ne uspe s stopnjo prepričanja dokazati zatrjevanih dejstev, na katerih je gradila svoj zahtevek, ta tožbeni zahtevek po dokaznem bremenu zavrniti. Stopnja prepričanja pa je dosežena, ko o dokazanih dejstvih ne dvomi noben v življenjskih zadevah povprečno izkušen človek.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - USTAVNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00074709
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1. ZVPot člen 23, 24, 24/1, 24/1-1, 24/1-4. OZ člen 88, 88/1. ZPP člen 338, 355, 355/1, 358. URS člen 33, 67.
varstvo potrošnikov - potrošniška kreditna pogodba - dolgoročni kredit v CHF - tožba za ugotovitev ničnosti pogodbe - varstvo potrošnikov po evropskem pravu - Direktiva Sveta 93/13/EGS - sodna praksa SEU - nepošten pogodbeni pogoj - dobra vera - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - alternativnost pogojev - ravnanje v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja - načelo lojalne razlage nacionalnega prava s pravom EU - novejša sodna praksa - neizpolnjena pojasnilna dolžnost - dolžna profesionalna skrbnost - spremembe valutnih tečajev - tuja valuta denarne obveznosti - valutna klavzula v CHF - valutno tveganje - kreditno tveganje - ekonomske posledice pogodbenega pogoja
V skladu s sodno prakso SEU ni dovolj, da se potrošnik zaveda, da se valutni tečaj lahko spremeni, temveč mu je treba dati jasno vedeti, da se tečaj, zlasti v dolgoročnih pogodbenih razmerjih, lahko znatno spremeni in ima zato tudi nezanemarljive negativne ekonomske učinke. Banka ne zadosti pojasnilni dolžnosti, če se na podlagi podanih informacij kreditojemalec lahko zgolj abstraktno zaveda tečajnega nihanja in možnosti spremembe višine obrokov kredita. Informacije morajo biti takšne, da bi se povprečen potrošnik moral in mogel konkretno zavedati dejanskih posledic velikega padca vrednosti domače valute (in zvišanja tujih obrestnih mer) na višino njegovih kreditnih obveznosti za celotno obdobje odplačevanja kredita. Evropsko pravo vzpostavlja domnevo, da se povprečen potrošnik - posameznik iz obširne množice tistih, ki sklepajo posle v pravnoposlovnem prometu, ne glede na njihove osebne značilnosti - ne zaveda dejanskega obsega valutnega tveganja. Natančnost pojasnil mora biti torej premo sorazmerna bremenu (tveganju), ki ga za potrošnika ustvarja pogodbeno določilo, to breme pa je lahko pri kreditih v tuji valuti potencialno celo neomejeno.
V nasprotju s povprečnim potrošnikom ponudniki kreditov dnevno trgujejo tudi s po več desetimi valutami, zato je zavedanje in zgodovinska izkušnja finančnega sektorja, da so valutna razmerja docela nestabilna in da so nihanja lahko zelo visoka, nedvomno obstajalo že v času sklepanja spornih kreditnih pogodb (ne šele po dogodkih v letih 2011 in 2013).
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00071106
OZ člen 88, 88/1. ZVPot člen 24, 24/1. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1, 4, 4/2.
varstvo potrošnikov - posojilo v tuji valuti - dolgoročni kredit v CHF - ničnost kreditne pogodbe - praksa SEU - sodna praksa Ustavnega sodišča - sprememba sodne prakse Vrhovnega sodišča - novejša sodna praksa - valutno tveganje - pojasnilna dolžnost banke - načelo vestnosti in poštenja - sklenitvena pogodbena faza - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - dobra vera - pogodbeni pogoji - nepošten pogodbeni pogoj - pravice potrošnika
Glede na novejšo sodno prakso povzete ugotovitve prvostopenjskega sodišča ne omogočajo zaključka o korektno opravljeni pojasnilni dolžnosti toženke in je izpodbijana odločitev materialnopravno zmotna.
Ni dovolj, da se potrošnik zaveda, da se valutni tečaj lahko spremeni, pač pa mu je treba dati jasno vedeti, da se tečaj lahko znatno spremeni in ima zato nezanemarljive negativne ekonomske učinke. Banka mora kreditojemalca opozoriti, da je stopnja valutnega tveganja visoka, ker so nihanja lahko potencialno velika zlasti v dolgoročnem obdobju in imajo lahko znatne negativne posledice na njegove finančne obveznosti. Iz odločb Ustavnega sodišča izhaja, da pojasnilo potrošniku o vrstah kredita, ki jih banka odobrava, primerjalna predstavitev drugega kredita v EUR, opozorilo o možnostih bodočega (neugodnega) nihanja tečaja in tuje obrestne mere oziroma grafična predstavitev preteklih nihanj tečajnega razmerja, opozorilo na možnost spreminjanja mesečne anuitete in glavnice kredita v posledici valutnega tveganja, fiksni izračun bodočih obrokov na temelju aktualnega tečaja, da banka ni „reklamirala“ kredite v CHF, pogodbeno določilo o valutnem tveganju, čas za razmislek pred sklenitvijo kreditne pogodbe, možnost konverzije kredita v evrskega in opozorilo notarja na pravne posledice sklenjene pogodbe ne zadoščajo za izpolnitev standarda pojasnilne dolžnosti, ki se zahteva od ponudnika posojil v tuji valuti.
Toženka je kršila načelo vestnosti in poštenja (dobro vero v postopkovnem smislu), kar pomeni, da je sporni pogoj nepošten. Brez njega nadaljnji obstoj kreditne pogodbe ni mogoč, kar vodi k materialnopravnemu zaključku, da je zaradi nepoštenega pogoja kreditna pogodba v celoti nična.
prodaja vozila - sklenitev kupoprodajne pogodbe - sklenitev pogodbe po pooblaščencu - pooblastilo za sklenitev pogodbe - pooblastilo po zaposlitvi - izpolnitev obveznosti iz pogodbe - neizpolnjena dvostranska pogodba - vabilo na narok - razpravno načelo - načelo kontradiktornosti - načelo obojestranskega zaslišanja - neizvedba predlaganih dokazov - dokazni predlog za zaslišanje priče - nesubstanciran dokazni predlog
Sodišče je zakonitemu zastopniku tožene stranke dalo priložnost, da ga zasliši na naroku za glavno obravnavo, ki je zakoniti zastopnik tožene stranke ni izkoristil. Zato pritožbena trditev, da je sodišče kršilo načelo obojestranskega zaslišanja, ne vzdrži pritožbene presoje.
Tožnik je svoje obveznosti po sklenjeni kupoprodajni pogodbi v celoti izpolnil, zato je svojo obveznost dolžna izpolniti tudi tožena stranka in tožniku plačati kupnino v višini, ki sledi iz sklenjene kupoprodajne pogodbe.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00074708
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1, 4, 4/2. ZVPot člen 24, 24/1, 24/1-3. ZZK-1 člen 243, 243/1, 243/1-2. ZPP člen 165, 165/3, 358, 358-5.
varstvo potrošnikov - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - dolgoročni kredit v CHF - tožba za ugotovitev ničnosti pogodbe - izbrisna tožba - neveljavnost vknjižbe hipoteke - varstvo potrošnikov po evropskem pravu - Direktiva Sveta 93/13/EGS - sodna praksa SEU - avtonomna razlaga pravne norme - skladnost s pravnim redom EU - jasnost pogodbenih določil - nepošten pogodbeni pogoj - novejša sodna praksa - neizpolnjena pojasnilna dolžnost - dolžna profesionalna skrbnost - dobra vera - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - spremembe valutnih tečajev - tuja valuta denarne obveznosti - valutna klavzula v CHF - valutno tveganje - ekonomske posledice pogodbenega pogoja - zmotna uporaba materialnega prava
V skladu s sodno prakso SEU je za zadostitev zahtevi, da je pogodbeni pogoj sestavljen v jasnem in razumljivem jeziku, treba v pogodbi pregledno pojasniti delovanje mehanizma, v katerega spada zadevni pogoj. Ni dovolj, da je normalno obveščen, razumno pozoren in preudaren povprečni potrošnik seznanjen z možnostjo zvišanja ali znižanja vrednosti tuje valute, v kateri je bilo sklenjeno posojilo, zmožen mora biti oceniti potencialno znane ekonomske posledice takega pogoja na njegove finančne obveznosti. Zato mora biti posojilojemalec jasno obveščen, da s podpisom posojilne pogodbe prevzema nase tečajno tveganje, ki ga bo ob devalvaciji valute, v kateri prejema prejemke, morda težko nosil. Banka mora pojasniti mogoče spremembe menjalnih tečajev in tveganja s sklenitvijo posojila v tuji valuti.
Po novejši sodni praksi ni dovolj, da se potrošniku omogoči le, da razume, da lahko glede na nihanja menjalnega tečaja gibanje paritete med obračunsko valuto in valuto plačila povzroči neugodne posledice za njegove finančne obveznosti, ampak mu je treba omogočiti, da razume dejansko tveganje, ki mu je izpostavljen v celotnem pogodbenem obdobju v primeru velikega znižanja vrednosti valute, v kateri prejema dohodke, glede na obračunsko valuto. Ključno je, da ima povprečni potrošnik pred sklenitvijo kreditne pogodbe na voljo takšne informacije, ki mu omogočajo oceno dejanskega tveganja, ki ga sprejema s podpisom kreditne pogodbe. V primeru kreditne pogodbe v tuji valuti gre predvsem za potencialno povečanje kreditne obveznosti zaradi spremembe tečaja. Kreditodajalec mora pojasniti vsaj vpliv zelo velike apreciacije tuje valute in povečanja obrestnih mer na obroke za odplačilo kredite.