Toženec je med postopkom večkrat ugovarjal na znižanje pogodbene kazni. Sodišče prve stopnje je pravilno zapisalo, da je v zvezi s tem trditveno in dokazno breme na njem ter da zgolj sklicevanje na 252. člen OZ za utemeljenost takega ugovora ne zadošča.
Pritožbeni postopek ni namenjen ponovitvi prvostopenjskega postopka, pač pa preizkusu pravilnosti razlogov v izpodbijani sodbi. Bistvo pritožbe je prav opozarjanje na domnevne nepravilnosti in pomanjkljivosti, ki so razvidne iz same sodbe ali ki jih je sodišče prve stopnje zagrešilo z nepravilnim vodenjem postopka. Zgolj prepis navedb v pritožbi, ki jih je stranka podala že pred sodiščem prve stopnje, praviloma ne more (tudi v tej zadevi ne) pripeljati do uspeha pritožnice, saj takšno ravnanje povsem prezre odgovore sodišča prve stopnje na njene navedbe. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi utemeljilo svojo odločitev glede primerne višine pogodbene kazni, zato pritožnica s ponavljanjem svojih navedb glede višine le-te ne more omajati.
V pravdi za plačilo denarne pogodbene kazni dolžnik lahko uveljavlja njeno zmanjšanje, skladno z določbo 252. člena OZ, tudi z ugovorom, kar je v konkretnem primeru toženka tudi storila. Pri odločanju o ugovoru pa se lahko opre tudi na druge dejanske trditve dolžnika in ne le na tiste, ki jih ta poda v utemeljitev ugovora. Sodišče je ugotovilo, da ustrezna pogodbena kazen, ki bi glede na okoliščine primera: povprečno letno provizijo in stroške marketinga obenem še imela intenziven odvračalni učinek, znaša 2500 EUR.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00083438
ZPlaSSIED člen 87, 87/4. OZ člen 783, 783/1, 783/3. ZFPPIPP člen 14, 14/2-1. ZDavP-2 člen 397, 397/1, 397/1-14, 397/1-14a.
začasna odredba - predlog za začasno odredbo - verjetnost terjatve - pogodba o plačilnih storitvah - okvirna pogodba - odpoved okvirne pogodbe s strani ponudnika plačilnih storitev - prenehanje mandatne pogodbe - pogodba o naročilu (mandatna pogodba) - odpoved naročniškega razmerja - zaprtje računa - prepoved zaprtja transakcijskega računa - uporaba sodne prakse - enotnost sodne prakse - pravno pomembna oziroma odločilna dejstva - dokazovanje - hude posledice
Med posle iz tretjega odstavka 783. člena OZ se uvršča tudi nadaljnje izvajanje storitev banke po njeni odpovedi okvirnih pogodb o plačilnih storitvah, in sicer vse dokler uporabniki nimajo možnosti skleniti takih pogodb z drugim ponudnikom plačilnih storitev (za kar si morajo z ustrezno skrbnostjo prizadevati). Naročitelj, ki nima drugega računa, namreč skrbi za takšne posle po naravi stvari ne more prevzeti na drugačen način. Dolžnost banke pa ni neomejena in lahko po določenem času zaradi neskrbnega ravnanja uporabnika tudi ugasne. Ali oziroma kdaj tak položaj nastopi, je odvisno od okoliščin posameznega primera.
Sodišče prve stopnje ni upoštevalo bistvenih okoliščin, na katerih temeljijo stališča iz sodne prakse, na katera se je sklicevalo, zato jih je napačno razumelo.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00083908
ZASP člen 112.
računalniški program - avtorska pogodba - izvorna koda - materialne avtorske pravice - zakonska domneva
Sodišče prve stopnje je napačno razlagalo domnevo prenosa materialnih avtorskih pravic v skladu s 112. členom ZASP, ko je štelo, da sta stranki domnevo izključili s tem, da pogodba prenosa izvorne kode ne ureja. Takšna razlaga je v nasprotju s samim bistvom domneve. Vendar na končno odločitev to ne vpliva, ker je tožnik sam ponudil predajo izvorne kode toženki, ki pa iz nepojasnjenih razlogov ni želela sodelovati pri tem in ne podpisati pogodbe o predaji izvorne kode. Zato v tej pravdi toženka ne more odklanjati tožniku plačila za razvoj aplikacije zaradi neizročitve izvorne kode, saj je s svojimi ravnanji takšno izročitev preprečila.
OZ člen 5, 5/1, 8, 8/1, 83, 587, 587/1, 589, 589/1. ZIUPOPDVE člen 117, 117/1.
najemno razmerje - najemna pogodba za poslovni prostor - normalna raba nepremičnine - COVID-19 - razlaga pogodbenih določil - nejasno pogodbeno določilo - jezikovna razlaga - opravljanje dejavnosti - namenska razlaga - sistematična razlaga - načela obligacijskega prava - načelo enake vrednosti dajatev - skupni namen pogodbenikov - načelo vestnosti in poštenja - overjen prevod listin, sestavljenih v tujem jeziku
Pri ugotavljanju pravega (pravnega) pomena objektivno nejasnega besedila se ni mogoče zadovoljiti s slovnično analizo besedila, saj celostno obravnavanje vključuje pomenski pristop k besedilu. Besedno razlago je treba preizkusiti z drugimi metodami razlage.
Tipični interes pogodbenih strank, ki sklepajo najemno pogodbo, je izročitev stvari v rabo in njena nemotena raba. Nemotena raba se torej nanaša na sam predmet najema.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSM00083631
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 5, 6, 7, 8. ZVPot člen 22, 22/4, 22/5, 23, 24, 24/1, 24/1-1.
Vendar je bilo treba pri presoji v obravnavanem primeru upoštevati tudi merila SEU, ki veljajo erga omnes, torej za vsa nacionalna sodišča, ki odločajo o vsebinsko podobnih primerih. Razlage direktiv, ki jih v postopku s predhodnim odločanjem po 267. členu Pogodbe o delovanju evropske unije (v nadaljevanju PDEU) poda SEU, so sprejete v obliki sodb. Sodbe SEU pa so zavezujoče, ne samo za predložitveno sodišče in stranke v postopku pred njim, temveč imajo v tistem delu, v katerem podajajo razlago določenega pravnega akta EU oziroma ugotavljajo njegovo (ne)veljavnost, učinek erga omnes in praviloma učinkujejo ex tunc (za nazaj).
Tako je bilo treba tudi v obravnavani zadevi upoštevati duh Direktive 93/13, to pomeni, da so lahko posamezne nacionalne določbe (OZ, ZVPot in ZPotK) iz uporabe izključene, če niso skladne z direktivo oziroma se morajo razlagati na način, da so z direktivo skladne.
Tožnika glede na vnaprej pripravljeno tipsko pogodbo nista imela možnosti enakovrednega pogajanja o vsebini tega posameznega določila. Prav tako nista imela vpliva na oblikovanje pogodbenih pogojev glede predčasnega odplačila ter drugih bistvenih sestavin kreditne pogodbe. Ker torej valutna klavzula ni predstavljala posamično dogovorjenega pogoja, je toženkina pritožba v tem delu neutemeljena.
Tako SEU v zadevi C-609/19 z dne 10. 6. 2021 v točki 48. sodbe, kot Ustavno sodišče RS v zadevi Up-14/21 do 30 z dne 13. 1. 2022 v točki 32. obrazložitve, kot tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi in sklepu II Ips 54/2023 z dne 20. 9. 2023 v točki 18. obrazložitve poudarjajo tudi, da mora banka posredovati take informacije, na podlagi katerih bi pri povprečnem potrošniku mogle povzročiti ne le, da se je abstraktno zavedal tečajnega nihanja in možnosti sprememb višine obrokov kredita, ampak da se je moral in mogel konkretno zavedati dejanskih posledic velike depreciacije domače valute in zvišanja tujih obrestnih mer na višino njegovih kreditnih obveznosti za celotno obdobje odplačevanja kredita.
V zvezi s pritožbenimi zatrjevanji, da toženka v trenutku sklepanja kreditne pogodbe ni mogla predvideti svetovne gospodarske krize in posledično velikega padca EUR v razmerju do CHF v letu 2015, saj slednje ni bilo pričakovano za toženko kot bančnega strokovnjaka, ter tudi ne odločitve tuje nacionalne banke v zvezi s tečajem CHF/EUR, pa pritožbeno sodišče poudarja, da je standard pojasnilne dolžnosti v kontekstu presoje nepoštenosti pogodbenih pogojev objektiven in gre za vprašanje profesionalne skrbnosti, ko zadostuje, da bi se ponudnik ob profesionalni skrbnosti lahko zavedal škodljivih posledic za potrošnika, konkretno velikih valutnih nihanj in s tem seznanil potrošnika.
Dobra vera z vsebino, kot jo opredeljuje pravo EU, je kršena, če se pri vključitvi pogodbenega pogoja ne ravna v skladu s profesionalno skrbnostjo, ali če pogoj za potrošnika vzpostavlja breme, ki nasprotuje pošteni in pravični tržni praksi. Zadostuje, da bi se banka ob profesionalni skrbnosti lahko zavedala škodljivih posledic za potrošnika, tudi če se jih dejansko ni.
Niti konverzija sama, ko je do velikega zvišanja odplačil kredita v domači valuti že prišlo, potrošniku ne omogoča, da prepreči nastanek navedenih hudih posledic, saj te ob novaciji preostalega kredita po tečaju na dan konverzije ostanejo, s tem pa tudi ni odpravljeno neravnotežje položajev, kot je bilo obrazloženo.
potrošniški spor - obračun za plačilo dela - pravilnost obračuna - reklamacija računov - odgovor na zahtevo - nepravilnost izpolnitve - omejitev pravic
Podjetje mora potrošniku omogočiti, da preveri pravilnost zaračunanega zneska. Ni pa za konkretni spor uporabna določba drugega odstavka 101. člena ZVPot-1, saj se ta nanaša na zahtevke potrošnika iz naslova nepravilnosti pri opravljeni storitvi. Potrošnik lahko v takem primeru na podlagi prvega odstavka 100. člena ZVPot-1 zahteva neodplačno odpravo nepravilnosti pri opravljeni storitvi; zahteva ponovno izvedbo storitve; zahteva vračilo dela kupnine v sorazmerju z nepravilnostmi pri opravljeni storitvi ali odstopi od pogodbe in zahteva vračilo plačanega zneska. Če obstoj nepravilnosti pri opravljeni storitvi ni sporen, podjetje čimprej, vendar najpozneje v osmih dneh ugodi potrošnikovi zahtevi iz 100. člena ZVPot-1. Če pa je obstoj nepravilnosti pri opravljeni storitvi sporen, pa podjetje pisno odgovori potrošniku na zahtevo najpozneje v osmih dneh po njenem prejemu (prim 101. člen ZVPot-1). Gre torej za rok namenjen odgovoru na potrošnikovo zahtevo iz prvega odstavka 100. člena ZVPot-1 in ne za rok, ki bi urejal odgovor na kakšen drug dopis potrošnika podjetju.
(Ne)prejem odgovora na reklamacijo računa ni bistvenega pomena za odločitev.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00083614
OZ člen 239, 240.
pogodbena odškodninska odgovornost - odškodninska odgovornost projektanta - vzročna zveza - pretrgana vzročna zveza
Ena izmed predpostavk za nastanek odškodninske odgovornosti je torej obstoj vzročne zveze med projektantovim neskrbnim ravnanjem in nastalo škodo. Tožnica (oškodovanka) mora poleg škodnega dejanja (toženkina zamuda z oddajo PGD ter PZI) in nastale škode, dokazati tudi dejstvo, da ta škoda izvira iz protipravnega (nedopustnega) ravnanja toženke stranke - projektanta.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00083252
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 1, 1/2, 3, 3/1, 4, 4/1, 6, 6/1, 7, 7/1. OZ člen 87, 190, 192, 193, 198, 336, 365, 371, 372. ZVPot člen 23, 24, 24/1, 24/1-4. ZPotK člen 6, 6/1, 7, 7/1, 21, 21/3. ZPP člen 319, 319/3, 324, 324/3.
varstvo potrošnikov - posojilo v tuji valuti - dolgoročni kredit v CHF - valutno tveganje - ničnost pogodbe - nepošten pogodbeni pogoj - načelo vestnosti in poštenja - pojasnilna dolžnost banke - dokazna ocena - pravo EU - konverzija - dajatveni (povračilni) zahtevek - zastaranje povračilnih zahtevkov na podlagi nične pogodbe - obrestni zahtevek - tek obresti - nepoštenost stranke - delna razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje - izrek sodbe pri pobotnem ugovoru - procesni pobotni ugovor
Niso izpolnjena merila SEU za izključitev uporabe Direktive po drugem odstavku 1. člena, v delu, v katerem pogodbeni pogoj kreditne pogodbe z valutno klavzulo ne temelji na izrecni zakonski vsebini iz prvega odstavka 7. člena ZPotK, temveč se nanaša na presojo pravilno opravljene pojasnilne dolžnosti po drugem odstavku 7. člena ZPotK v zvezi s prvim odstavkom 6. člena ZPotK.
Določbi 371. in 372. člena OZ pomenita le način določitve predmeta denarne obveznosti. Ne določata (sami po sebi) pravic in obveznosti strank iz posamezne pogodbe. Po sodni praksi SEU pa nacionalnemu sodišču to ne preprečuje, da bi presojalo (ne)dovoljenost pogodbenega pogoja.
Možnost konverzije v ničemer ne odpravlja ugotovljene pomanjkljivo opravljene pojasnilne dolžnosti in s tem posledične ničnosti. Tožena stranka v pritožbi sploh ne zatrjuje, da dogovorjena možnost konverzije odpravlja prav vse že nastale negativne posledice valutnih nihanj. Ker tožnika nista bila opozorjena na drastično spremembo tečaja in skupne cene kredita, tudi zgolj opozorilo na možnost konverzije ni moglo vzpostaviti zavedanja tožnikov o znatnih posledicah v primeru velike depreciacije domače valute.
SEU je že presodilo, da člen 6(1) in člen 7(1) Direktive 93/13 ne nasprotujeta nacionalni ureditvi, ki ob tem, da določa, da tožba za ugotovitev ničnosti nepoštenega pogoja iz pogodbe, sklenjene med prodajalcem ali ponudnikom in potrošnikom, ne zastara, določa zastaralni rok za tožbo za uveljavljanje restitucijskih učinkov te ugotovitve, če sta spoštovani načeli enakovrednosti in učinkovitosti (tč. 58).
Tudi kondikcijski zahtevek zaradi ničnosti pogodbe po 87. členu OZ je treba interpretirati v skladu z obogatitveno idejo (načelom). Prikrajšanec ima primarno na voljo naturalno restitucijo, če to ni mogoče, pa mu mora pridobitelj dati ustrezno nadomestilo po cenah na dan izdaje sodne odločbe. Ko je predmet izpolnitve denar (nakazilo kredita tožnikoma), mora prejemnik vrniti isto količino denarja.
Ko pa gre za vprašanje plačila obogatitvenih obresti, je treba uporabiti določbe OZ o neupravičeni pridobitvi (zlasti 193. in 198. člen OZ). Določbo 193. člena OZ je teorija tudi ob neupoštevanju evropskega potrošniškega prava že do sedaj razlagala tako, da je dobrovernemu pridobitelju denarnega zneska mogoče naložiti plačilo obogatitvenih obresti samo v višini dejansko doseženih obresti. Po določbi o plodovih 193. člena OZ namreč dobroverni prejemnik jamči le za vrednost dejansko doseženih plodov, ne pa tudi za tiste, ki jih je opustil obrati (smiselno velja za obresti).
Pri prenehanju dvostranskih pogodb kondikcijski zahtevki, ki stopijo na mesto izpolnitvenih, ohranijo vzajemno naravo, kar pomeni, da je vsaka od strank zavezana vrniti tisto, kar je prejela, po načelu do ut des. Tožeča stranka je pri postavitvi svojega zahtevka upoštevala, da je od tožene stranke prejela kredit v znesku 293.895,00 EUR in je tožbo vložila le glede presežka, ki je ob koncu sojenja na prvi stopnji znašal 121.216,56 EUR. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je toženi stranki priznalo tudi nadomestilo za čas, ko je tožeča stranka uporabljala kapital tožene stranke. Toženka svoje povračilne obveznosti torej ne more dodatno zmanjšati z ugovorom, da je njen povračilni zahtevek višji kot ga je upoštevala tožeča stranka pri postavitvi zahtevka.
Nepoštenost po 193. členu OZ temelji na subjektivnem merilu, saj je pomemben odnos pridobitelja do dejstev, ki vzpostavljajo ničnost pogodbe. Teorija kot slabovernega označuje tistega prejemnika, ki se zaveda dejstev, iz katerih izhaja odsotnost pravne podlage, in pravne posledice, da prejetega ne sme obdržati, oziroma slednja tako "bije v oči", da poštenemu prejemniku ne bi mogla ostati neznana. Povedano drugače, za slabovernost je potrebno dokazati prejemnikovo (pozitivno) zavest o dejstvih, iz katerih izvira neupravičena obogatitev, in pravni posledici, ki iz takih dejstev izhaja (da je tako korist potrebno vrniti), ali pa pozitivno zavest o dejstvih in hudo malomarnost do nezavedanja pravne posledice.
GRADBENIŠTVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00083446
OZ člen 102, 102/1, 102/3, 110, 633, 633/2. ZGO-1 člen 66. Pravilnik o merilih za odmero komunalnega prispevka (2007) člen 3, 3/2.
projektantska pogodba - podjemna pogodba - pravica do plačila - ugovor ogroženosti - če postane izpolnitev ene stranke negotova - pogodbeno dogovorjene lastnosti - nepravilna izpolnitev - neizpolnitev neznatnega dela obveznosti - pridobitev gradbenega dovoljenja - zahtevana dokumentacija - komunalni prispevek
Za izdajo odločbe o odmeri komunalnega prispevka občini ni bilo treba predložiti popolne PGD, temveč zgolj del, potreben za odmero komunalnega prispevka. Kot je navedla sama tožnica, je bila zahtevana priloga k vlogi za izračun komunalnega prispevka projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja - vodilna mapa in arhitektura.
Tožnica je toženca sicer pozvala na prevzem PGD, vendar pa nepopolne in nepravilne izpolnitve naročnik ni bil dolžan prevzeti, kasneje pa je izročitev dokumentacije tožencu neupravičeno pogojevala z njegovim predhodnim plačilom. Ugovor ogroženosti ne daje stranki, ki mora izpolniti prva, upravičenja, da od nasprotne stranke zahteva izpolnitev njene obveznosti kot prve, saj gre zgolj za obrambno sredstvo ogrožene stranke.
Le razlaga, ki ponoven tek zastaralnega roka veže na pravnomočnost sklepa o končanju postopka, je tudi ustavno skladna in izpolnjuje zahteve pravice do sodnega varstva iz 23. člena ter pravice do pravnega sredstva iz 25. člena URS. Namen instituta pretrganja zastaranja je preprečiti, da bi upnikova terjatev, ki je bila uveljavljena pred sodiščem, zastarala zaradi dejavnikov, na katere upnik ne more vplivati, kot so procesna pravila, povezana s sodnimi postopki. To utemeljitev je treba razširiti tudi na obdobje med izdajo odločbe in njeno pravnomočnostjo, vključno s časom, potrebnim za vložitev in obravnavo pravnih sredstev. V nasprotnem primeru bi bil upnik lahko prikrajšan za varstvo svojih pravic pred sodiščem zaradi okoliščin, ki niso nujno v njegovi sferi, in bi bilo ogroženo učinkovito uveljavljanje pravice do pravnega sredstva v sodnem postopku.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - USTAVNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00082612
OZ člen 5, 88, 88/1. ZVPot člen 23, 24. ZPotK-2 člen 52. URS člen 33. ZPP člen 163, 163/4. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 1, 1/2, 3, 3/1, 4, 4/1. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah preambula 16. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6, 7.
varstvo potrošnikov - varstvo potrošnikov po evropskem pravu - Direktiva Sveta 93/13/EGS - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - ničnost kreditne pogodbe - tožba za ugotovitev ničnosti pogodbe - protipravno ravnanje banke - načelo vestnosti in poštenja - sklenitvena pogodbena faza - bistvena sestavina pogodbe - pojasnilna dolžnost banke - dolžna profesionalna skrbnost - dolžnost razkritja informacij - neizpolnjena pojasnilna dolžnost - tuja valuta denarne obveznosti - posojilo v tuji valuti - dolgoročni kredit v CHF - sprememba valute - sprememba vrednosti tečaja tuje valute - spremembe valutnih tečajev - menjalni tečaj - kreditno tveganje - jasnost pogodbenih določil - nepošten pogodbeni pogoj - opredelitev nepoštenih pogodbenih pogojev - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - merilo povprečnega potrošnika - dokazna ocena izpovedi prič - sodna praksa SEU - avtonomna razlaga pravne norme - izrek stroškovne odločitve - začetek teka roka - določitev roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti
Ni pomembno, ali je banka mogla napovedati znatno spremembo tečaja, niti da ni bilo gotovo, ali se bo tečajno tveganje realiziralo v škodo ali v korist tožnikov; odločilno je, da je glede na pretekle izkušnje (potek gospodarskih kriz in finančnih zlomov) morala pričakovati, da v odplačilni dobi kredita lahko pride do velikih pretresov na valutnem trgu in s tem do tečajnih sprememb.
Ob sklepanju pogodbe je poleg ZPotK veljal tudi ZVPot, ki pri opredelitvi nepoštenosti pogodbenega pogoja izhaja iz utemeljenih pričakovanj potrošnika glede izpolnitve pogodbe oziroma uveljavljanja svojih pogodbenih interesov. Potrošnik jih lahko oblikuje, če ponudnik kot informacijsko in pogajalsko močnejša stranka ravna v skladu z vestnostjo in poštenjem. Poskrbeti mora torej za prenos tistih informacij, ki bodo (povprečnemu) potrošniku omogočili enakovreden pogajalski položaj. Da zahteva po lojalnem in pravičnem sodelovanju ponudnika vključuje upoštevanje potrošnikovih interesov, izhaja tudi iz 16. uvodne izjave Direktive 13/93. Dolžnost informiranja potrošnika tako ni določena za nazaj, ampak je veljala že ob sklenitvi pogodbe.
Ker je za presojo odločilen kriterij povprečnega potrošnika, obseg dolžnega pojasnila ni odvisen od stopnje kreditojemalčeve izobrazbe.
Sodba sodišča prve stopnje je, kolikor se nanaša na presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka tožeče stranke po višini, brez razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju, zaradi česar je višje sodišče v tem delu ni moglo vsebinsko preizkusiti.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00082518
ZPP člen 285.
pogodba o poslovnem sodelovanju - denarni vložek - izpolnitev dogovora - dokazno breme - materialno procesno vodstvo
Tožnik pravilno navaja, da je bilo dokazno breme o namenski porabi denarja na tožencu. Materialno dokazno breme za tožbene trditve je bilo na tožniku, na tožencu pa procesno dokazno breme, da dokaže izpolnitev dogovora. V sodni praksi je jasno zavzeto stališče, da ko tožnik zatrjuje negativno dejstvo, toženec pa istočasno izpolnitev svoje obveznosti, je dokazno breme na tožencu.
Ni naloga sodišča, da stranko seznani z vsemi možnimi relevantnimi dokaznimi predlogi. Takšno postopanje sodišča bi bilo pretirano v korist ene stranke in pristransko.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00082282
OZ člen 417, 417/1, 424, 424/1, 424/2. ZPP člen 337, 337/1, 339, 339/2, 339/2-14, 339/2-15.
odstop terjatve s pogodbo (cesija) - odgovornost odstopnika terjatve - odgovornost za izterljivost odstopljene terjatve - solidarno poroštvo - razlaga pogodbe - kogentna zakonska določba - ničnost pogodbenega določila
Odstopnik terjatve odgovarja le za njeno izterljivost (424. člen OZ), za katero se morata stranki vselej posebej dogovoriti. V skladu z drugim odstavkom 424. člena OZ se za večjo odgovornost, kot je odgovornost za izterljivost, ni mogoče dogovoriti. Navedena določba je kogentne narave in je stranki z dogovorom ne moreta obiti.
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je določba 2.3. Pogodbe, v kolikor bi jo šteli kot dogovor o solidarnem poroštvu toženke, nična, saj presega z zakonom določeno omejeno odgovornost odstopnika terjatve.
pogodbena kazen - solidarnost se ne domneva - neizpolnitev obveznosti - predpravdno izvedensko mnenje
Ker si tožnik ni pridržal pravice do pogodbene kazni, zaradi zamude te več ne more uveljavljati (251. člen OZ).
V skladu s 406. členom OZ se solidarnost na strani upnikov ne domneva, kar pomeni, da mora biti izrecno dogovorjena ali določena z zakonom.
Zmotno je sodišče prve stopnje zaključilo, da je tožnik predložil predpravdno mnenje izvedenca. V zadevi Rp 58/2022 Okrajnega sodišča v Mariboru, je namreč v postopku zavarovanja bil pritegnjen izvedenec za zavarovanje dokazov, ki se nanaša na ugotavljanje hrupa in vibracij, ki jih povzroča toplotna postaja, pri tem pa je na podlagi slednjega tožnik uveljavljal, da vgrajene obloge niso primerne in zadostne.
Pri tem torej ne gre za vprašanje izpolnitev z napako, ampak za vprašanje neizpolnitev, saj namen, zaradi katerega je tožnik sklenil sporazum s toženko, ni bil izpolnjen
JAVNA NAROČILA - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00082127
ZJN-2 člen 74. OZ člen 394, 619.
javno naročanje - oddaja javnega naročila po sklopih - gradbena pogodba - podjemna pogodba (pogodba o delu) - konzorcijska pogodba - solidarna odgovornost - odstop od pogodbe - neizpolnitev pogodbe - nasprotna tožba - zapadlost zahtevka
Ne glede na to, da je bilo javno naročilo razdeljeno in je vsak sklop ločena celota, ni sporno, da je v tej zadevi naročnica znotraj istega postopka javnega naročila z vsemi partnerji sklenila eno pogodbo, zato pritožnica ne more uspeti s trditvami, da je bila možnost na vsakem sklopu izbrati drugega ponudnika.
Bistvo neomejene solidarne odgovornosti je v ravno tem, da posamezni član skupine ponudnikov ne odgovarja naročniku zgolj in samo za lastna dejanja, ampak tudi za dejanja vseh ostalih članov skupine in iz teh dejanj izhajajoče posledice.
Pritožnica ne more uspeti s pritožbenimi trditvami, da del zahtevka tožnice predstavlja terjatev podizvajalca in ne tožničine terjatve, ki bi jo ta imela do toženke. Pogodba med tožnico in njenim podizvajalcem ne ustvarja obveznosti za toženko, saj velja le v razmerju med tožnico in podizvajalcem. Toženka na podlagi pogodbe med tožnico in podizvajalcem ne dolguje nasprotne izpolnitve, pač pa dolguje nasprotno izpolnitev tožnici na podlagi Pogodbe DARS.
Zapadlost je odložena do trenutka, ko se toženka lahko izreče o nastalih terjatvah do tožnice zaradi neizpolnitve pogodbe. Že sodišče prve stopnje je predhodno pravilno ugotovilo, da je te toženka ugotovila tekom postopka in v tej zvezi vložila nasprotno tožbo.
Ima pa pritožba prav, da sodišče ne bi smelo presojati, ali je upravna enota upravičeno izdala potrdilo (iz tretjega odstavka 22. člena ZKZ), da odobritev pravnega posla ni potrebna. Vrhovno sodišče RS je namreč že v načelnem pravnem mnenju iz leta 2012 zavzelo stališče, da je soglasje (odobritev) pristojne upravne enote dodaten pogoj k siceršnjim predpostavkam za veljaven nastanek zavezovalnega pravnega posla, ki pa ga sodišče ne more nadomestiti tako, da bi o tem odločalo kot o predhodnem vprašanju.
Pritožbeno sodišče meni, da če sodišče ne sme odločati kot o predhodnem vprašanju o tem, ali so izpolnjeni pogoji po ZKZ, da odobritev pravnega posla ni potrebna, je toliko manj upravičeno odločati o tem, ali je upravna enota utemeljeno izdala potrdilo, da odobritev pravnega posla ni potrebna.
Zato niti pri menjalni niti pri mešani menjalno-prodajni pogodbi predkupna pravica ne more obstajati.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00082064
ZPP člen 358, 358-2. OZ člen 9, 86, 95.
družbena lastnina - promet z nepremičninami - pravica uporabe - izvenknjižna pridobitev pravice uporabe - veljavnost pravnega posla - pomen zemljiške knjige v preteklosti - realizacija pogodbe
Dejstvo, da pogodba ni bila realizirana, na njeno veljavnost nima vpliva. Pogodba je neveljavna, kadar je nična ali izpodbojna. Dejstvo, da je pogodba odplačna, tožnica pa v zameno za priznanje pravice uporabe ni izpolnila svoje pogodbene obveznosti plačila dogovorjene vrednosti nepremičnine, nima učinka na dano priznanje pravice uporabe. Če ena izmed pogodbenih strank ni izpolnila obveznosti, ki so iz nje nastale, to ni razlog za njeno neveljavnost, pač pa ima za posledico nastanek izpolnitvenega zahtevka stranke, ki je svojo obveznost izpolnila.