ugotovitvena tožba - pravni interes - pravna korist za tožnika za vložitev ugotovitvene tožbe
Ni več pravnega interesa na ugotovitev neveljavnosti oporoke (zaradi napake volje), če je oporoka neveljavna glede na zakon o dedovanju kmetij in če je v zapuščinskem postopku tožnik proglašen za edinega dediča.
revizija - dovoljenost revizije - vrednost spornega predmeta
Revizije ni v premoženjskopravnih sporih, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, če vrednost spornega predmeta izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne presega zneska, ki ga določa 2. odst. 382. čl. ZPP. V obravnavanem primeru znaša vrednost iz 2. odst. 382. čl. ZPP80.000 SIT (9. čl. zakona o valorizaciji denarnih kazni za kazniva dejanja in gospodarske prestopke ter drugih denarnih zneskov, Ur. l. RS, št. 55/92). V dne 10.9.1993 postavljenem tožbenem zahtevku, o katerem sta odločali sodišči prve in druge stopnje, uveljavljeno plačilo zneska 50.108 SIT tega zneska ne presega. Zato revizija tožene stranke ni dovoljena.
Zoper sklep o prekinitvi postopka za podaljšanje lokacijskega dovoljenja ima pravico pritožbe tudi prizadeta stranka - denacionalizacijski upravičenec, na predlog katerega je bila v denacionalizacijskem postopku izdana začasna odredba o prepovedi razpolaganja s parcelo, ki je predmet lokacijskega dovoljenja.
V postopku podaljšanja veljavnosti izdane lokacijske odločbe mora organ ponovno ugotoviti, ali še obstajajo pravno pomembna dejstva, med katera vsekakor spada tudi zakonski pogoj, da je investitor upravičen razpolagati z zemljiščem.
Tožnikova tožba je bila zavržena, ker sta sodišči ugotovili, da je tako pomanjkljiva, da o njej ni mogoče odločati. Sodišče prve stopnje je v skladu z določbo 109.čl. ZPP večkrat poskušalo doseči, da bi tožnik tožbo dopolnil. V ta namen ga je vabilo na naroke, katerih se ni udeležil, tožbo pa mu je tudi s sklepom dvakrat poslalo v dopolnitev.
Revident uveljavlja v prvi vrsti pomanjkanje procesnih predpostavk za vodenje postopka v smislu določb 1. odstavka 109. člena ZPP. Po tem določilu je vloga formalno pomanjkljiva, če je nerazumljiva in ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala. Takega značaja pa ni v reviziji zatrjevana pomanjkljivost vloge tožnikov, ki naj bi se kazala v tem, da v odpovednem in izpraznitvenem nalogu nista zajela vseh v najem oddanih prostorov, ker da sta navedla le prostore iz najemne pogodbe z dne 11.4.1988 in ne tudi prostorov, ki so bili predmet aneksa k najemni pogodbi. Navedena pomanjkljivost, če bi res obstajala, bi bila kvečjemu vsebinska, ki pa bi bila materialnopravnega pomena. Revizijsko sodišče tako ugotavlja, da v tem primeru ni podana v reviziji uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Glede na ugotovitve v postopkih na prvi in drugi stopnji, da je bilo predmet najemne pogodbe z dne 11.4.1988 večje število prostorov, ki so omogočali poslovanje gostišča in da sta tožnika z aneksom z dne 28.9.1990 oddala tožencu še nekaj prostorov, ne more biti zmoten zaključek o tem, da predstavljajo v najem oddani prostori poslovne prostore kot jih definira 2. odstavek 2. člena zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih. Iz smiselno enakih razlogov ne more biti sporen niti obseg toženčevih obveznosti do tožnikov.
Po določilu 1. odstavka 400. člena ZPP lahko stranke vložijo revizijo tudi zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan. Pravnomočno pa je postopek med drugim končan, če so zoper sprejeto odločbo izčrpana vsa redna pravna sredstva. Kadar pa je odločitev sodišča prve stopnje na podlagi strankine pritožbe razveljavljena v pritožbenem postopku in je zadeva vrnjena sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, imamo stanje, ko bo potrebno o zadevi ponovno odločiti na prvi stopnji. Glede na obstoječe stanje zadeve, ko torej ne obstaja niti še pravnomočna odločba sodišča druge stopnje, ni podana temeljna predpostavka za dopustnost revizijskega postopka, ki jo predstavlja pravnomočno končan obnovitveni postopek. Tožničina revizija zoper razveljavitveni sklep sodišča druge stopnje zato ni dovoljena ter jo je moralo revizijsko sodišče v skladu z določili členov 392. in v zvezi s 4. odstavkom 400. člena ZPP zavreči.
pridobitev - državljan druge republike - nevarnost za javni red
Pravnomočna sodba za kazniva dejanja, storjena pred izdajo odločbe o slovenskem državljanstvu (pravnomočna sodba za kazniva dejanja je bila po izdaji in vročitvi te odločbe), ne more biti razlog za razveljavitev prve odločbe o sprejemu v slovensko državljanstvo v obnovi upravnega postopka, saj na ta način upravni organ ne more sanirati svojega ravnanja (z izdajo prve odločbe), sklicujoč se le na kasnejšo pravnomočno sodbo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STVARNO PRAVO
VS02291
ZPP (1977) člen 260.ZOR člen 595. ZTLR člen 37.
izvid in mnenje izvedenca - zakup - prenehanje zakupa - pretek določenega časa - varstvo lastninske pravice - rei vindicatio
Če izvedenec sodišču posreduje le podatek iz zemljiškega katastra glede na stanje v naravi, v tem delu tega poročila ni mogoče opredeliti po določilu 260. člena ZPP.
Ker je z izpodbijano odločbo bila odločba organa prve stopnje odpravljena in vrnjena zadeva v ponovni postopek in odločanje, o tožnikovi obveznosti plačila nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča sploh še ni odločeno. Zato tožnik z izpodbijano odločbo ni prizadet v kakšni pravici ali pravni koristi.
Pravico do revizije si mora stranka, ki vlaga tožbo, zagotoviti sama z ustrezno ocenitvijo vrednosti spornega predmeta že v tožbi (2. odstavek 186. člena ZPP in 2. odstavek 40. člena ZPP).
Če je stranka v pritožbenem postopku predložila carinskemu organu izvirno carinsko listino tujega carinskega organa kot dokaz za uvoz določenega blaga v drugo državo (čez Slovenijo je šlo to blago v tranzitu), pa jo ta organ ni presodil oz. se ni o njej izjasnil, je podana bistvena kršitev določb ZUP o dokazovanju.
Revizijsko sodišče nima pomislekov proti stališču sodišč prve in druge stopnje, da je šlo med strankama za nično pogodbo po 141. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Zato mora toženec po 1. odstavku 104. člena ZOR vrniti tožniku znesek, ki ga je prejel, s pripadajočimi zamudnimi obrestmi, vse v tolarski protivrednosti.
Po določbi 66. člena zakona o dohodnini, veljavnem na dan 1.1.1993, za to leto se je davek odmeril, se investicijski stroški, kar stroški obnove so, niso šteli med stroške vzdrževanja in upravljanja, ki so sicer po navedeni določbi poleg enoletne amortizacije in stroškov obratovanja odbitna postavka pri ugotavljanju osnove za davek od dohodkov, ki jih lastnik doseže med drugim z oddajanjem poslovnih prostorov v najem.
ZOR člen 169, 169/2, 167, 200. ZPP (1977) člen 201.
povzročitev škode - odgovornost za drugega - odgovornost za mladoletnika - odgovornost iz pravičnosti - denarna odškodnina - pretrpljene telesne bolečine - duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti - poškodba očesa - sosporniki - enotno sosporništvo
Za odgovornost staršev, da na podlagi pravičnosti povrnejo škodo, ki jo je povzročil njihov mladoletni otrok, sposoben za razsojanje, je poleg drugih okoliščin, ki kažejo na pravičnost takega oškodovančevega zahtevka, vedno odločilno tudi premoženjsko stanje staršev in oškodovanca. Iz ugotovitev nižjih sodišč pa izhaja, da starša petega toženca razen stanovanja, v katerem družina živi, drugega premoženja nimata, pokojnina, ki jo prejema oče petega toženca je nizka, enako pa velja tudi za dohodke matere petega toženca, poleg tega pa morata starša petega toženca preživljati še dve sestri petega toženca, ki se še redno šolata. Na drugi strani pa živi oškodovanec po ugotovitvah nižjih sodišč vendarle v ugodnejših razmerah, saj sta njegova starša lastnika 6 ha velike kmetije, na kateri bo tožnik tudi v bodoče živel in delal.
Revizijsko sodišče nima pomislekov proti stališču sodišča druge stopnje, da je tožnik zahteval objavo popravka z dne 27.3.1995 po preteku roka iz 2.odst. 9.čl. Zakona o javnih glasilih (Ur.l. RS, št. 18/94) in da zato tožena stranka po 7. alinei 13.čl. popravka ni bila dolžna objaviti. Ni mogoče pritrditi tožniku, da je začel teči rok za zahtevo za objavo popravka šele po prejemu kasete, saj določba 11.čl. cit. zakona na tek roka po 2.odst. 9.čl. ne vpliva.
dolžnost preživljanja - zvišanje preživnine za otroka
Sodišči prve in druge stopnje sta tudi po oceni revizijskega sodišča pravilno zaključili, da so se razmere v spornem času glede na okoliščine, na podlagi katerih je bila preživnina januarja 1994 določena, bistveno spremenile in da je zato podana podlaga za zvišanje preživnine po določilu 5. odstavka 132. člena ZZZDR. Take ugotovitve pa so ob pravilni uporabi navedenega določila utemeljevale odločitev, ki upošteva tudi časovne razsežnosti nastanka spremenjenih pravno relevantnih okoliščin. Spremenjene okoliščine je glede na navedeno mogoče upoštevati šele od njihovega nastanka dalje in ne preje. Zato je sodišče druge stopnje delno zmotno uporabilo materialno pravo, ko je na pritožbo tožečih strank zvišalo preživninsko obveznost toženca v vsej višini za ves čas od 15.9.1994 dalje, čeprav sta tožnika začela obiskovati šolo šele 1.9.1995, ko so se njune potrebe zaradi tega res bistveno povečale. Pred tem pa so nastale spremembe predvsem na strani matere tožnikov, ker je zaradi rojstva tretjega otroka morala skrbeti tudi zanj in so se zato njene zmožnosti za oskrbo tožnikov zmanjšale. Ob takem stanju je pravilna uporaba materialna prava terjala dve postopni zvišanji toženčeve preživninske obveznosti do otrok.
revizija - dovoljenost revizije - vrednost spornega predmeta
Za presojo dovoljenosti obravnavane revizije je treba upoštevati mejno vrednost spornega predmeta v znesku 8.000,00 SIT. Sicer pa je s poznejšo novelo ZPP mejna vrednost spornega predmeta za dovoljenost revizije v premoženjskopravnih sporih itak bila le še zvišana. Ker navedene vrednosti vrednost spornega predmeta, navedena v tožbi, ne presega (kar je bil po tedaj veljavnih določbah ZPP pogoj za dovoljenost revizije v premoženjskopravnih sporih), je bilo treba revizijo tožene stranke na podlagi določbe 392. člena ZPP kot nedovoljeno zavreči.
razmerja staršev do otrok po razvezi zakonske zveze - višina prispevka za preživljanje otrok
V reviziji poudarjena okolnost, da toženec v veliki meri sam neposredno skrbi za otroka, na drugačno preživninsko odločbo ne more vplivati. Višino prispevka za preživljanje otrok določi sodišče v sorazmerju z možnostmi vsakega izmed staršev in otrokovimi potrebami kot to določa 79. člen ZZZDR. Kako se bodo preživninski prispevki drugega od staršev uporabljali, mora biti prepuščeno roditelju, ki skrbi za celotno oskrbo otrok. Toženec zato ne more sam izbirati način izpolnjevanja svoje preživninske obveznosti med drugim tako, da delno sam skrbi za določeno oskrbo kot to navaja v reviziji.
razmerja staršev do otrok po razvezi zakonske zveze - preživnina za otroka
Sodišče določi višino prispevka za preživljanje otrok v sorazmerju z možnostmi vsakega izmed staršev in otrokovimi potrebami (79.čl. zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, Ur. l. SRS, št. 14/89 - ZZZDR). Kakšne so možnosti vsakega izmed staršev, lahko ugotovi sodišče z izvedbo najrazličnejših dokazov in ne le s poizvedbami pri pristojni upravi za družbene prihodke, kot to zmotno meni revizija. V obravnavani zadevi je sodišče na podlagi ocene toženčeve izpovedbe ugotovilo, da z opravljanjem obrtne dejavnosti zasluži mesečno 40.000 SIT, "s svojo iznajdljivostjo" kot je sam izpovedal, pa pridobi še dodatna sredstva, tako da mu plačevanje mesečnega obroka za kupljeni avtomobil v višini 900 DEM, ne predstavlja posebnega problema. Zaključki sodišča, da toženec zasluži mesečno vsekakor več kot pa le 40.000 SIT, so tako povsem korektni in v skladu z izpovedbo toženca samega.
Če je bil akt o podržavljenju premoženja, ki temelji na enem izmed predpisov, navedenih v 3. členu ZDen, kasneje razveljavljen (145. člen ZIKS), ima vlagatelj zahteve pravico izbrati, ali bo svoje pravice uveljavljal pred upravnim organom ali pred sodiščem.