V 1. odstavku 21. člena zakona o izvršilnem postopku, - v nadaljevanju ZIP, je določeno, da se izvršba za uveljavitev denarne terjatve pravne osebe dovoljuje tudi na podlagi verodostojne listine. Iz jasne zakonske določbe tako izhaja, da je mogoče dovoliti izvršbo na podlagi verodostojne listine le za uveljavljanje denarnih terjatev pravnih oseb. Ker upnik A. M. ni oseba iz 1. odstavka 21. člena ZIP, sodišče prve stopnje njegovemu predlogu, da se zaradi izterjave njegove denarne terjatve dovoli izvršba na podlagi verodostojne listine, ne bi smelo ugoditi.
zahteva za varstvo zakonitosti - pogodba o prometu nepremičnine - rok za vložitev
Po določbi 401.a čl. ZPP je mogoče v roku iz tega člena vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti le zoper pravnomočno sodno odločbo izdano v sporu, ki se nanaša na pogodbo o prometu nepremičnine in le iz razlogov, ker ta pogodba po svoji vsebini ali namenu nasprotuje z ustavo določenim načelom družbene ureditve, prisilnim predpisom ali morali socialistične samoupravne družbe. Obravnavana zahteva za varstvo zakonitosti pa ne izpodbija v letu 1965 sklenjenega pravnega posla (pogodbe) na podlagi katerega naj bi tožnika pridobila posest na sporni nepremičnini, ampak izpodbija procesno dejanje tožene stranke - pripoznavo tožbenega zahtevka - ki je enostranska, brezpogojna izjava nasproti sodišču, da je zahtevek tožnika utemeljen.
Sklicevanje zahteve za varstvo zakonitosti na določbo 401.a čl. ZPP pa bi bilo po mnenju vrhovnega sodišča vprašljivo tudi v primeru, če bi zahteva za varstvo zakonitosti namesto pripoznave tožbenega zahtevka izpodbijala pogodbo o prometu nepremičnine iz razlogov,ki so navedeni v 401.a čl. ZPP.
Določba 401.a člena ZPP, ki omogoča javnemu (sedaj državnemu) tožilcu, da razen v rokih, ki jih ima na razpolago na podlagi 401. člena ZPP, zahteva preizkus že pravnomočnih sodnih odločb še v nerazumno dolgem roku iz 401.a člena ZPP, ni v skladu s pravnim redom Republike Slovenije, saj javnega (sedaj državnega) tožilca neutemeljeno postavlja v priviligiran procesni položaj, obenem pa kar za dve leti od pravnomočnosti sodne odločbe povečuje pravno negotovost pravdnih strank, ki še dve leti po pravnomočnosti sodbe ne vedo, ali bo zahteva za varstvo zakonitosti vložena in če bo, kaj jim bo prinesla. Po 4. členu Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (ur. l. RS, št. 1/91) pa se v Republiki Slovenije do izdaje ustreznih predpisov lahko smiselno uporabljajo le tisti zvezni predpisi, ki ne nasprotujejo pravnemu redu Republike Slovenije.
Na podlagi ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, da so tožničine zmerne bolečine trajale od junija 1990 do 23.10.1990, ko je bila po operaciji odpuščena iz bolnišnice, je bila pri določanju višine odškodnine v okviru tožničinega zahtevka pravilno uporabljena določba 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih.
ZPP (1977) člen 217, 217/1, 217/3, 217/4, 218, 218/1.
mirovanje - pritožba proti sklepu o mirovanju - predlog za nadaljevanje postopka
Pritožba proti sklepu o mirovanju postopka (četrti odstavek 217. člena ZPP) ne zadrži njegove izvršitve (prvi odstavek 218. člena ZPP) in če postopek miruje, ne prenehajo teči z zakonom določeni roki (prvi odstavek 217. člena ZPP) in tako tudi ne rok 4 mesecev, znotraj katerega mora stranka predlagati nadaljevanje postopka (tretji odstavek 217. člena ZPP), če pač želi, da pravda teče naprej.
Zakon o državljanstvu FLRJ člen 35, 35/2.ZDen člen 9, 9/2, 63, 63/3.
ugotovitev državljanstva
Pri ugotavljanju jugoslovanskega državljanstva v zvezi s postopkom denacionalizacije se obstoj tretjega pogoja kot razloga, da določena oseba ni bila vpisana v evidenco državljanov na podlagi 2. odstavka 35. člena zakona o državljanstvu FLRJ, ne ugotavlja.
IZVRŠILNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VS02349
ZIP člen 16, 187, 187/1.ZOR člen 294, 294/1. ZPP (1977) člen 321.
sodna poravnava - sodni penali - izvršilni naslov
Pojem pravnomočne odločbe, na podlagi katere se lahko vloži zahteva za določitev sodnih penalov, je potrebno razumeti v najširšem smislu (sodba, sklep, sodna poravnava itd.). Zajema tedaj vse odločbe, ki so izvršilni naslov, na podlagi določila 16. člena ZIP. Pred sodiščem sklenjena poravnava ni le sporazum med strankama, kot zmotno zatrjuje drugostopno sodišče, ampak pomeni tudi konec postopka, ki je bil v teku (konec litispendence in procesnopravnega razmerja), ima moč pravnomočne sodbe, predstavlja pa tudi izvršilni naslov (16. člen ZIP). S sodno poravnavo zaključen spor med pravdnima strankama predstavlja pravnomočno razsojeno stvar. Če se med istima strankama o istem zahtevku začne nova pravda, ima tožena stranka na razpolago ugovor pravnomočno razsojene stvari (exceptio rei iudicatae), na to, ali je bilo o zahtevku že pravnomočno odločeno, mora paziti sodišče po uradni dolžnosti, morebitno novo sojenje o zahtevku, o katerem je bilo že pravnomočno odločeno, pa predstavlja tudi absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 11. točke 2. odstavka 354.člena ZPP. Iz vseh navedenih razlogov zato pred sodiščem sklenjena poravnava ne predstavlja le sporazuma med strankama, ampak predstavlja pravnomočno odločbo, ki jo ima v mislih 1. odstavek 294. člena ZOR in ki je lahko podlaga za vložitev upnikove zahteve za določitev sodnih penalov.
revizija - izpodbijanje dejanske podlage v reviziji - listine - če stranka noče predložiti listine sodišču
Ne drži revizijska procesna trditev, češ da nižji sodišči nista obrazložili v smislu petega odstavka 233. člena ZPP dejstva, da tožnica nima več dokumentacije o donosnosti L. mlina. Že prvo sodišče je pojasnilo (na 19. strani sodbe), zakaj tej okoliščini ni pripisalo kakšnega pomena. Če pa naj se razume, da revizija uveljavlja procesno kršitev prav tega procesnega predpisa, velja opozoriti revidentke, da takšne relativne kršitve niso uveljavljale v pritožbi in je zato ne morejo uspešno zdaj v reviziji (argument iz 2. točke prvega odstavka 385. člena ZPP).
revizija - dovoljenost revizije v nepravdnem postopku - zahteva za varstvo zakonitosti - rok za vložitev
Postopek v zapuščinskih zadevah je vrsta nepravdnega postopka. Zato revizija proti sklepu o dedovanju glede na določbo 34. člena ZNP in ker v zakonu o dedovanju, ni posebej predvidena, ni dovoljena. Zato jo je revizijsko sodišče zavrglo (392. člen ZPP v zvezi s 400. členom ZPP in 37. členom ZNP).
V obravnavanem primeru je bila revizija, za katero se je sicer izkazalo, da je nedovoljena, vročena javnemu tožilcu 27.5.1994 in tako bi lahko ta v 30 dneh po tem datumu vložil zahtevo za varstvo zakonitosti (tretji odstavek 401. člena ZPP), torej do 27.6.1994, vložil pa jo je 11.7.1994, kar pomeni, da je prepozna.
odgovornost pri nesreči, ki jo povzročijo premikajoča se motorna vozila - pravila o krivdni odgovornosti
Tudi po presoji revizijskega sodišča je za oceno reakcije stranskega intervenienta na nevarno prometno situacijo - torej za oceno njegove spremembe (dotlej nedvomno povsem pravilne) vožnje, s katero se je hotel izogniti trčenju s tožnikovim vozilom - odločilna ocena, da je bila to reakcija, kakršno bi bilo treba pričakovati od povprečno izkušenega in povprečno skrbnega voznika motornega vozila v takšni prometni situaciji.
temeljne določbe - odločanje v mejah postavljenega tožbenega zahtevka - tožba na izpraznitev stanovanja - vojaško stanovanje
Tožeča stranka zmotno trdi, da bi toženec moral postaviti nasprotni tožbeni zahtevek zato, da bi lahko dosegel vrnitev v prejšnje stanje. Zmotno pa je tudi stališče sodišč, da bi morala tožeča stranka zahtevek tako prilagoditi, da bi bila vrnitev v prejšnje stanje mogoča. Revizijsko sodišče ugotavlja, da bi sodišče v takšnem primeru moralo v okviru postavljenega tožbenega zahtevka odločiti tudi o tem, ali je vrnitev v prejšnje stanje upravičena ali ne. S tem sodišče ne bi odločalo preko meja postavljenega tožbenega zahtevka (2. člen ZPP), saj bi na ta način zahtevano brezpogojno izselitev omejilo z dolžnostjo tožeče stranke, da pred izselitvijo omogoči tožencu preselitev v prejšnje stanovanje oziroma, če bi ugotovilo, da to ni možno, z dolžnostjo, da zagotovi tožencu drugo (prejšnjemu stanovanju) enakovredno stanovanje. Če pa gre za odločanje v mejah tožbenega zahtevka, zadošča že ugovor tožene stranke, in nasprotni tožbeni zahtevek ni potreben.
revizija - dovoljenost revizije - vrednost spornega predmeta - prekluzija
Zadnja možnost, ko lahko tožnik še na glavni obravnavi navede vrednost spornega predmeta in si zagotovi revizijo, je trenutek, preden se začne obravnavanje glavne stvari, ker je sicer prekludiran v tej svoji pravici (argument iz tretjega odstavka 40. člena ZPP).
revizija - dovoljenost revizije v nepravdnem postopku - sklep o stvarni pristojnosti
Sklep o pristojnosti je bil izdan v postopku, za katerega se uporabljajo določbe ZNP o določitvi odškodnine (100. do 104. člen). Po 103. členu ZNP je revizija dovoljena samo zoper odločbo sodišča druge stopnje o odškodnini (v tem postopku vrnitvi premoženja) in sicer pod pogoji, ki veljajo za premoženjske spore po ZPP. Obravnavani sklep ni odločba o glavni stvari. Sklep, s katerim sodišče odloči, da je stvarno pristojno za odločanje o zahtevku, ni sklep, s katerim se postopek pravnomočno konča. Litispendenca s takšnim sklepom ne preneha. Sodišče odloči le o tem, da je podana ena temeljnih procesnih predpostavk za meritorno odločanje (16. člen ZPP v zvezi s 37. členom ZNP). Zato zoper takšen sklep revizija tudi v nepravdnem postopku ni dovoljena.
Zakon o kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in državo (ZKLD) člen 2, 3, 3/1-8, 9. Zakon o zatiranju nedovoljene trgovine, nedovoljene špekulacije in gospodarske sabotaže (ZTŠS).
kazniva dejanja zoper ljudstvo in državo - kršitev kazenskega zakona - obstoj kaznivega dejanja - opis kaznivega dejanja
Skrivanje obsojenca ter nameravani pobeg v tujino, kot tudi pomoč ostalih soobsojencev pri tem skrivanju ter njihovi inkriminirani pogovori, s katerimi so izražali svoje politično prepričanje in kritiko takratnih oblastnih, političnih in gospodarskih ukrepov, še ni pomenilo organiziranja društva iz 2. člena ZKLD oziroma članstva v tem društvu.
Ugotovljene spremenjene razmere na strani tožnika, ki zadevajo le njegove preživljalske zmožnosti, so utemeljevale pomembno znižanje njegovega preživninskega prispevka za sina. Čeprav se ta znižana preživnina kaže tožniku kot simbolična, vendar ohranja njegovo preživninsko obveznost do sina še naprej po temelju in kar omogoča ob pričakovanem zboljšanju tožnikovih premoženjskih razmer, ponovno odločanje o višini preživnine. Preživninska obveznost staršev do otrok po določilu 1. odstavka 123. člena ZZZDR sicer ni simbolična, vendar pa to ne izključuje možnosti, da je zaradi nastopa ustreznih dejanskih okoliščin toliko znižana, da ima za preživninskega upravičenca ali pa zavezanca zgolj simboličen pomen. To pa preživninski obveznosti zaradi njenega trajnega značaja ne jemlje materialnopravne utemeljenosti.
odpoved najemne pogodbe - tožba na izpraznitev stanovanja - nezakonita uporaba stanovanja - dolžnost izpolnitve obveznosti - izpolnitev dolžnika ali tretjega
Pravno odločilni za razsojo spora sta bili ugotovitvi nižjih sodišč, da se je toženka z izjavo z dne 19.2.1992 zavezala, da bo sporno stanovanje kot dotedanja imetnica stanovanjske pravice izpraznila do 31.3.1992 in da te obveznosti ni izpolnila. Taka ugotovitev je utemeljevala sprejeto odločitev sodišč prve in druge stopnje, ki je očitno oprta poleg na določili 17. in 296. člena zakona o obligacijskih razmerjih, tudi na določilo 58. člena stanovanjskega zakona (ki utemeljuje izpraznitveni zahtevek v primerih, ko kdo uporablja stanovanje brez naslova to je nezakonito). V času, ko se je toženka zavezala izprazniti sporno stanovanje, ni več veljal zakon o stanovanjskih razmerjih (ki je določal, da lahko imetnik stanovanjske pravice odpove stanovanjsko razmerje vselej), pač pa je veljal stanovanjski zakon (po katerem je lahko najemnik odpovedal najemno pogodbo prav tako vselej - 52. člen). Toženka se je zato lahko pravnoveljavno zavezala, da bo stanovanje izpraznila ter so revizijski pomisleki o tem neutemeljeni.
revizija - izpodbijanje dejanske podlage v reviziji
Toženec izpodbija dokazno oceno in s tem ugotovitve o dejanskih okoliščinah. To pa po izrečni določbi 3. odst. 385.čl. ZPP ni dovoljen revizijski razlog.
privatizacija stanovanj - upravičenec za odkup - ožji družinski član - garaža kot pritiklina stanovanja
Izjava o privolitvi, da stanovanje odkupi ožji družinski član, ne pomeni prenosa pravice, ampak pomeni le to, da imetnik stanovanjske pravice, ki ima prednostno pravico, svoje prednosti ne bo izkoristil. Zato lahko izkoristi pravico do nakupa njegov ožji družinski član, ki pa mu to pravico daje zakon, le da jo lahko uresniči šele, če je ne uresniči imetnik stanovanjske pravice. Privolitev po 117.čl. stanovanjskega zakona torej ne pomeni prenosa pravice in zato ni treba, da tisti, ki se odreče svoji prednosti, sam izpolnjuje pogoje za pridobitev lastninske pravice.
odgovornost podjetij in drugih pravnih oseb nasproti tretjim - odgovornost podjetij - odgovornost drugih oseb - denarna odškodnina - poškodba lasišča pri frizerju
Ker je bilo v postopkih na nižjih stopnjah ugotovljeno, da je tožnica dobila poškodbe lasišča (v obliki opeklin, ki so se spremenile v mehurje in kraste) zato, ker je toženkina delavka pri beljenju tožničinih las v toženkinem frizerskem salonu uporabila preparat za beljenje las v preveliki koncentraciji, je sodišče druge stopnje pravilno zaključilo, da je podana odgovornost toženke za tožničino škodo na podlagi določb 1. odstavka 170. člena zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR (ki določa, da odgovarja za škodo, ki jo povzroči delavec pri delu ali v zvezi z delom tretji osebi, delovna organizacija, v kateri je delavec delal takrat, ko je bila škoda povzročena, razen če dokaže, da je delavec v danih okoliščinah ravnal tako kot je bilo treba) in 1. odstavka 171. člena ZOR (ki določa, da se določbe 1. odstavka 170. člena ZOR uporabljajo tudi za druge pravne osebe in osebe, ki z osebnim delom samostojno opravljajo dejavnost, glede odgovornosti za škodo, katero pri delu ali v zvezi z delom povzročijo njihovi delavci).
privatizacija stanovanj in stanovanjskih hiš - izplačilo ob izselitvi
Lastnik stanovanja lahko zavrne plačilo odpravnine, če je imetniku stanovanjske pravice prenehalo stanovanjsko razmerje ali mu je mogoče odpovedati stanovanjsko razmerje brez zagotovitve najpotrebnejših prostorov skladno z določbami zakona o stanovanjskih razmerjih (3. odst. 126.čl. in 1. odst. 148.čl. SZ). Razlogi za odpoved stanovanjskega razmerja pa so upoštevni, če obstajajo v času začetka veljavnosti stanovanjskega zakona. Odločilno je stanje ob uveljavitvi zakona.