tožba zaradi kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin - drugo sodno varstvo v davčnem postopku - redni upravni spor - zavrženje tožbe
Tožnik bo zatrjevane pomanjkljivosti postopka, problematičnost odmere davka po 70 % stopnji, njeno kaznovalno naravo in uporabo 68. a člena ZDavP-2 za obdobje pred njegovo uveljavitvijo, lahko zatrjeval v postopku sodnega varstva, začetega s tožbo zoper izdano odločbo o odmeri davka od nenapovedanih dohodkov, torej s tožbo po 2. členu ZUS-1.
S tožbo v upravnem sporu ni mogoče preprečiti teka v zakonu predpisanega postopka, saj mora oseba izkoristiti pravna sredstva, ki jih zakon predvideva v tistem postopku, ne pa upravnega spora po 4. členu ZUS-1 kot njihovega obvoda.
ODŠKODNINSKO PRAVO - ČLOVEKOVE PRAVICE - USTAVNO PRAVO
VS0018155
URS člen 26. ZOR člen 383. ZTuj člen 81. ZDRS člen 40. UZITUL člen 13.
kršitev pravic osebnosti - odgovornost države - podlage odškodninske odgovornosti - protipravnost - izbrisani - izbris iz registra stalnega prebivalstva - odločba Ustavnega sodišča - odločba ESČP - povrnitev premoženjska in nepremoženjske škode - zapadlost odškodninske obveznosti - prenehanje obveznosti - zastaranje - čas, ki je potreben za zastaranje - zastaranje odškodninske terjatve - zadržanje zastaranja - nepremagljive ovire - višina odškodnine - pravična denarna odškodnina - enotna odškodnina
Zadržanje zastaranja v konkretnem primeru utemeljujejo ovire, ki so razvidne iz poteka odločanja glede pridobitve državljanstva, pa tudi iz širšega konteksta izbrisa oseb iz registra stalnega prebivalstva, ki izhaja iz odločb Ustavnega sodišča Republike Slovenije in Evropskega sodišča za človekove pravice. Zlasti je pomembna okoliščina, da je država vrsto let odlašala z odpravo posledic kršitev človekovih pravic, povzročenih izbrisanim osebam, ki na podlagi obstoječe pravne ureditve niso imele resničnih možnosti za uspešno uveljavljanje odškodninskih zahtevkov zoper državo. Prav tako ni realno pričakovanje, da bi posameznik, ki državo prosi za ureditev svojega pravnega statusa (npr. sprejem v državljanstvo), zoper državo hkrati uveljavljal odškodninsko varstvo. Pravkar omenjene okoliščine pomenijo nepremagljive ovire, zaradi katerih zastaranje ni teklo (383. člen ZOR), saj so tožniku jemale realne možnosti za uspeh v odškodninski pravdi pred rednim sodiščem.
Protipravnosti odločbe državnega organa ni mogoče enostavno enačiti z njeno nepravilnostjo, ugotovljeno v postopku s pravnim sredstvom, vendar ima v konkretnem primeru storjena napaka širši pomen. Pravno ozadje konkretnega primera pokaže, da napačna odločitev upravnega organa ni posledica zgolj navadne (zmotne) pravne presoje, temveč takšne, ki nujno posega tudi v ustavno načelo varstva zaupanja v pravo. Zato bi bila uporaba naknadno predpisanih strožjih pogojev za pridobitev državljanstva v tožnikovem primeru (ugotavljanje njegove nevarnosti) dopustna le, če bi jo spremljala posebna skrbnost. Strožjo presojo utemeljuje tudi resnost predvidljivih posledic, ki jih je za tožnika imela ugotovitev njegove nevarnosti. Ker je bilo konkretni in objektivno potrebni skrbnosti presoje državnega organa ustrezno zadoščeno šele v ponovljenem postopku, odločba o sprejemu v državljanstvo pa je bila izdana po skupno devetih letih, toženka ne uspe izpodbiti presoje sodišč nižjih stopenj o protipravnosti njenega ravnanja. Sicer pa se učinki neskrbne presoje nevarnosti tožnika niso izčrpali z zavrnitvijo njegove vloge za sprejem v državljanstvo, temveč so se dodatno odrazili v negativnih posledicah izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, ki je sporni odločbi sledil. Po vseh stališčih, ki jih je v zvezi s to problematiko že zavzelo Ustavno sodišče Republike Slovenije in ESČP, ne more biti dvoma, da izbris sam po sebi pomeni protipravno ravnanje države, ki utemeljuje njeno odškodninsko odgovornost na podlagi 26. člena URS.
ZUS-1 člen 23, 23/1, 28, 36/2. ZNPPol člen 138, 140, 148, 152, 153.
tožba zaradi varstva ustavnih pravic - predhodni preizkus tožbe - rok za vložitev tožbe - pravočasnost - začetek teka roka - prepozna tožba - pritožbeni postopek po ZNPPol
30-dnevni rok za vložitev tožbe v upravnem sporu zaradi posamičnega dejanja – v obravnavani zadevi dejanja policista – začne teči takrat, ko je posamično dejanje storjeno in ne šele z vročitvijo obvestila ministrstva o zaključku pritožbenega postopka zoper delo policista, kot zmotno zatrjuje tožnik v pritožbi.
Pri postopku po ZNPPol in pri upravnem sporu zaradi varstva ustavne pravice, v katero naj bi bilo poseženo z istim dejanjem gre za dve medsebojno ločeni zadevi, ki nista povezani tako, kot sta sicer pritožba v dvostopenjskem upravnem postopku in tožba v upravnem sporu. Pritožbeni postopek po ZNPPol niti po ZNPPol niti po določbah ZUS-1 ni obvezno procesno dejanje prizadetega posameznika in ni pogoj za sodno varstvo njegove ustavne pravice v upravnem sporu, temveč je le njegova fakultativna možnost.
tožba zaradi varstva ustavnih pravic - subsidiarni upravni spor - pristojnost upravnega sodišča - notarska prodaja zastavljenih nepremičnin - notar kot nosilec javnih pooblastil
Ker gre za izvensodno prodajo, torej za prodajo brez sodnega postopka izvršbe na nepremičnine, je stališče sodišča prve stopnje, da se pritožnica taki prodaji lahko zoperstavi v pravdnem postopku, napačno.
Tožnica s tožbo po 4. členu ZUS-1 izpodbija akte in dejanja toženca kot nosilca javnih pooblastil notarske prodaje, zoper njegove akte in dejanja v postopku notarske prodaje pa ni zagotovljeno drugo sodno varstvo.
opravljanje sodniške funkcije - tožba zaradi kršitve človekovih pravic - prenehanje sodniške funkcije - dejanja tožene stranke izvedena pred izdajo odločbe o prenehanju sodniške funkcije - pristojnost - delovno ali upravno sodišče
Pritožnica v svojem tožbenem zahtevku zahteva izdajo ugotovitvene sodbe, s katero bi sodišče v upravnem sporu presodilo o kršitvi njenih ustavnih pravic z dejanji tožene stranke, saj drugih zahtevkov ne podaja. Pri tem ima pritožnica prav, ko v svojih vlogah opozarja na pomembne pravne vidike položaja sodnika, ki je na podlagi izvolitve v sodniško funkcijo v službenem razmerju z Republiko Slovenijo (1. člen ZSS), kar pomeni, da njegovo razmerje do Republike Slovenije vzpostavljajo, spreminjajo in ukinjajo javnopravni akti državnih organov (Državnega zbora, Sodnega sveta, itd.). S tega vidika spori glede temeljnega razmerja med sodnikom in Republiko Slovenjo niso delovnopravnega značaja in ne temeljijo na zasebnopravnem razmerju med delodajalcem in delojemalcem.
V sodni praksi je glede na jasno zakonsko določbo nesporno, da sodniku preneha sodniška funkcija po samem zakonu s potrditvijo ocene s strani Sodnega sveta, da sodnik ne ustreza sodniški službi (33. člen v povezavi s 74. členom ZSS). Vendar pa je v predmetnem sporu sporno, s kakšnim aktom je lahko navedena potrditev oziroma ugotovitev veljavno sprejeta tako, da lahko učinkuje ter se izrazi v dejanjih, s katerimi je tožena stranka po navedbah pritožnice posegla v njen pravni položaj, ne da bi kršila njene ustavne pravice (pravico do učinkovitega sodnega varstva, pravnega sredstva in druge).
ZUS-1 člen 4, 36, 36/1-4. ZOdv člen 1. Kodeks odvetniške poklicne etike člen 1. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 10, 13.
varstvo ustavnih pravic - svoboda izražanja - oblastveno dejanje nosilcev javnih poblastil - zavrženje tožbe - akt ni izdal organ v funkciji opravljanja nosilca javnih pooblastil - komisija za etiko Odvetniške zbornice Slovenije
Mnenje Komisije za etiko Odvetniške zbornice Slovenije ni akt, ki bi ga izdal organ v funkciji opravljanja nosilca javnih pooblastil.
URS člen 15, 15/4, 15/5, 26, 26/1, 43, 157, 157/2. EKČP člen 13, 41. Protokol 1 k EKČP člen 3. OZ člen 179, 179/1. ZUS-1 člen 4, 4/1, 33, 33/2.
volilna pravica - kršitev volilne pravice - odgovornost države - sodno varstvo volilne pravice - pravica do povrnitve škode - odškodnina - povrnitev nepremoženjske škode - pravno priznana škoda
V 26. členu Ustave so urejene le predpostavke za obstoj odškodninske odgovornosti države (protipravnost ravnanja osebe ali organa, ki opravlja službo ali dejavnost državnega organa oziroma nosilca javnih pooblastil, škoda in vzročna zveza med njima), zato je za vsa ostala vprašanja, ki v tej določbi Ustave niso urejena, po pravni analogiji treba uporabiti splošna pravila civilnega prava. Pravno priznane oblike nepremoženjske škode, za katere lahko posameznik zahteva odškodnino v denarju, je zakonodajalec omejil le na primere, ki so taksativno navedeni v 179., 180., 181. in 182. členih OZ. Ker volilne ni mogoče šteti med osebnostne pravice, škoda, ki jo vtožuje tožnik, ni pravno priznana škoda po določbi 179. člena OZ.
Ker je pravica do povračila škode iz 26. člena URS v razmerju do ostalih postopkov, ki naj zagotovijo ustavnost in zakonitost delovanja nosilcev oblasti (23., 25., 153., 157. in 160. člen URS), sekundarna, sodno varstvo volilne pravice pa je v primeru, kakršnega v tožbi zatrjuje tožnik, mogoče uveljavljati s tožbo zaradi kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin na podlagi 4. člena ZUS-1, ki prizadetemu posamezniku omogoča zahtevati ugotovitev, da je bilo z dejanjem poseženo v človekovo pravico ali temeljno svoboščino, drugačne razlage navedenih določb 26. člena Ustave, kot je uveljavljena v sodni praksi Vrhovnega sodišča, v tem primeru ni mogoče opreti na četrti odstavek 15. člena Ustave.
OSEBNOSTNE PRAVICE - USTAVNO PRAVO - ČLOVEKOVE PRAVICE
VS0017874
URS člen 15, 35, 39. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 8, 10.
dopuščena revizija - osebnostne pravice - kršitev osebnostnih pravic - pravica do pietete - pravica do zasebnega in družinskega življenja - svoboda izražanja - pravica javnosti do obveščenosti - absolutno javna oseba - pravica do zasebnosti - javni interes - test sorazmernosti
Kot je to pravilno obrazložilo že višje sodišče v točkah 25-26, to ne pomeni, da je vsak poseg v njegovo osebnostno sfero in po njegovi smrti v pravico do pietete svojcev s strani javnosti samodejno upravičen. Zagotovo ima dedič pravico poskrbeti za ohranjanje dobrega imena pokojnega, ne more pa jamčiti, kadar gre za absolutno javno osebo par excellence, preprečiti ohranjanja spomina nanjo.
URS člen 22. ZUS-1 člen 2, 4, 4/1. ZIntPK člen 2, 2-3, 5, 11, 12, 12-23, 13, 18, 45. ZUP člen 9.
tožba po 4. členu ZUS-1 - nadzor nad premoženjskim stanjem - zaključno poročilo - poseg v ustavne pravice - korupcija
Glede v tem primeru vložene tožbe je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da so za njeno obravnavanje v upravnem sporu izpolnjene procesne predpostavke iz prvega odstavka 4. člena ZUS-1.
Tožena stranka je v tem primeru, glede na zaključke, ki jih je sprejela, in pravno kvalifikacijo posameznih dejanj tožnika v Zaključnem poročilu presegla svoja zakonska pooblastila iz 45. člena ZIntPK ter v prekoračenem delu vsebinsko izdala akt iz 13. člena ZIntPK, s čimer je prevzela zakonska pooblastila in pristojnosti drugih organov. Glede na vsebino in obliko Zaključnega poročila in še zlasti zaključke, ki jih je sprejela, bi pretežni del takega Zaključnega poročila po presoji Vrhovnega sodišča lahko temeljil le na določbah 13. člena ZintPK.
Pravna podlaga za sprejetje, izdajo in objavo Zaključnega poročila v tej obliki in vsebini ni dana v V. poglavju in tudi ne v 18. členu ZIntPK. Glede na navedeno je utemeljen tožbeni ugovor, da niso bile spoštovane tožnikove procesne pravice. Zaradi nespoštovanja procesnih pravic pa je bila kršena tožnikova ustavna pravica, ki jo zagotavlja Ustava RS v 22. členu, to je enako varstvo pravic v postopku pred (med drugim) državnimi organi, ki odločajo o njihovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih.
varstvo ustavnih pravic - začasna odredba - težko popravljiva škoda ni izkazana - trditveno in dokazno breme - politična funkcija - večja izpostavljenost
Tožnik s svojimi navedbami ni izkazal verjetnosti nastanka težko popravljive škode v smislu drugega odstavka 32. člena ZUS-1 v zvezi z dejavnostjo, ki jo opravlja, torej zatrjevane poslovne škode, saj navedb o svoji poslovni dejavnosti ni konkretiziral, prav tako ne o škodi.
Tožnik je v zahtevi za izdajo začasne odredbe navajal, da se pogostnost pojavljanja v medijih (ki jo tožnik izkazuje in ni sporna) oziroma izpostavljenost javnosti v negativni luči, prejemanje vulgarnih sporočil in resnih groženj, tudi fizičnih, ob tem da že več kot tri leta ni javni funkcionar, manifestira na njegovem zdravju. Tožnikove navedbe o posledicah, ki naj bi se odražale na zdravju, so pavšalne, navaja namreč zgolj nespečnost in motnje koncentracije. Za njihovo potrditev ni predložil nobenih dokazov, gre torej zgolj za njegove navedbe, ki niso z ničemer izkazane.
S tem po presoji Vrhovnega sodišča ni zadostil zahtevi po izkazanosti težko popravljive škode v smislu drugega odstavka 32. člena ZUS-1. Zaključne ugotovitve se nanašajo na čas, ko je tožnik opravljal politično (ministrsko) funkcijo. Kdor opravlja oziroma je opravljal takšno funkcijo, je zaradi pomena in vsebine dela, ki vpliva na delovanje države in življenje državljanov, v večji meri (kot običajni posamezniki) izpostavljen kritikam medijev in laične javnosti. S prevzemom ministrske funkcije se mora posameznik zavedati, da bo izpostavljen javnosti in deležen (tudi neupravičenih) kritik. Od politikov, tudi nekdanjih, se zato pričakuje, da pokažejo večjo mero pripravljenosti in strpnosti do kritike medijev in laične javnosti kot drugi običajni posamezniki.
ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO - ČLOVEKOVE PRAVICE - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VS0017580
URS člen 15, 34, 35, 39. OZ člen 179. ZPP člen 367a, 367a/1, 367c, 367c/3.
dopuščena revizija - kršitev osebnostnih pravic - razžalitev dobrega imena in časti - mediji - razžalitev v tisku - kolizija ustavnih pravic - svoboda izražanja - praktična konkordanca - povrnitev škode - odškodnina
Revizija se dopusti glede pravnega vprašanja, ali je pravilno stališče sodišča druge stopnje, da meja dopustnosti uresničevanja svobode izražanja v konkretnem primeru ni presežena.
URS člen 22. ZUS-1 člen 4, 4/1, 33, 33/2, 64, 64/1-3, 64/1-4, 66, 80, 80/3-3. ZIntPK člen 13, 13/1, 13/5, 13/6, 13/7, 13/8, 45.
tožba po 4. členu ZUS-1 - poseg v ustavno pravico - nadzor nad premoženjskim stanjem funkcionarjev - zaključno poročilo - odločanje po 45. ali 13. členu ZIntPK - seznanitev z osnutkom ugotovitev - pravica do seznanitve in odgovora na osnutek - procesna jamstva
Glede na vsebino nadzora (in predvsem zaključke, ki jih je v Zaključnem poročilu naredila tožena stranka) bi ta lahko temeljil le na določbah 13. člena ZIntPK.
Res ni med naštetimi v prvem odstavku 13. člena ZintPK tudi nadzora nad premoženjskim stanjem, vendar je glede na vsebino nadzora, vsebino Zaključnega poročila oziroma zaključke, ki jih je tožena stranka sprejela v njem, mogoče zaključiti, da je dejansko šlo za postopek, ki bi moral biti voden po 13. členu ZIntPK, saj iz Zaključnega poročila izhajajo zaključki o obstoju oziroma ugotovitvah večkratnih kršitev zakonskih obveznosti, obremenjenosti z izrazitimi korupcijskimi tveganji in sumi zlorabe položaja.
Tožena stranka bi zato morala upoštevati vse določbe 13. člena ZIntPK ter tožnika seznaniti z ugotovitvami oziroma mu jih poslati v izjavo, in sicer ne glede na to, če temeljijo (tudi) na njegovih izjavah, ki jih je dal pred toženo stranko. Vsaki stranki mora biti dana možnost, da predstavi svoja stališča tako glede dejanske kot pravne podlage, da predlaga dokaze ter da se izjavi tudi o rezultatih dokazovanja. V ZIntPK pa je v 13. členu glede tega še strožja določba, ki izrecno določa, da tožena stranka pošlje osnutek načelnega mnenja oziroma ugotovitev o konkretnem primeru v izjasnitev. Sodelovanje stranke v postopku v fazi zbiranja gradiva s pojasnjevanjem glede posameznih vprašanj in eventualno predlaganje dokazov ne more nadomestiti tega, da se osnutek pošlje v izjasnitev, saj se stranka le tako lahko seznani z osnutkom konkretnih zaključkov in se do njih opredeli.
Tožnik je uveljavljal kršitev 22. člena Ustave RS, v katerem so vsebovana ustavna procesna jamstva, ne jamstvo pravilne vsebinske odločitve. Ker je torej enako varstvo pravic ustavna pravica procesnega značaja, je Vrhovno sodišče zgolj ugotovilo kršitev te pravice, ni pa posebej ugotavljalo, ali je ta kršitev vplivala tudi na pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, zato se do ugovorov glede ugotavljanja oziroma pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja ni opredeljevalo.
ZUS-1 člen 4, 4/1, 23, 23/1, 28, 28/1, 51, 51/2. ZIntPK člen 7, 11, 13. URS člen 22, 23, 25. ZUP člen 207, 207/3. ZUstS člen 23, 23/2, 23/3.
tožba po 4. členu ZUS-1 - poseg v ustavne pravice procesnega značaja - subsidiarni upravni spor - sestava komisije - ugotovitve o konkretnem primeru - seznanitev z osnutkom ugotovitev - pravica do izjave - postopek po uradni dolžnosti - učinek zahteve za oceno ustavnosti na druge zadeve - prekinitev postopka - vmesni ugotovitveni zahtevek - pravočasnost - sklicevanje na navedbe v drugih vlogah
Ker gre za tožbo po 4. členu ZUS-1, torej za subsidiarni upravni spor, v katerem je presoja sodišča omejena na to, ali so bile z napadenim aktom oziroma z dejanjem kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, navedene v tožbi, presoja ne zajema celotne presoje napadenega akta in postopka njegove izdaje ter še toliko manj presoje v aktu ugotovljenega dejanskega stanja in dokazne ocene.
Komisija je kot kolegijski organ (prvi odstavek 11. člena ZIntPK) delala v zakoniti sestavi in osnutek ugotovitev sprejela s predpisano večino.
Vložena zahteva istega sodišča za oceno ustavnosti določb določenega zakona (o kateri še ni odločeno) v eni zadevi, ne predstavlja formalne ovire za vodenje postopka v drugi zadevi, pa čeprav gre za isto pravno vprašanje.
Ker že osnutek ugotovitev o konkretnem primeru med drugim vsebuje tudi opis dejanskega stanja (šesti odstavek 13. člena ZIntPK), mora uradna oseba pred sprejetjem osnutka na seji komisije relevantno dejansko stanje ugotoviti. V tej fazi postopka uradna oseba za pripravo osnutka ugotovitev zbira procesno
gradivo, ocenjuje njegovo dokazno vrednost, ga dopolnjuje (139. člen ZUP). Katere informacije in dokaze bo pridobila in kdaj bo ocenila, da jih ima dovolj za pripravo osnutka ugotovitev, v okviru procesnega vodstva ocenjuje uradna oseba, ki pri tem upošteva načelo proste presoje dokazov (10. člen ZUP), načelo samostojnosti pri odločanju (12. člen ZUP) in načelo materialne resnice (8. člen ZUP) ter problematiko in svoje pristojnosti ter pooblastila glede konkretnega primera. Za sodelovanje oseb, na katere se ugotovljena dejstva oziroma dokazi nanašajo, v tej fazi postopka, torej v fazi zbiranja procesnega gradiva, ni pravne podlage niti v ZIntPK niti v ZUP.
Tožnik je bil v obravnavanem primeru seznanjen z osnutkom ugotovitev o konkretnem primeru (osnutek ugotovitev je po podatkih spisa prejel 6. 3. 2013) in dana mu je bila možnost, da se do teh ugotovitev opredeli, kar je tudi storil s svojim odgovorom 13. 3. 2013. Zato ni utemeljena pritožbena navedba, da tožniku ni bila dana pravica do izjave.
V
mesni ugotovitveni zahtevek dejansko pomeni „nov zahtevek“ oziroma uveljavljanje novega zahtevka poleg že obstoječega, zato je po presoji Vrhovnega sodišča odločitev sodišča prve stopnje, ki ga je kot prepoznega zavrglo, pravilna in na zakonu utemeljena. V ZUS-1 je namreč določen 30 dnevni rok za vložitev tožbe (prvi odstavek 28. člena ZUS-1), in v primeru tožbe po 4. členu ZUS-1, kar je tudi v obravnavanem primeru, za postavitev tožbenih zahtevkov (drugi odstavek 33. člena ZUS-1).
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - ČLOVEKOVE PRAVICE
VS1015222
URS člen 2, 15, 15/3, 19, 19/1, 32, 32/1. ZMZ člen 51, 51/1-2, 55, 55/1-5, 55/1-6.
prosilec za mednarodno zaščito - zakonito izrečen ukrep omejitve gibanja - sporen način izvrševanja izrečenega ukrepa - test sorazmernosti- poseg v osebno svobodo
V obravnavani zadevi glede na vse okoliščine primera odločitev tožene stranke, da se tožniku izreče ukrep omejitve gibanja v Centru za tujce, sama po sebi še ne pomeni nezakonitega ukrepa, temveč le, da je ta ukrep znotraj Centra za tujce v obravnavanem primeru izvajal na nesorazmeren način. Tožena stranka pri tem ne more načina izvrševanja ukrepa omejitve gibanja v Centru za tujce opravičevati s splošnim režimom v Centru za tujce, saj je treba, tako kot je to navedlo že Ustavno sodišče v odločbi Up-21/11-12, razlikovati med tujci, ki so v postopku odstranitve iz države, in prosilci za mednarodno zaščito.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - ČLOVEKOVE PRAVICE
VS0017317
URS člen 18. EKČP člen 3. ZPP člen 370, 370/1, 370/3, 371, 371/1.
obseg revizijskega preizkusa - povrnitev škode - odgovornost države za delo državnih organov - uporaba prisilnih sredstev - poškodba pripornika - neodvisna preiskava škodnega dogodka - razlogi za revizijo - opredelitev razlogov za revizijo - obseg revizijskega preizkusa
Na nobenega od dovoljenih, v prvem odstavku 370. člena ZPP določenih revizijskih razlogov, revizijsko sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, pač pa le na zahtevo strank. Ta mora biti zaradi tega obrazložena: stranka mora v reviziji pojasniti, s katerim ravnanjem ali opustitvijo je katero od nižjih sodišč kršilo procesne predpise in v čem je zmotno uporabilo materialno pravo. Tožnikovo pavšalno sklicevanje na vse revizijske razloge po določbah ZPP mu zato ne zagotavlja revizijskega preizkusa tistih kršitev, ki jih v reviziji ni posebej navedel in utemeljil.
USTAVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - ČLOVEKOVE PRAVICE
VS0017188
URS člen 39. OZ člen 131, 183. EKČP člen 10.
dopuščena revizija - pravica do svobode izražanja - tisk - okrnitev ugleda ali dobrega imena pravne osebe - javnomnenjska agencija - javni interes - kolizija ustavnih pravic
Vprašanja v zvezi z rezultati javnomnenjskih raziskav sodijo v okvir politične razprave. To pa pomeni, da gre za temo javnega pomena, ki je še posebej varovana.
Najpomembnejša kvaliteta javnomnenjskih agencij (pri določanju trendov in volilnih napovedi) je nepristranskost. Zato bi morale biti te osebe prav v zvezi s to lastnostjo, torej nepristranskostjo, pripravljene na določeno javno kritiko in so zato dolžne trpeti širše meje sprejemljive kritike, kot to velja za običajne posameznike.
Toženčeva sporna izjava je temeljila na zadostni dejanski podlagi že v samem intervjuju, zato ne pomeni neupravičenega napada na dobro ime ali ugled tožeče stranke kot pravne osebe. Toženčev namen je bil opozoriti širšo javnost na možnost, da so rezultati javnomnenjskih raziskav tudi nepravilni, to pa je zagotovo tema, ki je v javnem interesu. Zato sodišči prve in druge stopnje nista prepričljivo utemeljili nujne demokratične potrebe po umestitvi varovanja dobrega imena ali ugleda tožeče stranke nad pravico toženca do svobode izražanja in nad splošni interes spodbujanja svobode izražanja na področju, ki zadeva vprašanja splošnega interesa.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - USTAVNO PRAVO - ČLOVEKOVE PRAVICE
VS2007220
ZKP člen 41, 41/2, 214, 215, 227, 269, 371, 371/1-2, 371/1-8, 371/1-11, 371/2, 372, 372-1, 372-4, 395, 395/1, 420, 420/5. KZ člen 25, 269, 269a. URS člen 22, 23, 27, 28, 29, 36. EKČP člen 6, 8. MKPPKZ člen 4, 13.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka - izločitev sodnika - nedovoljen dokaz - privilegij zoper samoobtožbo - hišna preiskava - razlogi o odločilnih dejstvih - indična sodba - pravice obrambe - domneva nedolžnosti - pravica do nepristranskega sojenja - presoja pritožbenih navedb - kršitev kazenskega zakona - obstoj kaznivega dejanja - zakonski znaki kaznivega dejanja - sprejemanje daril za nezakonito posredovanje - dajanje daril za nezakonito posredovanje - sprejem obljube nagrade oziroma koristi - opis kaznivega dejanja - uradna oseba - uradno dejanje - udeležba pri kaznivem dejanju - sostorilstvo - čas storitve kaznivega dejanja
Pripravljalna dejanja so sama po sebi vrednostno nevtralna, kriminalno (kazensko) vsebino pa dobijo šele, ko jih povežemo z namenom storiti kaznivo dejanje. Gre za poseben namen storilca, da bo izvršil določeno kaznivo dejanje, ki običajno velja za izjemno nevarno oziroma resno; posebnega namena storilca pri pripravljalnih dejanjih izvršiti kaznivo dejanje pa se ne sme zamenjevati s subjektivnimi znaki kaznivih dejanj, kot na primer „z namenom“, ko gre za psihične procese.
Kadar je zakonski znak kaznivega dejanja dovolj opredeljen in ni pomensko odprt, je mogoče tudi v dejanskem opisu konkretnega življenjskega primera pri navedbah zakonskega znaka uporabiti enako pojmovno opredelitev in ga nato obravnavati kot dejstvo.
Sprejem obljube je sporazum, dogovor, lahko je izrecen ali tih, lahko gre za sprejem s konkludentnim dejanjem, med tistim, ki nagrado obljublja oziroma daje, in tistim, ki jo sprejema, ali sprejme obljubo nagrade, darila, ali koristi. Komunikacijski način je lahko viden navzven tako, da pusti zaznavne sledi v zunanjem svetu, lahko pa gre za prikrito ravnanje (in praviloma je tako), ki se tudi manifestira v zunanjem svetu in so okoliščine takšne komunikacije znane le vpletenim. Seveda pa je v slednjem primeru dokazovanje kaznivega dejanja bistveno bolj zahtevno.
Sodišče ugotavlja odločilna dejstva, ko razpolaga z neposrednimi dokazi, neposredno s temi dokazi. Glede na okoliščine konkretnega primera pa lahko odločilna dejstva ugotavlja šele s sklepanjem iz posrednih dejstev oziroma indicev. Indici imajo vlogo posrednih dokazov, ki kažejo na odločilna dejstva z logičnim sklepanjem. Sodišče pri indični sodbi sklepa iz znanih na neznana dejstva, ko na podlagi indicev, z uporabo pravil in izkušenj ter pravil logičnega sklepanja, sklepa na odločilna dejstva. Lahko obstaja cel niz teh dejstev, na podlagi katerih sodišče sprejme sklep o odločilnem dejstvu. Sodišče izvede tako cel niz sklepov, iz katerih preko niza posredno relevantnih dejstev s pomočjo pravil izkušenj in logike pride do sklepa o neposredno relevantnih dejstvih. Takšno sklepanje seveda ni samovoljno in arbitrarno, sodišče mora obrazložiti, kako na podlagi posrednih dejstev sklepa na naslednja posredna dejstva, in kako pride do zaključka o obstoju relevantnih dejstev. Vsaka sodniška ocena dokazov v bistvu pomeni kalkulacijo verjetnosti. Zato ni dovolj, da sodba temelji na sodniškem prepričanju in šepetu intuicije, pač pa mora temeljiti na dokazih, pri indični sodbi na sklenjenem krogu indicev, ki utemeljujejo sprejeto odločitev na ravni gotovosti (onkraj razumnega dvoma).
Če gre za dokaze pridobljene v tujini po tujem pravu brez sodelovanja naše države, je mogoče od tuje države pričakovati, da bo ravnala po svoji zakonodaji. Od tujih organov ni mogoče zahtevati, da spoštujejo določbe pravne ureditve in ustave druge države (naše pravne ureditve in naše ustave) in tiste določbe, ki se lahko nanašajo le na organe države, na območju, na katerem država izvaja suverenost. Vseh določb 36. člena Ustave (nedotakljivost stanovanja), po kateri se hišno preiskavo lahko opravi le ob predhodni sodni odredbi in v navzočnosti dveh prič, za presojo zakonitosti dokazov, ki so bili pridobljeni v tujini za potrebe tujega kazenskega postopka, ne bo mogoče uporabiti. EKČP v 8. členu ne določa, da bi morali biti pri hišni preiskavi navzoči dve priči, prav tako tudi ne določa, da je za hišno preiskavo potrebno vnaprejšnja sodna odredba. Po praksi ESČP zadostuje, da je standardom iz 8. člena EKČP zadoščeno tudi, če je omogočena (učinkovita) naknadna sodna kontrola. Naše sodišče presoja, ali so bili dokazi s hišnimi preiskavami v tujini pridobljeni na način, ki bi pomenil kršitev človekovih pravic oziroma kršitev pravice do zasebnosti. Določbi o predhodni sodni kontroli oziroma sodni odredbi in navzočnosti dveh prič, sta procesni določbi, ki se lahko nanašata le na naše organe. Če je ugotovljeno, da je bila sodna kontrola, kar zahteva 8. člen EKČP, omogočena naknadno kot v konkretnem primeru, je bilo standardu zakonitosti hišne preiskave v tuji državi zadoščeno. Drugačna procesna ureditev v tuji državi (Finski) je tako bila v skladu z mednarodno priznano pravico do zasebnosti, zato ni ovire, da se dokazi, pridobljeni pri hišnih preiskavah na Finskem, ne bi mogli uporabiti v našem kazenskem postopku (tako kot naša država pa tudi Finska ščiti nedotakljivost stanovanja v 10. členu Ustave, ki določa, da je zagotovljena nedotakljivost doma vsakega človeka in da morajo biti ukrepi, ki omejujejo pravico do nedotakljivosti stanovanja in so potrebni za zagotavljanje temeljnih pravic in svoboščin ali za preiskavo kaznivega dejanja, zakonsko določeni).
Privilegij zoper samoobtožbo, katerega bistvo je prostovoljnost, je ustavna kategorija iz 29. člena Ustave, pouk po 227. členu ZKP pa je sredstvo za zaščito tega privilegija. Važno je, da je bil (na Finskem) ustrezen pravni pouk osumljencem dan in da so imeli možnost izbire, ali se bodo zagovarjali ali pa se bodo branili z molkom. Določba 227. člena ZKP o zapisu pouka je procesna določba, ki se uporablja na ozemlju naše države, zato ni mogoče pričakovati, da bo v postopku pred sodiščem druge države, ki ima drugačno procesno ureditev o zapisu poukov, zapisan procesni standard iz ZKP.
ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO - ČLOVEKOVE PRAVICE
VS0017030
URS člen 15, 34, 35, 39. OZ člen 179.
dopuščena revizija - kršitev osebnostnih pravic - razžalitev dobrega imena in časti - mediji - razžalitev v tisku - kolizija ustavnih pravic - svoboda izražanja - načelo sorazmernosti - praktična konkordanca - objava mnenja - trditve o dejstvih - fair comment - povrnitev škode - odškodnina
V primeru, ko pride le do kolizije dveh sobivajočih pravic, ne gre za poseg v pravico, katerega dopustnost bi bilo treba presojati s pomočjo načela sorazmernosti, ampak se nasprotje med pravicama uskladi z metodo razlage, ki jo teorija pozna tudi kot praktično konkordanco: gre za kompromis, ki naj zagotovi, da se obseg varovanja vsake pravice zmanjša le v obsegu, ki je nujno potreben zaradi uveljavitve druge pravice.
Sodišče mora pri ocenjevanju, ali je bilo s člankom nedopustno poseženo v posameznikovo čast in dobro ime, vselej presojati članek kot celoto in ne le z vidika posameznih navedb.
V teoriji in sodni praksi ne le slovenskih sodišč ampak tudi ESČP je uveljavljeno stališče, da je pri posegih v čast in dobro ime treba razlikovati med objavo dejstev in objavo mnenj. Pri prvih je pomembno, ali so resnična ali ne. Protipravnosti ni, če toženec dokaže resničnost objavljenih dejstev, pri objavljenih neresničnih dejstvih pa, da je imel utemeljen razlog verjeti v njihovo resničnost. Pri mnenjih pa ni mogoče presojati njihove (ne)resničnosti ampak je protipravnost izključena, če toženec dokaže, da ni imel zaničevalnega namena. Vseeno pa mora, po stališču ESČP, vrednostna sodba imeti nekaj podlage v dejstvih. Kadar te povezave ni, ni mogoče reči, da gre za upravičeno kritiko.
Za odločanje v obravnavani zadevi je zato pomembno, da se sporna kritika nanaša na strokovno monografijo, da je avtorica doktorica znanosti in mednarodno priznana strokovnjakinja za zgodovino, torej ni nosilka politične ali druge javne funkcije, da bi bila dopustna ostrejša kritika. Treba je upoštevati, da v znanstveni monografiji sicer obravnava za slovensko javnost zanimivo temo iz novejše slovenske zgodovine, vendar se sporni članek s povojnim obdobjem, na katerega je osredotočena tožničina monografija, sploh ne ukvarja, ampak podaja kritično mnenje o ravnanju vplivnih ljudi v slovenski Katoliški cerkvi v kasnejšem tranzicijskem obdobju. Vrhovno sodišče zato ocenjuje, da bi prvi toženec svoje mnenje lahko v enaki meri izrazil brez žaljive ocene, da je tožnica pri pripravi monografije odstopila od temeljnih znanstveno-raziskovalnih načel. Ocenjuje, da je bilo upoštevajoč vrsto, vsebino in domet spornega članka nedopustno poseženo v tožničino strokovno integriteto, s tem pa tudi v njeno čast in dobro ime. Glede na navedene okoliščine obravnavanega primera je bila tako presežena meja dopustnosti uresničevanja svobode izražanja.
ZIntPK člen 41, 42, 43, 44, 45. ZPP člen 339, 339/2-14. ZUS-1 člen 4, 75, 75/3, 77.
nadzor nad premoženjskim stanjem funkcionarjev – zaključno poročilo - posamični akt - varstvo ustavnih pravic - subsidiarno sodno varstvo po 4. členu ZUS-1 – pravna podlaga za sprejetje, izdajo in objavo zaključnega poročila - obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje – sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih
Izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, to je o navedbah in ugovorih, na katerih tožba temelji. To pa predstavlja kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se po izrecni določbi tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 vselej šteje za bistveno kršitev določb postopka v upravnem sporu.
V novem postopku se bo moralo sodišče prve stopnje konkretno in jasno opredeliti do za odločitev v tej zadevi pomembnih tožbenih ugovorov, na novo presoditi ter konkretno in jasno obrazložiti, ali in kje je pravna podlaga za sprejetje, izdajo in objavo Zaključnega poročila glede na njegovo obliko in vsebino, in posledično, ali je bilo z njim poseženo v tožnikove ustavne pravice, katerih kršitev uveljavlja s tožbo, in na podlagi tega na novo odločiti o tožbi.
ZUS-1 člen 4, 75, 77. ZIntPK člen 41, 42, 43, 44, 45. ZPP člen 165, 339.
nadzor nad premoženjskim stanjem funkcionarjev - zaključno poročilo - posamični akt - obrazložitev sodbe
Izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, to je o navedbah in ugovorih, na katerih tožba temelji. To pa predstavlja kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se po izrecni določbi tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 vselej šteje za bistveno kršitev določb postopka v upravnem sporu.
V novem postopku se bo moralo sodišče prve stopnje konkretno in jasno opredeliti do za odločitev v tej zadevi pomembnih tožbenih ugovorov, na novo presoditi ter konkretno in jasno obrazložiti, ali in kje je pravna podlaga za sprejetje, izdajo in objavo Zaključnega poročila glede na njegovo obliko in vsebino, in posledično, ali je bilo z njim poseženo v tožnikove ustavne pravice, katerih kršitev uveljavlja s tožbo in na podlagi tega na novo odločiti o tožbi.