odgovornost države - podlage odškodninske odgovornosti - protipravnost - pravica do življenja - EKČP - človekove pravice - pravico do osebnega dostojanstva in varnosti - pravica do varstva zasebnosti - varstvo osebnostnih pravic - povrnitev nepremoženjske škode - višina odškodnine - strah - dopuščena revizija
Vrhovno sodišče se strinja z oceno sodišča druge stopnje, da glede na ugotovljene okoliščine v tožnikovem primeru, ni mogoče šteti, da je država z opustitvijo učinkovite preiskave opustila postopkovne obveznosti 2. člena EKČP, ki varuje posameznikovo pravico do življenja. Je pa s svojim protipravnim ravnanjem pri tožniku povzročila strah in hud občutek ogroženosti, povezan z nezaupanjem v delovanje pravne države, s čemer je bilo nedvomno grobo poseženo v njegovo ustavno pravico do osebnega dostojanstva in varnosti (34. člen Ustave) ter duševno celovitost, ki je zaobsežena v okviru varstva zasebnosti in osebnostnih pravic (35. člen Ustave). Zato ima tožnik prav, ko v reviziji opozarja, da je kot neposredni oškodovanec upravičen do višje odškodnine kot je bila staršema prisojena v zadevi Šilih. Res je tudi, da v praksi Vrhovnega sodišča še ni primerljivega primera, vendar vse izpostavljene okoliščine po oceni Vrhovnega sodišča dajejo dovolj podlage za oceno, da je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo pravično odškodnino (analogna uporaba 200. in 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih.
NEPRAVDNO PRAVO - USTAVNO PRAVO - ČLOVEKOVE PRAVICE
VS0018784
URS člen 19, 19/1, 31, 35. ZDZdr člen 8, 39.
postopek sprejema na zdravljenje brez privolitve v socialno varstvenem zavodu - zadržanje na zdravljenju pod posebnim nadzorom - človekove pravice - pravica do osebne svobode - pravica do varstva duševne integritete - pravica do prostovoljnega zdravljenja - zavrnitev zdravljenja - ogrožanje premoženja - ogrožanje zdravja - ogrožanje življenja
Udeleženkina ustavno varovana pravica do osebne svobode (prvi odstavek 19. člena Ustave), ki je, kot pravilno opozarja sama, ena od temeljnih človekovih pravic in svoboščin, s podaljšanjem ukrepa zadržanja na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom psihiatrične klinike brez privolitve v nujnem primeru, ni bila nedovoljeno prizadeta. V določenih primerih je takšen poseg v posameznikove pravice nujen, bodisi zaradi varovanja drugih oseb pred ogrožanjem njihovega življenja in zdravja ter premoženja bodisi zaradi posebnega varstva same na zdravljenju zadržane osebe, ki prav takšno varstvo nujno potrebuje.
ZUS-1 člen 2, 4. ZVOP-1 člen 6/1-3, 6/1-22, 23, 9, 9/1, 9/4, 32, 32/4, 34, 34/3. URS člen 23, 25.
redni upravni spor - subsidiarni upravni spor - varstvo osebnih podatkov - obravnava osebnih podatkov - kršitve človekovih pravic v preiskavi
Sodno varstvo po prvem odstavku 4. člena ZUS-1 je torej mogoče doseči le, če prizadeti osebi ni na razpolago drugo sodno varstvo, s katerim bi bilo mogoče učinkovito odpraviti zatrjevane nezakonitosti, ki hkrati pomenijo poseg v človekove pravice, ali kako drugače pred sodiščem doseči varstvo njenih pravic ali pravnih koristi.
Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je kazenski postopek postopek, v katerem je mogoče uveljavljati, da so bile z analizo DNK kršene človekove pravice. Vprašanje, ali je ta podlaga zadostna z vidika varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin oziroma z vidika ustavnopravnih zahtev nasploh, pa samo po sebi ne more biti predmet upravnega spora, temveč kazenskega postopka, v katerem obdolženec uveljavlja tudi varstvo človekovih pravic, ki naj bi mu bile kršene v predkazenskem postopku.
Če kazenskega postopka sploh ne bi bilo, je pritožniku zagotovljeno sodno varstvo v upravnem sporu po 2. členu ZUS-1, tj. v t. i. rednem upravnem sporu o zakonitosti upravnega akta, v katerem tožnik zatrjuje nezakonitost upravnega akta tudi zaradi kršitve človekovih pravic, storjenih v postopku izdaje tega akta. Sodno varstvo iz 2. člena ZUS-1 je namreč „drugo sodno varstvo“ iz 4. člena tega zakona.
Člen 34 ZVOP-1 sicer v nekaterih primerih omogoča tudi neposredno sodno varstvo, vendar pride neposredno sodno varstvo po tej določbi v poštev le v tistih primerih, v katerih o pravicah posameznika po ZVOP-1 pred tem ni odločeno z upravnim aktom. To jasno izhaja tudi iz tretjega odstavka 34. člena ZVOP-1, ki določa, da v postopku odloča pristojno sodišče po določbah zakona, ki ureja upravni spor, če ta zakon ne določa drugače. ZVOP-1 namreč ne določa drugačnega sodnega varstva, kadar je za varstvo pravic po ZVOP-1 predviden predhoden postopek z odločanjem državnega organa. Zato je v takem primeru zagotovljeno sodno varstvo po določbah ZUS-1, ki ureja upravni spor.
ČLOVEKOVE PRAVICE - DRUŽINSKO PRAVO - UPRAVNI SPOR
VS1015712
URS člen 23, 25, 53, 56, 157. ZUS-1 člen 4, 36, 59, 57. ZPP člen 339. ZZZDR člen 2, 106a, 119, 157, 178. ZIRD člen 7, 14, 32. 35. EKČP člen 8. Konvencija ZN o otrokovih pravicah člen 3.
pravica do družinskega življenja - stari starši - ukrepi centra za socialno delo - subsidiarni upravni spor - glavna obravnava v upravnem sporu
Razmerje med otroci in njihovimi starimi starši je pravno varovano po tretjem odstavku 53. člena Ustave, iz katerega izhaja tudi dolžnost države, da varuje družino. Vsebinsko enaka obveznost izhaja iz pravice do družinskega življenja iz 8. člena EKČP, kar potrjuje tudi sodna praksa ESČP. To pomeni, da je že z vidika ustavnih določil treba varovati pravico otrok do starih staršev, pa tudi pravico starih staršev do otrok in to ne le pred posegi države (v smislu ustavne pravice negativnega statusa), temveč skladno z Ustavo tudi z aktivnim ravnanjem in skrbjo državnih organov. To razmerje pa je drugačno kot razmerje med starši in otroci in uživa manjšo stopnjo pravnega varstva.
Razmerje med starimi starši in njihovimi vnuki (oziroma med mladoletnimi otroci in njihovimi bližnjimi sorodniki) lahko nastane in obstoji tudi brez predhodno izdanih pravnih aktov pristojnih organov. Oblastveni akti pristojnih organov lahko obstoj pravno varovanega razmerja le dodatno utemeljujejo. Če pa tako razmerje že obstoji, uživa tudi temu razmerju ustrezno pravno varstvo pravice do družinskega življenja iz 53. člena Ustave in 8. člena EKČP, ki se v Republiki Sloveniji uporabljata neposredno (15. člen Ustave).
Vrhovno sodišče pritrjuje tožnici, da je glede na okoliščine tega primera nastala tesna vez med starimi starši in vnuki, ki je temeljila tudi na dejstvu, da so bili v tem času brez skrbi svojih staršev. To razmerje je preseglo običajno razmerje med starimi starši in njihovimi vnuki, zato je glede na okoliščine tega primera nastalo družinsko življenje, ki je bilo varovano s pravico do družinskega življenja iz 53. člena Ustave ter 8. člena EKČP. Ta je tožnici zagotavljala pravno varstvo najmanj v tem, da bi ji bilo treba omogočiti nadaljnji razvoj takega razmerja, kolikor to ne bi bilo v nasprotju z interesi otrok, ter da bi skladno s tem izhodiščem morala biti njena izražena volja ustrezno upoštevana v postopkih odločanja o nadaljnji vzgoji in oskrbi otrok.
Tudi v sedanji situaciji, ki je že obstajala v času izdaje sodbe sodišča prve stopnje, ima torej tožnica zato, ker ji je bilo v času pred odločitvijo sodišča prve stopnje rejniško dovoljenje zavrnjeno z odločbo Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, za varstvo svojega pravno varovanega interesa na voljo učinkovito sodno varstvo v upravnem sporu zoper to odločbo. Posledično pa to pomeni, da na podlagi 4. člena ZUS-1 ni mogoče uveljavljati tožbenega zahtevka o namestitvi otrok v njeno varstvo, saj bi ga tožnica lahko uveljavljala samo tedaj, če ne bi imela zagotovljenega drugega učinkovitega sodnega varstva. Navedeno pa tudi pomeni, da o navedenem vprašanju, ki je predmet drugega upravnega spora, ni mogoče odločati kot o predhodnem vprašanju v tem upravnem sporu, kar je predlagala tožnica, saj je to zaradi navedenega pogoja subsidiarnosti pravnega varstva iz 4. člena ZUS-1, ki je podlaga za presojo v tem primeru, zakonsko izključeno. O navedenem vprašanju zakonitosti citirane odločbe ministrstva je torej mogoče - kot navedeno - odločiti le v drugem upravnem sporu.
ZUS-1 člen 2, 2/2, 4, 4/1, 40. URS člen 22. ZIntPK člen 13. ZPP člen 339, 339/2-14.
zaključne ugotovitve - upravni akt po 2. členu ZUS-1 - dopolnjevanje postopka - pravica do izjave
V obravnavani zadevi gre za oblastno odločitev, tožena stranka v zaključnih ugotovitvah ugotavlja kršitev dolžnega ravnanja tožnika v posamičnem primeru, zato so zaključne ugotovitve akt po 2. odstavku 2. člena ZUS-1, torej javnopravni, enostranski, oblastveni akt, s katerim je organ (tožena stranka) odločil o obveznosti (dolžnem ravnanju) posameznika (tožnika).
Utemeljen je toženkin pritožbeni ugovor, da je sodišče prve stopnje kršilo 40. člen ZUS-1, saj je z odločitvijo, da je bilo z izdajo (in ne z objavo, kot je uveljavljal tožnik) nezakonito poseženo v njegove ustavne pravice, nadomestilo tožnikovo voljo, za kar ni podlage v zakonu.
Toženka utemeljeno uveljavlja tudi bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker da izpodbijana sodba ugotavlja tudi kršitev pravice iz 34. člena Ustave RS, sodišče pa ni pojasnilo, na kakšen način oziroma zakaj je toženka posegla v to ustavno pravico in da torej sodba v tem delu nima razlogov in se je ne da preizkusiti.
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo poseg v tožnikovo ustavno pravico iz 22. člena Ustave RS in pravilno navedlo, da je toženka po prvotnem osnutku dodatno ugotavljala dejstva in okoliščine oziroma izvajala dokaze, zato bi moral tožniku biti poslan v izjavo tudi dopolnjen osnutek ugotovitev.
Glede na vse navedeno je neutemeljeno toženkino pritožbeno navajanje, da vodi (le) postopek neformalnega nadzora, da vsebinsko ne odloča o materialnopravni obveznosti tožnika in glede na jasno določbo petega odstavka 13. člena ZIntPK, da načelna mnenja in ugotovitve komisije ne pomenijo odločanja o kazenski, prekrškovni, odškodninski, disciplinski ali drugi odgovornosti in nimajo oblike upravne odločbe, niti inštančnega sodnega preverjanja mnenja preko mehanizmov pravnih sredstev ne more biti.
Revizija se dopusti glede pravnega vprašanja ali odškodnina v višini 3.980,00 EUR predstavlja ustrezno nadomestilo tožniku za ugotovljene kršitve človekovih pravic.
varstvo ustavnih pravic - sodno varstvo - vpogled v spis
Vpogled v spis lahko dovoli le sodišče oziroma organ, ki obravnava zadevo, na katero se nanaša spis, v katerega želi stranka vpogledati. Zadevo, v katero želi tožnik vpogledati, pa ne obravnava upravno sodišče.
Pravilno je torej stališče sodišča prve stopnje, da na podlagi 150. člena ZPP ne more dovoliti vpogleda v navedeni spis, saj ne gre za spis zadeve, ki jo (je) obravnava(lo).
ZUS-1 člen 2, 2/2, 4, 4/1, 33, 33/2-1, 66, 66/1. ZIntPK člen 11, 13, 15, 15/1. URS člen 22. ZUP člen 37, 207, 207/3. Poslovnik Komisije za preprečevanje korupcije člen 2, 2/2-4, 20, 20/3, 21, 21/12.
zaključne ugotovitve - upravni akt po 2. členu ZUS-1 - sestava Komisije kot kolegijskega organa - dopolnjevanje postopka - pravica do izjave - odstranitev objave na spletni strani - vsebina izreka sodbe sodišča prve stopnje
Ker gre v obravnavani zadevi za oblastveno odločitev in tožena stranka v Zaključnih ugotovitvah ugotavlja kršitev dolžnega ravnanja tožnika v posamičnem primeru, so Zaključne ugotovitve akt po drugem odstavku 2. člena ZUS-1, torej javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, s katerim je organ (tožena stranka) odločil o obveznosti (dolžnem ravnanju) posameznika (tožnika), ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. Zato je treba tožniku zagotoviti učinkovito sodno varstvo (23. in 15. člen Ustave RS v povezavi s 157. členom Ustave RS), ki pa je ob ustavno skladni razlagi prav v tem, da se mu zagotovi polna presoja zakonitosti izpodbijanega akta, torej ob vsebinsko celoviti presoji vseh pravnih kot tudi dejanskih okoliščin, saj za zadržanost ali omejenost take presoje ni ne ustavnih in ne zakonskih omejitev.
Le v primeru upravnega spora zaradi nezakonitosti dejanja se v izrek vnese njegov kratek opis in čas storitve dejanja, torej okoliščine, ki služijo njegovi individualizaciji, medtem ko se ta v primeru izpodbijanja pravnega akta opravi z njegovim poimenovanjem, številko, datumom ipd. V obeh primerih gre torej za konkretizacijo posamičnih aktov ali dejanj, ki so predmet presoje zakonitosti v upravnem sporu. Na ta način se v pravno obvezujočem delu sodbe določi predmet spora in s tem meje pravnomočnosti sodbe.
Komisija zakonito deluje tudi v sestavi dveh članov, vendar mora v tem primeru odločitev sprejeti soglasno, saj je v prvem odstavku 11. člena ZIntPK določeno, da komisija zadeve obravnava na sejah, na katerih morajo biti odločitve sprejete vsaj z dvema glasovoma.
Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo poseg v tožnikovo ustavno pravico iz 22. člena Ustave RS in pravilno navedlo, da je tožena stranka po prvotnem osnutku dodatno ugotavljala dejstva in okoliščine oziroma izvajala dokaze, zato bi moral tožniku biti poslan v izjavo tudi dopolnjen osnutek ugotovitev.
ZUS-1 člen 4, 33, 33/2, 36. URS člen 157, 157/2. ZRLI člen 51.
dostopnost do volišča - invalidi - kršitev ustavnih pravic - pravni interes za pritožbo - subsidiarno varstvo v upravnem sporu - ni procesnih predpostavk za meritorno odločanje - prepoved reformatio in peius
Vsi državni organi so vezani na spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin v Republiki Sloveniji, torej med njimi tudi volilne pravice. Ta dolžnost pa izhaja že iz Ustave RS (15. člen), zato za vzpostavitev te dolžnosti predhodna sodba sodišča v upravnem sporu po drugem odstavku 157. člena Ustave RS ni niti potrebna niti predvidena. Sodno varstvo v upravnem sporu na podlagi 4. člena ZUS-1 tudi ni namenjeno varstvu pred bodočimi ravnanji nosilcev oblasti, ki bi morda šele lahko posegla v pravni položaj posameznika, temveč je skladno z ustavo in zakonom mogoče uveljavljati sodno varstvo samo zoper tiste kršitve, ki so jih organi v okviru svojega oblastvenega delovanja že povzročili.
Pritožnika nimata pravnega interesa za pritožbo. Tudi v primeru uspeha s pritožbo namreč Vrhovno sodišče ne bi moglo naložiti sodišču prve stopnje, naj v obravnavani zadevi ponovno meritorno odloči, saj za odločanje o tožbi pritožnikov, kot navedeno, niso podane procesne predpostavke.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - ČLOVEKOVE PRAVICE - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VS0018451
OZ člen 131, 168, 168/3, 179. URS člen 30. ZPP člen 7, 216.
povrnitev premoženjske in nepremoženjske škode - odškodnina - neutemeljen odvzem prostosti - pripor - zapor - pravica do rehabilitacije in odškodnine - kršitev osebnostnih pravic - duševne bolečine - razžalitev dobrega imena in časti - enotna odškodnina - popolna odškodnina - izgubljeni dobiček - izračun izgubljenega dobička - poslovanje v preteklosti - trditveno in dokazno breme
Odmera denarne odškodnine zaradi neupravičeno odvzete prostosti.
Izgubljeni dobiček je dohodek, ki bi ga bilo mogoče utemeljeno pričakovati, a ga zaradi nastopa škodnega dogodka ni bilo mogoče doseči. Njegov izračun je vedno hipotetična ocena dejstva, ki ni nastopilo, podjetniku pa predstavlja razliko med tistimi prihodki, ki bi jih ustvaril, če škodnega dogodka ne bi bilo, in tistimi odhodki, ki bi v zvezi s temi prihodki nastali (variabilni stroški). Oboji so torej tožnikovo trditveno in dokazno breme, izhodišče za njihov izračun pa obseg poslovanja, o katerem praviloma sklepamo na podlagi podatkov o poslovanju v preteklosti. Čeprav je izgubljeni dobiček ocena hipotetičnega dejstva, o njem ni dovoljeno ugibati.
URS člen 14, 22, 23, 25, 38, 157. ZUS-1 člen 4, 33. ZOPNI člen 5, 5/1, 5/2, 6, 6/2, 10, 11, 17a, 26, 26/1, 34, 34/1.
tožba zaradi posega v človekove pravice - finančna preiskava za odvzem premoženja nezakonitega izvora - zakonitost preiskave - zagotovljeno drugo sodno varstvo - zakonitost dejanj izvedenih pred uvedbo preiskave
Ker se sodišče prve stopnje ni vsebinsko opredelilo do razlogov za zavrženje tožbe v delu glede zahtevka za ugotovitev kršitve ustavnih pravic pritožnice v konkretnem primeru dejanja tožene stranke (FURS), ki naj bi v letu 2012 nezakonito in s kršitvijo ustavnih pravic pridobivala podatke tožnice od banke ..., in ker tudi iz njegovega stališča, da ima pritožnica za varstvo svojih ustavnih pravic v zvezi z izpodbijanimi akti in dejanji, nastalimi v okviru izvedbe finančne preiskave, zagotovljeno sodno varstvo v pravdnem postopku po ZOPNI (točki 13. in 14 obrazložitve), ni mogoče sklepati, da se navedeno nanaša tudi na to tožbeno zahtevo, je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb iz tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 v zvezi s 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. Zato je Vrhovno sodišče v tem delu pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep deloma razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek (77. člen ZUS-1).
Po oceni pritožbenega sodišča pa je tožnici zoper izpodbijane odredbo o finančni preiskavi in odredbi o njenem podaljšanju, ki so bile podlaga za izvajanje dejanj v finančni preiskavi, ter za izpodbijano zaključno poročilo zagotovljeno sodno varstvo v pravdnem postopku - najprej z ugovorom o protipravno pridobljenih dokazih in s tem o nedopustnosti izvedbe v okviru dokaznega postopka, nato pa v pritožbi zoper sodbo, če bo ta temeljila na nezakonitem dokazu oz. na z njim povezanim stališčem, s katerim se toženka (tožnica v tem upravnem sporu) ne bo strinjala. Če bo menila, da ji taka ureditev po ZOPNI (v povezavi z ZPP) ne nudi zadostnega varstva, jo bo morala izpodbijati v tem (pravdnem) postopku, v katerem se je to vprašanje izpostavilo.
Tak ugovor bo pritožnica lahko uveljavila tudi v drugih postopkih, v katerih zatrjuje, da bi lahko prišlo do uporabe navedenih podatkov iz finančne preiskave, torej v davčnem postopku ali v kazenskem postopku, kolikor bodo taki podatki v njih lahko sploh uporabljeni. Ob tem pa bodo navedeni podatki varovani kot tajni, po preteku določenega časa pa tudi uničeni (peti odstavek 18. člena ZOPNI).
Tožba zoper posamični akt sodišča, izdan v okviru izvrševanja sodne funkcije ni dovoljena. To, da je o zadevi odločalo sodišče, že samo po sebi pomeni, da je bilo stranki zagotovljeno sodno varstvo njenega pravnega položaja zato dodatno (ponovno) sodno varstvo v subsidiarnem upravnem sporu po 4. členu ZUS-1 ni potrebno oziroma zahtevano.
ZUS-1 člen 2, 4, 5. ZNPPol člen 138, 138/1, 138/5, 138/6, 139, 140, 140/2, 146, 146/7-2, 146/8, 154, 154/2. URS člen 14.
pritožba nad delom policije po ZNPPol - obvestilo o neobravnavi pritožbe - varstvo človekovih pravic - dovoljenost tožbe v upravnem sporu - subsidirano sodno varstvo - arbitrarnost - načelo enakosti pred zakonom
Postopek pritožbe po ZNPPol – čeprav samostojno ne pomeni učinkovitega pravnega sredstva za varstvo človekovih pravic – vendarle pomeni pomemben instrument, ki k temu lahko prispeva. Navedeno izhaja tako iz poročil Varuha človekovih pravic kot tudi iz zakonodajnega gradiva ob sprejemanju ZNPPol, ki izkazujejo cilj Vlade in Državnega zbora „zagotoviti neodvisno, objektivno, strokovno in kakovostno reševanje oziroma obravnavo pritožb zoper policiste“.
Izrecna zakonska ureditev možnosti pritožbe zoper delo policistov ter njenega obravnavanja v ZNPPol vzpostavlja specifičen postopek, ki že po svojem obstoju – in ne le zaradi svojega rezultata – pomeni posebno vrednoto tako za sistemsko ureditev kot tudi za prizadetega posameznika. Nezakonita zavrnitev dostopa do meritorne presoje zatrjevanih kršitev v pritožbenem postopku po ZNPPol s posamičnim aktom tožene stranke zato pomeni poseg v pravni interes pritožnika, ki ga vzpostavlja sam ZNPPol z uvedbo navedenega postopka.
Zakonska ureditev, ki bi dajala toženi stranki pooblastilo, da brez upoštevanja konkretnih okoliščin samovoljno odreče pravico do navedene pritožbe zoper delo policista, bi bila sama po sebi neustavna, saj bi s tem kršila pravico pritožnika do enakosti pred zakonom, zato take razlage zakonu ne sme dati niti sodišče prve stopnje niti tožena stranka. Povedano drugače, možnost vsebinskega obravnavanja pritožbe po ZNPPol pred pristojnimi organi ne sme biti arbitrarno, ob očitni kršitvi določb ZNPPol, ki urejajo dostop do tega postopka, odvzeta nobenemu pritožniku, saj v nasprotnem primeru to pomeni kršitev 14. člena Ustave.
ZUS-1 člen 4, 4/1, 36, 36/1-4. ZOPNI člen 5, 5/2, 9, 9/2, 10, 27, 27/1, 34, 34/1.
tožba zaradi posega v človekove pravice - zagotovljeno drugo sodno varstvo - finančna preiskava za odvzem premoženja nezakonitega izvora - zakonitost finančne preiskave - ugovor nezakonito pridobljenih dokazov (je predmet pravdnega postopka)
Napačno je stališče, da so odredbe o finančni preiskavi in zaključno poročilo, izdanih po določbah ZOPNI, problematični zaradi svojega neposrednega učinka, torej sami po sebi. To postanejo zaradi posrednih učinkov, to je posledic, nastalih na njihovi podlagi (začetek pravdnega postopka in uporaba v finančni preiskavi dobljenih dokazov).
Tožnici je zoper izpodbijane odredbo o finančni preiskavi in odredbi o njenem podaljšanju, ki so bile podlaga za izvajanje dejanj v finančni preiskavi, ter za izpodbijano zaključno poročilo zagotovljeno sodno varstvo v pravdnem postopku - najprej z ugovorom o protipravno pridobljenih dokazih in s tem o nedopustnosti izvedbe v okviru dokaznega postopka, nato pa v pritožbi zoper sodbo, če bo ta temeljila na nezakonitem dokazu oz. na z njim povezanim stališčem, s katerim se toženka (tožnica v tem upravnem sporu) ne bo strinjala. Če bo menila, da ji taka ureditev po ZOPNI (v povezavi z Zakonom o pravdnem postopku) ne nudi zadostnega varstva, jo bo morala izpodbijati v tem (pravdnem) postopku, v katerem se je to vprašanje izpostavilo.
UPRAVNI SPOR - CIVILNO PROCESNO PRAVO - ČLOVEKOVE PRAVICE
VS1015530
URS člen 14, 22. ZUS-1 člen 4, 4/1, 36, 36/1-4, 36/2, 38, 38/1. ZPP člen 279.
zavrženje tožbe zaradi zagotovljenega drugega sodnega varstva - odgovor na tožbo - vročitev odgovora na tožbo tožeči stranki - preizkus procesnih predpostavk po uradni dolžnosti
Ker je toženka v odgovoru na tožbo navedla okoliščino, ki naj bi izključevala obravnavo predmetne tožbe v subsidiarnem upravnem sporu (ker za to obstoji drugo sodno varstvo), je s tem utemeljila ugovor procesne narave, da upravno sodišče ni pristojno za obravnavanje zatrjevanih kršitev. Na ta način je bil med strankama vzpostavljen spor tudi o tem vprašanju glede na to, da ga prvostopenjsko sodišče ni preprečilo oz. odpravilo že samo (to je brez sodelovanja strank) v fazi predhodnega preizkusa tožbe. V taki situaciji pa bi sodišče moralo odgovor na tožbo vročiti tožnici in ji omogočiti, da nanj odgovori.
Dejstvo, da sodišče na obstoj procesnih predpostavk pazi po uradni dolžnosti ves čas postopka, pomeni le, da v tem pogledu pri sprejemu procesne odločitve ni prekludirano ali vezano na predlog strank.
URS člen 15, 15/4, 23, 23/1, 157. ZUS-1 člen 2, 3, 4, 4/1. ZVOP-1 člen 34.
subsidiarno sodno varstvo v upravnem sporu - varstvo ustavnih pravic - sklep o imenovanju sodnega tolmača - procesni sklep izdan v pravdnem postopku - pritožba v pravdnem postopku - pritožba zoper odločitev o glavni stvari - zagotovljeno drugo sodno varstvo - učinkovitost pravnih sredstev
Odločbe sodišča niso akti, ki bi jih bilo mogoče izpodbijati v rednem upravnem sporu po 2. členu ZUS-1, saj gre za odločitve organa sodne veje oblasti, sprejete v skladu z izvrševanjem njegovih ustavnih pristojnosti (3. člen ZUS-1). Zato izpodbijana sklepa tožene stranke nista upravna akta niti akta, ki se lahko izpodbijata v upravnem sporu, pritožnica pa tudi ne more uspešno v upravnem sporu uveljavljati kršitve ustavnih pravic kot samostojnega razloga za tožbo na podlagi 4. člena ZUS-1. Izpodbijana akta namreč že glede na njuno naravo kot akta sodišča ni mogoče šteti za posamičen akt iz navedene zakonske določbe, saj upravno sodišče kot specializirano sodišče ne more in ne sme presojati pravilnosti izvedbe postopka pred rednim sodiščem. Morebitne take kršitve mora stranka uveljavljati s pravnimi sredstvi v okviru pravdnega postopka, po izčrpanju teh pravnih sredstev pa ima v primeru, če meni, da gre teh postopkih za kršitev ustavnih pravic za kršitve ustavnih pravic, ustavno pritožbo pred ustavnim sodiščem.
Pritožnica v bistvu uveljavlja kršitve ustavnih pravic, ki naj bi ji šele nastale, zato so vse te njene navedbe zgolj hipotetične, pa tudi če bodo te kršitve dejansko nastale, bo imela, kot je to že navedeno, za njihovo varstvo še vedno na voljo pravna sredstva v odprtem postopku pred pravdnim sodiščem ali pa glede na to, da uveljavlja pretežno kršitev osebnostnih pravic, njihovo odpravo v skladu 134. členom Obligacijskega zakonika. V zvezi z zatrjevanimi kršitvami osebnih podatkov pa ima pritožnica sodno varstvo, poleg v postopku pred pravdnim sodiščem, tudi na podlagi ZVOP-1 (34. člen), to pa pomeni samostojno sodno varstvo v upravnem sporu, zato sodno varstvo v subsidiarnem upravnem sporu ni potrebno.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - ČLOVEKOVE PRAVICE
VS0018237
ZPP člen 367a, 367a/1, 367c, 367c/3. EKČP člen 2. OZ člen 179.
dopuščena revizija - povrnitev škode - odgovornost države - podlage odškodninske odgovornosti - protipravnost - pravica do življenja - višina odškodnine - pravična denarna odškodnina
Revizija se dopusti glede pravnega vprašanja ali odškodnina v višini 7.500,00 EUR predstavlja ustrezno nadomestilo tožniku za ugotovljene kršitve človekovih pravic.
ZUS-1 člen 2, 2/1, 2/2, 4, 4/1, 23, 23/1, 28, 28/1, 30, 30/3, 33, 33/1. ZPP člen 1.
redni upravni spor - izpodbijanje odločb - subsidiarni upravni spor - izpodbijanje dejanja občinskega organa - opustitev nadzora nad hrupom na javni prireditvi - pravočasnost tožbe
Če je izpodbijana odločba, je trditev o nezakonitem posegu v pravico do zasebne lastnine trditev o nezakoniti odločbi. ZUS-1 za tak primer določa postavitev zahtev, navedenih v prvem odstavku 33. člena.
Za presojo pravočasnosti tožbe iz 4. člena ZUS-1 je relevanten čas storitve dejanja, naveden v tožbi. Sodišče zato ni dolžno preverjati, kdaj je tožnica „izvedela“ za poseg v svojo lastninsko pravico.
Za odločanje o zahtevkih zoper občino za povračilo škode, nastale z opustitvijo dolžnega ravnanja inšpekcijskega organa, je pristojno pravdno sodišče.
Zoper poročilo nadzornega odbora občine in s tem v zvezi zatrjevano kršitvijo procesnih pravic iz 22. člena Ustave RS ni sodnega varstva.
Čeprav naj bi poročilo nadzornega odbora kršilo tudi tožničine pravice iz 21. in 34. člena Ustave, pa tožbeni predlog za odpravo poročila ni zahtevek v smislu prvega odstavka 134. člena OZ. Prvostopenjsko sodišče je zato nepravilno štelo, da je tožnica zahtevala sodno varstvo na podlagi omenjene določbe in da je pristojno pravdno sodišče.
Tožnica bi poročilo lahko izpodbijala šele, če bi bili zoper njo na podlagi poročila odrejeni ukrepi, sama pa bi menila, da so bili sprejeti s kršitvijo njenih pravic. To pa izključuje sodno varstvo zoper poročilo tudi po 4. členu ZUS-1.