Vrhovno sodišče je na podlagi prvega odstavka 367. člena ZPP, v skladu s katerim lahko stranke vložijo revizijo zoper pravnomočno sodbo (ZUS-1 tega vprašanja ne ureja), sprejelo stališče, da je vlagatelj lahko tudi tožena stranka. Pogoj je, da ima za to pravni interes, torej, da si z revizijo lahko izboljša svoj pravni položaj. Za položaj tožene stranke v upravnem sporu, ki je predhodno kot oblastni organ v svojem postopku sprejela izpodbijano odločitev, je bistveno, da si v sodnem postopku prizadeva, da bi njena odločitev oziroma pravna stališča, na katerih temelji, bila presojena kot zakonita. V nasprotnem primeru – torej če ne uspe in je tožbi ugodeno, upravni akt odpravljen ter zadeva vrnjena v ponovni postopek – je v ponovljenem postopku vezana na pravnomočna pravna stališča Upravnega sodišča. Revizija je zato pravno sredstvo, s katerim tožena stranka temu nasprotuje.

Treba je zavrniti stališče, na katerem temelji izpodbijana sodba, da so za presojo, ali se konkretna devizna vloga šteje za neizplačano staro devizno vlogo po 2. členu ZNISESČP, poleg samega dejstva izvršenega prenosa na podlagi Zakona FBiH/97, kar med strankama ni bilo sporno, pomembne tudi okoliščine, v katerih je do prenosa prišlo (ki jih Upravno sodišče niti ne konkretizira). Revizijski ugovor zmotne uporabe materialnega prava je zato utemeljen. Na to ne more vplivati tožničin predlog v odgovoru na revizijo, naj se Vrhovno sodišče opredeli glede ustavnosti stališča, da so iz povračilne sheme izključene osebe že na podlagi dejstva, da so bile stare devizne vloge prenesene. Taka zahteva ni utemeljena, saj tožnica ne navaja konkretnih razlogov, ki bi lahko vzpostavili dvom v sprejeto stališče Vrhovnega sodišča, splošna razlaga pravice do mirnega uživanja premoženja iz 1. člena Protokola št. 1 k Evropski konvenciji o človekovih pravicah pa za to ne zadošča. Tako tožnica ne utemeljuje niti, zakaj naj bi Republika Slovenija odgovarjala za izplačilo sredstev, ki so bila v skladu z zakonom druge države prenesena na drug račun in predvidena za uporabo v postopku privatizacije v tej državi (Federaciji BiH).

Dejansko stanje v obravnavanem primeru ustreza situaciji, ki jo predvideva drugi odstavek 2. člena ZNISESČP, tj. da gre za tisto staro devizno vlogo, ki je bila v skladu s predpisi FBiH prenesena na poseben račun za namen uporabe v postopku privatizacije in za katero je izključena obveznost poplačila s strani RS. Ne gre namreč za neizplačano staro devizno vlogo, če so bila devizna sredstva z nje porabljena tako, da so bila prenesena na drug račun (konkretno poseben enotni privatizacijski račun pri Agenciji za privatizacijo FBiH - JPR). Razlog za prenos deviznih sredstev na JPR je namreč nastal izven sfere bank, omogočen je bil z zakonom, torej z oblastnim dejanjem FBiH, ki se mu banke niso mogle upreti. Ker so bila devizna sredstva prenesena izven sfere banke, tudi RS za tako prenesena devizna sredstva ne more jamčiti. Po izvedenem prenosu namreč dolžniško-upniško razmerje med bivšim varčevalcem in banko za preneseni del deviznih sredstev ni več obstajalo, varčevalec kot bivši (poplačani) upnik pa za preneseni del deviznih sredstev ni imel več zahtevka do banke, iz tega pa logično izhaja tudi zaključek, da tak varčevalec ne more imeti takega zahtevka proti RS kot lastnici banke Ljubljanska banka, d. d.

Iz sodbe EKČP v zadevi Ališić izhaja, da je ESČP ugotovilo odgovornost RS za obveznosti Ljubljanske banke, Ljubljana, do deviznih varčevalcev, katerih devizna sredstva s starih deviznih vlog niso bila prenesena.

ESČP v sodbi ni postavilo zahteve, da bi moralo do poplačila ali prenosa sredstev varčevalcev priti z njihovim aktivnim ravnanjem ali po njihovi izrecni volji. Vrhovno sodišče zato ocenjuje, da je izključitev varčevalcev, katerih devizna sredstva so bila prenesena na račune za privatizacijo, iz poplačilne sheme v skladu tako z Ustavo RS kot tudi z EKČP.