pravica do izjave - kontradiktornost postopka - podaljšanje pripora po vloženi obtožnici - odgovor na predlog za podaljšanje - vročitev obtožnice - prevod obtožnice - podaljšanje pripora po izteku roka
Če obdolženec slovenskega jezika ne razume, mu sodišče ob vložitvi obtožnice, v kateri je predlagano podaljšanje pripora, zaradi same narave postopka, ki zahteva hitro postopanje sodišča, lahko vroči obtožnico s predlogom tudi na posebnem naroku. V tem primeru mu mora s sodelovanjem sodnega tolmača zagotoviti ustno prevajanje predloga in bistvenih delov obtožnice, iz katerih izhaja utemeljen sum storitve kaznivega dejanja. Obdolžencu s tem omogoči, da se v odgovoru na predlog, ki ga ima pravico podati v roku 24 ur, po vsebini izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so navedene v pripornem predlogu in dokazih, na katere se predlog opira in ponudi nasprotna dejstva in dokaze. Pritrditi je sicer zagovornikom, da prvi odstavek 8. člena ZKP določa, da je obdolžencu potrebno zagotoviti pisni prevod obtožnice. Vendar v primeru, ko je obdolženec v priporu, zato, da se mu omogoči, da se izjavi o predlogu za podaljšanje pripora, zadošča, da se mu zagotovi ustni prevod bistvenih delov obtožnice, v delu, ki se nanaša na obstoj utemeljenega suma. Pisni prevod celotne obtožnice pa je potrebno zagotoviti, da se obdolžencu omogoči, da zoper obtožnico ugovarja.
ZUS-1 člen 4, 30, 30/3, 31, 31/1, 31/2, 36, 36/1, 3671-4, 36/2. ZLS člen 7, 20, 21, 21/2, 21/2-20.
pritožba zoper sklep o zavrženju tožbe - predhodni preizkus tožbe - procesne predpostavke - subsidiarni upravni spor - varstvo ustavnih pravic - kršitev človekovih pravic - oseba javnega prava - oblastno ravnanje - odprava pomanjkljivosti
Drugi odstavek 36. člena ZUS-1 izrecno določa, da mora sodišče na razloge za zavrženje tožbe iz prvega odstavka navedenega člena paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka. Za zavrženje tožbe, potem ko je bila ta enkrat že predhodno preizkušena in vročena toženi stranki v odgovor, torej ni nobene zakonske ovire. Ravno nasprotno; sodišče tožbo mora zavreči, čim ugotovi, da katera od procesnih predpostavk iz prvega odstavka 36. člena ZUS-1 ni izpolnjena, ne glede na to, v kateri fazi je postopek in katera dejanja so predhodno že bila opravljena.
Prva toženka sicer je oseba javnega prava (prim. 7. člen Zakona o lokalni samoupravi, v nadaljevanju ZLS), ki je prek svojih organov pristojna opravljati nekatere oblastvene naloge (npr. iz dvajsete alineje drugega odstavka 21. člena ZLS). Vendar pa opravlja tudi naloge neoblastvene narave. Mednje npr. spada tudi razpolaganje z vsemi vrstami premoženja (20. člen ZLS). Prav táko je bilo delovanje prve toženke, kot ga zatrjujejo tožniki v konkretnem primeru, ko je iz prostorov, katerih lastnica je, izselila pritožnike skupaj z njihovimi stvarmi ter jih nato porušila. Njeno ravnanje je bilo torej ravnanje kot vsakega drugega lastnika. Ker ne gre za ravnanje organa oblasti, ta procesna predpostavka za tožbo po 4. členu ZUS-1 ni izpolnjena.
ODŠKODNINSKO PRAVO - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO - ČLOVEKOVE PRAVICE
VS00054173
Protokol 1 h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin člen 1. URS člen 33. ZNISESČP člen 5, 5/3, 7, 7/3, 10, 10/1, 11, 11/1.
pravice in obveznosti po ZNISESČP - verifikacija stare devizne vloge - pravočasnost zahteve - prekluzivni rok za vložitev zahteve - materialni prekluzivni rok - zamuda roka za vložitev zahteve - zamuda prekluzivnega roka - zavrženje prepozne zahteve - pravica do zasebne lastnine - primernost roka - vprašanje ustavnosti zakonske ureditve - dopuščena revizija - zavrnitev revizije
Rok za vložitev zahteve za verifikacijo devizne vloge, ki se je iztekel 31. 12. 2017, skoraj dve leti in pol po uveljavitvi ZNISESČP, predstavlja razumno časovno omejitev in ne ogroža doseganja namena zakona, tj., da imetniki neizplačanih starih deviznih vlog dosežejo izplačilo svojih terjatev. Zato uporaba tega roka ne pomeni posega v revidentovo pravico iz 33. člena Ustave oziroma 1. člena Prvega protokola k EKČP.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - USTAVNO PRAVO - ČLOVEKOVE PRAVICE
VS00049956
Listina evropske unije o temeljnih pravicah člen 47. Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 18, 18/1, 21, 21/1. URS člen 156. ZUstS člen 23, 23/1, 23/2. ZKP člen 522, 522/1, 522/1-14, 530, 530/1, 530/3.
postopek za izročitev obdolžencev in obsojencev - izročitev tožnika drugi državi - soglasje za izročitev tujega državljana v kazenskem postopku - prepoved mučenja ali nečlovečnega in ponižujočega ravnanja - protiustavna pravna praznina - pravica do pravnega sredstva - zahteva za oceno ustavnosti - zahteva za oceno ustavnosti določb zakona
Revizijski postopek se prekine do odločitve Ustavnega sodišča Republike Slovenije o zahtevi za oceno ustavnosti 530. člena Zakona o kazenskem postopku.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OSEBNOSTNE PRAVICE - USTAVNO PRAVO - ČLOVEKOVE PRAVICE
VS00051051
ZIntPK člen 13, 16, 75. URS člen 2, 15, 15/3, 26, 38. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 8. ZVOP-1 člen 9, 9/1, 19, 19/3. ZPP člen 380, 380/2.
povrnitev nepremoženjske škode - odškodninska odgovornost države - Komisija za preprečevanje korupcije (KPK) - pristojnosti KPK ob sumu korupcije ali drugih kršitev - objava podatkov o denarnih tokovih subjektov javnega sektorja - objava podatkov o dohodkih - nezakonito razkriti podatki - obdelovalni model varstva podatkov - državni funkcionar - kršitev človekovih pravic - varstvo osebnih podatkov - podlage odškodninske odgovornosti - kvalificirana protipravnost - narava pravice - dopustnost posega v ustavno pravico - razlaga zakona - razlaga ZIntPK - jezikovna razlaga - načelo pravne države - načelo zakonitosti - aplikacija Supervizor - pritrdilno ločeno mnenje - ugoditev reviziji - dopuščena revizija
Določbe 13., 16. in 75. člena tedaj veljavnega ZIntPk so bile dovolj jasne in določne, da je bilo z uporabo ustaljenih metod razlage mogoče priti do njihove enopomenske opredelitve in sklepa, da te določbe KPK niso dajale pooblastila za pridobitev, obdelavo in objavo osebnih podatkov prejemnikov javnih sredstev v spletni aplikaciji, kadar Komisija za preprečevanje korupcije (KPK) zoper posameznika še ni vodila nobenega postopka iz svoje pristojnosti niti izvajala nobenih ukrepov v skladu z ZintP.
KPK kot organ oblasti veže načelo zakonitosti (drugi odstavek 120. člena URS), zato bi glede na opisane (dovolj) jasne določbe tedaj veljavnega ZIntPK, ZVOP-1 in URS ter "obdelovalni model varstva podatkov" morala vedeti, da za poseg v tožničino ustavno pravico ni imela zakonske podlage. Dodatno težo pri presoji toženkine kvalificirane protipravnosti ima dejstvo, da je KPK z nezakonitim ravnanjem posegla v tožnico pravico do varstva osebnih podatkov, ki je ustavno varovana človekova pravica (38. člen URS), varstvo te pravice pa je v okviru pravice do spoštovanja zasebnega življenja zagotovljeno tudi z EKČP (8. člen). Pri nezakonitem posegu v ustavno varovano (človekovo) pravico veljajo za presojo ravnanja toženkinega organa strožja merila skrbnosti oziroma je prag kvalificirane protipravnosti nižji kot v primeru, če bi šlo za "navadno" zakonsko pravico.
KORUPCIJA - PREKRŠKI - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO - ČLOVEKOVE PRAVICE
VS00050101
URS člen 25. ZUS-1 člen 1, 2, 2/2, 4, 36, 36/1, 36/1-4. ZP-1 člen 45, 45/1, 45/2, 53, 53/1, 53/2, 53/3, 66, 66/2. ZIntPK člen 5.
Komisija za preprečevanje korupcije (KPK) - zaključne ugotovitve KPK - opozorilo - tožba v upravnem sporu - akt, ki se izpodbija s tožbo ni upravni akt - subsidiarni upravni spor - varstvo ustavnih pravic v upravnem sporu - drugo primarno sodno varstvo - zavrženje tožbe - zavrnitev pritožbe
Izpodbijano Opozorilo je tožena stranka izdala kot prekrškovni organ po prvem in drugem odstavkom 45. člena ZP-1 in ne kot nosilec upravne funkcije po ZIntPK oziroma ni odločala pri opravljanju upravne funkcije iz področja upravnega prava, temveč je ne glede na to, da je sporno Opozorilo sicer izdala v zvezi z upravno zadevo oziroma v zvezi z Zaključnimi ugotovitvami, odločala kot prekrškovni organ na podlagi pooblastila in določb ZP-1 iz področja prekrškovnega prava, ki pa spada na področje kaznovalnega prava.
Izpodbijano Opozorilo zato torej tudi po presoji Vrhovnega sodišča ni upravni akt v smislu 2. člena ZUS-1, saj ni bilo izdano v okviru izvrševanja upravne funkcije in z njim ni bilo odločeno o pravici, obveznosti oziroma pravni koristi s področja upravnega prava.
Subsidiarni upravni spor po 4. členu ZUS-1 ni namenjen dopolnjevanju morebitnih pomanjkljivih sodnih postopkov na različnih pravnih področjih, kjer zakonodajalec v področni zakonodaji ni zagotovil sodnega varstva vseh strankinih pravic in pravno varovanih interesov, in je morebitne sistemske neustreznosti, ki lahko prerastejo v neustavno pravno praznino, dolžan v skladu z ustavnimi pristojnostmi odpravljati zakonodajalec sam, kot je to lahko primer pri opozorilu, izrečenem na podlagi določb ZP-1, zoper katerega ni predvidenega pravnega sredstva po ZP-1.
Morebitno neustavnost ureditve po ZP-1 bi pritožnik lahko uveljavljal z vložitvijo pravnih sredstev pred organi za prekrške v okviru ZP-1 in po njihovem izčrpanju nadalje pred Ustavnim sodiščem Republike Slovenije.
ODŠKODNINSKO PRAVO - OSEBNOSTNE PRAVICE - USTAVNO PRAVO - ČLOVEKOVE PRAVICE
VS00048609
URS člen 15, 15/3, 22, 34, 35, 39. OZ člen 179. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 10. Zakon o RTV Slovenija (1990) člen 1.
kršitev osebnostnih pravic - povrnitev nepremoženjske škode - javna oseba - novinar - javni zavod Radiotelevizija Slovenija - pravica do osebnega dostojanstva in varnosti - varstvo pravic zasebnosti in osebnostnih pravic - žalitev časti in dobrega imena - poslanec - Twitter - žaljiva izjava - žaljiva vrednostna sodba - povprečen bralec - odziv na predhodno ravnanje - doktrina zastraševalnega učinka (chilling effect) - svoboda izražanja - svoboda političnega izražanja - uresničevanje in omejevanje ustavnih pravic - kolizija ustavnih pravic - sodna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) - sodna praksa Ustavnega sodišča - protipravnost - pravica do enakega varstva pravic - predhodna odločitev Vrhovnega sodišča - isti historični dogodek - doktrina stare decisis - obstoj zadostne trditvene podlage - odklonilno ločeno mnenje - dopuščena revizija
Ugotovitev (objektivne) žaljivosti sporne izjave ne more zadoščati za zaključek, da je toženec presegel meje sprejemljive kritike. Ustaljeno je stališče, da je slog izražanja (slab ali dober) kot tak varovan skupaj z vsebino izjave in da uporabljeni izrazi, čeprav so morda vulgarni ali žaljivi, služijo stilističnim namenom. Odločilna okoliščina, ki je tehtnico nagnila v prid tožnice, je neobstoj zadostne dejanske podlage, ki bi podpirala toženčevo vrednostno sodbo, v povezavi s to ugotovitvijo pa tudi vsebina zapisa na Twitterju. Tožničino sporočilo, da so med člani Facebook skupine Legija smrti tudi vidni člani politične stranke, katere predsednik je toženec, ki pomeni izjavo o dejstvu, je po vsebini, slogu in sporočilni moči neprimerljivo s toženčevo neodmerjeno prispodobo, naperjeno v osebo tožnice, zato ni mogoče šteti, da je bil toženčev tvit le protiutež predhodnega tožničinega ravnanja. Upoštevaje tudi resnost očitka tožnici in dejstvo, da je sporni tvit na povprečnega bralca učinkoval kot samostojna celota, to lahko vodi le v sklep, da ni bila podana prepričljiva in trdna dejanska podlaga za vrednostno sodbo na račun tožnice. Ko je tako, je tisto kar ostane, zgolj vulgarna karikatura, izrečena z izključnim namenom osramotiti in očrniti tistega, ki ga zadeva. Uporaba komunikacijskega kanala Twitter nikomur, tudi ne vplivnemu opozicijskemu voditelju ne podeljuje carte blanche za sporočanje po spletu niti ne more biti izgovor za afektivno in seveda še manj za premišljeno ravnanje.
Teza v izpodbijani sodbi, da gre v obravnavani zadevi tudi za kolizijo med svobodo (političnega) izražanja na eni in svobodo (novinarskega) izražanja na drugi strani, je, ker temelji na zmotnem pojmovanju doktrine učinka zastraševanja (chilling effect), preveč daljnosežna. Jedro presoje v obravnavani zadevi je med tožničino osebnostno sfero na eni ter toženčevo svobodo izražanja na drugi strani. Kljub temu ima dejstvo, da je toženec širil mnenje o tožnici – novinarki, pomembno težo. Pojem časti in dobrega imena je večplasten. V njem se prepletata zavest o lastni vrednosti (notranja, subjektivna čast) in spoštovanje človeka v družbi, njegova veljava v očeh drugih ljudi (zunanja, objektivna čast). Zunanja čast zajema človekovo delovanje v vsej njegovi celovitosti, tudi v poklicnem delovanju. S tem ko ji z uporabo grobih besednih figur odreka odlike, ki so bit novinarskega dela, toženec tožnico razvrednoti kot novinarko in ji jemlje veljavo v očeh drugih, spričo uporabljenega seksističnega podtona pa tudi kot žensko, s čimer je bil porušen njen notranji mir.
Sprejeta odločitev o protipravnosti toženčevega ravnanja ne more poseči v jedro toženčeve svobode izražanja niti ne more prizadeti intimnega občutka tretjih, da se smejo svobodno (politično) izražati prek spleta. Sporočilo sodbe v obravnavani zadevi ni v tem, da toženec ne bi smel kritizirati osrednjega nacionalnega medija ali izreči mnenja o tožničini (ne)pristranskosti niti v tem, da bi se moral vesti spodobno in politično korektno ali da bi moral biti njegov diskurz argumentiran. Gre preprosto za to, da je bilo razmerje med tožničino osebnostno sfero in toženčevo svobodo izražanja do take mere porušeno, da to utemeljuje poseg v svobodo izražanja slednjega.
SODSTVO - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO - ČLOVEKOVE PRAVICE
VS00047627
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6, 8. URS člen 2, 14, 49, 49/3, 130, 132, 132/2. ZS člen 60, 60/1, 61, 61/3, 61c, 62a, 64, 64/1, 64/1-1, 64/4. ZSS člen 20, 20/2, 45, 45/1. ZSSve Zakon o sodnem svetu (2017) člen 2, 23, 23/1, 23/1-1, 36. ZJF člen 65, 65/2.
razrešitev s funkcije predsednika sodišča - uvrstitev sodnika v plačni razred - objektivna odgovornost - teža kršitve - sorazmernost ukrepa - Sodni svet - prosta presoja Sodnega sveta - diskrecijska pravica - ustavnost zakonske ureditve - enakost pred zakonom - svoboda dela - zavrnitev tožbe
Tožnica je po izpodbijani odločbi za kršitev pri uvrščanju novoizvoljenih sodnikov v plačne razrede odgovorna že zato, ker je po zakonu odgovorna za porabo proračunskega denarja (torej objektivno). Takega stališča Sodnega sveta, ki mu sodišče glede na zgoraj predstavljene predpise lahko le pritrdi, tožnica ne graja.
Razhajanje med ugotovitvijo Sodnega sveta, da je tožnica previsoke plačne razrede v tu obravnavnih 12 odločbah določila na lastno pobudo, in trditvijo tožnice, da je to storila zato, ker je sledila strokovnim službam, za presojo njene odgovornosti ni bistveno: glede na njeno izključno in neprenosljivo (razen na podpredsednika sodišča) pristojnost odločati o uvrstitvi sodnikov v plačne razrede in glede na nesporno dejstvo, da je odločitev tudi sprejela, se odgovornosti iz nobenega od navedenih dveh razlogov ne more razbremeniti.
Zaradi ocene, da gre v obravnavanem primeru za eno najtežjih kršitev pri opravljanju nalog sodne uprave in da razrešitev predsednice sodišča, ki je zanjo odgovorna, ni nerazumna, ni bistveno, da zakon ne predvideva stopnjevanja ukrepov oziroma milejših ukrepov za manj hude kršitve. Tožnici izrečen ukrep nima narave disciplinske sankcije (zaradi sorodnosti s kazenskim postopkom se lahko disciplinska sankcija izreče le za vnaprej določene kršitve), zato je tožničino sklicevanje na disciplinske postopke neutemeljeno, in ukrep ne posega v njeno sodniško funkcijo. Razrešitev je posledica napak pri vodenju sodne uprave, ki so oškodovale javni proračun in ogrozile zaupanje javnosti v ugled sodstva. Oškodovanje bo sicer res prav na podlagi prizadevanj in lastnega finančnega prispevka tožnice odpravljeno, vendar je ključno, da sta narava in teža kršitve vplivali na to, da je Sodni svet izgubil zaupanje, da bo tožnica do konca mandata ustrezno opravljala naloge sodne uprave, kar tudi je predpostavka za zaupanje javnosti v sodstvo. V okoliščinah konkretnega primera njegova presoja, da tožnica ne uživa več zaupanja za nadaljnje vodenje sodišča, ni nerazumna.
Sodni svet je ocenil, da zato, ker je bila storjena kršitev ena najtežjih kršitev, ki jih predsednik sodišča lahko stori na področju sodne uprave, niti najbolj izstopajoči uspehi na področju vodenja sodišča ne bi mogli preprečiti razrešitve. Po oceni sodišča bi poseg sodišča v to oceno pomenil nedovoljen poseg v diskrecijsko pravico Sodnega sveta.
Funkcija predsednika sodišča ni ustavno in konvencijsko varovana, varstvo po 6. členu EKČP pa gre razrešenemu predsedniku v primeru nepoštenosti postopka razrešitve.
dopuščena revizija - lovska družina - izključitev člana iz lovske družine - prepoved diskriminacije - osebna okoliščina
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je mogoče zahtevku iz naslova prepovedi kršitve diskriminacije ugoditi, brez da bi bila opredeljena osebna okoliščina, na podlagi katere naj bi bila oseba diskriminirana, in brez da bi sodišče v obrazložitvi svoje odločitve takšno okoliščino ugotovilo ter obrazložilo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR - ČLOVEKOVE PRAVICE
VS00045236
Listina evropske unije o temeljnih pravicah člen 4, 18, 19, 19/1, 19/2, 52, 52/3. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 3. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2. Direktiva 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav člen 1, 6, 6/1. URS člen 18. ZMZ-1 člen 27, 27/1, 36, 36/1. ZUS-1 člen 4, 4/1, 30, 30/3, 31, 31/1, 33, 33/2, 33/2-4, 66. ZPP člen 8, 224, 224/1, 224/4, 285, 286b, 287, 287/2.
varstvo človekovih pravic - postopek odstranitve tujca iz države - pravica do azila - prepoved prisilne odstranitve ali vračanja - načelo nevračanja - prepoved kolektivnega izgona - prepoved mučenja ali nečlovečnega in ponižujočega ravnanja - resna nevarnost - prošnja za mednarodno zaščito - prosilec za mednarodno zaščito - materialno procesno vodstvo - prosta presoja dokazov - dokazno breme - zavrnitev dokaznih predlogov - pravočasnost grajanja procesnih kršitev - prekluzija - prispevek - zavrnitev pritožbe
Upravičenost osebe, da zaprosi za zaščito, vzpostavlja zahtevo po učinkovitih, resničnih možnosti tujca, da to željo tudi izrazi. Za take možnosti pa ne gre, če posameznik sicer ima stik z uradnimi osebami v hitrem prekrškovnem postopku in v času pridržanja, a mu te ne dajo vseh informacij, pomembnih za njegov (torej osebni, konkretni) pravni položaj, poleg tega pa mu izdajajo oziroma sestavljajo listine (sklepe, zapisnike, potrdila) v slovenskem jeziku, z vsebino katerih se naslovnik zaradi nepoznavanja jezika brez celovitega tolmačenja ne more seznaniti in zato tudi ne nasprotovati.
Pri razlagi 4. člena in drugega odstavka 19. člena Listine je treba upoštevati tudi sodno prakso ESČP. To potrjujejo tudi pojasnila k Listini o temeljnih pravicah, in sicer da sklicevanje v tretjem odstavku 52. člena Listine na EKČP zajema konvencijo in njene protokole, pri čemer vsebina in obseg zagotovljenih pravic nista določena le z besedilom navedenih aktov, temveč tudi s sodno prakso ESČP in SEU. Poudarjeno je, da raven varstva, ki jo zagotavlja Listina, v nobenem primeru ne sme biti nižja od ravni, ki jo zagotavlja EKČP. V pojasnilih je glede določbe drugega odstavka 19. člena navedeno, da ta odstavek vključuje ustrezno sodno prakso ESČP glede 3. člena EKČP. Tudi SEU v svojih sodbah redno izpostavlja, da je sodno prakso ESČP v zvezi s 3. členom EKČP treba upoštevati pri razlagi 4. člena Listine.
Načelo nevračanja prepoveduje tako neposredno vračanje (direct refoulement) kot posredno vračanje (indirect refoulement), pri katerem je prosilec izročen državi, v kateri zanj sicer neposredno ne obstaja resna nevarnost, da bo podvržen nečloveškemu ravnanju, vendar obstaja možnost, da bo iz te države izročen državi, v kateri zanj obstaja resna nevarnost, da bo izpostavljen nečloveškemu ravnanju.
Načelo nevračanja torej zagotavlja, da posameznik ne bo vrnjen v drugo državo, ne da bi državni organi presodili, ali je ta druga država zanj varna. Glede na izpodbojno domnevo o medsebojnem zaupanju med državami članicami EU in upoštevaje, da se pri obravnavi prepovedi iz drugega odstavka 19. člena Listine upošteva sodna praksa ESČP glede 3. člena EKČP, je treba načelo nevračanja spoštovati tudi v okviru izvajanja ukrepov med državami članicami. To pa državi članici nalaga obveznost, da posameznika ne odstrani s svojega ozemlja, če v državi prejemnici (članici EU) obstaja tveganje za ravnanja, ki bi pomenila kršitev 4. člena Listine, kar je SEU izrecno potrdilo v zvezi s predajo prosilca za azil v okviru izvajanja dublinskega sistema. V združenih zadevah N. S. proti Secretary of State for the Home Department in M. E. in drugi proti Refugee Applications Commissioner, Minister for Justice, Equality and Law Reform (C-411/10 in C 493/10 z dne 21. 12. 2011) je namreč poudarilo, da je mogoče, da predaja prosilcev za azil v okviru dublinskega sistema v nekaterih okoliščinah ni v skladu s prepovedjo iz člena 4 Listine. Navedlo je, da bi bil prosilec v dejanski nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu tega člena, če bi bil predan v državo članico, v kateri je resna nevarnost, da obstajajo sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka in pogojev za sprejem prosilcev. Zato države članice v skladu s prepovedjo iz navedenega člena ne smejo opraviti predaje, če ni mogoče, da ne bi vedele, da v njej obstajajo take pomanjkljivosti (točke od 86 do 94 in točka 106 sodbe). Iz sodbe še izhaja, da so primerni instrumenti za presojo, ali odgovorna država članica spoštuje temeljne pravice, podatki, kot jih je navedlo ESČP, med njimi redna in skladna poročila nevladnih mednarodnih organizacij, iz katerih so razvidne dejanske težave v namembni državi (izrecno 90. in 91. točka sodbe).
Ker se načelo nevračanja nanaša na ukrepe države, zaradi katerih mora posameznik zapustiti njeno ozemlje, se obstoj dejanskega tveganja, da bo posameznik izpostavljen nedovoljenemu ravnanju, presoja ob upoštevanju okoliščin, ki so obstajale v času izvedbe ukrepa in so bile državnim organom znana ali bi jim morala biti znana. Tak način presoje velja tudi v primerih, če je bil ukrep izvršen, saj v okviru obravnavanega načela država odgovarja za to, da je posameznika izpostavila predvidljivemu tveganju nedopustnega ravnanja. To je odraz absolutne narave pravice iz 3. člena EKČP, zaradi katere njeno uresničevanje ne more biti prepuščeno naključju. Država je zato dolžna upoštevati in ocenjevati tudi tveganja, ki bi lahko ogrozila spoštovanje vrednot, ki jih zagotavlja omenjena določba EKČP. Iz tega pa izhaja, da svojo dolžnost v zvezi z zagotavljanjem spoštovanja prepovedi mučenja, nečloveškega ali poniževalnega ravnanja krši že, če ob odstranitvi osebe s svojega ozemlja v drugo državo na podlagi dostopnih informacij napačno oceni tveganje za izpostavljenost ravnanjem, ki nasprotujejo 3. členu EKČP, ali če te ocene sploh ne napravi.
Po navedenem odgovornost države obstoji ne glede na to, ali je bila oseba v drugi državi kasneje dejansko izpostavljena ravnanju v nasprotju s 3. členom EKČP. Vrhovno sodišče zato zavrača pritožbeno stališče, da kršitve prepovedi načela nevračanja ne more biti, ker tožnik na Hrvaškem in Bosni in Hercegovini ni bil izpostavljen nečloveškemu ravnanju.
DRUŽINSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - ČLOVEKOVE PRAVICE
VS00043447
URS člen 26. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 13, 41. ZZZDR člen 106, 106/6.
odškodnina za nepremoženjsko škodo - kršitev osebnostnih pravic - pravica do družinskega življenja - stiki očeta z otrokom - dolgotrajnost postopka - javnopravna odškodninska odgovornost - vzročna zveza - protipravnost - višina odškodnine - sodna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP)
Odmera odškodnine pred domačim sodiščem ne pomeni gole mehanske uporabe zneska, ki ga je v primerljivi zadevi prisodilo ESČP. Pravično zadoščenje po 41. členu Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP) vzpostavlja, kot pravilno smiselno opozarja toženka v odgovoru na revizijo, lasten odškodninski temelj, ki ga ESČP uporabi tudi, če nacionalni sistem ne omogoča odmere denarnega zadoščenja. ESČP v svojih odločbah poudarja, da je v skladu z zahtevami EKČP državam pogodbenicam v določeni meri dopuščena prosta presoja glede načina, kako posameznikom zagotavljajo odškodnino v skladu s 13. členom in usklajujejo svoje obveznosti glede spoštovanja EKČP v okviru te določbe. Pri tem je poudarjena pomembnost razumnega zneska pravičnega zadoščenja, ki ga nudi domač sistem, da bi se pravno sredstvo lahko štelo za učinkovito v smislu EKČP.
STANOVANJSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO - ČLOVEKOVE PRAVICE
VS00042274
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 8, 8/2. URS člen 36, 78. SZ-1 člen 103, 103/1-5.
odpoved najemne pogodbe - najemna pogodba za neprofitno stanovanje - krivdni razlogi za odpoved najemne pogodbe - način uporabe nepremičnine - motenje stanovalcev pri mirni uporabi stanovanja - pravica do spoštovanja doma - pravica do nedotakljivosti stanovanja - pravica do mirne uporabe stanovanja - poseg v ustavno pravico - sorazmernost ukrepa - dopuščena revizija
Toženkino ponavljajoče se in v času sojenja še vedno prisotno obnašanje v večstanovanjskem bloku grobo krši medsosedske norme.
V primeru po 5. točki prvega odstavka 103. člena SZ-132 odpovedni razlog izvira izključno iz krivdne sfere najemnika in ni odvisen od zunanjih dejavnikov. Revizijska zahteva, da bi moral najemodajalec ob/pred odpovedjo najemniku v takem primeru ponuditi drugo ustrezno namestitev, po oceni Vrhovnega sodišča, upoštevaje, da gre vertikalno-horizontalno razmerje, presega stopnjo testa sorazmernosti, ki ga narekujeta US in ESČP v svoji dosedanji praksi.
ODŠKODNINSKO PRAVO - UPRAVNI POSTOPEK - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO - ČLOVEKOVE PRAVICE
VS00041432
URS člen 158. ZNISESČP člen 2, 2/1, 2/2. ZUP člen 144, 144/1, 144/3. Zakona o utvrđivanju i realizaciji potraživanja građana u postupku privatizacije (Zakon o ugotavljanju in realizaciji terjatev državljanov v postopku privatizacije, Federacija Bosne in Hercegovine, 1997) člen 7, 10, 11, 12.
pravice in obveznosti po ZNISESČP - dopuščena revizija - res judikata - vezanost tožene stranke na pravno mnenje in stališča upravnega sodišča - kriterij pomembnosti za zagotovitev pravne varnosti in enotnosti uporabe prava - prenos sredstev na privatizacijski račun - verifikacija stare devizne vloge - neizplačane devizne vloge - razpolaganje s starimi deviznimi vlogami - svobodna volja - aktivnost stranke v postopku - varčevalci Ljubljanske banke iz BIH - skrajšani ali poseben ugotovitveni postopek - ugoditev reviziji - napačna uporaba materialnega prava
Ker izpodbijana sodba temelji na enakem materialnem stališču kot prvostopenjska sodba v zadevi X Ips 5/2019, je Vrhovno sodišče zaradi zagotovitve enotnosti upravne in sodne prakse izjemoma dopustilo revizijo tudi v obravnavani zadevi, saj je štelo, da gre za tako pomembna pravna vprašanja, da mora biti utemeljenost morebitnega odstopa od stališča revizijskega sodišča presojena tudi v drugih vsebinsko podobnih zadevah, ki so že odprte pred Vrhovnim sodiščem. Izjemnost pomena poenotenja sodne prakse glede navedenih pravnih vprašanj izhaja iz okoliščine, da pomenijo odločitve, sprejete po določbah ZNISESČP, in njihova presoja pred sodiščem zaključno fazo izvrševanja sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Ališić in drugi proti Bosni in Hercegovini, Hrvaški, Srbiji, Sloveniji in Makedoniji, št. 60642/08, z dne 16. julija 2014, v obsegu, v katerem je bilo Republiki Sloveniji naloženo, da sprejme vse potrebne ukrepe za poplačilo neizplačanih starih deviznih vlog.
ODŠKODNINSKO PRAVO - UPRAVNI SPOR - ČLOVEKOVE PRAVICE
VS00040313
Protokol 1 h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin člen 1. ZNISESČP člen 2, 2/1, 2/2, 5, 5/2, 9, 9/4. ZUP člen 144, 144/1, 144/1-1.
pravice in obveznosti po ZNISESČP - prenos sredstev na privatizacijski račun - verifikacija stare devizne vloge - neizplačane devizne vloge - razpolaganje s starimi deviznimi vlogami - svobodna volja - aktivnost stranke v postopku - varčevalci Ljubljanske banke iz BIH - napačna uporaba materialnega prava - skrajšani postopek ali posebni ugotovitveni postopek - dopuščena revizija - ugoditev reviziji
Ker so bila devizna sredstva s tožnikove stare devizne knjižice veljavno prenesena na njegov posebni račun za uporabo v postopku privatizacije in torej na dan odločanja tožnik ni imel terjatve do banke iz prvega odstavka 2. člena ZNISESČP, Republika Slovenija za to neobstoječo tožnikovo terjatev skladno z določbo 5. člena ZNISESČP ne more prevzeti izpolnitve obveznosti.
V zvezi s pomisleki Upravnega sodišča, ali bi s prenosom deviznih sredstev brez volje in sodelovanja varčevalca lahko prišlo do kršitve pravice do mirnega uživanja imovine v smislu 1. člena Protokola št. 1 k EKČP in v okviru tega glede elementa izbire varčevalca, pa Vrhovno sodišče še pripominja, da četudi bi do prenosa deviznih sredstev s deviznih računov dejansko prišlo avtomatično na podlagi Zakona FBiH/97, bi to pomenilo le, da je za morebitno kršitev pravice iz EKČP odgovorna tista država, ki je takšno zakonodajo sprejela. Zato pa za takšno kršitev ne more biti odgovorna Republika Slovenija kot druga suverena država, ki na sprejem zakonodaje tuje države (konkretno FBiH) ni mogla vplivati.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO - ČLOVEKOVE PRAVICE
VS00040562
URS člen 38. ZIntPK člen 13, 16, 75. ZPP člen 367a, 367a/1.
dopuščena revizija - povrnitev škode - odškodninska odgovornost države - Komisija za preprečevanje korupcije (KPK) - pristojnosti KPK ob sumu korupcije ali drugih kršitev - objava podatkov o denarnih tokovih subjektov javnega sektorja - kršitev človekovih pravic - varstvo osebnih podatkov - podlage odškodninske odgovornosti - kvalificirana protipravnost - dopustitev revizije
Revizija se dopusti glede naslednjih vprašanj:
- ali je bila gledano s perspektive v letu 2015 možna široka in pomensko odprta razlaga določil 13., 16. in 75. člena ZIntPK v smeri, da KPK omogočajo pridobitev, obdelavo in objavo osebnih podatkov prejemnikov javnih sredstev v spletni aplikaciji, čeprav KPK zoper posameznika ni vodila še nobenega postopka iz svoje pristojnosti, niti izvajala nobenih ukrepov v skladu z ZintPK;
- ali ravnanje v nasprotju z določbami 13., 16. in 75. člena ZIntPK, ki ima za posledico nezakonit poseg v ustavno pravico do varstva osebnih podatkov iz 38. člena Ustave RS, predstavlja kvalificirano protipravnost ravnanja državnega organa, kot enega od elementov odškodninske odgovornosti;
- ali na presojo standarda kvalificirane protipravnosti kakorkoli vpliva narava pravice, v katero je bilo z nezakonitim ravnanjem poseženo, oziroma ali tudi v primeru, ko gre za nezakonit poseg v ustavno (človekovo) pravico, ki predstavlja hujšo kršitev kot poseg v katero od le zakonskih pravic, za kvalificirano protipravnost veljajo enaka merila in standardi.
ODŠKODNINSKO PRAVO - UPRAVNI POSTOPEK - UPRAVNI SPOR - ČLOVEKOVE PRAVICE
VS00041666
ZNISESČP člen 2, 2/1, 2/2, 5, 9, 9/4. ZUP člen 144, 144/1, 144/1-1. Zakona o utvrđivanju i realizaciji potraživanja građana u postupku privatizacije (Zakon o ugotavljanju in realizaciji terjatev državljanov v postopku privatizacije, Federacija Bosne in Hercegovine, 1997) člen 7, 10, 11, 12.
pravice in obveznosti po ZNISESČP - prenos sredstev na privatizacijski račun - verifikacija stare devizne vloge - neizplačane devizne vloge - razpolaganje s starimi deviznimi vlogami - svobodna volja - aktivnost stranke v postopku - varčevalci Ljubljanske banke iz BIH - napačna uporaba materialnega prava - skrajšani ali poseben ugotovitveni postopek - dopuščena revizija - ugoditev reviziji
Ker so bila devizna sredstva s tožnikove stare devizne knjižice veljavno prenesena na njegov posebni račun za uporabo v postopku privatizacije in torej na dan odločanja revidenta tožnik ni imel terjatve do banke iz prvega odstavka 2. člena ZNISESČP, RS skladno z določbo 5. člena ZNISESČP ne more prevzeti izpolnitve obveznosti za neobstoječo terjatev tožnika.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO - ČLOVEKOVE PRAVICE
VS00037652
ZNISESČP člen 2, 2/1, 2/2, 9, 9/4. ZUP člen 9, 144, 144/3, 146. Zakona o utvrđivanju i realizaciji potraživanja građana u postupku privatizacije (Zakon o ugotavljanju in realizaciji terjatev državljanov v postopku privatizacije, Federacija Bosne in Hercegovine, 1997) člen 7, 10, 11, 12. ZUS-1 člen 64, 64/4, 83, 83/3. ZPP člen 367, 367/1, 367a. URS člen 14, 22. Protokol 1 h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin člen 1.
pravice in obveznosti po ZNISESČP - pravni interes - pravni interes za revizijo - prenos sredstev na privatizacijski račun - verifikacija stare devizne vloge - neizplačane devizne vloge - razpolaganje s starimi deviznimi vlogami - svobodna volja - aktivnost stranke v postopku - varčevalci Ljubljanske banke iz BIH - skrajšani ali poseben ugotovitveni postopek - napačna uporaba materialnega prava - dopuščena revizija
Vrhovno sodišče je na podlagi prvega odstavka 367. člena ZPP, v skladu s katerim lahko stranke vložijo revizijo zoper pravnomočno sodbo (ZUS-1 tega vprašanja ne ureja), sprejelo stališče, da je vlagatelj lahko tudi tožena stranka. Pogoj je, da ima za to pravni interes, torej, da si z revizijo lahko izboljša svoj pravni položaj. Za položaj tožene stranke v upravnem sporu, ki je predhodno kot oblastni organ v svojem postopku sprejela izpodbijano odločitev, je bistveno, da si v sodnem postopku prizadeva, da bi njena odločitev oziroma pravna stališča, na katerih temelji, bila presojena kot zakonita. V nasprotnem primeru – torej če ne uspe in je tožbi ugodeno, upravni akt odpravljen ter zadeva vrnjena v ponovni postopek – je v ponovljenem postopku vezana na pravnomočna pravna stališča Upravnega sodišča. Revizija je zato pravno sredstvo, s katerim tožena stranka temu nasprotuje.
Treba je zavrniti stališče, na katerem temelji izpodbijana sodba, da so za presojo, ali se konkretna devizna vloga šteje za neizplačano staro devizno vlogo po 2. členu ZNISESČP, poleg samega dejstva izvršenega prenosa na podlagi Zakona FBiH/97, kar med strankama ni bilo sporno, pomembne tudi okoliščine, v katerih je do prenosa prišlo (ki jih Upravno sodišče niti ne konkretizira). Revizijski ugovor zmotne uporabe materialnega prava je zato utemeljen. Na to ne more vplivati tožničin predlog v odgovoru na revizijo, naj se Vrhovno sodišče opredeli glede ustavnosti stališča, da so iz povračilne sheme izključene osebe že na podlagi dejstva, da so bile stare devizne vloge prenesene. Taka zahteva ni utemeljena, saj tožnica ne navaja konkretnih razlogov, ki bi lahko vzpostavili dvom v sprejeto stališče Vrhovnega sodišča, splošna razlaga pravice do mirnega uživanja premoženja iz 1. člena Protokola št. 1 k Evropski konvenciji o človekovih pravicah pa za to ne zadošča. Tako tožnica ne utemeljuje niti, zakaj naj bi Republika Slovenija odgovarjala za izplačilo sredstev, ki so bila v skladu z zakonom druge države prenesena na drug račun in predvidena za uporabo v postopku privatizacije v tej državi (Federaciji BiH).
ODŠKODNINSKO PRAVO - UPRAVNI SPOR - ČLOVEKOVE PRAVICE
VS00037650
ZNISESČP člen 2, 2/1, 2/2, 9, 9/4. ZUP člen 144, 144/1, 144/1-1. Zakona o utvrđivanju i realizaciji potraživanja građana u postupku privatizacije (Zakon o ugotavljanju in realizaciji terjatev državljanov v postopku privatizacije, Federacija Bosne in Hercegovine, 1997) člen 7, 10, 11, 12.
pravice in obveznosti po ZNISESČP - prenos sredstev na privatizacijski račun - verifikacija stare devizne vloge - neizplačane devizne vloge - razpolaganje s starimi deviznimi vlogami - svobodna volja - aktivnost stranke v postopku - varčevalci Ljubljanske banke iz BIH - napačna uporaba materialnega prava - skrajšani ali poseben ugotovitveni postopek - dopuščena revizija - ugoditev reviziji
Za presojo, da se konkretna devizna vloga šteje za neizplačano staro devizno vlogo po 2. členu ZNISESČP, ni pomembno, ali je stranka pri prenosu aktivno sodelovala oziroma ali se je prenos deviznih sredstev zgodil po njeni svobodni volji. Ugotavljanje aktivnosti stranke oziroma njenega hotenja (volje) za prenos deviznih sredstev na privatizacijski račun je za pravilno razlago materialnega prava nebistveno.
Zaradi prenosa tožnikovih sredstev na privatizacijski račun pri Agenciji za privatizacijo na podlagi predpisa (oblastnega dejanja) Federacije BiH, ki se mu banka ni mogla upreti, je prenehalo tudi upniško-dolžniško razmerje med tožnikom in banko. Ker gre za neobstoječ dolg banke, Republika Slovenija zanj ne more odgovarjati, posledice morebitnega neustavnega stanja, povzročenega z Zakonom FBiH/97, pa mora sanirati država, ki je to stanje s svojim predpisom povzročila, to je Federacija BiH in ne Republika Slovenija.
Ker torej tožnik na dan odločanja o zahtevku za verifikacijo stare devizne vloge ni imel terjatve do banke iz prvega odstavka 2. člena ZNISESČP, pri čemer ni bistveno, ali je do prenosa deviznih sredstev na JPR prišlo brez njegovega aktivnega ravnanja (torej le na podlagi predpisov in brez tožnikove odločitve), je neutemeljeno tudi nadaljnje stališče izpodbijane sodbe, da je treba zaradi popolne ugotovitve dejanskega stanja izvesti poseben ugotovitveni postopek in ne odločiti v skrajšanem ugotovitvenem postopku iz 144. člena ZUP.
Zasebnosti glede podatkov, ki jih je sam izpostavil javnosti, pri tem pa dostop do njih uporabnikom ni bil omejen ali neviden, obsojenec ni mogel pričakovati. Tako tudi ne glede dinamičnega IP naslova, ki je bil viden uporabnikom, ki so od njega brez ovir datoteke prejemali in/ali mu jih delili.
Tehnična anonimnost IP naslovov tako utemeljuje upravičenost pričakovanja uporabnikov interneta, da bo njihova dejavnost na internetu zasebna. Tudi v obravnavani zadevi se je identiteta obsojenca iskala zaradi njegove aktivnosti na internetu (deljenja datotek, ki so vsebovale otroško pornografijo), pri čemer je IP številka omogočala identifikacijo uporabnika, vendar le s pomočjo telekomunikacijskega operaterja oziroma s pridobitvijo podatkov od njega.
Za ugotovitev, ali se je obsojenec v obravnavani zadevi zasebnosti odpovedal tudi glede podatka o njegovi identiteti je relevantno, ali je obsojenec te svoje osebne podatke v zvezi z obravnavano dejavnostjo na internetu kakorkoli razkril in bi torej policija do njih lahko prišla na podlagi pregleda javno dostopnih podatkov. Iz ugotovljenega dejanskega stanja kaj takšnega ne izhaja. Obsojenec je tako upravičeno pričakoval, da je njegova identiteta v zvezi z njegovo spletno dejavnostjo varovana. S tem ko je obsojenec javno izpostavil svojo spletno aktivnost in IP naslov, se ni odpovedal svoji zasebnosti glede razkritja svoje identitete.
Podatek o identifikaciji osebe, ki jo je policija iskala, je potrebno obravnavati kot neločljivo povezanega s prej obstoječo vsebino, ki razkriva podatke in je bila predmet zanimanja policije oziroma njene preiskave. Glede na takšno povezanost teh podatkov, je tudi ugotavljanje identitete uporabnika na podlagi teh podatkov varovana v okviru komunikacijske zasebnosti in ne le v okviru informacijske zasebnosti.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ČLOVEKOVE PRAVICE - UPRAVNI SPOR - VOLITVE
VS00032197
ZPP člen 367a, 367a/1, 367c, 367c/3. ZVDZ člen 7, 7/2, 7/3. ZVPEP člen 1.
dopuščena revizija - volilna pravica - volitve v Evropski parlament - odvzem volilne pravice - vpis v volilni imenik - omejitev izvrševanja volilne pravice - pomembno pravno vprašanje
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali imajo vsi polnoletni državljani volilno pravico voliti poslanke in poslance v Evropski parlament ne glede na morebitno invalidnost in ne glede na morebitne odločitve sodišč o odvzemu volilne pravice na podlagi drugega in tretjega odstavka 7. člena ZVDZ.