Predmet presoje Vrhovnega sodišča je bilo vprašanje protipravnosti posega v tožničino komunikacijsko zasebnost. Toženka (kot bivša delodajalka) je vpogledovala v neaktiven elektronski predal tožničine (bivše) službene pošte. Upoštevaje okoliščine konkretnega primera ter merilo razumno pričakovane zasebnosti, kakor ga je ESČP razčlenilo predvsem v zadevi Bărbulescu proti Romuniji, je Vrhovno sodišče presodilo, da je bil poseg ustavno dopusten zaradi varstva tožničine pravice iz 33. člena Ustave.
Rok za vložitev zahteve za verifikacijo devizne vloge, ki se je iztekel 31. 12. 2017, skoraj dve leti in pol po uveljavitvi ZNISESČP, predstavlja razumno časovno omejitev in ne ogroža doseganja namena zakona, tj., da imetniki neizplačanih starih deviznih vlog dosežejo izplačilo svojih terjatev. Zato uporaba tega roka ne pomeni posega v revidentovo pravico iz 33. člena Ustave oziroma 1. člena Prvega protokola k EKČP.
Določbe 13., 16. in 75. člena tedaj veljavnega ZIntPk so bile dovolj jasne in določne, da je bilo z uporabo ustaljenih metod razlage mogoče priti do njihove enopomenske opredelitve in sklepa, da te določbe KPK niso dajale pooblastila za pridobitev, obdelavo in objavo osebnih podatkov prejemnikov javnih sredstev v spletni aplikaciji, kadar Komisija za preprečevanje korupcije (KPK) zoper posameznika še ni vodila nobenega postopka iz svoje pristojnosti niti izvajala nobenih ukrepov v skladu z ZintP.
KPK kot organ oblasti veže načelo zakonitosti (drugi odstavek 120. člena URS), zato bi glede na opisane (dovolj) jasne določbe tedaj veljavnega ZIntPK, ZVOP-1 in URS ter "obdelovalni model varstva podatkov" morala vedeti, da za poseg v tožničino ustavno pravico ni imela zakonske podlage. Dodatno težo pri presoji toženkine kvalificirane protipravnosti ima dejstvo, da je KPK z nezakonitim ravnanjem posegla v tožnico pravico do varstva osebnih podatkov, ki je ustavno varovana človekova pravica (38. člen URS), varstvo te pravice pa je v okviru pravice do spoštovanja zasebnega življenja zagotovljeno tudi z EKČP (8. člen). Pri nezakonitem posegu v ustavno varovano (človekovo) pravico veljajo za presojo ravnanja toženkinega organa strožja merila skrbnosti oziroma je prag kvalificirane protipravnosti nižji kot v primeru, če bi šlo za "navadno" zakonsko pravico.
Ugotovitev (objektivne) žaljivosti sporne izjave ne more zadoščati za zaključek, da je toženec presegel meje sprejemljive kritike. Ustaljeno je stališče, da je slog izražanja (slab ali dober) kot tak varovan skupaj z vsebino izjave in da uporabljeni izrazi, čeprav so morda vulgarni ali žaljivi, služijo stilističnim namenom. Odločilna okoliščina, ki je tehtnico nagnila v prid tožnice, je neobstoj zadostne dejanske podlage, ki bi podpirala toženčevo vrednostno sodbo, v povezavi s to ugotovitvijo pa tudi vsebina zapisa na Twitterju. Tožničino sporočilo, da so med člani Facebook skupine Legija smrti tudi vidni člani politične stranke, katere predsednik je toženec, ki pomeni izjavo o dejstvu, je po vsebini, slogu in sporočilni moči neprimerljivo s toženčevo neodmerjeno prispodobo, naperjeno v osebo tožnice, zato ni mogoče šteti, da je bil toženčev tvit le protiutež predhodnega tožničinega ravnanja. Upoštevaje tudi resnost očitka tožnici in dejstvo, da je sporni tvit na povprečnega bralca učinkoval kot samostojna celota, to lahko vodi le v sklep, da ni bila podana prepričljiva in trdna dejanska podlaga za vrednostno sodbo na račun tožnice. Ko je tako, je tisto kar ostane, zgolj vulgarna karikatura, izrečena z izključnim namenom osramotiti in očrniti tistega, ki ga zadeva. Uporaba komunikacijskega kanala Twitter nikomur, tudi ne vplivnemu opozicijskemu voditelju ne podeljuje carte blanche za sporočanje po spletu niti ne more biti izgovor za afektivno in seveda še manj za premišljeno ravnanje.
Teza v izpodbijani sodbi, da gre v obravnavani zadevi tudi za kolizijo med svobodo (političnega) izražanja na eni in svobodo (novinarskega) izražanja na drugi strani, je, ker temelji na zmotnem pojmovanju doktrine učinka zastraševanja (chilling effect), preveč daljnosežna. Jedro presoje v obravnavani zadevi je med tožničino osebnostno sfero na eni ter toženčevo svobodo izražanja na drugi strani. Kljub temu ima dejstvo, da je toženec širil mnenje o tožnici – novinarki, pomembno težo. Pojem časti in dobrega imena je večplasten. V njem se prepletata zavest o lastni vrednosti (notranja, subjektivna čast) in spoštovanje človeka v družbi, njegova veljava v očeh drugih ljudi (zunanja, objektivna čast). Zunanja čast zajema človekovo delovanje v vsej njegovi celovitosti, tudi v poklicnem delovanju. S tem ko ji z uporabo grobih besednih figur odreka odlike, ki so bit novinarskega dela, toženec tožnico razvrednoti kot novinarko in ji jemlje veljavo v očeh drugih, spričo uporabljenega seksističnega podtona pa tudi kot žensko, s čimer je bil porušen njen notranji mir.
Sprejeta odločitev o protipravnosti toženčevega ravnanja ne more poseči v jedro toženčeve svobode izražanja niti ne more prizadeti intimnega občutka tretjih, da se smejo svobodno (politično) izražati prek spleta. Sporočilo sodbe v obravnavani zadevi ni v tem, da toženec ne bi smel kritizirati osrednjega nacionalnega medija ali izreči mnenja o tožničini (ne)pristranskosti niti v tem, da bi se moral vesti spodobno in politično korektno ali da bi moral biti njegov diskurz argumentiran. Gre preprosto za to, da je bilo razmerje med tožničino osebnostno sfero in toženčevo svobodo izražanja do take mere porušeno, da to utemeljuje poseg v svobodo izražanja slednjega.
Tožnica je po izpodbijani odločbi za kršitev pri uvrščanju novoizvoljenih sodnikov v plačne razrede odgovorna že zato, ker je po zakonu odgovorna za porabo proračunskega denarja (torej objektivno). Takega stališča Sodnega sveta, ki mu sodišče glede na zgoraj predstavljene predpise lahko le pritrdi, tožnica ne graja.
Razhajanje med ugotovitvijo Sodnega sveta, da je tožnica previsoke plačne razrede v tu obravnavnih 12 odločbah določila na lastno pobudo, in trditvijo tožnice, da je to storila zato, ker je sledila strokovnim službam, za presojo njene odgovornosti ni bistveno: glede na njeno izključno in neprenosljivo (razen na podpredsednika sodišča) pristojnost odločati o uvrstitvi sodnikov v plačne razrede in glede na nesporno dejstvo, da je odločitev tudi sprejela, se odgovornosti iz nobenega od navedenih dveh razlogov ne more razbremeniti.
Zaradi ocene, da gre v obravnavanem primeru za eno najtežjih kršitev pri opravljanju nalog sodne uprave in da razrešitev predsednice sodišča, ki je zanjo odgovorna, ni nerazumna, ni bistveno, da zakon ne predvideva stopnjevanja ukrepov oziroma milejših ukrepov za manj hude kršitve. Tožnici izrečen ukrep nima narave disciplinske sankcije (zaradi sorodnosti s kazenskim postopkom se lahko disciplinska sankcija izreče le za vnaprej določene kršitve), zato je tožničino sklicevanje na disciplinske postopke neutemeljeno, in ukrep ne posega v njeno sodniško funkcijo. Razrešitev je posledica napak pri vodenju sodne uprave, ki so oškodovale javni proračun in ogrozile zaupanje javnosti v ugled sodstva. Oškodovanje bo sicer res prav na podlagi prizadevanj in lastnega finančnega prispevka tožnice odpravljeno, vendar je ključno, da sta narava in teža kršitve vplivali na to, da je Sodni svet izgubil zaupanje, da bo tožnica do konca mandata ustrezno opravljala naloge sodne uprave, kar tudi je predpostavka za zaupanje javnosti v sodstvo. V okoliščinah konkretnega primera njegova presoja, da tožnica ne uživa več zaupanja za nadaljnje vodenje sodišča, ni nerazumna.
Sodni svet je ocenil, da zato, ker je bila storjena kršitev ena najtežjih kršitev, ki jih predsednik sodišča lahko stori na področju sodne uprave, niti najbolj izstopajoči uspehi na področju vodenja sodišča ne bi mogli preprečiti razrešitve. Po oceni sodišča bi poseg sodišča v to oceno pomenil nedovoljen poseg v diskrecijsko pravico Sodnega sveta.
Funkcija predsednika sodišča ni ustavno in konvencijsko varovana, varstvo po 6. členu EKČP pa gre razrešenemu predsedniku v primeru nepoštenosti postopka razrešitve.
Toženkino ponavljajoče se in v času sojenja še vedno prisotno obnašanje v večstanovanjskem bloku grobo krši medsosedske norme.
V primeru po 5. točki prvega odstavka 103. člena SZ-132 odpovedni razlog izvira izključno iz krivdne sfere najemnika in ni odvisen od zunanjih dejavnikov. Revizijska zahteva, da bi moral najemodajalec ob/pred odpovedjo najemniku v takem primeru ponuditi drugo ustrezno namestitev, po oceni Vrhovnega sodišča, upoštevaje, da gre vertikalno-horizontalno razmerje, presega stopnjo testa sorazmernosti, ki ga narekujeta US in ESČP v svoji dosedanji praksi.