relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - kršitev pravice do obrambe - izvedenstvo - obseg izvedenčevega dela - zavrnitev dokaznega predloga - absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - privilegirana priča - nedovoljeni dokazi - uradni zaznamek o zbranih obvestilih - pravna dobrota oprostitve pričanja - izločitev sodnika
Po četrtem odstavku 252. člena ZKP lahko izvedenec predlaga, da se izvedejo dokazi ali priskrbijo podatki, vendar le tisti, ki so pomembni za izvid in mnenje. Predloga izvedenca torej ne gre enačiti z dokaznim predlogom, ki ga podajo stranke postopka. Tudi zavrnitev izvedenkinega predloga ne more predstavljati kršitve pravice do obrambe.
Zoper oškodovanca obtožba ni bila vložena, zato njegova partnerka v postopku po vložitvi obtožnice ni bila več privilegirana priča v smislu 236. člena ZKP. Odločitev sodišča, da izloči uradni zaznamek z njeno izjavo, je bila zato nepotrebna. Izločitev listine, ki je ni bilo treba izločiti, zato ne more biti podlaga za izločitev sodnika po določbi 2. točke drugega odstavka 39. člena ZKP
ZPP člen 41, 41/2, 360, 360/1, 367, 367/2, 367/3, 367/4, 367/5, 377, 378, 384, 384/1, 384/2, 394, 394/1-9 , 394/1-10. URS člen 23, 158. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6, 6/1.
obnova postopka - nova dejstva in dokazi - pravnomočna sprememba, razveljavitev ali odprava odločbe drugega organa - odločba upravnega organa - gradbeno dovoljenje - časovne meje pravnomočnosti - obrazložitev sodbe sodišča druge stopnje - dovoljenost revizije - revizija zoper sklep sodišča druge stopnje - vrednost spornega predmeta - subjektivna kumulacija - zavrženje revizije
Bistveno je, da je življenje po pravnomočni sodbi teklo dalje svojo pot (z novimi dejstvi, dogodki in stanji) ter da se življenjski primer, kakršen je podan sedaj, več ne prilega življenjskemu primeru, ki je bil predmet postopka, katerega obnovo je predlagal toženec.
ZP-1 člen 155, 155/1-8.. ZCestn člen 37, 37/4, 50, 50/5.
opis prekrška - zakonski znaki prekrška - bistvena kršitev določb postopka - razlogi o odločilnih dejstvih
Zakonsko določbo o posamezniku, ki ne namesti vinjete s prvotnim lepilom na vozilo, je treba razumeti v povezavi z besedilom petega odstavka 50. člena ZCestn, ki izrecno napotuje na četrti odstavek 37. člena ZCestn. Določbi sta vsebinsko povezani tako, da pomeni prekršek ravnanje posameznika, ki v vlogi cestninskega zavezanca uporablja cestninsko cesto brez pravilnega in veljavnega plačila cestnine. Pojem cestnine po četrtem odstavku 37. člena ZCestn predstavlja obveznost cestninskega zavezanca, da že pred priključevanjem na cestninsko cesto kupi vinjeto in jo tudi nalepi na vozilo. Taka vinjeta mora biti nameščena s svojim prvotnim lepilom in po njeni namestitvi ne more biti prenosljiva. Na tak način je z določbo četrtega odstavka 37. člena ZCestn uzakonjeno dolžnostno ravnanje cestninskega zavezanca, predvidena pa je tudi lastnost vinjete, ki mora biti nalepljena na steklu vozila s svojim prvotnim lepilom. Jezikovna in smiselna razlaga zato omogočata zaključek, da se na podlagi petega odstavka 50. člena ZCestn kaznuje z globo posameznik, ki v vlogi cestninskega zavezanca uporablja cestninsko cesto (avtocesto) z vozilom, na katerem vinjeta ni nameščena s prvotnim lepilom. Tudi na podlagi predstavljenih metod razlage sodišču pri obravnavi tega prekrška ni bilo treba (dodatno) ugotavljati, kdo je namestil vinjeto na vozilo. Prekrškovni organ je zato pravilno opredelil storilkino vožnjo z napačno nameščeno vinjeto kot prekršek po petem odstavku 50. člena ZCestn in jo na tej podlagi oglobil. Tudi sodišče je v 1. in 5. točki obrazložitve sodbe podalo utemeljene in razumne razloge, da se prekršek kaže v vožnji storilke po avtocesti z vozilom, na katerem ni imela skladno s predpisi nameščene vinjete, saj je bila ta prepojena s tekstilnimi vlakni in se je brez težav odlepila s stekla. Gre za obravnavo prekrška vožnje po avtocesti s sicer veljavno, a nepravilno nameščeno vinjeto, zato do očitane kršitve petega odstavka 50. člena ZCestn ni prišlo.
predlog za oprostitev plačila sodne takse - zavrženje predloga - rok za vložitev predloga za oprostitev plačila sodnih taks - pristojnost za odločanje o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje
Stranka je plačila sodne takse za postopek upravnega spora lahko oproščena, če zaprosi za oprostitev takse najpozneje v roku, v katerem bi morala po nalogu plačati sodno takso.
zahteva za varstvo zakonitosti - izvršba za poplačilo denarne terjatve - pravna oseba - zasebni zavod - nepridobitna dejavnost - sredstvo in predmet izvršbe - premoženjska pravica - izvršba na delež družbenika - ustanoviteljski delež zasebnega zavoda - prodaja poslovnega deleža - pravna praznina - smiselna uporaba določb ZIZ
Med taksativno naštetimi sredstvi izvršbe ni izvršbe na ustanoviteljski delež zavoda, vendar to ne utemeljuje zaključka, da ustanoviteljski delež zavoda ni premoženjska pravica v smislu 32. člena ZIZ.
Ne glede na namen, za katerega je ustanovljen, ima zavod kot pravnoorganizacijska oblika v okviru katere se opravlja določena dejavnost, premoženjsko vrednost, ki se z uspešnim poslovanjem le še veča. Če se ustvarjen dobiček porablja za nadaljnji razvoj dejavnosti, ustanovitelji niso deležni neposredne premoženjske korit v obliki izplačanega dobička, temveč posredne premoženjske koristi, ki se kaže kot večanje vrednosti zavodsko organiziranega premoženja, ki ga uporabljajo za opravljanje dejavnosti.
Določba 30. člena ZIZ, ki taksativno našteva sredstva izvršbe, ne more pretehtati nad določbo 32. člena ZIZ, ki pravi, da je predmet izvršbe za poplačilo denarne terjatve lahko vsaka dolžnikova stvar ali premoženjska oziroma materialna pravica, kolikor ni z zakonom izvzeta iz izvršbe oziroma, če ni izvršba na njej z zakonom omejena. Razlog, da se izvršba na dolžnikovo premoženje ne dovoli, torej ne sme biti v tem, da ZIZ za določeno vrsto premoženja sredstva izvršbe ne predvideva.
Ker ZIZ med sredstvi izvršbe ne predvideva prodaje ustanoviteljskega deleža zasebnega zavoda, je nastalo pravno praznino mogoče zapolniti s smiselno uporabo tistega sredstva izvršbe, ki se najbolj približa in prilega pravnemu položaju zasebnega zavoda oziroma ustanoviteljskemu deležu zasebnega zavoda, to pa je prodaja deleža družbenika (smiselna uporaba 20. poglavja ZIZ - izvršba na delež družbenika).
ZUS-1 člen 59, 60, 72, 93. ZDDV-1 člen 76.b. ZPP člen 339, 339/2-14. URS člen 22.
dovoljena revizija - davek na dodano vrednost (DDV) - vrednostni kriterij - missing trader - zloraba sistema DDV - subjektivni element - obrazloženost sodbe - bistvena kršitev določb postopka - posredni ali indicijski dokazi - izvedba dokazov - pravica do izjave - zavrnitev dokaznega predloga - neopravljena glavna obravnava - dokazni predlog za zaslišanje priče
Zahteva po razumni, izčrpni in prepričljivi argumentaciji sodnih odločb je bistven sestavni del poštenega postopka in hkrati pogoj za preizkus razumnosti sprejete odločitve. Sodišče se mora opredeliti do navedb strank v zadostni meri, da stranke lahko spoznajo, da se je sodišče z njihovimi argumenti seznanilo in jih obravnavalo, ne pa enostavno prezrlo. Varstvo poštenega postopka iz 22. člena Ustave terja tudi, da sodišče odgovori na vse pravne in dejanske navedbe, ki niso neupoštevne ali očitno neutemeljene in jih razumljivo vključi v svojo argumentacijo.
Procesno pravilna zavrnitev dokaznega predloga je v upravnem sporu ob primerni uporabi ZPP mogoča na glavni obravnavi z obrazloženim dokaznim sklepom, če zavrnilni dokazni sklep ni bil obrazložen, pa mora obrazložitev dokaznega sklepa zaradi zagotovitve pravice do izjave postati del obrazložitve sodbe. To toliko bolj velja, kadar glavna obravnava ni bila izvedena in je sodišče ob vezanosti na dejansko stanje, ki ga je ugotovila tožena stranka, odločilo na seji (60. člen ZUS-1). Zavrnitev dokaznega predloga, ki pomeni zadostitev pravici do izjave, v takem primeru sodišče prve stopnje vključi v presojo, ali so podani razlogi, zaradi katerih glavne obravnave ni treba izvesti (59. člen ZUS-1).
ZMed člen 26, 26/4, 27, 31, 31/1, 31/1-2. URS člen 39, 40, 74.
pravica do popravka po določbah Zakona o medijih - pogoji za objavo popravka - pogoji za zavrnitev zahteve za objavo popravka - odklonitveni razlog za objavo popravka - vsebina popravka - sporočilni pomen besedila - svoboda novinarskega izražanja - svobodna gospodarska pobuda - kolizija ustavnih pravic
Za zavrnitev tožbenega zahtevka zadošča že, da se zahtevani popravek le v delu njegovega besedila ne omejuje več le na navajanje dejstev in okoliščin v zvezi z navedbami v objavljenem besedilu, temveč komentira način ravnanja avtorja prispevka in vsebino objave. Sicer bi se popravek kot celota sprevrgel v pravno nezavarovano pravico dostopa do medijev.
nepravdni postopek - postopek razglasitve pogrešane osebe za mrtvo - mednarodna pristojnost - pristojnost slovenskega sodišča - določitev krajevno pristojnega sodišča
Ker po doslej zbranih podatkih ni mogoče izključiti mednarodne pristojnosti slovenskega sodišča (48. in 78. člen ZMZPP) je Vrhovno sodišče v skladu s petim odstavkom 12. člena ZNP kot krajevno pristojno sodišče določilo Okrajno sodišče v Kopru. Pri tem je upoštevalo, da se je nasprotni udeleženec rodil v R., da se tam nahajajo nepremičnine, pri katerih je vpisan, in da je poleg tega iz R. tudi predlagatelj, ki je predlog tudi vložil na Okrajno sodišče v Kopru.
predlog za dopustitev revizije - vzgoja in varstvo otrok ob razvezi zakonske zveze - otrokovi stiki - varovanje koristi otroka - preživnina - pomembno pravno vprašanje - zavrnitev predloga za dopustitev revizije
Vrhovno sodišče je ugotovilo, da pogoji za dopustitev revizije niso podani, zato je tožničin predlog zavrnilo (drugi odstavek 367.c člena ZPP).
predlog za dopustitev revizije - vložitev predloga pri nepristojnem sodišču - vloga, vložena po odvetniku - prepozen predlog za dopustitev revizije - zavrženje predloga za dopustitev revizije
Ker je naslovitev nepristojnega sodišča sestavni del uvoda predloga za dopustitev revizije, ki ga je sestavil odvetnik, vložitev pri nepristojnem sodišču ni mogoče pripisati očitni pomoti vložnika, temveč neskrbnosti odvetnika.
obnova postopka v upravnem sporu - obnovitveni razlog - nova dejstva in novi dokazi - ugotavljanje dejanskega stanja v upravnem postopku - davčni inšpekcijski nadzor
Odločitev sodišča prve stopnje v pravnomočni sodbi, katere obnova se predlaga, ne temelji na dejstvih in dokazih, ki ne bi bili pred tem ugotovljeni in presojeni že v davčnem postopku, zato ni izpolnjen pogoj za obnovo postopka po 1. točki prvega odstavka 96. člena ZUS-1. V obravnavanem primeru namreč ne gre za sodni postopek, v katerem bi sodišče samo ugotavljalo dejansko stanje in na podlagi tako ugotovljenih dejanskih okoliščin sprejelo svojo odločitev (drugi odstavek 96. člena ZUS-1).
zahteva za varstvo zakonitosti - dopustnost - pogoj za vložitev zahteve - izčrpanje rednih pravnih sredstev
Na kršitve iz prvega odstavka 420. člena ZKP se sme vložnik zahteve sklicevati samo, če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi ali če jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo (peti odstavek 420. člena ZKP). To pomeni, da mora biti pravno sredstvo izčrpano ne le formalno (z vložitvijo pritožbe), temveč tudi materialno (vsebinsko). Vložnik zahteve za varstvo zakonitosti mora kršitve, ki jih uveljavlja z zahtevo za varstvo zakonitosti, po vsebini uveljavljati že v predhodnem postopku s pritožbo. Pri tem ne zadošča, da se v pritožbi samo posplošeno sklicuje na kršitve zakona, temveč mora vsako uveljavljano kršitev konkretizirati in jo ustrezno obrazložiti.
- ali ima tretja oseba na podlagi določila 1. točke drugega odstavka 210. člena ZD pravni interes in s tem pravno podlago za ugotovitveno tožbo po 181. členu ZPP na ugotovitev dedne pravice drugega dediča, ki te dedne pravice v zapuščinskem postopku ne zatrjuje in ne uveljavlja;
- ali je podana absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišči tožbenega zahtevka tožnice zaradi pomanjkanja pravnega interesa za tožbo nista zavrgli.
predlog za obnovo sodnega postopka - davek od dohodka pravnih oseb - sestava senata pri odločanju o pravnih sredstvih - nova dejstva in novi dokazi kot obnovitveni razlog - poseg v načelo pravnomočnosti
Predlog za obnovo postopka je nedevolutivno pravno sredstvo, o njem v skladu z 98. členom ZUS-1 odloča sodišče prve stopnje. Iz navedenega člena ne izhaja zahteva, da o predlogu ne sme odločati sodnik, ki je že odločal v zadevi na prvi stopnji.
Dokaz, ki ga upoštevamo kot obnovitveni razlog, je moral obstajati že v trenutku, ko je upravni organ izdal prvostopenjski upravni akt.
Ker ni bilo opornih točk, na podlagi katerih bi nižji sodišči škodo sploh lahko ocenili ali vsaj delno ugodili tožbenemu zahtevku, uporaba 216. člena ni prišla v poštev. Zato sta nižji sodišči na temelju trditvenega in dokaznega bremena pravilno odločili v škodo tožnice. V nasprotnem primeru bi sojenje po prostem preudarku temeljilo le še na ugibanju.
spor o pristojnosti - krajevna pristojnost - zavarovalna pogodba - sporazum o krajevni pristojnosti - omejitev - varstvo šibkejše stranke
Določba petega odstavka 51. b člena ZPP omogoča, da je potrošnik, zavarovalec, zavarovanec ali upravičenec iz zavarovanja kot šibkejša stranka v zvezi s potrošniškimi in zavarovalnimi pogodbami zaščiten s pravili o pristojnosti, ki so za varstvo njegovih pravic ugodnejša od siceršnjih pravil o krajevni pristojnosti. Zaradi varstva šibkejših strank je pri zavarovalnih in potrošniških pogodbah avtonomija glede sklepanja dogovorov o krajevni pristojnosti dovoljena le v omejenem obsegu.
neupravičena pridobitev - odpadla pravna podlaga - plačilo na podlagi pravnomočne sodne odločbe - odškodnina za nepremoženjsko škodo - odškodnina za telesne bolečine - razveljavitev klavzule o pravnomočnosti - delna razveljavitev sodbe - obogatitveno načelo - vrnitev prejete odškodnine za nepremoženjsko škodo - pošteni prejemnik odškodnine - dobra vera - nedobrovernost pridobitelja
Zakon neutemeljenost plačila, ko temelja že ob plačilu ni bilo (prvi odstavek 190. člena OZ), izenačuje s položajem, ko je podlaga plačila naknadno odpadla (tretji odstavek). V obeh primerih torej pride v poštev uporaba 195. člena OZ, ki preprečuje vrnitveni zahtevek v primeru neutemeljeno plačanih zneskov odškodnine zaradi telesne poškodbe, prizadetega zdravja ali smrti, če so bili plačani poštenemu prejemniku.
Po splošnem pravilu 190. člena OZ velja obogatitveno in ne vrnitveno načelo. To pomeni, da kdor je v dobri veri denar prejel in ga dobroverno porabil, tega denarja ni dolžan vrniti, čeprav se izkaže, da je bil plačan neobstoječ dolg. Poštenost toženca je zato odločilna tudi pri uporabi prvega odstavka 190. člena OZ.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OSEBNOSTNE PRAVICE - USTAVNO PRAVO
VS00015699
OZ člen 131, 179, 186. ZPP člen 161, 161/1. ZOFVI člen 22, 22/1, 24, 24/2, 25, 25/2-12. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 8, 10, 39. URS člen 15, 15/3, 35, 39. Pravilnik o potrjevanju učbenikov (2006) člen 3, 8, 9. Konvencija Sveta Evrope o zaščiti otrok pred spolnim izkoriščanjem in spolno zlorabo člen 6, 31. ZPP člen 161, 161/3, 165, 165/2.
povrnitev nepremoženjske škode - kršitev osebnostnih pravic - objava časopisnega članka v učbeniku - mladoletna žrtev kaznivega dejanja - odgovornost države - potrditev učbenika - skrbnost dobrega strokovnjaka - odgovornost založnika - solidarna odgovornost - pravica do zasebnosti - varstvo osebnostnih pravic - svoboda izražanja in umetniškega ustvarjanja - kolizija pravic - podlage odškodninske odgovornosti - protipravnost - vzročna zveza - nastanek škode - višina odškodnine - povrnitev pravdnih stroškov - solidarna obveznost - nerazdelna odgovornost sospornikov - uspeh stranke v postopku - pobotanje pravdnih stroškov - dopuščena revizija
Založnica pri izdaji učbenika ni ravnala s skrbnostjo dobrega strokovnjaka, zato je za škodo, nastalo zaradi njegove neprimerne vsebine, odškodninsko odgovorna.
Strokovni svet, ki je potrdil sporni učbenik, je ustanovila Vlada Republike Slovenije za odločanje o strokovnih zadevah in za strokovno pomoč pri sprejemanju odločitev in pri pripravi predpisov (prvi odstavek 22. člena ZOFVI). Nanj so bile prenesene določene pristojnosti države glede urejanja šolstva; do nastanka škode prišlo v okviru njegovega javnopravnega delovanja. V takšnem primeru se država zgolj zato, ker je strokovnemu svetu pridržana določena avtonomija, odškodninske odgovornosti za njegova nedopustna ravnanja ni razbremenila.
Pravica do zasebnosti posamezniku vzpostavlja krog intimnega lastnega delovanja, kjer sme z garancijo države sam odločati o tem, katere posege vanj bo dopustil. Največjo stopnjo varstva uživa posameznikovo intimno in družinsko življenje, nekoliko nižjo njegovo zasebno življenje zunaj javnosti, najmanj pa je varovano delovanje posameznika v javnosti. Obenem je stopnja varstva zasebnosti odvisna tudi od posameznikove družbene vloge. Brez privolitve prizadetega je dopustno pisati o zasebnem življenju osebnosti iz sodobnega življenja, ki zanimajo javnost (t. i. absolutne osebe iz javnega življenja) in oseb, ki javnost zanimajo samo v zvezi z nekim konkretnim dogodkom (t. i. relativne osebe iz javnega življenja), ne pa tudi o drugih osebah. Pri opisovanju življenjskih dogodkov absolutnih in relativnih oseb javnega življenja je brez privolitve prizadetega dovoljeno opisati zlasti tisto, kar je pomembno za značaj, dejanja in mišljenja teh oseb glede na njihovo javno udejstvovanje. Toda tudi pri teh osebah brez privolitve prizadetega ni dovoljeno objavljati stvari iz njihovega intimnega življenja
V okviru svobode izražanja ni varovano zgolj širjenje informacij ali idej, ki so sprejete kot splošno sprejemljive, temveč so varovane tudi izjave, ki žalijo, šokirajo in vznemirjajo, saj je le na takšen način zadoščeno zahtevam pluralizma, tolerance in strpnosti kot temeljnim atributom demokratične družbe.
Dolžnost varovati identiteto mladoletne žrtve zavezuje tako tistega, ki o kaznivem dejanju poroča, kot tistega, ki isti primer uporablja za dosego izobraževalnega namena.
Glede na prakso ESČP žrtve kaznivih dejanj ni mogoče opredeliti kot t.i. relativno javne osebe niti v primerih, ko gre za kazniva dejanja, ki so vzbudila precejšnje zanimanje javnosti. Zaradi svojega ranljivega položaja morajo žrtve kaznivih dejanj uživati posebno zaščito, svoboda izražanja in javnost sojenja pa ne pomenita, da mediji pri poročanju o kaznivih dejanjih niso dolžni ravnati z ustrezno skrbnostjo.
Vsebina učbenika je posegla v tožničino pravico do zasebnosti. V članku je bilo navedeno polno ime obdolženca, da gre za osebo iz E. ter da je bila žrtev zlorabe njegova hči. Na podlagi takšne vsebine je bila tožnica za določen krog prijateljev, sošolcev in znancev zagotovo prepoznavna. Krajevna opredelitev zlorabe in imenovanje obdolženca s polnim imenom sta ob dejstvu, da ne gre za najbolj pogost priimek, omogočala precej enostavno identifikacijo tožnice kot žrtve.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - LASTNINJENJE - STVARNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VS00015013
ZSKZ člen 14. ZSKZ-UPB2 člen 16, 16a. ZJS člen 57, 57/5. ZJS-1 člen 55, 55/3. ZUN člen 21. URS člen 22. ZPP člen 339, 339/2-8, 339/2-14.
družbena lastnina - lastninjenje - pridobitev lastninske pravice na podlagi zakona - prostorski izvedbeni akt - vsebinske značilnosti prostorskih izvedbenih aktov - predpostavke za pridobitev lastninske pravice na podlagi ZSKZ in ZJS - bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Revizijsko sodišče je ob upoštevanju tretjega odstavka prvega člena Zakona o ustavnem sodišču, na podlagi prvega odstavka 379. člena ZPP pri ponovnem odločanju ugodilo reviziji ter razveljavilo sodbo sodišča druge stopnje in temu sodišču vrnilo zadevo v ponovno sojenje zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kot jih je smiselno oziroma vsebinsko ugotovilo Ustavno sodišče. V novem postopku bo moralo sodišče druge stopnje celovito presojati zadevo v luči določb ZJS, ZJS-1 kot tudi 16.a člena ZSKZ upoštevaje zgoraj povzete procesne očitke Ustavnega sodišča, ki se nanašajo na pomanjkljive in nerazumljive razloge sodišča druge stopnje ter na kršitev 22. člena Ustave RS, predvsem se na podlagi ustreznih dejanskih ugotovitev jasno in argumentirano opredeliti tudi do vprašanja ali je/ni obstajal ustrezen PUP (torej med ostalim tudi usklajen z republiškimi izhodišči), ki je/ni omogočal ex lege pridobitev lastninske pravice tožeče stranke na predmetnih zemljiščih.
povrnitev škode - odgovornost za škodo od nevarne dejavnosti - odgovornost organizatorja - odgovornost upravljalca - poškodba pri izvajanju športne aktivnosti - gorsko kolesarjenje (downhill) - poškodba kolesarja - krivdna odškodninska odgovornost - opustitev profesionalne skrbnosti - deljena odgovornost
Posameznik, ki se športne dejavnosti udeleži prostovoljno, soglaša z riziki, ki jih ta šport sam po sebi prinaša. Največkrat ta šport izbere prav zaradi vznemirjenja, ki ga ti riziki prinašajo. Zato je za te primere že pojmovno izključena uporaba pravil o objektivni odgovornosti. Od tistega, ki se sam izpostavi njemu poznanim in prepoznavnim tveganjem, se pričakuje, da bo sam poskrbel za svojo varnost.
Čeprav je ukvarjanje z nevarnim športom prostovoljno, pa ne gre za privolitev oškodovanca po 140. členu OZ, s katero se oškodovanec odpove zahtevku za varstvo kršene pravice in je v tem primeru protipravnost izključena. Organizator športne dejavnosti še vedno lahko odškodninsko odgovarja, vendar le za škodo, ki nastane zaradi njegove neskrbnosti, ne pa tudi za škodo, ki nastane zaradi rizika, ki ga šport prinaša sam po sebi.
Udeleženci „downhilla“ morajo vselej računati z neravnim terenom in tistimi ovirami, ki se običajno nahajajo v naravi. Nikakor pa od udeležencev ni mogoče pričakovati, da bodo na navidezno lahkem terenu računali z zelenjem preraščenim drenažnim jarkom, širokim 90 cm in globokim 60 cm. Ta jarek je za kolesarje predstavljal nepredvidljivo past.
Upravljavec je vedel, da so na smučišču drenažni jarki in bi lahko s sorazmerno preprostimi varnostnimi ukrepi pomembno zmanjšal možnost poškodb pri kolesarjih. Vrhovno sodišče zato ocenjuje, da je upravljavec parka glede na nevarnost športne dejavnosti prekršil standarde varnosti in je ravnal neskrbno.
Neskrbno je ravnal tudi tožnik. Pravilna je ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, da je kljub izrecni prepovedi v pravilih uporabe, zapustil progo in sekal ovinek. Dejstvo, da je namesto njega karto kupil njegov prijatelj, ga ne oprošča dolžnosti, da bi se s pravili, ki so bila nameščena na vidnem mestu ob blagajni, seznanil. Tudi sicer bi se moral zavedati, da naravni teren lahko skriva številne pasti in bistveno povečuje možnost padca. Njegovo neskrbno ravnanje je zato po oceni Vrhovnega sodišča v takšni meri prispevalo k nastanku škode, da mora upoštevajoč določbo 171. člena OZ 50% negativnih posledic škodnega dogodka nositi sam.