Zapuščina pokojnega preide po samem zakonu na njegove dediče že v trenutku njegove smrti (132. člen ZD). Dedič se lahko odpove dediščini z izjavo, ki jo poda sodišču do konca zapuščinske obravnave v skladu s prvim odstavkom 133. člena ZD. Če tega ne stori, se šteje, da je dediščino sprejel. Izjava o odpovedi dediščine ali sprejemu dediščine se ne more preklicati (prvi odstavek 138. člena ZD).
denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo - objava opravičila - novinarsko poročanje - relativno javna oseba - splošni interes javnosti - elementi odškodninske odgovornosti - temelj odškodninske odgovornosti - protipravnost (nedopustnost ravnanja) - vestna in skrbna presoja dokazov
Res je, da sta ustanovitelj gospodarske družbe in enoosebni d. o . o., ki ga je ustanovil, dva ločena pravna subjekta in da je vsaka pravna ali fizična oseba odgovorna za svoje obveznosti, pri čemer je potrebno upoštevati načelo samostojne odgovornosti gospodarskih družb. Kljub temu pa je tožnikovo zavzemanje za njegovo popolno ločitev od družbe A. pretirano formalistično, še posebej v očeh povprečno razumnega bralca, ki zagotovo ni vešč globljega razumevanja korporacijskega prava. Dodatno tudi ni mogoče spregledati tesne ekonomske in pravne vezi tožnika in navedene pravne osebe. V tem kontekstu je tožniku mogoče pripisati položaj (ekonomskega) lastnika družbe A., še posebej ob razumevanju same vsebine člankov. Ta se je primarno nanašala na potek kazenskega postopka, kjer je tožnik nastopal kot obtoženec kaznivih dejanj davčne zatajitve in pranja denarja. Obe kaznivi dejanji je tožnik izvršil prav kot poslovodja podjetja A., s tem pa si je (posredno kot upravičenec ekonomskih koristi družbe) tudi sam pridobil protipravno premoženjsko korist na račun oškodovanja javnih financ. Ker je tožnik zaradi teka kazenskega postopka in položaja v gospodarski družbi, ki je bila največji davčni dolžnik v Sloveniji, pridobil status relativno javne osebe, javnost pa je imela upravičen interes biti obveščena o nepravilnostih oziroma kršitvah kazenskopravne in davčne zakonodaje, so novinarji o tem lahko poročali.
odškodnina - nesreča pri delu - vzrok padca in zdrsa - bager - izključitev protipravnosti - odgovornost delodajalca
Glede na to, da je sporni podest omogočal varno delo in da se je drsnost roba podesta povečala zgolj na račun nečistoč in umazanije, ki jih je na rob podesta nanesel tožnik sam s svojimi čevlji, navedene umazanije in nečistoč pa ni počistil, čeprav je bil za to zadolžen in je imel vse možnosti, da to naredi, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da protipravnost ravnanja zavarovanca toženke ni podana, zaradi česar ni krivdno odgovoren za nastalo škodo (131. člen Obligacijskega zakonika).
začasna odredba v družinskih sporih - ogroženost otroka - nepopravljiva škoda - vključitev otroka v vrtec
Sodišče druge stopnje poudarja, da je potrebno pri izdajanju začasnih odredb v družinskih zadevah postopati previdno, saj predstavljajo izjemno pravno sredstvo, ki je namenjeno odpravi akutne ogroženosti otroka in tako ne zadošča, da je predlagana začasna ureditev v otrokovo korist, ampak mora biti nujna za preprečitev nepopravljive in nesorazmerno težko popravljive škode, ki bi otroku lahko nastala, če bi obstoječe stanje trajalo do pravnomočnosti končne odločitve.
Nasprotni udeleženec je bil tisti, ki se je pri otrokovi starosti štirih mesecih odselil cca 270. km vstran in je predlog da bi se sedaj tako otrok kot predlagateljica namestili v njegovem bivališču, neživljenjski in nerealen ter nedvomno potrjuje zaključke CSD, da nasprotni udeleženec svoje koristi postavlja pred koristi ml. otroka.
Ker pa je tožnik zoper sklep o zavrniti predloga za oprostitev plačila sodne takse vložil pritožbo, se je rok za plačilo sodne takse in rok za ugovor zoper izdani plačilni nalog po naravi stvari zamaknil do izdaje oziroma vročitve sklepa sodišča druge stopnje o potrditvi prvostopenjskega sklepa o zavrnitvi njegovega predloga.
Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče prve stopnje ob uradnem preizkusu ugotovilo, da je izdalo napačen plačilni nalog za odmero sodne takse za pritožbo, zato ga je s sedaj izpodbijanim sklepom razveljavilo (peti odstavek 34.a člena ZST-1). Posledično toženka nima pravnega interesa za vlaganje ugovora oziroma predloga za obročno plačilo sodne takse, kot je določena v razveljavljenem sklepu.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00084577
KZ-1 člen 70, 70/2, 73, 73/1, 308, 308/3, 308/6. ZKP člen 364, 364/7, 371, 371/1, 371/1-11.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - zakonski znaki kaznivega dejanja - opis kaznivega dejanja - konkretizacija zakonskih znakov - kvalificirana oblika kaznivega dejanja - storitev kaznivega dejanja - izostala dokazna ocena izpovedi priče - sodelovanje pri izvršitvi kaznivega dejanja - kaznivo dejanje, storjeno v hudodelski družbi - član hudodelske združbe - ukvarjanje s prepovedanim spravljanjem drugih čez mejo - izpostavljanje nevarnosti za življenje in zdravje - konkretna nevarnost - varnostni ukrep - odvzem predmetov - odvzem mobilnega telefona - izrekanje varnostnih ukrepov - fakultativni odvzem predmetov - absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - pomanjkljivi razlogi o odločilnih dejstvih - nasprotje med razlogi sodbe - obrazloženost sodne odločbe
Državni tožilec pravilno izpostavlja, da sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe izpovedbe priče A. A. ni niti povzelo, niti pojasnilo ali je pri svoji odločitvi izpovedbo te priče upoštevalo, zato ni mogoče preizkusiti ali je izpovedba priče A. A. relevantna ali ne. Zagovornik obtoženca pravilno izpostavlja, da v sodbi ni z ničemer pojasnjena storitev kaznivega dejanja, ki se očita obtožencu v okviru hudodelske združbe. Sodba prav tako nima razlogov niti o ustreznosti konkretizacije zakonskega znaka "ukvarjanje", ki se očita obtožencu, niti o dokazanosti tega očitka.
Zagovornik obtoženca v pritožbi tudi pravilno izpostavlja relevantno sodno prakso v zvezi z drugo kvalificirano izvršitveno obliko, to je povzročitev nevarnosti za življenje in zdravje ljudi in pravilno poudarja, da je ta zakonski znak podan takrat, kadar je nevarnost konkretna. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da izpodbijana sodba tudi o tem nima zadostnih razlogov.
Pravilno pritožnik opozarja tudi, da odločba o varnostnem ukrepu odvzema telefona ne zadosti zahtevam po obrazloženosti sodne odločbe in je tudi v zvezi s to odločitvijo podana absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.
ZSKZDČEU-1 člen 9, 13, 23. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 3, 6.
evropski nalog za prijetje in predajo - pogoji za predajo zahtevane osebe - razlogi za zavrnitev predaje zahtevane osebe
Z obširnimi navedbami, da bi sodišče prve stopnje moralo zavrniti prošnjo za izročitev zahtevane osebe Kraljevini Španiji, ker obstaja, glede na številna poročila Evropskega parlamenta glede razmer v španskih zaporih, verjetnost, da bi bile zahtevani osebi kršene pravice iz 3. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (prepoved nečloveškega in ponižujočega ravnanja) kot tudi kršitev prvega odstavka 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (pravice do poštenega sojenja) zagovornik uveljavlja pogoje, ki so navedeni v 522. členu ZKP, medtem ko je sodišče v tej zadevi odločalo v skladu z ZSKZDČEU-1, ki pa med pogoji za izročitev ne določa, da bi moralo sodišče v naši državi preverjati ali ne obstaja verjetnost, da bi bila oseba, katere izročitev se zahteva, v državi prosilki mučena, da bi se z njo nečloveško ali ponižujoče ravnalo oziroma bi se jo na tak način kaznovalo ( kot je to določeno v 14. točki prvega odstavka 522. člena ZKP ).
ZSKZDČEU-1 člen 9, 10, 17, 23. Direktiva 2013/48/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. oktobra 2013 o pravici do dostopa do odvetnika v kazenskem postopku in v postopkih na podlagi evropskega naloga za prijetje ter pravici do obvestitve tretje osebe ob odvzemu prostosti in do komunikacije s tretjimi osebami in konzularnimi organi med odvzemom prostosti člen 10.
razlogi za zavrnitev predaje zahtevane osebe
Pritožbeno sodišče uvodoma poudarja, da je ENPP sodna odločba, ki jo izda država članica z namenom prijetja in predaje zahtevane osebe s strani druge države članice z namenom uvesti kazenski postopek ali izvršiti kazen zapora ali ukrep, vezan na odvzem prostosti. Države članice izvršijo ENPP na osnovi medsebojnega priznavanja, ki pomeni neposredno priznavanje sodnih odločb drugih držav članic in je nepriznavanje zgolj izjema. Pri izvajanju tega instrumenta sta najpomembnejša sodelovanje in medsebojno zaupanje med pristojnimi pravosodnimi organi. Tudi po stališču SEU je zavrnitev izvršitve ENPP izjema od vzajemnega priznavanja in jo je treba razlagati ozko. Glede na navedena izhodišča je torej treba tudi v konkretni zadevi predaje zaupati odreditveni državi Kraljevini Španiji, da je skladno s priporočili Priročnika pred izdajo ENPP opravila presojo sorazmernosti. Nadalje v Priročniku ali v obrazcu ENPP ni predvideno, da bi morala država odreditve svojo oceno o sorazmernosti utemeljiti oziroma obrazložiti, saj obrazec ENPP takšne rubrike sploh ne vsebuje. Po priporočilih Priročnika se sicer presoja sorazmernosti ENPP opravi v odreditveni državi, medtem ko Okvirni sklep 2002/584/ PNZ izvršitveni državi članici ne omogoča presoje sorazmernosti ENPP, kar je v skladu z načelom vzajemnega priznavanja. Zgolj ob resnih pomislekih izvršitvene države članice glede sorazmernosti prejetega ENPP se odreditvenemu ali izvršitvenemu pravosodnemu organu priporoča, naj vzpostavita neposreden stik, pri čemer pa se pričakuje, da bodo takšni primeri le izjemoma nastali.
Konvencija Sveta Evrope o preprečevanju in boju proti nasilju nad ženskami in nasilju v družini (Istanbulska konvencija) člen 16, 18, 31. DZ člen 161, 163.
začasna odredba v družinskih sporih - nasilje v družini - zaščita žrtve - trening starševskih veščin - stiki pod nadzorom - sekundarna viktimizacija
Napotitev na trening starševskih veščin je namenjena tistemu od staršev, ki ima pomanjkljivosti oziroma težave pri izvrševanju svojih starševskih dolžnosti. Tak trening ni namenjen temu, da bi se med žrtvijo in povzročiteljem nasilja v družini vzpostavila komunikacija.
DRUŽINSKO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00082611
DZ člen 161, 269. ZPP člen 11.
začasne odredbe v sporih iz družinskopravnih razmerij - zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe - trditveno in dokazno breme v predlogu za izdajo začasne odredbe - ugotavljanje dejstev po uradni dolžnosti - ogroženost otroka - načelo otrokove koristi - obrazloženost pritožbe - zloraba procesnih pravic - začasen odvzem otroka - namestitev otroka v zavod - kolizijski skrbnik otroka - ukrep trajnejše narave - duševne motnje
Drži, da mora sodišče v postopkih, kjer se odloča o pravicah in koristih mladoletnih otrok, tudi po uradni dolžnosti ugotavljati dejstva in izvajati dokaze. Vendar je treba upoštevati tudi, da je pritožba samostojno pravno sredstvo zoper odločbo sodišča prve stopnje, zato se od obrazložene pritožbe pričakuje, da bo vzpostavila vsebinski dialog z razlogi izpodbijane prvostopenjske odločbe. Predmetni pritožbi sta v veliki meri identični, deloma dobesedno prepisani, hkrati pa z nosilnimi razlogi obeh izpodbijanih sklepov ne vzpostavita vsebinske polemike. Ne v eni ne v drugi pritožbi pritožnica ne pove, katere njene navedbe oziroma dokaze ali dokazne predloge bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati. Pritožba navaja, da je sodišče zaključke napravilo brez kakršnekoli vsebinske presoje in obrazložitve - dejansko drži prav nasprotno, brez kakršnekoli vsebinske obrazložitve sta obe pritožbi. Tako prazno, frivolno pritoževanje pravzaprav pomeni zlorabo procesnih pravic (11. člen ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1).
ZD člen 128, 163, 172, 172/2, 173, 173/3. ZPP člen 365, 365-1.
zapuščinski postopek - pritožba - prepozna pritožba - pritožba, vložena po izteku roka - nepravočasna pritožba v zapuščinskem postopku - upoštevanje nepravočasne pritožbe v zapuščinskem postopku - izboljšanje položaja - omejitev dedovanja premoženja osebe, ki je uživala pomoč v skladu s predpisi o socialnem varstvu - prehod premoženja na državo
Sklep, s katerim prvostopenjsko sodišče del zapustnikovega premoženja izroči državi na temelju 128. člena ZD, ima učinek ex tunc, zato se šteje, da je pritožnica postala lastnica v sklepu navedenega premoženja že v trenutku zapustnikove smrti. Prehod premoženja na Republiko Slovenijo po 128. členu ZD nastopi ex lege s trenutkom smrti zapustnika, sklep o tem prehodu pa je zgolj deklaratoren. Navedeno pomeni, da je Republika Slovenija s trenutkom smrti zapustnika postala lastnica njegovega premoženja, kolikor je bilo potrebno za omejitev dedovanja do višine vrednosti prejete socialne pomoči (v konkretnem primeru do celotne vrednosti premoženja), in kolikor je tega premoženja bilo (ter v kakršnem stanju je bilo) v trenutku smrti zapustnika.
Četudi s prepozno pritožbo ne bi bi bile prizadete pravice drugih oseb, ki se opirajo na izpodbijani sklep, ima pritožbeno sodišče na podlagi zakonskega pooblastila torej možnost, da tudi táko pritožbo zavrže kot prepozno. Take možnosti se bo poslužilo predvsem v primeru, ko ne le, da s vsebinskim obravnavanjem prepozne pritožbe ne bodo prizadete pravice drugih oseb, temveč tudi ni pričakovati kakršnega koli izboljšanja položaja pritožnika.
zahtevek na zvišanje preživnine - sprememba preživnine, določene s sodno poravnavo - preživnina za mladoletnega otroka - spremenjene razmere - povečane potrebe otroka - preživninske možnosti staršev in potrebe otrok - sposobnosti in zmožnosti preživninskega zavezanca - nastanek invalidnosti - upoštevanje invalidnine
Ovrednotenje preživninskih potreb otrok ni matematično seštevek, ampak povprečna ocena potreb, ki mora pokriti tudi vse nepredvidene stroške, ki nastanejo v zvezi s preživljanjem otroka.
prevalitev taksne obveznosti - taksna oprostitev - obročno plačilo sodne takse - uspeh v postopku
Taksne oprostitve in taksne olajšave pri odločanju o prevalitvi taksne obveznosti na nasprotno stranko ni mogoče enačiti. Zakon namreč izrecno predpisuje, da nasprotnik stranke, ki je bila oproščena plačila taks in je v postopku uspela, ni dolžan plačati taks le v primeru, če je sam oproščen plačila taks - torej ne tudi v primeru, ko je upravičen zgolj do obročnega plačila sodne takse. Lahko pa toženec v roku za plačilo naložene sodne takse, ki se mu še ni iztekel, še vedno vloži predlog za oprostitev, odlog ali obročno plačilo taks.
ZVEtL-1 člen 1, 3, 41, 44, 44/1, 44/2, 45, 46, 46-2, 50, 50/1, 50/2. SPZ člen 8, 271. ZLNDL člen 1. ZNP-1 člen 19, 19/1, 40, 40/1, 42. ZPP člen 325, 325/1, 332.
postopek za ugotovitev pripadajočega zemljišča - pogoji za začetek postopka - upravičeni predlagatelj - stvarna pristojnost sodišča - pravica uporabe na nepremičnini v družbeni lastnini - pridobitev lastninske pravice na podlagi zakona (ZLNDL) - pridobitev lastninske pravice na stavbi - razmerje med pravdnim in nepravdnim postopkom - predlog za izdajo dopolnilnega sklepa
Ni nujno, da bi moral predlagatelj za ugotovitev obstoja svoje lastninske pravice na pripadajočem zemljišču stavbe zoper zemljiškoknjižne lastnike nepremičnin, ki naj bi se ugotovile kot pripadajoče zemljišče k stavbi, vložiti tožbo. Do leta 2008 je bilo res tako, od tedaj dalje pa je za tovrstna vprašanja predpisan poseben nepravdni postopek po določbah ZVEtL. Pri tem ZVEtL ni ukinil možnosti, da se tovrstne situacije rešujejo v pravdi, temveč je le predpisan dodatni postopek, v katerem je ta vprašanja mogoče reševati. Izbira, kateri postopek bo začel, pa je prepuščena upravičencu.
Glede na izveden dokazni postopek in več razpisanih narokov za glavno obravnavo je pritrditi pritožbi, da je razpravljajoča sodnica ne glede na to, da v zadevi glavne obravnave v novem sojenju še ni razpisala, izpodbijani sklep izdala v fazi med dokaznim postopkom. Upoštevaje določbo četrtega odstavka 340. člena ZKP, pritožba zoper izpodbijani sklep v tej fazi postopka ni dovoljenja, temveč je takšen sklep mogoče izpodbijati le v pritožbi zoper sodbo. Ob tem pa napačen pouk v izpodbijanem sklepu, in sicer, da je dopustna pritožba na Višje sodišče v Mariboru, ne more konstruirati pravice, ki je zakon ne predvideva. Če pritožba zoper sklep ni dovoljena, namreč tega nepravilen pravni pouk v izpodbijanem sklepu ne more spremeniti.
Iz odločbe o prekršku in izpodbijane sodbe izhaja stališče, da je že zakonodajalec predvidel, da sta kršitvi 43. člena in 44. člena ZPOmK-1 zelo resni kršitvi.
Pritožnicama s sklicevanjem na preteklo prakso prekrškovnega organa in Okrajnega sodišča v Ljubljani v zvezi z odmero sankcij nista bili kršeni pravici iz 14. in 22. člena Ustave. Primerjava odločbe in sodb, na katere se sklicujeta, namreč pokaže, da gre za med seboj neprimerljive prekrške oziroma za neprimerljive okoliščine, v katerih je bil posamezen prekršek storjen, pritožnici pa sta podrobno analizirali zgolj višine izrečenih glob.
DENACIONALIZACIJA - LASTNINJENJE - OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00082163
ZTLR člen 55. OZ člen 190, 198, 299, 378. ZSZ člen 5. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
nadomestilo koristi od uporabe (uporabnina) - uporabnina za nepremičnino - zahtevek za plačilo uporabnine - izdaja vmesne sodbe - sprememba tožbe - zvišanje tožbenega zahtevka - obdobje plačevanja nadomestila - neupravičena obogatitev - priposestvovanje stvarne služnosti - služnostna pravica hoje in vožnje - priposestvovanje stvarne služnosti na nepremičnini v družbeni lastnini - pravica uporabe na nepremičnini v družbeni lastnini - občina - razpolaganje občine z nepremičninami - nezazidano stavbno zemljišče - denacionalizacija - spor majhne vrednosti
Sodišče prve stopnje je navedlo prepričljive argumente, da določba iz 55. člena ZTLR velja tudi za nepremičnine, na katerih je imela pravico uporabe občina. Tudi občino je namreč moč šteti kot družbeno pravno osebo, nepremičnino, ki je bila v upravljanju občine, pa je moč vrednotiti (vsaj) na podoben način, kot to velja za družbena sredstva. Pravilna je nadaljnja argumentacija sodišča prve stopnje, da je občina nepremičnino uporabljala kot osnovo za uresničevanje takratnih "družbenopolitičnih funkcij", kamor je sodilo tudi upravljanje z zemljišči, upravljanje z zemljišči pa predstavlja del področja ravnanja z nepremičninami. Pravna argumentacija sodišča prve stopnje temelji na enakih interesnih in vrednostnih temeljih, s katerimi je sodna praksa opredelila pravni institut družbenega sredstva v družbeni pravni osebi in s tem povezane zakonske predvidene pravne posledice. Ključni pomen pri tem ima izhodiščni koncept družbene lastnine, da lastninska pravica na stvari ni pripadala nobenemu konkretnemu subjektu, temveč celotni družbi in vsakemu posameznemu članu te družbe, kar dodatno kaže, da je interesni temelj po prepovedi priposestvovanja služnosti, ko gre za nepremičnino v družbeni lastnini in na kateri je imela pravico uporabe občina, s katero je tudi dejansko upravljala, še toliko bolj izražen. Iz teh razlogov okoliščine konkretnega primera niso istovrstne primerom iz sodne prakse, v katerih je bilo ugotovljeno, da obstojijo stvarnopravna upravičenja na nepremičninah v družbeni lastnini na podlagi priposestvovanja, s tem, da je v večini teh primerov izpostavljeno, da za izključitev možnosti priposestvovanja stvarne služnosti ne zadošča, da je bila nepremičnina le v uporabi družbene pravne osebe, temveč bi morala predstavljati družbeno sredstvo, ki kot temeljna lastnina zaradi varstva družbenih sredstev oziroma dela ne bi smela biti okrnjena s pravicami drugih oseb.
obnova kazenskega postopka - nova dejstva in dokazi - zavrženje predloga za obnovo postopka
ZKP v prvem odstavku 410. člena ZKP taksativno določa več razlogov, na podlagi katerih je mogoče dovoliti obnovo pravnomočno kazenskega postopka, in s tem v zvezi ima zagovornica prav, da je v obravnavanem primeru bila predlagana obnova postopka tudi po 3. točki prvega odstavka 410. člena ZKP, to je zaradi novih dejstev in dokazov, ki utegnejo sami zase ali v zvezi s prejšnjimi dokazi povzročiti oprostitev tistega, ki je bil obsojen.
ZJN-2 do novele in tudi po noveli ZJN-2B ni določal naročnikove obveznosti neposrednih plačil podizvajalcem mimo pogojev iz 631. člena OZ.
Deseti odstavek 5. člena izvajalske pogodbe in dopis toženke z dne 3.10.2014 (dano soglasje k podizvajalcu) ne pomenijo akcepta nakazila in nenazadnje ne gre za izjavi toženke podizvajalki, ampak za izjavi toženke izvajalcu (prvi odstavek 1036. člena OZ). Velja pritrditi zavzemanju toženke s sklicevanjem na ustaljeno sodno prakso , da bi moral biti akcept nakazila dejanski (in ne kar vnaprej predpostavljen) ter jasno in nedvoumno izražen, predvsem pa konkretiziran glede obveznosti, ki jo mora izpolniti asignat, saj je njegova posledica nastanek direktnega zahtevka podizvajalca do naročnika, pri čemer je njegova terjatev abstraktna glede temeljnega posla.
Zmotno je tožničino stališče, da so bile te njene terjatve pripoznane s strani izvajalca in naročnice, ker nihče ni zavrnil njenih začasnih situacij. Potrditev količine in vrednosti opravljenih del (100%), čemur so situacije namenjene, namreč ne pomeni pripoznanja obstoja terjatev iz naslova 10% zadržanih sredstev. Ta sredstva so namenjena zavarovanju naročnika oziroma pri podizvajalski pogodbi zavarovanju izvajalca glede (napak) kakovosti izvedenih del.