odškodninski zahtevek Zavoda za zdravstveno zavarovanje (ZZZS)
Sodišče je pojasnilo, da je tožena stranka ravnala v nasprotju z določili o varnosti in zdravju pri delu, ki jih zakonodaja nalaga delodajalcu, v posledici česar je prišlo do škodnega dogodka poškodovanja zavarovanca in nastale škode. Zavarovanec tožene stranke ni bi ustrezno usposobljen za pravilno in varno delo, tožena stranka ni zagotovila učinkovitega notranjega nadzora nad delom poškodovanca z ustreznimi navodili kako delo pravilno opravljati in opozarjanjem na nepravilnosti ter ni priskrbela ustrezne varovalne opreme, zaščitnih očal s stransko zaščito, ki bi pri tovrstnem opravljanju dela nad glavo nudila varno delo.
Po definiciji prvega odstavka 21. člena ZNP-1 je nasprotni udeleženec oseba, proti kateri je predlog vložen. Družba (prvi predlagatelj) zato ni nasprotni udeleženec, temveč je po opredelitvi v prvem odstavku 21. člena ZNP-1 oseba, glede katere se vodi postopek. Predlagatelji tudi niso imenovali družbe kot nasprotnega udeleženca in ZNP-1 ne zahteva, da se mora nepravdnega postopka vedno udeleževati nasprotni udeleženec oziroma oseba z nasprotnim interesom. To je razlika s pravdnim postopkom. V nepravdnem postopku sodišče ureja razmerja med osebami, katerih interesi niso vedno nasprotni. To pomeni, da je lahko v procesnem smislu pri sodnem imenovanju poslovodje predlagatelj hkrati oseba, glede katere se vodi postopek.
Zainteresirane osebe so tiste, ki imajo pravni interes, da organ vodenja deluje, na primer člani poslovodnega organa, nadzornega sveta, upniki, delničarji (družbeniki).
Predlagatelji utemeljeno poudarjajo, da je izvedba naslednje skupščine (na kateri naj bi po stališču sodišča prve stopnje skupščina lahko imenovala poslovodjo) bodoče negotovo dejstvo, da je lahko čez 40 dni ali več in da je vse odvisno od konkretnega primera. Sodišče ne more prejudicirati kdaj bo lahko skupščina imenovala novega poslovodjo in zato odreči pravni interes drugemu ter tretjemu predlagatelju za sodno imenovanje. V skrajnem primeru lahko preteče več kot šest mesecev in tedaj bo v skladu s 7. alinejo prvega odstavka 521. člena ZGD-1 podan razlog za prenehanje družbe. Tega drugi in tretji predlagatelj očitno ne želita. Predlagatelji utemeljeno navajajo, da ZGD-1 ne pozna izjeme, da sodišče za nek kratek čas ne rabi imenovati poslovodje.
Zaradi pomena poslovodne funkcije je imenovanje poslovodje pri družbi z omejeno odgovornostjo vedno nujno, če se družbeniki ne morejo sporazumeti o njegovem imenovanju. Zahteva sodišča prve stopnje po natančnem konkretiziranju poslov družbe je prestroga.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSM00081852
Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 267. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1, 4, 6, 6/1, 7, 7/1. OZ člen 87, 87/1, 193. ZIZ člen 11, 11/1, 272, 272/1, 272/2, 272/2-2, 272/2-3. ZVPot člen 23.
kreditna pogodba v CHF - ničnost kreditne pogodbe - pogodbeni pogoji - regulacijska začasna odredba - pogoji za izdajo regulacijske začasne odredbe - verjeten obstoj terjatve - pojasnilna dolžnost - pogoj reverzibilnosti - načelo lojalne razlage - sklicevanje na sodbo SEU - stopnja verjetnosti - načelo kontradiktornosti - hitrost postopka - dokaz z zaslišanjem prič - nadomestilo koristi
V zvezi z izdajo začasnih ukrepov treba tudi nacionalna postopkovna pravila razlagati na način, da ne omejujejo in pretirano otežujejo (ali celo onemogočajo) vložitev kakršnih koli razpoložljivih pravnih sredstev, saj morajo biti potrošniki deležni učinkovitega pravnega varstva. Tudi pri izdaji začasnih odredb po slovenskem pravu je tako treba upoštevati duh Direktive 93/13, to pomeni, da so lahko posamezne nacionalne določbe (OZ, ZVPot in ZPotK) iz uporabe izključene, če niso skladne z direktivo, oziroma se morajo razlagati na način, da so z direktivo skladne.
V zvezi z verjetnostjo obstoja terjatve iz dajatvenega tožbenega zahtevka (na plačilo zneska 51.613,49 EUR s pripadki), se pritožba neutemeljeno zavzema za to, da je toženka upravičena tudi do koristi za uporabo tujega denarja po 193. členu OZ. Iz sodbe SEU C-520/21 z dne 15. 6. 2023 kot bistveno izhaja, da lahko banka zahteva od potrošnika, ki mu je dala potrošniški kredit, samo to, kar je dala potrošniku ob sklenitvi kreditne pogodbe. Na več mestih poudarja, da je zaradi tega, ker je banka v pogodbo vključila nepoštene pogoje, prišlo do ničnosti pogodbe o hipotekarnem kreditu in ji zato ni mogoče dodeliti nadomestila za izgubo dobička, podobnega temu, ki ga je pričakovala na podlagi navedene pogodbe (točka 82 sodbe).
Nadalje sta glede na pritožbena zatrjevanja bistveni točki 76 in 78 sodbe SEU C-520/21. Iz točke 78 pa izhaja, da bi razlaga nacionalnega prava, v skladu s katero bi imela kreditna institucija pravico, da od potrošnika zahteva nadomestilo, ki presega vračilo kapitala, izplačanega iz naslova izpolnitve te pogodbe, in da zato prejme nadomestilo za potrošnikovo uporabo tega kapitala, prispevala k odpravi odvračalnega učinka, ki ga ima ničnost navedene pogodbe na prodajalce ali ponudnike. To pomeni, da banka ne more biti upravičena niti do pogodbenih, niti do zamudnih obresti, niti do kakršnihkoli drugih obogatitvenih obresti ali koristi. Če bi bila banka v tem primeru upravičena do povračila pogodbenih obresti, za kar se zavzema pritožba (obresti zaradi uporabe kapitala), ne bi bil zagotovljen odvračalni učinek, ki mu sledi Direktiva 93/13.
Iz zgoraj navedenih razlogov je tudi neutemeljeno sklicevanje pritožbe na prvi odstavek 87. člena OZ. V obravnavani zadevi, ko gre za vrnitev denarnega zneska, ne gre za takšno situacijo, saj se navedeno določilo nanaša na primere, ko je bila stvar med trajanjem pogodbenega razmerja uničena, prodana itd., torej ko stvari ni mogoče več vrniti. Ne glede na to, pa tudi navedene določbe OZ ni mogoče uporabiti, ker nasprotuje razlogom sodbe SEU C-520/21 z dne 15. 6. 2023, ki je na zastavljeno vprašanje med drugim odgovorilo, da je treba člen 6(1) in člen 7(1) Direktive sveta 93/13/ EGS z dne 5. aprila 1993 o nepoštenih pogojih po v potrošniških pogodbah razlagati tako, da nasprotujeta sodni razlagi nacionalnega prava, v skladu s katero ima kreditna institucija pravico od potrošnika zahtevati nadomestilo, ki presega vračilo kapitala, izplačanega iz naslova izpolnitve te pogodbe, in plačilo zamudnih obresti po zakonski obrestni meri od datuma opomina.
V zvezi z izdano začasno odredbo v obravnavani zadevi, pritožbeno sodišče kot pomembno izpostavlja še točko 62. sodbe SEU C-287/22 z dne 15. 6. 2023 iz katere izhaja, da je sprejetje takšnih začasnih ukrepov (na odložitev izpolnjevanja obveznosti) še toliko nujnejše, kadar je navedeni potrošnik zadevni banki plačal znesek, ki je višji od izposojenega zneska, še preden je ta potrošnik začel postopek. Prav za to gre v obravnavani zadevi, ko tožnika zatrjujeta, da sta na dan vložitve tožbe toženki že poravnala celotno glavnico in le-to preplačala v znesku 51.613,49 EUR.
pravica do odpravnine - obljuba dejanja tretjega - pravica v korist tretjega
Do odpravnine, ki jo je družba C. d.o.o. izplačala toženki, ni bila upravičena toženka, temveč je glede na dogovor z družbo C. d.o.o. šlo za pravico toženkinih delavcev, ki so delali v družbi C. d.o.o.
OZ člen 131, 131/1, 964, 965, 065/1. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8.
porazdelitev trditvenega in dokaznega bremena - znižanje dokaznega standarda - dokazni standard pretežne verjetnosti - škodni dogodek - zavarovalni primer
Pritožbeno sodišče uvodoma pripominja, da je sodišče prve stopnje ravno zato, ker je na podlagi izvedenskega mnenja ugotovilo, da izvedenka preizkusa s poustvaritvijo takratnih dejanskih okoliščin ne more opraviti, skladno s sodno prakso ustrezno zaščitilo tožnikovo pravico do izjave, tako da je znižalo dokazni standard. O tem, ali je tožnik zmogel svoje dokazno breme za obstoj zatrjevanega zavarovalnega primera, je posledično presojalo z dokaznim standardom mejne (oziroma pretežne) verjetnosti in ne z dokaznim standardom prepričanja, ki sicer velja v pravdnih postopkih.
pretvorba kazni zapora v ure dela v splošno korist - alternativna izvršitev denarne kazni z delom v splošno korist - opravljanje dela v splošno korist - neoprava družbeno koristnega dela
V času do izdaje prvostopenjskega sklepa, ob izostanku vsakršne komunikacije s PE Maribor obsojeni tudi ni niti sodišču, niti PE Maribor sporočil nobenih razlogov, zaradi katerih se ni odzval niti vabilom PE Maribor in sodišča, poslanim zaradi sklenitve dogovora o izvrševanju dela v splošno korist kot predpostavke za opravljanje tega dela. Na podlagi takih okoliščin je sodišče prve stopnje povsem utemeljeno in pravilno zaključilo, da obsojenčevo ravnanje kaže na njegovo izjemno neresnost in nespoštovanje izrečene kazenske sankcije, da je njegov odnos do storjenega kaznivega dejanja in njegovih posledic družbeno nesprejemljiv in povsem nekritičen ter obsojeni ne spoštuje pravnomočne obsodilne sodbe oziroma izrečene kazenske sankcije.
ZPP člen 154, 154/1, 154/2, 155, 155/1. Pravilnik o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku (2003) člen 9, 9/4.
stroški postopka - delni umik - uspeh strank v postopku
Sodišče prve stopnje je stroškovno odločitev sprejelo na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP, ki ureja situacijo, ko stranka deloma uspe v sporu. Navedeno je zmotno, saj je tožnica v sporu uspela v celoti.
Tožnica ni uspela dokazati hude malomarnosti toženke, torej zanemarjanje tiste pazljivosti in skrbi, ki se pričakuje od vsakega povprečno skrbnega človeka, v konkretnem primeru od povprečno skrbnega računovodje.
Oba notarska spisa sta sklenjena zaradi zavarovanja terjatve po kreditni pogodbi, vsebina kreditne pogodbe, t.j. terjatev, zapadlost le-te, obrestna mera in ostali bistveni pogodbeni pogoji, pa je povzeta v obeh sporazumih o zavarovanju, kar za določnost terjatve zadostuje in sta izvršilna naslova zato primerna za izvršbo.
Skladno z načelom stroge formalne legalitete je izvršilno sodišče vezano na celotno vsebino izvršilnega naslova, tudi na to, kdo je pooblaščenec ene izmed strank. Notarskima zapisoma zato ni mogoče odreči izvršljivosti zgolj zato, ker jima ni priloženo pooblastilo upnikove pooblaščenke.
Res je telekomunikacijsko omrežje spreminjajoče se, dinamično omrežje, vendar pa je povsem pravilno stališče, da so predmet neposestne zastavne pravice v konkretnem primeru lahko le tiste premičnine, ki so se na konkretnih parc. št. nahajale na dan sklenitve neposredno izvršljivega notarskega zapisa in so torej določljive, medtem ko so posamezni optični kabli in deli gospodarske javne infrastrukture v notarskem zapisu še bolj določno identificirani. Pravno nepomembna so v tem oziru dolžnikova izvajanja o "telesnosti" in zaznavnosti s čutili.
Ne drži, da telekomunikacijsko omrežje ni zbirna stvar, na kateri kot na celoti ni možno ustanoviti zastavne pravice (to na zbirni stvari sicer je mogoče), vendar pa to za obravnavano zadevo niti ni relevantno oziroma bistveno, saj omrežja niso bila zastavljena kot taka, ampak so bile zastavljene posamezne stvari (veliko število le-teh, naštetih tudi v sklepu o izvršbi). V neposredno izvršljivih notarskih zapisih so bile namreč naštete (vsaj določljive) posamezne premičnine, na katerih se ustanavlja neposestna zastavna pravica. Potencialnem kupcem morajo na ta način biti premičnine, ki so predmet izvršbe, tudi predstavljene ter bodo na ta način tudi vedeli, kaj kupujejo.
Zmotno je stališče, da naj upnik na predmetih izvršbe ne bi veljavno pridobil neposestne zastavne pravice, ker ta ni bila vpisana v register neposestnih zastavnih pravic. Urejeni sta bili dve obliki neposestne zastavne pravice: navadna in registrska. Neposestna zastavna pravica je nastala že s sporazumom v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa. Sklenitev takega sporazuma ima v postopku izvršbe učinek rubeža premičnine. Zastavna pravica na zastavljenih telekomunikacijskih omrežjih oziroma stvareh, ki sestavljajo ta omrežja, v konkretnem primeru ni bila registrska zastavna pravica. Med vrstami premičnin, za katere se je vzpostavil register neposestnih zastavnih pravic, je bila navedena "oprema", a ta pojem ni bil opredeljen. Telekomunikacijsko omrežje kot zbirna stvar ni bilo določeno kot stvar, za katero je bil vzpostavljen register neposestnih zastavnih pravic. "Sestavine", t.j. (posamezne) stvari, ki so ga sestavljale, pa niso bile predmet vpisa v register.
ZPP člen 249. Pravilnik o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (2018) člen 37, 37/1, 37/1-3, 38, 38/1, 38/1-2.
nagrada izvedenca - pridobitev dodatne dokumentacije
Sodišče prve stopnje je za pridobitev izvedenskega mnenja postavilo sodni izvedenki s področja MDPŠ in nevrologije. Sodni izvedenki specialistki MDPŠ je naložilo, da pri osebnem zdravniku pridobi tudi tožnikov zdravstveni karton, kar je le-ta tudi storila. Obe izvedenki sta nato predložili stroškovnik za opravljeno izvedensko delo, pri čemer sta obe priglasili tudi nagrado za zbiranje in študij dodatne dokumentacije. Sodni izvedenki (ki sama ni pribavila zdravstvenega kartona) pripada nagrada za študij spisa po določbi 3. alineje prvega odstavka 37. člena Pravilnika. Nagrada za zbiranje in proučevanje dodatne dokumentacije pa pripada zgolj sodni izvedenki specialistki MDPŠ.
URS člen 22. SZ-1 člen 95. ZPP člen 199, 201, 201/2, 202, 202/2.
subjektivne meje pravnomočnosti sodne odločbe - materialni udeleženci postopka - sosporniški intervenient - pravica do izjave v postopku - vstop intervenienta v pravdo - enotni sosporniki - izpraznitev in izročitev stanovanja - tožba za izpraznitev stanovanja
Osebe, ki živijo z najemnikom, se že po materialnem pravu ne morejo izogniti izpraznitvi stanovanja skupaj z najemnikom. Upoštevaje zgornje pravno izhodišče se zato višje sodišče strinja, da pritožniki nimajo položaja sosporniških intervenientov in jim ni treba zagotoviti možnosti izjave v obravnavani zadevi.
Odločujoče v predmetni zadevi je dejstvo, da je tožnik že v letu 2016 zapustil Republiko Slovenijo in se vrnil v Turčijo, v tem času pa toženka za njega ni skrbela, saj slednjega tožnik ne zatrjuje.
Simbolična preživnina se zakoncu priznava v primerih, ko je izkazano, da bo v prihodnosti socialna varnost nekdanjega zakonca ogrožena.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - kvalificirana oblika kaznivega dejanja - zakonski znaki kaznivega dejanja - nevarnost za življenje in zdravje - povzročitev nevarnosti za življenje in zdravje - konkretna nevarnost - konkretizacija zakonskih znakov - kršitev kazenskega zakona v obdolženčevo škodo - član hudodelske združbe - pravna opredelitev kaznivega dejanja - odmera kazni - olajševalne in obteževalne okoliščine - vrednotenje okoliščin - varnostni ukrep odvzema predmetov - fakultativni odvzem predmetov - odvzem mobilnega telefona
Nevarnost za življenje in zdravje mora biti konkretna, kar pomeni, da gre za konkretno ogrozitveno kaznivo dejanje in zgolj nastanek abstraktne nevarnosti ne zadošča. Nevarnost je konkretna, kadar neposredno grozi, da se bo sprevrgla v poškodbo zavarovane dobrine, pa se to zgolj po srečnem naključju ne zgodi oziroma bi do poškodbe ob rednem toku dogodkov prišlo, če je ne bi preprečil srečen splet okoliščin. Nevarnost, povezana izključno s hipotetičnimi okoliščinami nepredvidenih situacij v prometu, ki ne vsebuje okoliščin, ki bi izkazovale, da bi bilo zdravje ali življenje tujcev ogroženo že med samim prevozom zaradi načina prevoza, ne izpolnjuje zakonskega znaka nevarnosti za zdravje in življenje iz šestega odstavka 308. člena KZ-1.
Iz razlogov izpodbijane sodbe in podatkov spisa nedvomno izhaja, da je bil mobilni telefon uporabljen pri storitvi kaznivega dejanja, saj sta bila na njem najdena dva videoposnetka in fotografije tujcev. Nima pa izpodbijana sodba nobenih razlogov o tem, da je ukrep nujen in sorazmeren, saj obstoji nevarnost ponovne enakovrstne uporabe predmeta, torej nevarnost ponavljanja kaznivih dejanj, kar je glede na določbo drugega odstavka 70. člena KZ-1 tudi izhodiščni namen izrekanja tega varnostnega ukrepa. Da za izrek varnostnega ukrepa odvzema predmetov ne zadošča zgolj ugotovitev uporabe predmeta pri kaznivem dejanju, izhaja iz sodne prakse Vrhovnega sodišča RS, ki je v svojih odločbah v zvezi s tem sledilo merilom, ki jim morajo sodišča slediti ob odločanju o fakultativnem odvzemu predmetov in so bila že vzpostavljena v ustavno-sodni presoji. Tako je vedno potrebno presoditi preventivni učinek odvzema, kot tudi sorazmernost in nujnost ukrepa.
V obravnavani zadevi, ko tožnik zanika podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi, toženka pa se nanjo sklicuje kot na podlago za veljavno prenehanje delovnega razmerja tožnika pri njej, je bilo dokazno breme o tem, da je tožnik podpisal odpoved pogodbe o zaposlitvi in jo podal toženki z namenom, da ta učinkuje, na slednji, tudi upoštevaje, da tožnik zatrjuje negativno dejstvo. Glede na pojasnjeno porazdelitev dokaznega bremena bi morala toženka konkretizirano navesti, kdaj, v katerih okoliščinah in na kak način naj bi ji tožnik podal veljavno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca z namenom, da ta kot taka učinkuje, ter komu pri toženki jo je izročil, in za to predlagati ustrezne dokaze.
zavrnitev predloga strank za izločitev nedovoljenih dokazov - pravni pouk - jezik, ki ga obdolženec razume - odvzem prostosti - tolmač - načelo in dubio pro reo - načelo proste presoje dokazov
Upoštevaje navedeno pritožbeno sodišče odločbo o odvzemu prostosti in pridržanju ocenjuje kot zakonito, saj je bilo obtožencu, takoj ko se je izkazalo, da ruskega jezika dejansko ne razume, preko telefonske komunikacije zagotovljeno tolmačenje v gruzijski jezik.
V obravnavani zadevi pa sodišče prve stopnje po presoji izpovedi pritožbeno izpostavljenih prič in listin, ki so predmet (ne)izločitve ni ostalo v dvomu, temveč je pravilno zaključilo, da je bil obtoženec o svojih pravicah v gruzijskem jeziku ustrezno poučen. Navedeno pomeni, da sodišče prve stopnje ni bilo v položaju, ko bi po izvedenem postopku dokazovanja moralo uporabiti načelo in dubio pro reo, zato je vsakršno polemiziranje v tej smeri povsem odveč.
Kadar bi bilo nevarno odlašati, ZKP v petem odstavku 178. člena daje možnost, da se preiskovalna dejanja opravijo tudi brez navzočnosti osumljenca. Procesna posledica, ki lahko nastopi, pa je, da sodišče na izpovedbi tako zaslišanih prič ne bo moglo opreti sodne odločbe. To bo lahko stvar presoje v nadaljnjem postopku, kakor je tehtno pojasnilo sodišče prve stopnje v točki 13 obrazložitve sklepa. V aktualni fazi kazenskega postopka je brez vpliva nahajanje listin iz predkazenskega postopka v spisu, katerih dokazno vrednost bo presojalo sodišče v nadaljnjem teku kazenskega postopka, odvisno tudi od okoliščine, ali bo imel osumljenec možnost zaslišati osebe, ki so bile zaslišane tekom nujnih preiskovalnih dejanj.
Tako ne gre slediti stališču pritožbe, da obtoženec ni bil v jeziku, ki ga razume, poučen o svojih pravicah, saj pravica strank, da v kazenskem postopku uporabljajo svoj jezik, ne pomeni, da se mora procesno dejanje prevajati v njihov materni jezik, temveč zadošča, da se prevaja v jezik, ki ga procesni udeleženec razume.
Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da sodišče prve stopnje glede na načelo proste presoje dokazov samo odloči o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Vendar ima tudi prosti preudarek glede obsega dokaznega postopka določene omejitve.
Sodišče potemtakem ni dolžno izvesti vsakega predlaganega dokaza, mora pa vselej ustrezno obrazložiti, zakaj predlagani dokaz ni pomemben in ne more vplivati na dokazno oceno, kar je v obravnavanem primeru sodišče prve stopnje tudi storilo.
Sodišče prve stopnje je izpodbijano stroškovno odločitev sprejelo na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP, ki ureja situacijo, ko stranka deloma uspe v sporu. Navedeno je zmotno, saj je tožnik, kot pravilno opozarja v pritožbi, v sporu uspel v celoti.
ZSPJS člen 16. Uredba o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede (2008) člen 5, 5/1. Uredba o spremembah Uredbe o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede (2021) člen 2, 4.
napredovanje javnih uslužbencev v plačne razrede - postopek ocenjevanja
Tožnik neutemeljeno vztraja pri svojem stališču, da bi glede na 2. člen Uredbe o spremembi Uredbe o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede (Ur. l. RS, št. 121/21; Uredba o spremembi Uredbe), ki je določila, da se preverja, ali javni uslužbenec izpolnjuje pogoje za napredovanje v plačnih razredih do 15. 11., moral s 1. 12. 2021 avtomatično napredovati v 44. plačni razred brez ponovnega preverjanja pogojev za napredovanje. Uredba o spremembi Uredbe, ki je začela veljati dne 7. 8. 2021, se pri preverjanju pogojev za napredovanje tožnika še ni uporabljala.
začasna odredba za zavarovanje nedenarne terjatve - namen zavarovanja terjatve - trditvena in dokazna podlaga - vročanje odgovora na ugovor nasprotni stranki - nevročitev - načelo kontradiktornosti postopka - kršitev pravice do izjave v postopku - neupoštevanje navedb in dokazov - neopredelitev do odločilnih dejstev - sporno dejansko vprašanje - potrošniška kreditna pogodba - pogodba potrošniškega prava
V postopku zavarovanja vročanje odgovora na ugovor ni obvezno. Načelo kontradiktornosti pa je kljub temu lahko kršeno, če sodišče odločitev opre na trditev ali dokaz upnice (v konkretnem primeru tožnice) iz odgovora na ugovor, ne da bi dolžniku (v konkretnem primeru toženki) prej dalo možnost, da se o tem izjavi. Tako je ustaljeno stališče sodne prakse.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga - pisno opozorilo pred odpovedjo - sodna razveza pogodbe o zaposlitvi - denarno povračilo namesto reintegracije
Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo neutemeljenost obeh opozoril (kot bo razvidno iz nadaljevanja obrazložitve te sodbe), je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi že iz tega razloga nezakonita. Zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni presojalo utemeljenosti samega odpovednega razloga. To ni bilo potrebno, saj ne bi moglo v ničemer vplivati na drugačno odločitev sodišča.
Odpravnina ni kriterij, ki ga 118. člen ZDR-1 določa za odmero denarnega povračila.