socialni spor - molk organa - izdaja upravne odločbe - predsodni postopek - ustavitev postopka
V tej zadevi je bila izdana odločba organa prve stopnje potem, ko je bila že vložena tožba zaradi molka tako organa prve stopnje kot tudi organa druge stopnje. Zoper odločbo lahko zavarovanec (tožnik) vloži pritožbo, to pa pomeni, da so izpolnjeni vsi pogoji, določeni v petem odstavku 80. člena ZDSS1-1 za ustavitev postopka.
Določba petega odstavka 80. člena ZDSS-1 se ne nanaša le na primere, ko je sodišče upravnemu organu naložilo izdajo novega upravnega akta, ta pa v določenem roku tega akta ne izda (tretji odstavek 82. člena ZDSS-1), temveč tudi na primere, kot je predmetni, torej ko upravni organ ne izda niti prvostopenjske niti drugostopenjske odločbe in šele po vložitvi tožbe izda prvostopenjsko odločbo. Če bi bila izdana drugostopenjska odločba, bi sodišče moralo postopati po drugem odstavku 80. člena ZDSS-1, in od tožnika zahtevati, da v 15-ih dneh sporoči, ali vztraja in v kakšnem delu vztraja pri tožbi oziroma ali jo razširja tudi na izdani upravni akt. V primeru, ko je izdan prvostopenjski akt, pa je ključno, da je zoper njega dovoljena pritožba, kar pomeni, da ima stranka pravico, da najprej v predsodnem upravnem postopku uveljavlja presojo nove odločbe in nato uveljavlja sodno varstvo.
zastaranje občasnih denarnih terjatev - nadomestilo za primer brezposelnosti - vračilo denarnega nadomestila - pretrganje zastaranja
Sodišče prve stopnje je v zadostni meri obrazložilo, zakaj je vtoževana terjatev zastarana. Pravilno je opredelilo naravo denarnega nadomestila za brezposelnost kot terjatev občasnih dajatev, ki dospevajo v določenih krajših časovnih presledkih (občasne terjatve) in zastarajo v treh letih od zapadlosti posamezne dajatve. Ker se denarno nadomestilo za primer brezposelnosti odmerja v mesečnih zneskih in izplačuje za nazaj, je po svoji naravi občasna denarna terjatev, ki pa ne temelji na obveznostih iz civilnega prava. Gre za zastaralni rok treh let in ne za petletni splošni zastaralni rok.
kaznivo dejanje neplačevanja preživnine - predlog za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist ali s hišnim zaporom - hišni zapor - delo v splošno korist - namen kaznovanja - pozitivna prognoza
Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da tak način plačevanja preživnine, pa četudi je deloma izkazan, ne potrjuje realnega obsojenčevega vpogleda v potrebo po vzpostavitvi ustreznega odnosa do pravnomočne sodbe: obsojeni bi, kot je pravilno zaključilo prvostopenjsko sodišče, kljub temu, da njegova vpetost v projekt ne more biti povsem brez pomena, vendarle moral sprevideti, da dolgoletno ukvarjanje z novim sistemom krožnega gospodarstva, ki praktično ne prinaša oprijemljivih dohodkov, ne zagotavlja finančne varnosti otrok, pa tudi, da je zagotavljanje njihove finančne varnosti prva očetovska naloga.
Le sprejemanje obveznosti preživljanja otrok kot svoje osnovne obveznosti, in ne pristajanje na subsidiarne in zato nujno nezanesljive finančne zaščitnike, bi moglo predstavljati ustrezno dejansko podlago za zaključek, da bo obsojeni v prihodnosti storil vse, kar je v njegovi moči, da bo preživninskima upravičencema zagotovil finančno stabilnost, tudi na račun morebitne spremembe delovnega udejstvovanja. Prav obsojenčevo stabilno in predvidljivo finančno stanje, ki ga predmetni projekt očitno ne zagotavlja, je garancija zaščite dobrine, ki jo varuje tudi obravnavano kaznivo dejanje po členu 194 KZ-1, zato pritožbeno sodišče, enako kot sodišče prve stopnje, zaključuje, da obsojeni z vztrajanjem pri projektu, ki po pritožbenih navedbah zahteva "celega človeka", hkrati pa stabilnih dohodkov ne zagotavlja, ne izkazuje resnega odnosa do pravnomočne obsodilne sodbe, kar terja tudi ugotovitev o nezanesljivosti njegovega ustreznega ravnanja v prihodnosti in s tem nerealnosti pričakovanja o doseženem specialnopreventivnem in resocializacijskem učinku alternativne izvršitve zaporne kazni na obsojenca.
regulacijska začasna odredba - stiki mladoletnega otroka s starši - predlog začasne ureditve stanja glede na sporno pravno razmerje - določnost izreka - začasna odredba za zavarovanje koristi otrok - izvrševanje stikov z otrokom - ogroženost otroka
Tudi sodišče druge stopnje ugotavlja, da so stiki med ml. otrokoma in predlagateljico oteženi in so prepuščeni izključni pripravljenosti nasprotnega udeleženca na stike.
V konkretni zadevi je več kot očitno, da udeleženca postopka stikov med poletnimi počitnicami nista uspela urediti, saj se slednji niti enkrat niso izvedli, zato je neustrezna odločitev sodišča prve stopnje, da naj bi stiki potekali "po predhodni uskladitvi", saj ne gre za zadosti določno opredelitev stikov, na kar pravilno opozarja pritožba. Takšna odločitev je ustrezna le v primerih, ko sta se starša sposobna konstruktivno dogovarjati in ko med njima glede stikov ni večjih sporov.
ZFPPIPP člen 121, 121/2. ZPP člen 111, 111/2, 142, 142/3, 142/4, 149, 224, 224/1, 224/4.
vročanje sodnih pisanj - vročilnica - dokazna moč javne listine - vročitev s fikcijo - nastop fikcije vročitve
Fikcija vročitve nastopi že s potekom roka, v katerem ima naslovnik pisanje možnost dvigniti, in ne šele takrat, ko vročevalec pisanje pusti v hišnem predalčniku.
Če naslovnik pisanja v petnajstih dneh od prejema obvestila ne dvigne, se vročitev šteje za opravljeno na zadnji dan petnajstdnevnega roka, rok za vložitev pravnega sredstva pa začne teči šestnajsti dan po puščenem obvestilu.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00087744
KZ-1 člen 190, 190/1. ZKP člen 269, 269/1, 358, 358-1, 372, 372-1, 394, 394/1
ugoditev pritožbi - dejanje ni kaznivo dejanje - sprememba izpodbijane sodbe - izrek oprostilne sodbe - kaznivo dejanje odvzema mladoletne osebe - ogrozitveno kaznivo dejanje - kršitev kazenskega zakona - opis dejanja - zlonamerno onemogočanje uresničitve izvršljive odločbe glede mladoletne osebe - mladoletna oseba - onemogočanje stikov - konkretizacija - sodna poravnava
Zagovornik v tej zvezi nepravilno razlaga stališče Ustavnega sodišča RS iz zadev Up-383/2011 z dne 18. 9. 2013 in Up-616/2015 z dne 20. 9. 2018 ter stališče Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Ips 156/2016 z dne 18. 4. 2019, po katerem bi bilo lahko v izjemnih okoliščinah priznavanje absolutnosti izvršljivi odločbi v nasprotju z načelom največje koristi otroka in nespoštovanje izvršljive odločbe ne bi štelo kot zlonamerno. Neutemeljeno ga namreč razume tako, da pogojevanje izvrševanja stikov na podlagi izvršljive odločbe z rednim plačilom preživnine, že pojmovno ne more konkretizirati zakonskega znaka "zlonamernosti". Pri tem namreč prezre, da je za obstoj objektivno opravičljivega razloga za nespoštovanje izvršljive odločbe po omenjeni sodni praksi, potreben obstoj izjemnih okoliščin, ki nakazujejo, da je izvršljiva odločba o stikih v nasprotju z otrokovo največjo koristjo. V konkretnem primeru pa te izjemne okoliščine niso podane, saj ni nobenih objektivnih okoliščin, ki bi kazale, da so stiki otroka z očetom v nasprotju z otrokovo koristjo.
Pritožbeno sodišče sicer ni prezrlo, da je onemogočanje stikov s strani obdolženke vsebinsko pojasnjeno v obrazložitvi izpodbijane sodbe (točka 9 obrazložitve), vendar bi te ključne okoliščine iz katerih izhaja, da do stikov C. C. z B. B. ni prišlo prav zaradi obdolženkinega ravnanja in na kak način je stike preprečevala, nujno morale biti navedene že v opisu dejanja v izreku sodbe.
MEDIJSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ČLOVEKOVE PRAVICE
VSM00088498
URS člen 39, 40, 74. ZMed člen 26, 27, 31, 31/1, 31/1-1, 31/1-8, 39. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8.
pravica do objave popravka - poseg v osebnostne pravice posameznika - svoboda novinarskega izražanja - svobodna gospodarska pobuda - kolizija ustavnih pravic - odklonitveni razlog za objavo popravka
ZMed določa način uresničevanja v 40. členu Ustave RS zagotovljene pravice posameznika do odgovora na objavljeno informacijo. Pravica do popravka nastopi, če je bila objavljena pomanjkljiva, popačena, napačna informacija.
Sodišče druge stopnje v celoti soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, ki je zahtevek tožnika zavrnilo po 1. alineji prvega odstavka 31. člena ZMed, ki določa, da odgovorni urednik lahko zavrne objavo popravka, v kolikor se zahtevani popravek ne nanaša na obvestilo, na katero se sklicuje zainteresirana oseba.
ZD člen 1. ZEPEP člen 13, 15. ZEISZ člen 1, 5. Uredba (EU) št. 650/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. julija 2012 o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, priznavanju in izvrševanju odločb in sprejemljivosti in izvrševanju javnih listin v dednih zadevah ter uvedbi evropskega potrdila o dedovanju člen 4, 14, 17. ZPP člen 105, 105/3, 105b, 105b/1, 105/b/2, 108, 324, 343, 343/1.
V 17. členu Uredbe je določeno, da če pred sodišči različnih držav članic tečejo postopki z istim zahtevkom med istima strankama, vsa sodišča razen tistega, ki je prvo začelo postopek, po uradni dolžnosti prekinejo postopek, vse dokler se ne ugotovi pristojnost sodišča, ki je prvo začelo postopek. To pravilo o litispendenci se uporabi, če je/bo isti primer dedovanja (oz. postopek z istim zahtevkom) predložen različnim sodiščem v različnih državah članicah. Na njegovi podlagi se nato določi, katero sodišče bo dejansko obravnavalo dedovanje. Ob nesporni ugotovitvi, da je hrvaško sodišče odločalo le o dedovanju zapustnikovega premoženja na Hrvaškem, in je bil tam postopek opravljen le v zvezi z zahtevkom glede premoženja na Hrvaškem, ki se je tudi že pravnomočno zaključil, medtem ko je bil pred slovenskim sodiščem uveden postopek glede zapustnikovega (ne)premičnega premoženja v Sloveniji, ni mogoče (več) govoriti o litispendenci (ki bi bila ovira za odločanje o premoženju pred slovenskim sodiščem), saj je postopek pred hrvaškim sodiščem končan.
odmera kazni - olajševalne in obteževalne okoliščine - stranska kazen prepovedi vožnje motornega vozila - vožnja pod vplivom alkohola - prekrškovni postopek - razmerje med prekrški in kaznivimi dejanji
Pritožbeno izpostavljena okoliščina, da bi imel obdolženi v prekrškovnem postopku možnost predlagati odložitev izvršitve prenehanja vozniškega dovoljenja ali predčasne vrnitve le-tega, na odločitev v kazenskem postopku ne more vplivati, saj gre za različno naravo in pravne posledice po zagovorniku primerjanih sodnih postopkov. V pritožbenem polemiziranju o možnostih obdolženega v prekrškovnem postopku se oddalji od neizpodbitnega dejstva, da je sodišče prve stopnje po zaključenem kazenskem postopku obdolženemu izreklo kazensko sankcijo po KZ-1, ki ima vsebinsko drugačen namen in posledice kot upravne sankcije v prekrškovnem postopku.
kaznovanje zagovornika - sklep o disciplinskem kaznovanju zagovornika - denarna kazen za zagovornika - neopravičen izostanek z naroka - ravnanje, ki očitno meri na zavlačevanje - poslovanje odvetniške pisarne - pogoji za sojenje v nenavzočnosti
Oblika, v kateri deluje posamičen odvetnik, upoštevaje izkazan podatek o fizični osebi, ki edina po naravi stvari v vlogi zagovornika lahko varuje interese obdolženca, ter glede na to, da pritožnica tega prvostopenjskega zaključka ne napada, za odločitev o kaznovanju po členu 140 ZKP pač ni ključna.
Zagovornikova vloga ni predvidevanje možnih procesnih odločitev sodišča in (ne)odzivanje na vabila v skladu s temi predvidevanji, pač pa, da se na pravočasno izkazano vabilo odzove in pojavi pred sodiščem oziroma poda utemeljeno opravičilo svojega izostanka, sodišče pa bo odločilo, ali so podani pogoji za sojenje v nenavzočnosti katerega od udeležencev.
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 4, 5, 6, 7. ZIZ člen 15, 239, 272, 272/1. ZPP člen 8, 360, 360/1. ZVPot člen 23, 23/3, 23/4, 24, 24/1. ZVPot-1 člen 21, 21/3, 22, 23, 24.
ureditvena oz. regulacijska začasna odredba - pogoj reverzibilnosti - nepošteni pogoji v potrošniških pogodbah - dobra vera - načelo vestnosti in poštenja - ničnost - ničnost pogodbenega določila - kreditna pogodba v CHF - valutna klavzula v CHF - zavrnitev izdaje začasne odredbe - sprememba odločitve
V primerih ureditvenih začasnih odredb morajo po nacionalnem pravu biti podane tri materialnopravne predpostavke in sicer: obstoj ali verjeten nastanek terjatve; ena izmed alternativno določenih predpostavk iz druge ali tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ ter t.i. reverzibilnost. Ker pa predmetna zadeva sodi v področje uporabe Direktive, ta pa ne vsebuje posebnih predpisov, morajo države članice zagotoviti, da obstajajo ustrezna in učinkovita sredstva za preprečevanje nadaljnje uporabe nepoštenih pogojev v pogodbah. V skladu z načelom postopkovne avtonomije države članice določijo ta pravila v nacionalnem pravnem redu, ta pa ne smejo biti manj ugodna od tistih, ki urejajo podobne nacionalne položaje (načelo enakovrednosti), in ne smejo biti oblikovana tako, da bi v praksi onemogočala ali pretirano oteževala uveljavljanje pravic, ki jih podeljuje pravni red Unije (načelo učinkovitosti). Zato varstvo, ki je potrošnikom zagotovljeno z Direktivo, zlasti z njenima členoma 6(1) in 7(1), zahteva, da mora biti nacionalnemu sodišču omogočeno, da sprejme ustrezen začasni ukrep, če je to potrebno za zagotovitev polnega učinka odločitve, ki jo je treba sprejeti v zvezi z nepoštenostjo pogodbenih pogojev. Zato se zastavlja vprašanje, ali je potrebno, zaradi načela učinkovitosti, ki omejuje nacionalno procesno avtonomijo, in zahteve, da nacionalna procesna pravila ne smejo biti taka, da onemogočijo ali čezmerno otežijo uveljavljanje pravic, ki jih daje potrošnikom razlaga prava EU, navedene predpostavke razlagati drugače, kar vključuje tudi možnost, da ni potreben kumulativen obstoj vseh tistih, ki jih sicer določa nacionalno pravo.
V slovenskem pravu preglednost ni predpostavka presoje nepoštenosti pogodbenega pogoja.
Predpostavka "dobre vere" je zajeta v predpostavko "načela vestnosti in poštenja", vendar je slednja predpostavka, njena abstraktnost, bistveno širša, kot je bilo pojasnjeno. Ta zato v delu, ki presega minimalno harmonizacijo, kot jo zahteva Direktiva, pomeni sicer "nacionalni presežek", vendar je potrebno tudi v tem delu upoštevati vrednotna merila razlage in ciljev varstva potrošnikov. Zaradi stroge sanckije ničnosti, ki jo je določilo slovensko nacionalno pravo, je potrebno upoštevati tudi načela učinkovitosti, odvračilnosti in sorazmernosti in, da razlage Sodišča temeljijo na drugačnih, tudi za potrošnika strožjih izhodiščih, če se upošteva kumulativnost pogojev iz 3. člena ter izključitvene klavzule iz 4(2). člena Direktive vendar ta ureditev v Sloveniji ne velja. Tako je potrebno razumeti tudi razlago Sodišča v citirani slovenski zadevi C-405/21, ki je razložilo, da zadošča ugotovitev, da je pogodbeni pogoj v škodo potrošnika povzročil "znatno neravnotežje" in zato ni potrebno opraviti še presoje "dobre vere".
V razlagi Sodišča je bil količinska presoja že uporabljena kot metoda ugotavljanja znatnega neravnotežja. V primerih, kot je predmetni, je potrebno upoštevati tudi, da je slovenski zakonodajalec izbral najtežjo sankcijo in sicer ničnost pogodbenega pogoja. Zaradi te sankcije je potrebno še posebno pozornost nameniti uporabi splošnih načel prava EU, med njimi tudi načelo sorazmernosti. Po razlagi sodišča druge stopnje bi ugotovitev, da je kreditna pogodba nična zgolj zato, ker je banka prevalila na potrošnika neomejeno valutno tveganje, ne da bi med ob sklenitvi pogodbe pričakovano višino odplačila kredita in prejetim zneskom, nato v času kreditnega razmerja prišlo do razlik, ki ustrezajo meji "znatnega neravnotežja", bilo v nasprotju (vsaj) s tem načelom.
Ob sklenitvi kreditne pogodbe je tožnik lahko ocenil, da bo moral vrniti 360 anuitet v mesečnem znesku 464,00 CHF, kar pomeni 167.040, CHF oziroma glede na takratno valutno razmerje (1 € 1.5587 CHF) je to znesek 107.166,20 CHF. Iz predloženih listin izhaja, da so se mesečne anuitete v CHF sicer spreminjale, vendar je dosedaj izplačan znesek 68.245,90 € bistveno nižji. Do trenutka, na katerega se vežejo objektivne meje pravnomočnosti sklepa, dolgovanega zneska še ni odplačal. Res mora tožnik odplačati še 149 anuitet (v tč. VIII. tožbe sicer navaja odplačilo še 89 anuitet), vendar je končna ocena višine plačila negotova in za odločanje o začasni odredbi nepomembna, zaradi objektivnih in časovnih meja pravnomočnosti sklepa, ki se nanašajo na dejstva, nastala do trenutka vložitve predloga (ker v zadevi ni bil izveden narok).
Za odločanje o predlogu za izdajo začasne odredbe ni bistveni dajatveni del tožbenega zahtevka, ta je le posledica morebitne ugotovitve ničnosti kreditne pogodbe. Zato se razlaga Sodišča, ki je v zadevi C-287/22 obrazložilo, da je mogoče zagotoviti polni učinek končne odločitve v potrošniškem sporu o (ne)veljavnosti potrošniške kreditne pogodbe z valutno klavzulo in hkrati polni učinek ter cilj Direktive le, če bo potrošnik lahko vse svoje zahtevke v celoti uveljavil v okviru iste pravde, ne da bi mu bilo treba nenehno spreminjati (razširjati) svoj zahtevek ali celo vložiti novo tožbo (primerjaj 50., 51. in 56. točko sodbe C-287/22), nanj ne nanaša.
Tudi razlaga Sodišča, da sta tožnika "že plačala višji znesek od dejansko dolgovanega" sodi v dajatveni del tožbenega zahtevka. Sodišče je namreč pojasnilo, da je izhodišče presoje, ali je potrebno izdati začasno odredbo, s katero se prepreči nadaljnje plačevanje obrokov, banki pa odvzame odstopno upravičenje, ocena, ali bi bilo potrebno zadevni pogodbeni pogoj razglasiti za ničnega. Tu se Sodišče sklicuje na zadevo C-568/14 do C-570/14, 26.10.2016, v kateri je bila sprejeta razlaga, da mora sodišče imeti možnost sprejeti začasno odredbo po uradni dolžnosti, kajti če te možnosti nima, potem:"...sodišče ne more preprečiti, da ta potrošnik ne bi med sodnim postopkom, ki lahko traja zelo dolgo, plačeval mesečnih obrokov v znesku, ki je višji od dejansko dolgovanega, če bi bilo treba zadevno klavzulo zavrniti. To velja še toliko bolj, če obstaja dejansko in neposredno tveganje, da bo plačilna sposobnost navedenega potrošnika v tem času ogrožena in da bodo finančne ustanove sprožile izvršilne postopke na podlagi hipoteke, da bi z zasegom stanovanja potrošnika in njegove družine izterjale plačilo zneskov, ki morda niso dolgovani.". Gre torej za položaj, ki ima lahko za potrošnika negativne posledice, kar pa je v nasprotju z njegovim varstvom, kar je osnovni cilj te Direktive. Zato je potrebno tudi ta položaj razlagati tako, da odločitev ne sme za potrošnika povzročiti "izredno škodljivih posledic".
veljavnost oporoke - vračunanje daril v nujni delež - napačna napotitev na pravdo - dedna odpravljenost - dokazno breme
Pravilno pritožba opozarja, da sodišče prve stopnje ni imelo podlage za izdajo izpodbijanega sklepa. Takšna odločitev sodišča prve stopnje je tudi preuranjena. Nujni dedič je namreč na zapuščinski obravnavi jasno izrazil zahtevo po uveljavitvi nujnega deleža (40. člen ZD). Na oporočnem dediču pa je trditveno in dokazno breme, da je nujni dedič že prejel svoj nujni delež. Smiselno oporočna dedinja zahteva vračunanje daril, ki jih je prejel pritožnik v njegov dedni delež po 58. členu ZD.
ZPSPP člen 1. SZ-1E člen 52. OZ člen 604, 604/1, 614, 614/1, 615, 615/1. ZPP člen 3, 3/3, 142, 142/4, 207, 207/2, 277, 318, 318/1, 318/1-4, 338, 338/2.
najem poslovne stavbe in poslovnih prostorov - najemna pogodba za določen čas - prenehanje najemnega razmerja - prenehanje zakupa - molče obnovljen zakup - prepozen odgovor na tožbo - prekinitev postopka - nastanek pravnih posledic začetka stečajnega postopka - prenehanje veljavnosti in uporabe zakona - novela SZ-1E - prenehanje najema s potekom določenega časa - nasprotovanje uporabi - zapadlost obveznosti na izpraznitev in izročitev poslovnih prostorov - nasprotje med zatrjevanimi dejstvi in predlaganimi dokazi - domneva priznanja tožbenih trditev - nezmožnost izpodbijanja ugotovitve dejanskega stanja - izdaja odločbe o glavni stvari v času prekinitve postopka
Pravno razmerje med strankama na podlagi pogodbe o najemu poslovne stavbe, sklenjene po 19. 6. 2021, ko je z uveljavitvijo SZ-1E prenehal veljati ZPSPP, je sodišče prve stopnje pravilno presojalo po določbah OZ o najemni pogodbi.
Okoliščine, ki niso bile (pravočasno) zatrjevane, temveč jih razkriva zgolj tožničino dokazno gradivo, ne ovirajo izdaje zamudne sodbe niti v primeru, če bi po materialnem pravu narekovale zavrnitev tožbenega zahtevka. Če trditve o dejstvu ni, tudi ni nasprotja s predloženimi dokazi ali splošno znanimi dejstvi (4. točka prvega odstavka 318. člena ZPP).
Prekinitev postopka zaradi pravnih posledic začetka stečajnega postopka nad stranko, ki nastanejo po vložitvi pritožbe oziroma izteku rokov za opravo dejanj v pritožbenem postopku, ne ovira izdaje odločbe višjega sodišča (smiselno drugi odstavek 207. člena ZPP).
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00088521
KZ-1 člen 73, 308, 308/1, 308/3, 308/6. ZKP člen 364, 364/6, 364/7, 371, 371/1, 371/1-11, 378, 378/1, 383, 383/1, 383/1-1.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - delna razveljavitev - varnostni ukrep odvzema avtomobila - lastništvo motornega vozila - navezne okoliščine - javna seja - priznanje krivde - uporaba omilitvenih določil
Pri tem je za sodno presojo, ali inkriminirano osebno vozilo predstavlja tveganje za splošno varnost ali moralne razloge, ko storilec ni lastnik, z materialnopravnega vidika bistveno najprej ugotoviti, ali je bil lastnik tega vozila kakorkoli povezan z izvršitvijo obravnavanega kaznivega dejanja oziroma, ali se je tega dejstva vsaj zavedal. Za odvzem predmeta osebi, ki ni storilec kaznivega dejanja, je torej treba ugotoviti obstoj vsaj ene izmed naveznih objektivnih ali subjektivnih okoliščin - to je, da bodisi predmet predstavlja nevarnost "sam po sebi" (prirejenost z namenom izvrševanja kaznivih dejanj), bodisi da lastnik dopušča ali se vsaj zaveda dejstva, da se njegov predmet uporablja za izvrševanje kaznivih dejanj. V ponujeni (pre)skopi obrazložitvi sodišča prve stopnje pa razlogi o teh odločilnih dejstvih nedopustno izostanejo, saj ni razvidno niti, ali je z imenom in priimkom določno opredeljeni aktualni (ne)formalni lastnik inkriminiranega vozila s predmetnim kazenskim postopkom sploh seznanjen, kot tudi ne, ali mu je bila dana možnost izjaviti se o vednosti in sploh okoliščinah ter načinu predelave, domnevno prirejene za prevoz tujcev.
izdaja sodbe brez opravljene glavne obravnave - nedovoljeno navajanje novih dejstev v pritožbi - pasivnost toženca - posplošenost navedb stranke
Tožena stranka na dopolnitev tožbe ni odgovorila, prav tako ni nasprotovala pisno sporočenemu stališču sodišča prve stopnje, da dejansko stanje med strankama ni sporno. Svojih pavšalnih ugovornih navedb ni dopolnila niti kasneje, ko je tožeča stranka v dopolnitvi tožbe utemeljila zahtevek tako po temelju kot po višini, zaradi česar je sodišče prve stopnje pravilno štelo njene navedbe iz dopolnitve tožbe za resnične.
ZKP člen 371, 371/1, 371/1-5. ZGD-1 člen 34, 34/1, 34/3, 35, 35/1
predlog za pregon - predlog oškodovanca - pooblastilo za vložitev predloga - omejitev zastopanja - prokura - skupna prokura - omejitev zastopanja prokurista - skupno zastopanje
Kadar je oškodovanec pravna oseba, lahko voljo za pregon storilca z vložitvijo predloga za pregon izjavijo njeni zakoniti zastopniki oziroma pooblaščenci, zaposleni pa lahko poda predlog za pregon le na podlagi posebnega pooblastila. Sodišče mora po uradni dolžnosti, ves čas postopka paziti ali je navedena procesna predpostavka podana, sicer se kazenski postopek ne more začeti oziroma se more končati. Že pred vsebinskim odločanjem mora preizkusiti, ali so podane procesne predpostavke, kamor spada tudi ugotavljanje, ali je predlog za kazenski pregon v imenu oškodovanca podala upravičena oseba in ali je to storila pravočasno.
Omejitve prokure po drugem odstavku 35. člena ZGD-1 sicer nimajo pravnega učinka proti tretjim, od tega splošnega pravila pa obstajajo izjeme, med drugim izjema iz prvega in tretjega odstavka 34. člena ZGD-1, ki določa skupne oziroma mešane prokure. Takšna omejitev prokure vpliva na celoten obseg prokure, kot jo določa prvi odstavek 35. člena ZGD-1, torej na vsa pravna dejanja, ki spadajo v pravno sposobnost družbe, kamor se uvršča tudi predlog za kazenski pregon, pooblastilo pa je mogoče podeliti le v okviru lastnih upravičenj, zato prokurist v mešani oziroma skupni prokuri ne more samostojno podati pooblastila za vložitev predloga za pregon.
Prav tako je ravnalo prav, ko je na pot pravde napotilo oporočno dedinjo, saj je na njej trditveno in dokazno breme, da je živela z zapustnikom in s svojim prispevkom (vlaganji) prispevala k povečanju ali ohranitvi vrednosti zapustnikovega premoženja, zaradi česar ima pravico do izločitve določenega dela iz zapuščine na podlagi 32. člena ZD. Pritožbena zavzemanja, da bi bilo treba na pot pravde napotiti zakonitega dediča, so torej neutemeljena.
ZIZ člen 15, 71, 71/2, 71/2-1, 71/2-4, 171. ZPP člen 343, 366.
izvršba na nepremičnino - predlog za odlog izvršbe - pogoji za odlog izvršbe - obstoj pravnega interesa - pristop k izvršbi na nepremičnino - umik izvršilnega predloga - ustavitev izvršbe - oprava izvršbe - prodaja nepremičnine na dražbi v izvršbi
Glede na upnikov umik izvršilnega predloga se neposredna izvršilna dejanja v izvršilni zadevi In 1657/2014 že od leta 2019 ne morejo več opravljati, saj je izvršilni postopek In 1657/2014 že zaključen. Navedeno pa pomeni, da dolžnik za odločanje o predlogu za odlog že ustavljene izvršbe In 1657/2014 nima več pravnega interesa. Vsebinska odločitev o predlogu za odlog namreč ne more več v ničemer izboljšati pravnega položaja dolžnika v izvršilni zadevi In 1657/2014, glede na to, da je bila ta izvršba že končana.
V primeru, ko je v teku več izvršilnih postopkov na isto dolžnikovo nepremičnino, se sicer opravi en sam, enoten postopek prodaje nepremičnine, saj upniki, na predlog katerih je bil pozneje izdan sklep o izvršbi, pristopijo k že prej začeti, vodilni izvršilni zadevi. V vodilni izvršilni zadevi se opravi postopek prodaje tudi, če je ta že bila ustavljena. Vendar pa se ne glede na navedeno o pravnih sredstvih dolžnika odloča v vsaki posamezni izvršilni zadevi posebej in lahko pride v teh zadevah tudi do različnih odločitev sodišča.
odvzem denarja ali premoženja nezakonitega izvora - premoženje nezakonitega izvora - finančna preiskava - kataloško kaznivo dejanje - kaznivo dejanje izsiljevanja - začasno zavarovanje odvzema premoženja nezakonitega izvora - celovita dokazna ocena - navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena - nedovoljena pritožbena novota - neprerekana dejstva - materialno trditveno in dokazno breme - zahteva za oceno ustavnosti določb zakona - enako varstvo pravic - pravica do sodnega varstva
Tožencu je bila zasežena tudi gotovina tretjih oseb. Kljub skupnemu zasegu je ohranila samostojen položaj. Ker jo je mogoče ločiti od premoženja (denarnih sredstev), za katera toženec ni uspel dokazati zakonitega izvora, je odločitev, da se (zaseženo) premoženje tretjih oseb ne odvzame, sprejeta ob pravilni uporabi prvega in drugega odstavka 4. člena ZOPNI.
preprečevanje nasilja v družini - postopek po ZPND - zavrnitev predloga - stroškovno breme - odločitev o stroških postopka - odločanje o stroških po prostem preudarku - upoštevanje vseh okoliščin primera - namen postopka - krivdno povzročeni stroški postopka - nepotrebni stroški - odmera pritožbenih stroškov
Med krivdno povzročene stroške po stališčih sodne prakse sodijo tudi stroški izjalovljenega postopka, ki za udeležence ni prinesel nikakršne vsebinske pravne kvalitete in so bili torej stroški povzročeni po nepotrebnem.
Pravilo o uporabi prostega preudarka pri odločitvi o stroških postopka (je izjema od splošnega pravila, ki velja v nepravdnih postopkih in) omogoča tako upoštevanje okoliščin na strani žrtve kot tudi varovanje nasprotnih udeležencev pred sodnimi postopki, ki bi jih predlagatelji začeli iz drugih (nesprejemljivih) razlogov in ne zaradi iskanja varnosti in zaščite.