Za obravnavani primer je bistveno, da je dolžnik premičnine, na katere je sodišče s sklepom o izvršbi dovolilo izvršbo, v notarskem zapisu zastavil za zavarovanje vračila vseh obveznosti po kreditni pogodbi. Prodaja le teh bi sicer res lahko zmanjšala proizvodnjo ter s tem sposobnost dolžnika ustvarjati prihodke in denarne tokove, v najslabšem primeru stečaj drugega dolžnika, vendar je na to drugi dolžnik, po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje, s soglasjem za neposredno izvršljivost notarskega zapisa prostovoljno pristal in ob tem mogel računati, da se bo zapadla in neplačana terjatev poplačala iz tega (zastavljenega) premoženja.
Način izvršitve zaporne kazni z delom v splošno korist je ugodnost, privilegij, ki se omogoči obdolžencu, obsojenemu na kazen zapora, ter se mu dodeli po njegovem predlogu za opravo dela in presoji in zaupanju sodišča, da je sposoben za delo in da ne bo zlorabil takega načina izvršitve kazni zapora s ponavljanjem kaznivih dejanj. Po ugoditvi predlogu za delo v splošno korist je zato obsojeni dolžan izvršiti delo v splošno korist (in se vzdržati ponavljanja kaznivih dejanj), v kolikor pa obstajajo na njegovi strani kakšne objektivne okoliščine, ki so nastopile po odločitvi za tovrstni način izvršitve kazni zapora, pa mora izkazati njihov obstoj in vpliv na izpolnitev svoje obveznosti. Dokazno breme o obstoju objektivnih, opravičljivih razlogov, da delo v splošno korist ni mogel opraviti, je na strani obsojenca.
Pri ugotovitvenih in nedenarnih zahtevkih je vrednost spornega predmeta vezana na vrednost interesa, ki ga tožeča stranka zasleduje s posamezno tožbo. Kadar gre za tožbo na ugotovitev obstoja prerekane terjatve je treba upoštevati obseg pričakovanega poplačila iz stečajne mase. Tožničino poplačilo v stečajnem postopku nad toženko je odvisno od višine razpoložljivih sredstev razdelitvene mase in sorazmernega poplačila terjatev drugih upnikov. Zato vrednost ugotovljene terjatve (nujno) ne pomeni realnega ekonomskega ekvivalenta njenega zneska. Smisel opredelitve vrednosti spornega predmeta je namreč v tem, da se realno oceni ekonomski pomen spora (tako tudi v odločbi VSL I Cpg 122/2024 z dne 23. 5. 2024).
Tožnik je pri svojem delu ravnal v nasprotju z 2., 2.a in 49. členom ZOFVI ter 46. členom ZDR-1 in pri tem protipravno posegel v osebnostne pravice in dostojanstvo dijakov, njihovih staršev in zaposlenih. Na tej podlagi je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je podan razlog za razrešitev tožnika po 3. alineji drugega odstavka 38. člena ZZ, tj. da tožnik kot ravnatelj pri svojem delu ni ravnal po predpisih in splošnih aktih zavoda.
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo tudi obstoj razloga za razrešitev po 4. alineji drugega odstavka 38. člena ZZ. Ustrezno je obrazložilo, da so nezakonita ravnanja tožnika povzročila toženki večjo škodo, in sicer s posegi v osebnostne pravice in dostojanstvo dijakov, njihovih staršev in zaposlenih, ter da okolje, v katerem so dijaki in učitelji soočeni s posegi v dostojanstvo in osebnostne pravice, ni spodbudno, in takšna srednja šola ne privablja novih dijakov k vpisu ali delavcev k zaposlitvi.
Ker ima država v primeru, ko se v postopku ugotovi ogroženost otrokove koristi, ne le pravice poseči v starševsko skrb, temveč tudi obveznost zagotavljati pomoč staršem, da izboljšajo starševske kapacitete, ki jo izvaja preko pristojnega CSD, je sodišče druge stopnje delno ugodilo pritožbi in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje spremenilo.
Neplačilo doplačila sodne takse v določenem roku ima enake pravne posledice kot neplačilo celotne sodne takse, tj. fikcijo umika pravnega sredstva. Če je sodna taksa plačana le delno, procesna predpostavka za meritorno odločanje sodišča ni izpolnjena.
Ni prezreti, da se dolžnikove ugovorne navedbe o neobstoju pravnega razmerja do upnika (in s tem neobstoju podlage za izvršbo) in hkratnem zatrjevanju plačila dolga do upnika, pri čemer je dolg nastal slabo leto po domnevni prekinitvi poslovnega razmerja, medsebojno izključujejo, zato jim ni moč slediti. Bistveno za oceno obrazloženosti ugovora pa je, da bi dolžnik, glede na to, da je zatrjeval poplačilo terjatev, kot te izhajajo iz predloga izvršbe, moral svoje navedbe podkrepiti z dokazi (kot to narekuje drugi odstavek 61. člena ZIZ).
Sodišče prve stopnje ni dolžno opraviti podrobne primerjalne analize drugih sodnih odločb, saj je treba kazensko sankcijo odmeriti glede na konkretne okoliščine kaznivega dejanja in storilca, sodna praksa pa je pri tem le orientacijsko merilo.
Silobran - Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi celovite presoje izvedenih dokazov utemeljeno zaključilo, da je bil obdolženi tisti, ki je kritičnega večera prvi začel fizični napad, in sicer na naključnega mimoidočega fanta, oškodovanka pa je posegla v dogajanje z namenom, da ga pred obdolženčevim napadom zaščiti. Ob takšnih dejanskih ugotovitvah ni mogoče govoriti o istočasnem protipravnem napadu oškodovanke na obdolženca, ki bi upravičeval njegovo obrambno ravnanje. Oškodovankinega posega namreč ni mogoče obravnavati kot samostojnega napada nanj, temveč kot odziv na njegovo predhodno nasilno ravnanje zoper tretjo osebo.
Predmet pogodbe je bilo zemljišče, ne posamezne stavbe, ki jih ob sklenitvi pogodbe še ni bilo. Ko je pridobitelj na podlagi pravnega naslova prevzel zemljišče v posest, poznejša gradnja na tem zemljišču ne pomeni nove pridobitve posesti, ki bi potrebovala nov pravni naslov, temveč izvrševanje iste posesti.
Pravna pravila ODZ so za priposestvovanje poleg poštene (dobroverne) in pristne posesti, zahtevala še pravično posest, to je posest, ki temelji na pravnem naslovu, primernem za pridobitev lastninske pravice. Ker je posest tožnikovih pravnih prednikov temeljila na kupni pogodbi z dne 2. 2. 1966, so bili ti pogoji izpolnjeni.
Ker je predlagateljica skoraj v celoti uspela s predlogom po ZPND za zavarovanje pred nasiljem nasprotnega udeleženca, je odločitev, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka, povsem neprimerna in ne zadosti standardu prostega preudarka iz 22.a člena ZPND, prav tako pa je tudi v nasprotju s temeljnim načelom in namenom ZPND, ki je v zavarovanju žrtev družinskega nasilja.
Postavitev kolizijskega skrbnika otroku je izjema, ki jo je treba razlagati ozko, saj se s tem posega v primarno pravico staršev, da odločajo o varstvu in vzgoji svojih otrok. Kolizijskega skrbnika se postavi le takrat, ko je med staršem in otrokom konflikt interesov, ki mora biti ustrezno izkazan.
Sodišče prve stopnje v tem postopku nima pravne podlage za zavrnitev predloga za ustanovitev stvarne služnosti na pripadajočem zemljišču. Skladno z določbo drugega odstavka 50. člena ZVEtL-1 lahko glede obstoja oziroma neobstoja stvarne ali obligacijske pravice na pripadajočem zemljišču sodišče odloči v tem postopku, če med udeleženci ni spora o njihovem obstoju ali o odločilnih dejstvih, sicer pa nepravdni postopek v delu, ki se nanaša na ugotovitev obstoja oziroma neobstoja stvarne ali obligacijske pravice na pripadajočem zemljišču, ustavi in odloči, da se nadaljuje po pravilih pravdnega postopka.
Izhodišče presoje nepoštenosti obravnavanega pogodbenega pogoja je, da je banka, ki ima profesionalno védenje in izkušnje glede prevzetih tveganj, v razmerju do povprečnega potrošnika, za katerega se (po evropskem pravu) domneva, da se ne zaveda dejanskega obsega valutnega tveganja, v veliki informacijski premoči.
Toženki se ne očita, da bi posredovala (količinsko) premalo informacij, pač pa, da so bile informacije kakovostno šibke in nepopolne.
Čeprav so bile predložene šele v pritožbenem postopku, jih je pritožbeno sodišče upoštevalo. Postopek teče po uradni dolžnosti. Sodišče je v tem postopku dolžno ukreniti vse za zavarovanje koristi osebe, o kateri je podan dvom, ali je sposobna sama skrbeti za svoje pravice in interese. Poleg tega je listine predložila mati kot najbližja oseba, ki bi ji morala biti že pred sodiščem prve stopnje dana možnost sodelovanja na naroku, a ji ni bila.
Nasprotni udeleženec ne zmore sam poskrbeti za življenjsko nujno jemanje inzulina 4x dnevno, nedoslednost pri tem pa je lahko življenjsko usodna. Pomoč drugih v okolju zunaj varovanega oddelka zaradi blodnjavih motenj zavrača. Opisanega ogrožanja in vzrokov zanj zato ni mogoče preprečiti drugače, kakor s terapevtskim varstvom strokovno usposobljenih oseb v varovanem oddelku socialno varstvenega zavoda.
Nasprotni udeleženec potrebuje zdravljenje, ne sicer akutnega bolnišničnega, potrebuje pa intenzivnejšo oskrbo, kot mu jo je mogoče zagotoviti v domačem okolju ali v okviru skupnostne obravnave (obravnava mu je zagotovljena v okviru predlagatelja, a ne zadošča), zaradi nekritičnosti do bolezni in intelektualnega deficita v nadzorovani obravnavi po neizpodbiti oceni izvedenke ne zmore sodelovati.
Namestitev v vrstnem redu prejetih sklepov sodišča je edina mogoča rešitev, ki na eni strani varuje tako pravice stanovalcev zavoda in osebja kot na drugi pravice nasprotnega udeleženca. Sodna praksa se je s položaji, ko do namestitve v predvidenem času ni prišlo, že srečala in se prav zaradi varstva pravic zadržanih oseb izrekla, da je tedaj mogoče ukrep podaljšati ter s tem varovati vrstni red čakanja na namestitev.
Sodišče je ukrep odredilo za le toliko časa, kot je glede na pravila psihiatrične stroke zdravljenje doseglo točko, ko nevarnosti hudega ogrožanja ne bo več.
Omejitev prisotnosti pri izvajanju dokazov ne pomeni popolne odprave kontradiktornosti. Čeprav je bila osebi omejena navzočnost pri dokazovanju, se z vsebino izvedenih dokazov lahko seznani preko odvetnika in prav preko njega učinkovito sodeluje v postopku .
V postopku za delitev stvari velja specialno pravilo glede porazdelitve bremena skupnih stroškov postopka: solastniki jih krijejo v sorazmerju z velikostjo svojih deležev na stvari.