Pri ugotovitvenih in nedenarnih zahtevkih je vrednost spornega predmeta vezana na vrednost interesa, ki ga tožeča stranka zasleduje s posamezno tožbo. Kadar gre za tožbo na ugotovitev obstoja prerekane terjatve je treba upoštevati obseg pričakovanega poplačila iz stečajne mase. Tožničino poplačilo v stečajnem postopku nad toženko je odvisno od višine razpoložljivih sredstev razdelitvene mase in sorazmernega poplačila terjatev drugih upnikov. Zato vrednost ugotovljene terjatve (nujno) ne pomeni realnega ekonomskega ekvivalenta njenega zneska. Smisel opredelitve vrednosti spornega predmeta je namreč v tem, da se realno oceni ekonomski pomen spora (tako tudi v odločbi VSL I Cpg 122/2024 z dne 23. 5. 2024).
Neplačilo doplačila sodne takse v določenem roku ima enake pravne posledice kot neplačilo celotne sodne takse, tj. fikcijo umika pravnega sredstva. Če je sodna taksa plačana le delno, procesna predpostavka za meritorno odločanje sodišča ni izpolnjena.
Predmet pogodbe je bilo zemljišče, ne posamezne stavbe, ki jih ob sklenitvi pogodbe še ni bilo. Ko je pridobitelj na podlagi pravnega naslova prevzel zemljišče v posest, poznejša gradnja na tem zemljišču ne pomeni nove pridobitve posesti, ki bi potrebovala nov pravni naslov, temveč izvrševanje iste posesti.
Pravna pravila ODZ so za priposestvovanje poleg poštene (dobroverne) in pristne posesti, zahtevala še pravično posest, to je posest, ki temelji na pravnem naslovu, primernem za pridobitev lastninske pravice. Ker je posest tožnikovih pravnih prednikov temeljila na kupni pogodbi z dne 2. 2. 1966, so bili ti pogoji izpolnjeni.
Ker je predlagateljica skoraj v celoti uspela s predlogom po ZPND za zavarovanje pred nasiljem nasprotnega udeleženca, je odločitev, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka, povsem neprimerna in ne zadosti standardu prostega preudarka iz 22.a člena ZPND, prav tako pa je tudi v nasprotju s temeljnim načelom in namenom ZPND, ki je v zavarovanju žrtev družinskega nasilja.
Postavitev kolizijskega skrbnika otroku je izjema, ki jo je treba razlagati ozko, saj se s tem posega v primarno pravico staršev, da odločajo o varstvu in vzgoji svojih otrok. Kolizijskega skrbnika se postavi le takrat, ko je med staršem in otrokom konflikt interesov, ki mora biti ustrezno izkazan.
Izhodišče presoje nepoštenosti obravnavanega pogodbenega pogoja je, da je banka, ki ima profesionalno védenje in izkušnje glede prevzetih tveganj, v razmerju do povprečnega potrošnika, za katerega se (po evropskem pravu) domneva, da se ne zaveda dejanskega obsega valutnega tveganja, v veliki informacijski premoči.
Toženki se ne očita, da bi posredovala (količinsko) premalo informacij, pač pa, da so bile informacije kakovostno šibke in nepopolne.
Obdolženi je bil osumljen storitve kaznivega dejanja, za katerega se storilec preganja po uradni dolžnosti, zato je bila policija v skladu s prvim odstavkom 148. člena ZKP pristojna ukreniti vse potrebno, da se pridobijo dokazi, ki utegnejo biti pomembni za uspešno izvedbo kazenskega postopka. Vprašanje povezave pridobljene zdravstvene dokumentacije z očitanim kaznivim dejanjem je lahko predmet dokazne ocene v nadaljnjem kazenskem postopku, nikakor pa to ne more pomeniti osnove za očitek nezakonitega zbiranja dokazov.
Kot v odločbi X Ips 6/2026 z dne 26. 8. 2026 izpostavlja VSRS, se lahko očitna pomota pripeti vsakomur, tudi pravno kvalificiranemu pooblaščencu, vendar po ustaljenem stališču VSRS ne gre za očitno pomoto, kadar je vloga vložena pri nepristojnem sodišču in nanj tudi naslovljena. V tem kontekstu je treba še poudariti, da predlog iz tretjega odstavka 301. člena ZFPPIPP (predlog za nadaljevanje prekinjenega postopka) ni nujen pogoj, da se postopek nadaljuje in nima pravne narave akta, s katerim se postopek začne (tožbe), kar sicer zatrjuje pritožba. Razlog za prekinitev postopka v skladu z drugim odstavkom 301. člena ZFPPIPP preneha z objavo sklepa o preizkusu terjatev. Obstoj upnikovega pravočasnega predloga za nadaljevanje prekinjenega pravdnega postopka lahko vpliva le na odločitev o utemeljenosti zahtevka. Tudi, če upnik takšnega predloga pravočasno ne poda, sodišče vsebinsko odloči o tožbenem zahtevku v zvezi s prerekano terjatvijo. Ker prerekana terjatev v razmerju do stečajnega dolžnika v takšnem primeru preneha (sedmi odstavek 301. člena ZFPPIPP), sodišče tožbeni zahtevek zavrne (primerjaj zadevo II Ips 403/2010 z dne 17. 11. 2011). Ker torej Predloga ni mogoče primerjati s tožbo, za odločitev v zadevi ni uporabljiva določba devetega odstavka 112. člena ZPP, na katero se pritožba neuspešno sklicuje.
V zvezi s tem sodišče druge stopnje pojasnjuje, da se pred objavo sklepa o preizkusu terjatev postopek ne more nadaljevati, kar pomeni, da predloga za nadaljevanje prekinjenega postopka iz tretjega odstavka 301. člena ZFPPIPP ni mogoče podati preden je za to procesno dejanje izpolnjen z zakonom določen pogoj iz drugega odstavka citiranega člena (objava sklepa o preizkusu terjatev).
Izvenobravnavni senat sodišča prve stopnje je pritrdil mnenju preiskovalne sodnice in v razlogih izpodbijanega sklepa navedel prepričljive razloge za odločitev, da prošnja za izročitev zahtevane osebe ni utemeljena. S tem soglaša tudi sodišče druge stopnje, saj je senat v sklepu ustrezno presojal pogoje za izročitev po 14. točki prvega odstavka 522. člena ZKP, ki kot pogoj za izročitev predvideva, da ne obstaja verjetnost, da bi bila oseba, katere izročitev se zahteva, v državi prosilki mučena, da bi se z njo nečloveško ali ponižujoče ravnalo oziroma bi se jo na ta način kaznovalo.
Sodišče druge stopnje glede pravne podlage obravnavanega spora pojasnjuje, da ima pravno razmerje med stanovalcem in domom starostnikov, ki temelji na sklenjeni pogodbi o oskrbi, dvojno naravo. Ker gre za civilnopravno pogodbeno razmerje, izvajalec institucionalnega varstva za morebitno škodo odgovarja po pravilih poslovne (pogodbene) odškodninske odgovornosti (239. člen OZ), pri čemer se za ravnanje njegovih zaposlenih uporablja standard odgovornosti za izpolnitvene pomočnike (247. člen OZ). Vendar pa obstoj pogodbenega razmerja ne izključuje splošne prepovedi povzročanja škode (10. člen OZ). Zato je treba očitke o opustitvi dolžnega nadzora zaposlenih in nepravilnostih doma pri namestitvi oskrbovanca presojati tudi v luči splošne deliktne odgovornosti (131. člen v zvezi s prvim odstavkom 147. člena OZ).
Če naj nasprotovanje služnosti pretrga priposestvovanje, mora biti izraženo ne le jasno in nedvoumno, temveč se mora tudi nanašati na čas, ko je nasprotovanje izraženo. Hipotetične zaveze, da bo nekdo nekaj odstranil v primeru negotovih in časovno nedoločenih dogodkov v prihodnosti, ni mogoče razumeti kot jasno izraženo nasprotovanje, ki naj pretrga priposestvovanje služnosti.
Služnost je lahko časovno omejena tako, da je sklenjena pod razveznim pogojem.
Pritrditi je pritožbi o pravno zmotnem stališču, da gre pri odločanju o zahtevi za informativni seznam dolžnikovega premoženja za odločanje o vsebinskem zahtevku in v posledici take pravnomočne odločitve za prepoved ponovnega odločanja (res iudicata). Gre za procesno dejanje sodišča, ki ga le-to opravi ob izpolnjeni navedeni zakonski podlagi.
Po drugem odstavku 223. člena KZ-1 stori kaznivo dejanje oškodovanje tujih pravic kdor, zato da bi preprečil plačilo upnika, med prisilno izvršbo uniči, poškoduje, odtuji ali skrije dele svojega premoženja in s tem upnika oškoduje. Obravnavano kaznivo dejanje spada med poškodbena kazniva dejanja, zato zgolj ogrozitev premoženja drugega za njegovo dokončanje ne zadostuje, temveč mora upniku v izvršilnem postopku nastati določena dejanska premoženjska škoda.
Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu pravilno pojasnilo, da navedbe zahtevane osebe ne predstavljajo razloga za zavrnitev predaje in da pri tem tudi ni podan noben izmed razlogov za zavrnitev predaje iz 10. in 11. člena ZSKZDČEU-1. A. A. je na zaslišanju namreč povedal le, da ne želi prestajati kazni na Poljskem, ker poljski ljudje niso normalni in obravnavajo ljudi kot pse, da sicer ni rasist in nima predsodkov do druge rase, vendar so poljski ljudje neumni in da je pol kazni na Poljskem že prestal. Takšni pavšalni očitki sodišču prve stopnje niso dali podlage za to, da bi opravilo poizvedbe o tem, kje bo zahtevana oseba v Republiki Poljski prestala preostanek zaporne kazni in kakšne so tam razmere. Ne dajejo pa je niti pritožbene navedbe o povprečni površini bivalnega prostora na zapornika v tej državi ter pavšalna navedba, da je CPT v zvezi s poljskimi zapori izpostavil tudi druge pomanjkljivosti režima prestajanja pripora in zapora, saj ne predstavljajo podatkov, ki bi kazali na to, da bo zahtevana oseba v primeru predaje Republiki Poljski v tej državi podvržena dejanski nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah.
Pravica do izjave iz 22. člena Ustave zagotavlja posamezniku možnost, da se izjavi o procesnem gradivu, ki lahko vpliva na odločitev o njegovih pravicah in pravnih interesih. Zato mora biti zahtevani osebi tudi v postopku odločanja o predaji omogočeno, da se pred odločitvijo seznani z obrazloženim predlogom preiskovalnega sodnika in se o njem izjavi. Na drugačno presojo ne vpliva, da 23. člen ZSKZDČEU-1 predhodne vročitve obrazloženega predloga preiskovalnega sodnika zahtevani osebi in njenemu zagovorniku izrecno ne določa. Takšno stališče je zavzelo tudi Ustavno sodišče v odločbi Up-500/15 z dne 20. 7. 2015.
Prav možnost izjave o vseh pridobljenih podatkih oziroma procesnem gradivu, na katerem temelji predlog preiskovalnega sodnika, je ustavno sodišče v navedeni odločbi izrecno zahtevalo tudi za ponovljeni postopek.
V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje zahtevani osebi in njenemu zagovorniku vročiti obrazložen predlog preiskovalnega sodnika ter vse naknadno pridobljene podatke in odgovore nemških in hrvaških organov ter jima dati primeren rok za izjavo.
Odstranitev in zamenjava valute bi v konkretnem primeru pomenila spremembo vsebine tega pogoja, posegla bi v njegovo bistvo. Sporna Kreditna pogodba pa, glede na vse navedeno, brez pogodbenega pogoja o valutni klavzuli v CHF ne more obstajati, ne da bi sodišče aktivno poseglo v njeno bistvo in pogodbo preoblikovalo v kredit v drugi valuti (EUR ali kakšni drugi). Pogodba brez ničnega določila po presoji pritožbenega sodišča tako ne more ostati v veljavi, ne da bi sodišče aktivno poseglo v njeno jedro in spremenilo njene bistvene elemente.
Če je kondikcijski zahtevek posledica nične pogodbe, je izhodišče za tek zastaralnega roka trenutek, ko je pogodbena stranka nične pogodbe tisto, kar zahteva sedaj nazaj (denar), plačala. To je namreč trenutek, ko so se stekli pogoji po 190. členu OZ.
V primeru nasilja se domneva obrne, tako da velja, da stiki s staršem, ki izvaja nasilje in zato očitno ni primerno opremljen s starševskimi veščinami, niso v korist otroka. Stališče izhaja iz prvenstvene potrebe po varnosti pred nasilnimi dejanji in posledicami doživetega nasilja. Stiki niso v otrokovo korist niti tedaj, kadar je otrok npr. "le" priča nasilja nad materjo, še toliko manj pa v primeru, da je sam neposredna žrtev nasilnega ravnanja. Sodoživljanje družinskega nasilja ogroža otrokovo korist in predstavlja posebno obliko duševne zlorabe (t.j. posebno obliko ustrahovanja) otroka.
Sodišče prve stopnje je v točki 15. obrazložitve pojasnilo, da je smiselno enaka diagnoza bila postavljena že v letu 2018 in je ugotovljena tudi predlogu predlagatelja priloženem izvedenskem mnenju z dne 29. 12. 2025 in njegovi dopolnitvi z dne 2. 4. 2026 (dokaza A1 in A2), zaradi česar sodišče utemeljeno ni imelo razloga, da take diagnoze ne bi sprejelo in upoštevalo mnenja sodnega izvedenca psihiatrične stroke, ki ima prav tako medicinsko znanje.
Sodni izvedenec, pritegnjen v tem sodnem postopku, A. A. je pri nasprotni udeleženki ugotovil duševno (blodnjavo) motnjo, kot sta jo ugotovili tudi sodni izvedenki v izvedenskem mnenju z dne 29. 12. 2025, pridobljenem v nepravdnem postopku N 45/2024, ki je bilo priloženo predlogu predlagatelja (priloge A1 in A2), zato je sodišče prve stopnje utemeljeno sprejelo svojo odločitev na podlagi mnenja v tem postopku pritegnjenega sodnega izvedenca A. A.
Pritožba PB P. pa izpodbija odločitev sodišča prve stopnje v delu, v katerem je le-to slednjo določilo za obvezno zdravljenje nasprotne udeleženke.
V zvezi s pomislekom iz predloga predlagatelja, da do osebja tamkajšnje bolnišnice nasprotna udeleženka nastopa izrazito paranoidno in bi bilo smiselno pomoč poiskati drugje, pa je sodni izvedenec pojasnil, da bi zaradi narave svoje bolezni v vseh okoljih reagirala enako in to ne bi smelo predstavljati ovire za nadaljnjo obravnavo.
Pri izdaji začasne odredbe, posebej v primerih vsakršnega suma spolne zlorabe, je treba postopati hitro, zato se včasih ne izvajajo zamudni, predvsem personalni dokazi. Prav tako je res, da je mnenje CSD v družinskih postopkih pomembno in da se po svoji tehtnosti ter dokazni moči približuje izvedenskemu mnenju. Vendar pa to ne pomeni, da je lahko standard obrazloženosti odločbe nižji - nižji je zgolj dokazni standard - prav tako ne pomeni, da sodišče sme ali celo mora nekritično slediti mnenju oziroma predlogu CSD.
Sodišče prve stopnje je dvakrat odločilo o isti stvari - zavrnitvi presežka predlagateljičinega predloga. Situacija je podobna prekoračitvi zahtevka, zato je pritožbeno sodišče drugo zavrnitev razveljavilo.
Predlagateljica je predlogu za prepustitev stanovanja po ZPND priložila izvršljiv notarski zapis, s katerim je prostovoljno sprejela obveznost, da se bo do 31. 12. 2026 izselila iz spornega stanovanja. Sklep sodišča v postopku po ZPND, s katerim bi predlagateljica pridobila pravico, da v spornem stanovanju biva dlje od navedenega datuma, bi bil v izrecnem nasprotju z izvršljivim notarskim zapisom, torej bi tak ukrep povzročil pravno nedopustno nasprotje med dvema izvršilnima naslovoma, česar sodišče zaradi varovanja načel pravnomočnosti ter zaupanja v pravo ne sme dopustiti.