Za obravnavani primer je bistveno, da je dolžnik premičnine, na katere je sodišče s sklepom o izvršbi dovolilo izvršbo, v notarskem zapisu zastavil za zavarovanje vračila vseh obveznosti po kreditni pogodbi. Prodaja le teh bi sicer res lahko zmanjšala proizvodnjo ter s tem sposobnost dolžnika ustvarjati prihodke in denarne tokove, v najslabšem primeru stečaj drugega dolžnika, vendar je na to drugi dolžnik, po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje, s soglasjem za neposredno izvršljivost notarskega zapisa prostovoljno pristal in ob tem mogel računati, da se bo zapadla in neplačana terjatev poplačala iz tega (zastavljenega) premoženja.
Pri ugotovitvenih in nedenarnih zahtevkih je vrednost spornega predmeta vezana na vrednost interesa, ki ga tožeča stranka zasleduje s posamezno tožbo. Kadar gre za tožbo na ugotovitev obstoja prerekane terjatve je treba upoštevati obseg pričakovanega poplačila iz stečajne mase. Tožničino poplačilo v stečajnem postopku nad toženko je odvisno od višine razpoložljivih sredstev razdelitvene mase in sorazmernega poplačila terjatev drugih upnikov. Zato vrednost ugotovljene terjatve (nujno) ne pomeni realnega ekonomskega ekvivalenta njenega zneska. Smisel opredelitve vrednosti spornega predmeta je namreč v tem, da se realno oceni ekonomski pomen spora (tako tudi v odločbi VSL I Cpg 122/2024 z dne 23. 5. 2024).
Tožnik je pri svojem delu ravnal v nasprotju z 2., 2.a in 49. členom ZOFVI ter 46. členom ZDR-1 in pri tem protipravno posegel v osebnostne pravice in dostojanstvo dijakov, njihovih staršev in zaposlenih. Na tej podlagi je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je podan razlog za razrešitev tožnika po 3. alineji drugega odstavka 38. člena ZZ, tj. da tožnik kot ravnatelj pri svojem delu ni ravnal po predpisih in splošnih aktih zavoda.
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo tudi obstoj razloga za razrešitev po 4. alineji drugega odstavka 38. člena ZZ. Ustrezno je obrazložilo, da so nezakonita ravnanja tožnika povzročila toženki večjo škodo, in sicer s posegi v osebnostne pravice in dostojanstvo dijakov, njihovih staršev in zaposlenih, ter da okolje, v katerem so dijaki in učitelji soočeni s posegi v dostojanstvo in osebnostne pravice, ni spodbudno, in takšna srednja šola ne privablja novih dijakov k vpisu ali delavcev k zaposlitvi.
Silobran - Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi celovite presoje izvedenih dokazov utemeljeno zaključilo, da je bil obdolženi tisti, ki je kritičnega večera prvi začel fizični napad, in sicer na naključnega mimoidočega fanta, oškodovanka pa je posegla v dogajanje z namenom, da ga pred obdolženčevim napadom zaščiti. Ob takšnih dejanskih ugotovitvah ni mogoče govoriti o istočasnem protipravnem napadu oškodovanke na obdolženca, ki bi upravičeval njegovo obrambno ravnanje. Oškodovankinega posega namreč ni mogoče obravnavati kot samostojnega napada nanj, temveč kot odziv na njegovo predhodno nasilno ravnanje zoper tretjo osebo.
Neplačilo doplačila sodne takse v določenem roku ima enake pravne posledice kot neplačilo celotne sodne takse, tj. fikcijo umika pravnega sredstva. Če je sodna taksa plačana le delno, procesna predpostavka za meritorno odločanje sodišča ni izpolnjena.
Predmet pogodbe je bilo zemljišče, ne posamezne stavbe, ki jih ob sklenitvi pogodbe še ni bilo. Ko je pridobitelj na podlagi pravnega naslova prevzel zemljišče v posest, poznejša gradnja na tem zemljišču ne pomeni nove pridobitve posesti, ki bi potrebovala nov pravni naslov, temveč izvrševanje iste posesti.
Pravna pravila ODZ so za priposestvovanje poleg poštene (dobroverne) in pristne posesti, zahtevala še pravično posest, to je posest, ki temelji na pravnem naslovu, primernem za pridobitev lastninske pravice. Ker je posest tožnikovih pravnih prednikov temeljila na kupni pogodbi z dne 2. 2. 1966, so bili ti pogoji izpolnjeni.
Ker je predlagateljica skoraj v celoti uspela s predlogom po ZPND za zavarovanje pred nasiljem nasprotnega udeleženca, je odločitev, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka, povsem neprimerna in ne zadosti standardu prostega preudarka iz 22.a člena ZPND, prav tako pa je tudi v nasprotju s temeljnim načelom in namenom ZPND, ki je v zavarovanju žrtev družinskega nasilja.
Postavitev kolizijskega skrbnika otroku je izjema, ki jo je treba razlagati ozko, saj se s tem posega v primarno pravico staršev, da odločajo o varstvu in vzgoji svojih otrok. Kolizijskega skrbnika se postavi le takrat, ko je med staršem in otrokom konflikt interesov, ki mora biti ustrezno izkazan.
Sodišče prve stopnje v tem postopku nima pravne podlage za zavrnitev predloga za ustanovitev stvarne služnosti na pripadajočem zemljišču. Skladno z določbo drugega odstavka 50. člena ZVEtL-1 lahko glede obstoja oziroma neobstoja stvarne ali obligacijske pravice na pripadajočem zemljišču sodišče odloči v tem postopku, če med udeleženci ni spora o njihovem obstoju ali o odločilnih dejstvih, sicer pa nepravdni postopek v delu, ki se nanaša na ugotovitev obstoja oziroma neobstoja stvarne ali obligacijske pravice na pripadajočem zemljišču, ustavi in odloči, da se nadaljuje po pravilih pravdnega postopka.
Izhodišče presoje nepoštenosti obravnavanega pogodbenega pogoja je, da je banka, ki ima profesionalno védenje in izkušnje glede prevzetih tveganj, v razmerju do povprečnega potrošnika, za katerega se (po evropskem pravu) domneva, da se ne zaveda dejanskega obsega valutnega tveganja, v veliki informacijski premoči.
Toženki se ne očita, da bi posredovala (količinsko) premalo informacij, pač pa, da so bile informacije kakovostno šibke in nepopolne.
Obdolženi je bil osumljen storitve kaznivega dejanja, za katerega se storilec preganja po uradni dolžnosti, zato je bila policija v skladu s prvim odstavkom 148. člena ZKP pristojna ukreniti vse potrebno, da se pridobijo dokazi, ki utegnejo biti pomembni za uspešno izvedbo kazenskega postopka. Vprašanje povezave pridobljene zdravstvene dokumentacije z očitanim kaznivim dejanjem je lahko predmet dokazne ocene v nadaljnjem kazenskem postopku, nikakor pa to ne more pomeniti osnove za očitek nezakonitega zbiranja dokazov.
Kot v odločbi X Ips 6/2026 z dne 26. 8. 2026 izpostavlja VSRS, se lahko očitna pomota pripeti vsakomur, tudi pravno kvalificiranemu pooblaščencu, vendar po ustaljenem stališču VSRS ne gre za očitno pomoto, kadar je vloga vložena pri nepristojnem sodišču in nanj tudi naslovljena. V tem kontekstu je treba še poudariti, da predlog iz tretjega odstavka 301. člena ZFPPIPP (predlog za nadaljevanje prekinjenega postopka) ni nujen pogoj, da se postopek nadaljuje in nima pravne narave akta, s katerim se postopek začne (tožbe), kar sicer zatrjuje pritožba. Razlog za prekinitev postopka v skladu z drugim odstavkom 301. člena ZFPPIPP preneha z objavo sklepa o preizkusu terjatev. Obstoj upnikovega pravočasnega predloga za nadaljevanje prekinjenega pravdnega postopka lahko vpliva le na odločitev o utemeljenosti zahtevka. Tudi, če upnik takšnega predloga pravočasno ne poda, sodišče vsebinsko odloči o tožbenem zahtevku v zvezi s prerekano terjatvijo. Ker prerekana terjatev v razmerju do stečajnega dolžnika v takšnem primeru preneha (sedmi odstavek 301. člena ZFPPIPP), sodišče tožbeni zahtevek zavrne (primerjaj zadevo II Ips 403/2010 z dne 17. 11. 2011). Ker torej Predloga ni mogoče primerjati s tožbo, za odločitev v zadevi ni uporabljiva določba devetega odstavka 112. člena ZPP, na katero se pritožba neuspešno sklicuje.
V zvezi s tem sodišče druge stopnje pojasnjuje, da se pred objavo sklepa o preizkusu terjatev postopek ne more nadaljevati, kar pomeni, da predloga za nadaljevanje prekinjenega postopka iz tretjega odstavka 301. člena ZFPPIPP ni mogoče podati preden je za to procesno dejanje izpolnjen z zakonom določen pogoj iz drugega odstavka citiranega člena (objava sklepa o preizkusu terjatev).
Izvenobravnavni senat sodišča prve stopnje je pritrdil mnenju preiskovalne sodnice in v razlogih izpodbijanega sklepa navedel prepričljive razloge za odločitev, da prošnja za izročitev zahtevane osebe ni utemeljena. S tem soglaša tudi sodišče druge stopnje, saj je senat v sklepu ustrezno presojal pogoje za izročitev po 14. točki prvega odstavka 522. člena ZKP, ki kot pogoj za izročitev predvideva, da ne obstaja verjetnost, da bi bila oseba, katere izročitev se zahteva, v državi prosilki mučena, da bi se z njo nečloveško ali ponižujoče ravnalo oziroma bi se jo na ta način kaznovalo.
Sodišče druge stopnje glede pravne podlage obravnavanega spora pojasnjuje, da ima pravno razmerje med stanovalcem in domom starostnikov, ki temelji na sklenjeni pogodbi o oskrbi, dvojno naravo. Ker gre za civilnopravno pogodbeno razmerje, izvajalec institucionalnega varstva za morebitno škodo odgovarja po pravilih poslovne (pogodbene) odškodninske odgovornosti (239. člen OZ), pri čemer se za ravnanje njegovih zaposlenih uporablja standard odgovornosti za izpolnitvene pomočnike (247. člen OZ). Vendar pa obstoj pogodbenega razmerja ne izključuje splošne prepovedi povzročanja škode (10. člen OZ). Zato je treba očitke o opustitvi dolžnega nadzora zaposlenih in nepravilnostih doma pri namestitvi oskrbovanca presojati tudi v luči splošne deliktne odgovornosti (131. člen v zvezi s prvim odstavkom 147. člena OZ).
Če naj nasprotovanje služnosti pretrga priposestvovanje, mora biti izraženo ne le jasno in nedvoumno, temveč se mora tudi nanašati na čas, ko je nasprotovanje izraženo. Hipotetične zaveze, da bo nekdo nekaj odstranil v primeru negotovih in časovno nedoločenih dogodkov v prihodnosti, ni mogoče razumeti kot jasno izraženo nasprotovanje, ki naj pretrga priposestvovanje služnosti.
Služnost je lahko časovno omejena tako, da je sklenjena pod razveznim pogojem.
Pritrditi je pritožbi o pravno zmotnem stališču, da gre pri odločanju o zahtevi za informativni seznam dolžnikovega premoženja za odločanje o vsebinskem zahtevku in v posledici take pravnomočne odločitve za prepoved ponovnega odločanja (res iudicata). Gre za procesno dejanje sodišča, ki ga le-to opravi ob izpolnjeni navedeni zakonski podlagi.
Po drugem odstavku 223. člena KZ-1 stori kaznivo dejanje oškodovanje tujih pravic kdor, zato da bi preprečil plačilo upnika, med prisilno izvršbo uniči, poškoduje, odtuji ali skrije dele svojega premoženja in s tem upnika oškoduje. Obravnavano kaznivo dejanje spada med poškodbena kazniva dejanja, zato zgolj ogrozitev premoženja drugega za njegovo dokončanje ne zadostuje, temveč mora upniku v izvršilnem postopku nastati določena dejanska premoženjska škoda.
Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu pravilno pojasnilo, da navedbe zahtevane osebe ne predstavljajo razloga za zavrnitev predaje in da pri tem tudi ni podan noben izmed razlogov za zavrnitev predaje iz 10. in 11. člena ZSKZDČEU-1. A. A. je na zaslišanju namreč povedal le, da ne želi prestajati kazni na Poljskem, ker poljski ljudje niso normalni in obravnavajo ljudi kot pse, da sicer ni rasist in nima predsodkov do druge rase, vendar so poljski ljudje neumni in da je pol kazni na Poljskem že prestal. Takšni pavšalni očitki sodišču prve stopnje niso dali podlage za to, da bi opravilo poizvedbe o tem, kje bo zahtevana oseba v Republiki Poljski prestala preostanek zaporne kazni in kakšne so tam razmere. Ne dajejo pa je niti pritožbene navedbe o povprečni površini bivalnega prostora na zapornika v tej državi ter pavšalna navedba, da je CPT v zvezi s poljskimi zapori izpostavil tudi druge pomanjkljivosti režima prestajanja pripora in zapora, saj ne predstavljajo podatkov, ki bi kazali na to, da bo zahtevana oseba v primeru predaje Republiki Poljski v tej državi podvržena dejanski nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah.
Pravica do izjave iz 22. člena Ustave zagotavlja posamezniku možnost, da se izjavi o procesnem gradivu, ki lahko vpliva na odločitev o njegovih pravicah in pravnih interesih. Zato mora biti zahtevani osebi tudi v postopku odločanja o predaji omogočeno, da se pred odločitvijo seznani z obrazloženim predlogom preiskovalnega sodnika in se o njem izjavi. Na drugačno presojo ne vpliva, da 23. člen ZSKZDČEU-1 predhodne vročitve obrazloženega predloga preiskovalnega sodnika zahtevani osebi in njenemu zagovorniku izrecno ne določa. Takšno stališče je zavzelo tudi Ustavno sodišče v odločbi Up-500/15 z dne 20. 7. 2015.
Prav možnost izjave o vseh pridobljenih podatkih oziroma procesnem gradivu, na katerem temelji predlog preiskovalnega sodnika, je ustavno sodišče v navedeni odločbi izrecno zahtevalo tudi za ponovljeni postopek.
V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje zahtevani osebi in njenemu zagovorniku vročiti obrazložen predlog preiskovalnega sodnika ter vse naknadno pridobljene podatke in odgovore nemških in hrvaških organov ter jima dati primeren rok za izjavo.
Odstranitev in zamenjava valute bi v konkretnem primeru pomenila spremembo vsebine tega pogoja, posegla bi v njegovo bistvo. Sporna Kreditna pogodba pa, glede na vse navedeno, brez pogodbenega pogoja o valutni klavzuli v CHF ne more obstajati, ne da bi sodišče aktivno poseglo v njeno bistvo in pogodbo preoblikovalo v kredit v drugi valuti (EUR ali kakšni drugi). Pogodba brez ničnega določila po presoji pritožbenega sodišča tako ne more ostati v veljavi, ne da bi sodišče aktivno poseglo v njeno jedro in spremenilo njene bistvene elemente.
Če je kondikcijski zahtevek posledica nične pogodbe, je izhodišče za tek zastaralnega roka trenutek, ko je pogodbena stranka nične pogodbe tisto, kar zahteva sedaj nazaj (denar), plačala. To je namreč trenutek, ko so se stekli pogoji po 190. členu OZ.