brezplačna pravna pomoč - upravni spor - rok za vložitev tožbe - prepozna tožba - zavrženje tožbe
Iz podatkov na vročilnici, ki se nahaja v dokumentaciji upravnega spisa, izhaja, da je bil izpodbijani sklep tožeči stranki vročen dne 30. 8. 2022. Od naslednjega dne po vročitvi, torej od dne 31. 8. 2022, je treba šteti začetek teka 30-dnevnega roka za vložitev tožbe v upravnem sporu, na katerega je bila tožeča stranka opozorjena v pravnem pouku izpodbijanega sklepa. Ta se je v obravnavani zadevi iztekel v četrtek dne 29. 9. 2022. Iz podatkov v sodnem spisu je razvidno, da je tožeča stranka tožbo priporočeno po pošti poslala šele dne 30. 9. 2022, kar pomeni, da je bila tožba na sodišče vložena po izteku 30-dnevnega prekluzivnega roka za vložitev tožbe.
Tožnica ni več lastnica nepremičnin, na katerih je merilno mesto, ki ga je treba v skladu z izrekom izpodbijanega sklepa priklopiti na distribucijsko omrežje, in z njimi ne razpolaga. Zaradi ugotovljenega tožnica v zvezi z izpodbijanim sklepom ne more uveljavljati kakšnih svojih pravic ali pravnih koristi, izpodbijani akt pa zanjo očitno nima nobenih posledic, pri čemer pri obravnavi te zadeve ne gre za rešitev pomembnega pravnega vprašanja.
Ker je bil dokaz z zaslišanjem prič, za katere tožnik navaja, da so bile prisotne pri spornih transakcijah, katerih obstoj je ključno materialnopravno dejstvo v zadevi, in je večina od teh oseb v pisnih izjavah to dejstvo tudi potrdila, iz razloga, ker davčni organ pri izvedbi dokaza ni omogočil tožniku sodelovati in tudi ni pridobil soglasja za takšno izvedbo dokaza in tudi po pridobitvi pisnih izjav teh oseb ni zaslišal na ustni obravnavi ob prisotnosti tožnika, te kršitve pa ni odpravil niti v postopku izdaje dopolnilnega zapisnika ali v pritožbenem postopku, je prišlo do absolutno bistvene kršitve pravil postopka.
davek od dohodka iz dejavnosti - davčna osnova - normirani odhodki - starševski dopust - skrajšani delovni čas - napačna uporaba materialnega prava
Z vidika namena sistema normiranih odhodkov so zavezanci, ki opravljajo samostojno dejavnost in na podlagi pravil o starševskem varstvu delajo s skrajšanim delovnim časom, v bistveno enakem položaju kot ostali samostojni podjetniki posamezniki. Namen sistema normiranih odhodkov je namreč v zagotavljanju poenostavljenega poslovanja, ki davčnemu zavezancu omogoča tudi preglednost nad prihodnjo davčno obveznostjo. Iz namenske razlage upoštevnih zakonskih določb tako ne izhaja, da zakonskega pogoja, da je bila pri zavezancu v skladu z zakonom, ki ureja PIZ, obvezno zavarovana vsaj ena oseba za polni delovni čas, neprekinjeno najmanj pet mesecev, ne izpolnjuje oseba, ki dela krajši delovni čas zaradi starševstva ali npr. zaradi porodniškega dopusta.
davek od dohodka iz dejavnosti - davčna osnova - normirani odhodki - starševski dopust - skrajšani delovni čas - samostojni podjetnik
Po presoji sodišča je napačno stališče davčnih organov, da je zakonski pogoj izpolnjen le, če je zavezanec bodisi sam iz naslova opravljanja dejavnosti zavarovan kot samozaposlena oseba za polni delovni čas bodisi je druga oseba na podlagi pravnega razmerja z zavezancem (oseba, ki opravlja dejavnost) obvezno zavarovana kot oseba v delovnem razmerju za polni delovni čas neprekinjeno najmanj pet mesecev, ker se na tej podlagi domneva, da gre za obseg opravljanja samostojne dejavnosti, za katero se šteje, da gre za opravljanje dejavnost kot izključne. V določbah ZDoh-1 za takšno razlago ni podlage.
Šele po odločitvi o morebiti vloženi pritožbi bo odmerna odločba postala dokončna, kar pomeni, da bo zoper njo stranka lahko sprožila upravni spor, če z odločitvijo ne bo zadovoljna. Upravni spor je namreč mogoče sprožiti šele potem, ko stranka izčrpa redna pravna sredstva, ki so ji na voljo v upravnem postopku.
ZDDPO-2 člen 74, 74/1, 74/1-7. ZDoh-2 člen 90, 90/1, 90/4.
davek od dohodkov pravnih oseb - izbrisana družba - izbris brez likvidacije - davčni inšpekcijski nadzor - odgovornost za obveznosti izbrisane družbe - posojilo - odpust dolga - prikrito izplačilo dobička - povezane osebe - dividendam podobni dohodki
Družba A. se je z izbrisom odpovedala zahtevi za izpolnitev obveznosti oziroma je dolg odpustila.Odpust dolga se po 7. točki prvega odstavka 74. člena ZDDPO-2 šteje za prikrito izplačilo dobička. Prikrito izplačilo dobička, določeno v ZDDPO-2, pa se, kadar je izplačano fizičnim osebam, v skladu s 1. točko četrtega odstavka 90. člena ZDoh-2 obravnava kot dividende, ki po 2. točki prvega odstavka 80. člena ZDoh-2 predstavljajo dohodek iz kapitala, od katerega je v skladu s 5. točko 18. člena in drugim odstavkom 1. člena ZDoh-2 treba plačati dohodnino. To pa ima za posledico, da je bil tožniku dejansko izplačan dohodek, od katerega bi morala družba kot plačnica davka obračunati davčni odtegljaj, in kar se sedaj utemeljeno nalaga tožniku kot (po ZGD-1) odgovornemu za obveznosti družbe, z izpodbijano odločbo.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - varna izvorna država - resna škoda - ekonomski razlog
Zmanjšanje ekonomskih in socialnih pravic, dostopa do zdravstvenih storitev ali izobrazbe zaradi slabše ekonomske in socialne razvitosti prosilčeve izvorne države v primerjavi z ekonomskimi in socialnimi pravicami, ki jih je užival v državi, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito, ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite.
Za priznanje mednarodne zaščiteč ni dovolj dokaz o tveganju, da bo prosilec v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen nehumanemu ali ponižujočemu ravnanju, temveč mora tveganje izvirati s strani dejavnikov, ki se lahko neposredno ali posredno pripišejo javnim organom te države, bodisi da grožnja za zadevno osebo predstavljajo dejanja, ki jih organi te države izvajajo ali dopuščajo, bodisi država svojim državljanom pred neodvisnimi skupinami ali nedržavnimi subjekti ne more zagotoviti učinkovite zaščite.
ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-4. ZUP člen 49. Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev) (2013) člen 8, 8/3, 8/3-e.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - pridržanje - odvzem prostosti - javna varnost - javni red - nevarnost za javni red, varnost in obrambo države - duševna motnja - procesna sposobnost stranke
Presoja toženke, da je ob ugotovljeni procesni sposobnosti tožnika in po ugotovitvi, da so bile tožnikove kršitve tako hude in številne, da je treba za zaščito osebne, premoženjske varnosti ter javnega reda pred nevarnostjo, ki jo lahko povzroča ravnanje tožnika, tožniku izreči ukrep omejitve gibanja na Center za tujce, tudi po presoji sodišča pravilna.
Ravnanjem tožnik v tožbi ne ugovarja in ne trdi, da ni ravnal tako, kot se mu očita, ampak jih „opravičuje“, kot že navedeno s svojo boleznijo, s čimer pa se ne more ekskulpirati. Subjektivni odnos tožnika do dogodkov (da se ni zavedal) in razlog za te dogodke (morebitna tožnikova bolezen) namreč ne spremenita dejstva, da je tožnik s kršitvami hišnega reda in javnega reda ter miru, ogrožal varnost oseb in premoženja v smislu določbe četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1.
Na tej podlagi je tožena stranka pravilno zaključila, da prevozniki gorivo kupujejo po lastni presoji in kot lastniki svobodno odločajo o kakovosti, količini, vrsti goriva in času nakupa, pri tem pa opravljajo svojo dejavnost, le poravnali so obveznost z uporabo omenjene kartice. Tožeča stranka torej z gorivom ni razpolagala kot njegov lastnik, temveč je s kartico prevozniku le omogočila plačilo nakupa goriva oziroma plačila cestnine. To pa pomeni, da tožeča stranka ni upravičena do vračila DDV, ker pogoji iz 74. člena ZDDV-1 niso izpolnjeni.
telekomunikacije - spor med operaterjem in končnim uporabnikom - umik zahteve - stroški upravnega postopka - načelo uspeha
Na podlagi prvega odstavka 114. člena ZUP bi morala toženka, preden je samovoljno štela, da je tožnica umaknila predlog za rešitev spora, ugotoviti, ali se je postopek, ki ga je tožnica pred toženko začela, res končal v njeno škodo. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je operater izpolnil zahtevek tožnice tekom postopka pred toženko, torej toženka ni mogla šteti, da se je postopek končal v tožničino škodo, saj je kot posledico postopka dobila to, kar je zahtevala
davčna izvršba - prisilna izterjava davčnega dolga - izvršilni naslov - pavšalen ugovor
Izpodbijani sklep ima vse sestavine, ki jih določa 151. člen ZDavP-2 v zvezi s 145. členom istega zakona, s tem, ko so navedeni izvršilni naslovi, datumi izvršljivosti in zneski še neporavnanih glavnic, saj se kaj več po citiranih zakonskih določbah ZDavP-2, ki so z ozirom na določbe ZUP, na katere se sklicuje tožnik v tožbi, specialne narave, ne zahteva.
ZMZ-1 člen 51, 51/1, 51/1-4. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 7, 7/2, 12, 12/2.
prošnja za mednarodno zaščito - mednarodna zaščita - predaja odgovorni državi članici - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III)
Na podlagi drugega odstavka 12. člena Uredbe Dublin III, je za obravnavanje prošnje, kadar prosilec poseduje veljavni vizum, odgovorna država članica, ki je vizum izdala.
začasna odredba - težko popravljiva škoda - materialna škoda - ugled - stečaj
Tožnica bi morala za izdajo začasne odredbe zatrjevati in izkazati težko popravljivo škodo, ki bi v primeru izvršitve izpodbijanega akta grozila njej, ne pa njenemu ustanovitelju ali katerikoli z njo povezani družbi.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - finančni pogoj - povprečni mesečni dohodek
Ker premoženjski pogoj za odobritev brezplačne pravne pomoči ni bil izpolnjen, je organ za brezplačno pravno pomoč tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči pravilno zavrnil.
Nedvomno je, da morajo upoštevati dostopnost do informacijskih, komunikacijskih in drugih storitev tudi vsi zasebni mediji, torej so zavezanci tudi izdajatelji komercialnih televizijskih programov.
V obravnavani zadevi je sporno vprašanje, ali sta stranki z interesom A. in B. dolžna zagotoviti popolno dostopnost do vseh svojih vsebin in programov v prilagojenih dodatnih tehnikah za dostopnost senzorno oviranim osebam, torej ali sta dolžna zagotoviti povsem enako dostopnost kot tistim uporabnikom, ki ne spadajo v to kategorijo. Po presoji sodišča je tožena stranka v tem delu pravilno ugotovila, da navedena subjekta nista kršila prepovedi diskriminacije po ZVarD.
Obe stranki z interesom sta do določene mere dostopnost svojih storitev senzorno oviranim omogočila, ne pa v celoti. Vendar pa jim zaradi tega tudi po presoji sodišča ni mogoče očitati diskriminacije, če ustrezni predpisi, ki bi določali minimalne standarde, še niso bili sprejeti, kar pa ni njuna krivda, saj sprejetje takih predpisov tudi ni v njuni pristojnosti. Ugotovitev tožene stranke, da pri navedenih dveh ponudnikih storitev ne gre za diskriminacijo, je zato tudi po presoji sodišča pravilna.
Odlok o začasni prepovedi ponujanja in prodajanja blaga in storitev potrošnikom v Republiki Sloveniji (2021) člen 5. ZNB člen 39, 39/1.
ukrep tržnega inšpektorja - začasni ukrepi v času epidemije SARS-CoV-2 (COVID-19) - odlok - prepoved prodaje - ugotovitvena tožba
Ker specializirana trgovina z otroškim programom kot dejavnost po SKD (2008) ne obstaja, nobena trgovina ne more biti registrirana kot specializirana trgovina z otroškim programom.
Tožnica je na dan inšpekcijskega nadzora nesporno prodajala zgolj otroško obutev, dostop do ponudbe za odrasle pa je bil onemogočen. Odlok o začasni prepovedi ponujanja in prodajanja blaga in storitev potrošnikom v Republiki Sloveniji (2021) ni izrecno določal, da bi morala prodajalna, ki bi spadala pod izjeme od splošne prepovedi ponujanja in prodajanja blaga in storitev, še pred uveljavitvijo Odloka prodajati zgolj otroški program oz. v obravnavanem primeru zgolj otroško obutev. V skladu z načelom legalitete je tako ključno stanje na čas veljavnosti Odloka, ne pa siceršnje stanje.
Zgolj dejstvo, da je morala tožnica omejiti svoj nabor izdelkov, ki jih je podajala v določenem obdobju, po presoji sodišča ne kaže na to, da ne gre za specializirano trgovino z otroškim programom. Ključno je, da je tožnica na dan nadzora, torej v času veljavnosti Odloka, prodajala zgolj otroške artikle (ostalo blago, ki se je sicer nahajalo v prodajalni, ni bilo predmet prodaje) in je torej svoje poslovanje v celoti prilagodila zahtevam iz Odloka.
Pravilnik o strokovnem izpitu strokovnih delavcev na področju vzgoje in izobraževanja (2006) člen 7, 7/3, 19. ZOFVI člen 17, 92,104.
strokovni izpit - pristop k strokovnemu izpitu - pogoji za pristop - izpolnjevanje pogojev za opravljanje strokovnega izpita - zasebna šola
Tožena stranka ni imela pravne podlage, da ne bi tožnici priznala praktičnih nastopov, ki so bili opravljeni v zasebni šoli z javno veljavnim izobraževalnim programom po posebnih pedagoških načelih.
Tudi če Waldorfska glasbena šola opravlja program s pridobljeno javno veljavnostjo po posebnih pedagoških načelih, je zaradi tega še vedno možno preveriti, ali tožnica izpolnjuje pogoje o izobrazbi. Pogoje o izobrazbi se ugotavlja s priloženo dokumentacijo – diplomo, ki jo je tožnica tudi priložila.
V drugem odstavku 104. člena ZOFVI je sicer res določeno, da strokovnim delavcem v zasebnih vrtcih in šolah, ki izvajajo programe za predšolske otroke, oziroma izobraževalne programe po posebnih pedagoških načelih, ni treba izpolnjevati takih pogojev, ki jih morajo izpolnjevati strokovni delavci v drugih zasebnih vrtcih in šolah, ki izvajajo javne veljavne programe. Vendar pa to še ne more biti razlog, da tožena stranka ne bi mogla ugotavljati, ali kandidat, ki poučuje v izobraževalnem programu po posebnih pedagoških načelih, izpolnjuje pogoje za pristop k izpitu.
dostop do informacij javnega značaja - poslovni subjekti pod prevladujočim vplivom oseb javnega prava - izjeme od dostopa do informacije javnega značaja - poslovna skrivnost - absolutna bistvena kršitev določb postopka
Izdatki za pravne storitve ob upoštevanju ustavnoskladne razlage ZDIJZ ne predstavljajo podatkov iz pravnih poslov, ki so sklenjeni za opravljanje osnovne dejavnosti tožnika, zato gre za informacije javnega značaja. Za takšne informacije pa ne bi šlo v primeru, če bi tožnik na primer opravljal storitve pravnega svetovanja kot svojo osnovno dejavnost.
Odvisne družbe tožnika namreč poslujejo po pravu države sedeža, zato uporaba ZDIJZ, ki v skladu z načelom teritorialne veljavnosti predpisov velja na območju Republike Slovenije, pomeni kolizijo domačega in tujega prava. Uporaba ZDIJZ ni izključena, če bi ta zakon predvidel navezne okoliščine, ki odkazujejo na uporabo slovenskega prava. Vendar pa tožena stranka teh okoliščin ni ugotavljala, zaradi česar iz izpodbijane odločbe niso razvidni razlogi o tem odločilnem dejstvu
sofinanciranje iz javnih sredstev - državna pomoč - izpad dohodka - pogoji za dodelitev sredstev - nepopolno dejansko stanje
Ker torej organ pri odločanju ni presojal pogojev za vračilo prejete pomoči, kot so ti določeni v drugem odstavku 22. člena ZIUZEOP, in je torej odločitev v celoti oprl le na izjavo stranke, materialno pravo v postopku ni bilo (pravilno) uporabljeno, v posledici česar tudi dejansko stanje, ki je pomembno za odločitev v zadevi, ni bilo ugotovljeno.
Upravni organ, ki odloča v zadevi, je namreč dolžan po zakonu sam ugotoviti dejansko stanje, pomembno za odločitev, in nato, če ugotovi, da so izpolnjeni pogoji za vračilo, izdati odločbo, s katero prejemniku sredstev odredi, naj prejeta sredstva vrne.