KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00046922
KZ-1 člen 50, 51, 308, 308/3.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - omilitev kazni - priznanje krivde - posebne olajševalne okoliščine - teža kaznivega dejanja
Okrožna državna tožilka v pritožbi trdi, da je sodišče zagrešilo kršitev Kazenskega zakonika po 5. točki 372. člena ZKP, vendar nima prav. Ta kršitev ni podana, ker sodišče z omilitvijo zaporne kazni ni prekoračilo pravice, ki jo ima po zakonu. Za očitano kršitev gre le tedaj, če sodišče izreče kazensko sankcijo zunaj zakonskih meja ali če izreče kazensko sankcijo, ki jo zakon ne pozna ali ne izreče kazenske sankcije, ki bi jo po zakonu moralo. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje zaporno kazen omililo v mejah 51. člena KZ-1.
Res je, kar navaja pritožnica, da je omilitev kazni fakultativna, vendar to ne pomeni, da je v obravnavani zadevi omilitev zaporne kazni prevedla do "izkrivljanja prava" kot trdi pritožnica. Že na splošno namreč velja, da je priznanje krivde, ki ga sodišče preveri in sprejme, institut, ki omogoča, da se kazenski postopek pred sodiščem hitro konča, saj ni glavne obravnave in gre dejansko za poenostavljen kazenski postopek, ki je splošno uveljavljen v svetu in je bil že v času sprejetja novele ZKP-K (iz leta 2011) v skladu s priporočilom Sveta Evrope po poenostavitvi kazenskih postopkov R (87) 18.
Sodišče prve stopnje je obtoženčevo pritožbo po vsebini obravnavalo kot predlog za oprostitev plačila denarne kazni oziroma obročno plačilo, vendar je ugotovilo, da je obsojenec predlog podal prepozno. Te odločitve sodišča pritožnik ne izpodbija, temveč se zavzema za oprostitev plačila denarne kazni zaradi finančnih težav, v katerih se nahaja. Vendar je pojasniti, da zakon ne daje podlage, da se obsojenca oprosti plačila denarne kazni, ki mu je bila izrečena kot kazenska sankcija, temveč kvečjemu dopušča njeno obročno plačilo, kot je to navedlo že sodišče prve stopnje.
Glede na navedeno stališče Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, se pritožbeno sodišče strinja s sodiščem prve stopnje, da to, da je obdolženec kot direktor in edini družbenik gospodarske družbe K. d.o.o. naročil samostojnemu podjetniku S. K. s.p. izgradnjo vlake in izdal naročilnico ter mu lažno zagotavljal, da bo družba K. d.o.o. naročena dela po njihovi izvedbi v dogovorjenem roku plačala, obvezo plačila pa potrdil z izjavo o dobro opravljenem delu, so elementi slehernega civilnopravnega razmerja in za konkretizacijo zakonskega znaka preslepitve ne zadoščajo. Tudi očitek v obtožnici, da naj bi obdolženec zamolčal, da družba na svojem poslovnem naslovu ne posluje in ne sprejema pošte, tega zakonskega znaka ne more zapolniti, saj zgolj iz tega dejstva, ni mogoče jasno in nedvoumno razbrati, da če bi oškodovanec za to vedel, z obdolžencem posla ne bi sklenil. Nadaljnji očitek obdolžencu kot direktorju družbe, da ni plačal izstavljenega računa, čeprav je podjetje K. d.o.o. na računu imelo prilive in je poravnavalo druge obveznosti, obdolženec pa je tudi iz računa podjetja dvigoval denar, ne predstavlja konkretizacije zakonskega znaka preslepitve. To, da naj bi obdolženec v telefonskih pogovorih oškodovancu po zapadlosti računa obljubljal plačilo, zaradi česar naj oškodovanec ne bi takoj vložil predloga za izvršbo, prav tako ne more predstavljati zakonskega znaka preslepitve pri izvajanju pogodbe, saj je oškodovanec kot samostojni podjetnik vedel, da lahko v primeru neplačila računa, zoper dolžnika takoj vloži izvršbo in ga obdolženec s takšnimi obljubami nikakor ni mogel preslepiti, da bodo obveznosti izpolnjene.
Stališče pritožnice, da v obravnavanem primeru ni šlo za besede, ki bi bile sposobne objektivno povzročiti občutek strahu za življenje oškodovanke, ni pravilno. Konkretna obdolženčeva ravnanja so bila objektivno zmožna doseči občutek obdolženkine ogroženosti in so bila uperjena proti obdolženkini telesni celovitosti. Glede na to, da ji je rekel, da je pokvarjena prasica, se jo dotaknil z rokami v predelu ramen, ji govoril da tam nima kaj početi in ji grozil, da jo bo ubil, je tako grožnjo šteti za resno.
Oba pritožnika glede na navedeno sklep o podaljšanju pripora izpodbijata z argumenti, ki sta jih izpostavila že v prejšnji pritožbi zoper sklep o podaljšanju pripora po vloženi obtožbi in glede katere je sodišče druge stopnje s sklepom z dne 13.1.2021 že zavzelo obrazloženo stališče. Ker se pritožbi sedaj le sklicujeta na argumente iz zahteve za varstvo zakonitosti, pritožbeno sodišče ni več pristojno, da bi o tem odločalo, pač pa bo to storilo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Tudi dejstvo, da se Vrhovno državno tožilstvo strinja z zahtevama za varstvo zakonitosti, ni razlog za razveljavitev izpodbijanega sklepa, saj kot rečeno, o zahtevi za varstvo zakonitosti še ni bilo odločeno. Tudi če se bo izkazalo, da je podaljšanje pripora po vloženi obtožbi nezakonito, pa to na drugi strani ne pomeni, da je treba pripor zoper oba obtoženca odpraviti, kot to predlagata oba pritožnika. Slednja namreč tako v prejšnji pritožbi kakor tudi sedaj obstoja utemeljenega
suma sploh ne izpodbijata, kakor tudi ne obstoja ponovitvene nevarnosti, temveč uveljavljata zgolj procesne kršitve, ki jih je moč odpraviti.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSK00051003
OZ člen 247, 247/3, 250, 251, 277, 277/1, 394.
zagotovitev zaposlitve - opustitvena obveznost - pogodbena kazen - ničnost pogodbene kazni - višina pogodbene kazni - zmanjšanje nesorazmerno visoke pogodbene kazni - zahteva za zmanjšanje pogodbene kazni - zmanjšanje pogodbene kazni kot materialnopravni ugovor - vložitev tožbe - kriteriji za določitev višine pogodbene kazni - tek zamudnih obresti od pogodbene kazni - stroškovna odločitev - obrazloženost stroškovne odločitve - solidarna obveznost - domneva solidarnosti - pobotni ugovor v pravdi
V starejši teoriji je bilo zavzeto stališče, da je pogodbeno kazen mogoče znižati na dolžnikovo zahtevo bodisi s tožbo bodisi z ugovorom. Temu stališču je sledila tudi sodna praksa. Novejša teorija izpostavlja spornost navedenega stališča, saj uporaba zakonskega izraza, da sodišče na dolžnikovo zahtevo zmanjša pogodbeno kazen, jasno pomeni, da gre za oblikovalno pravico, ki je stranka ne more uresničiti sama, ampak zgolj s pomočjo sodišča preko oblikovalne tožbe oziroma v podobnih primerih kot je tudi konkreten, nasprotne (oblikovalne) tožbe. Kljub takšnemu stališču pa očitno tudi novejša sodna praksa dopušča uveljavljanje znižanja pogodbene kazni zgolj z ugovorom.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VSK00045732
Uredba Sveta (ES) št. 2201/2003 z dne 27. novembra 2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1347/2000 člen 3, 8.. ZPP člen 17.
(ne)pristojnost slovenskih sodišč - Bruseljska uredba IIa - postopek v zakonskih sporih - postopek v sporih iz razmerij med starši in otroki - običajno prebivališče
Družina predlagateljice se je na Irskem ustalila ter se preko zaposlitve staršev in šolanja otrok aktivno vključila v ekonomske in socialne zadeve te družbe.
Eden od temeljnih kriterijev za običajno prebivališče je tudi v tem, da člani družine na nekem območju določen čas kontinuirano (fizično) prebivajo.
razmerja med starši in otroki - začasna odredba o stikih
Ureditev stikov z mld. sinom in hčerko. Stopnjevit pristop pri ureditvi stikov s sinom. Mnenje hčerke, stare skoraj 18 let. Hiter, sumaren in provizoričen postopek. Standard verjetnosti.
preživnina - preživnina mladoletnih otrok - smrt - preživninski zavezanec - obveznost osebne narave - denarna terjatev - odgovornost dedičev
Stališče, da je tisti del tožbenega zahtevka, ki se nanaša na zahtevek za plačevanje preživnine v korist obeh otrok od vložitve tožbe do zavezančeve smrti denarna terjatev, za izpolnitev katere so odgovorni njegovi dediči, je pravilno. Ne gre torej za osebno obveznost, ki je po smrti zavezanca ne bi bilo več mogoče obravnavati.
Zakupna pogodba med zapustnikom in Skladom kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije je izrecno določala pogoje, ki morajo biti izpolnjeni, da bi lahko bil zakup predmet dedovanja. Ker je Sklad sodišče obvestil, da prvi od pogojev za dedovanje zakupne pogodbe ni izpolnjen, je prvostopenjsko sodišče pravilno zavrnilo predlog za izdajo dodatnega sklepa o deodvanju, saj se je vprašanje, ali gre v konkretnem primeru za podedljivo pravico, izkazalo kot sporno.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00046088
KZ-1 člen 49, 49/2, 245, 245/1, 245/2, 245/3, 247, 247/1, 247/3.. ZKP člen 92, 95, 95/1.
kaznivo dejanje pranja denarja - uporaba ponarejenega negotovinskega plačilnega sredstva - kazenska sankcija - načelo individualizacije kazenskih sankcij - olajševalne okoliščine - skrb za mladoletne otroke - obžalovanje - priznanje krivde - obteževalne okoliščine - stroški kazenskega postopka
Sodišče prve stopnje je ravnalo napačno in v nasprotju z uveljavljeno sodno prakso, ko ni upoštevalo kot olajševalne okoliščine dejstva, da ima obtoženec enega mladoletnega otroka za katerega mora skrbeti. Po ustaljeni sodni praksi je skrb za mladoletne otroke olajševalna okoliščina, razloga za odstop od sodne prakse pritožbeno sodišče ne vidi, zato ocenjuje, da je sodišče prve stopnje ravnalo napačno, ko je ni upoštevalo.
Pritožnica se sklicuje na to, da so bile v podobnih in hujših primerih izrečene nižje kazni ter pogojne obsodbe. Vendar ne gre za primerljive primere z obravnavanim. V kazenskem pravu velja načelo individualizacije kazenskih sankcij, kar pomeni uporabo takšne kazenske sankcije, ki je v sorazmerju z nevarnostjo konkretnega kaznivega dejanja in ki je prilagojena storilčevi osebnosti. Zato izrečene kazenske sankcije ni mogoče označiti kot arbitrarne v smislu kršitve 14. člena Ustave Republike Slovenije.
Obdolženi je bil zaloten pri hujšem prekršku. Po določbi 23. člena ZPrCP zaseže policist vozniku motorno vozilo, s katerim je bil zaloten pri storitvi hujšega prekrška in je bil izpolnjen eden od naslednjih pogojev, med njimi, da je vozil brez veljavnega vozniškega dovoljenja. V predmetni zadevi so bili zato pogoji za zaseg vozila izpolnjeni.
Iz sklepa izhaja, da je storilec v času preizkusne dobe storil prekršek, za katerega so mu bile izrečene 3 kazenske točke. Res sodišče ni navedlo zakonske določbe, na podlagi katere je tak prekršek opredeljen kot hujši prekršek, vendar je sklep vseeno mogoče ob uporabi materialnopravnih predpisov preizkusiti. Po drugem odstavku 23. člena ZP-1 je namreč hujši prekršek prekršek, za katerega je izrečena stranska sankcija najmanj treh kazenskih točk v cestnem prometu ali stranska sankcija prepovedi vožnje motornega vozila. Kateri prekršek je hujši, je torej v zakonu že določeno in sodišče nima diskrecije, da bi odločalo drugače. To pa pomeni, da mu ni treba posebej pojasnjevati, zakaj šteje, da je konkretno opisan prekršek hujši.
Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi (1. in 2. točka obrazložitve) poudarilo, kar opozarja tudi okrožna državna tožilka v pritožbi, da je bilo kaznivo dejanje poskusa izsiljevanja storjeno na vse tri izvršitvene načine, ki jih kot kvalifikatorne določa tretji odstavek 213. člena KZ-1 (v sostorilstvu, z uporabo orožja ali nevarnega orodja in na posebno krut ali poniževalen način).
Poleg povzetega, kar vse je že sodišče prve stopnje izpostavilo v izpodbijani sodbi, okrožna državna tožilka v pritožbi poudarja, da je obtoženi opisano nasilje nad oškodovancem izvajal več ur, pri čemer je oškodovancu omejeval svobodo gibanja in ga lahko telesno poškodoval. Navedenega sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi sicer ni izrecno izpostavilo, a takšen način ravnanja izhaja že iz samega opisa kaznivega dejanja, ki ga je sodišče prve stopnje povzelo v 2. točki obrazložitve, kar pomeni, da je vse te okoliščine imelo v uvidu in jih pri odmeri kazni tudi ustrezno upoštevalo.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00045684
ZKP člen 129.a.. KZ-1 člen 86, 86/8, 87, 87/1.
denarna kazen - sprememba denarne kazni v kazen zapora - predlog za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist - zavrženje predloga
Ker je v obravnavani zadevi že pravnomočno odločeno, da se zaradi neplačila izrečena denarna kazen izvrši tako, da se obsojencu določi 1 mesec in 20 dni zapora, te kazni ni mogoče več izvršiti z delom v splošno korist. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje ravnalo prav, ko je predlog obsojenca za nadomestitev zaporne kazni z delom v splošno korist zavrglo, čeprav bi ga moglo zavreči kot nedovoljenega in ne kot prepoznega.
Uredba Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 805/2004 z dne 21. aprila 2004 o uvedbi evropskega naloga za izvršbo nespornih zahtevkov člen 3, 3/1, 16.. ZIZ-UPB4 člen 41.
evropski nalog za izvršbo nespornih zahtevkov
V sodbi v zadevi C-484/15 je Sodišče EU pojasnilo, da nacionalnega postopka za izdajo sklepa o izvršbi, v katerem se dolžniku ne vroči začetni procesni akt ali enakovredna listina in ki privede do tega, da se dolžnik s podanim zahtevkom seznani, šele ko se mu ta sklep vroči, ni mogoče opredeliti kot kontradiktornega. Prav tak pa je postopek izvršbe na podlagi verodostojne listine. Res se kontradiktornost (delno) vzpostavi v ugovornem postopku, vendar to po zgoraj citiranem stališču Sodišča EU, ki je pristojno za avtonomno razlago EU, ne zadošča za ugotovitev, da so zagotovljena zadostna jamstva za spoštovanje pravice do obrambe, da bi se lahko taka sodna odločba izvrševala v drugi državi članici neposredno brez kakšnega vmesnega postopka. Ker gre za avtonomno razlago evropskega prava, tudi niso utemeljene primerjave s potrdilom o izvršljivosti, izdanim na podlagi Zakona o izvršbi in zavarovanju.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00048101
KZ-1 člen 158, 158/1.
oprostilna sodba - zasebna tožba - kaznivo dejanje razžalitve - zakonski znaki - pravica do svobode izražanja - pravica do časti in dobrega imena
Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je v konkretnem primeru obdolženka svoje prepričanje gradila na dejanski podlagi ter je rezultat svojih razmišljanj posredovala sinu, so na mestu zaključki v izpodbijani sodbi, da bi bilo ob ugotovljeni nezlorabi svobode govora, neživljenjsko omejiti materino pravico, da sinu izrazi svoje mišljenje (čeprav na bolj oster in manj obziren, a njihov običajen način komunikacije) v tako nerazumni meri nasproti pravici do časti in dobrega imena zasebne tožilke. Na pritožbene navedbe, da je bil z zapisano izjavo presežen še sprejemljiv nivo govora in da je sodišče tisto, ki bi moralo povedati, da je tak nivo zlasti v družinskih odnosih nedopusten in nesprejemljiv pa je odgovorilo že sodišče prve stopnje, ko je poudarilo, da je pri odločanju izhajalo tudi iz obstoječe sodne prakse in upoštevalo, da tudi bistveno bolj ostre, zaničevalne in javno izražene besede niso bile opredeljene kot razžalitve in da je še toliko manj mogoče kot takšno označiti izjavo obdolženke v okoliščinah obravnavanega primera.
Ocena sodišča, da dejanje ni kaznivo, izhaja le iz razlage opisa dejanja v zasebni tožbi, ne pa tudi v smeri okoliščin, zaradi katerih je sporni zapis nastal in ki besedilu na račun zasebnega tožilca lahko daje tudi drug, slabšalen pomen.
Prav ima zato pooblaščenec zasebnega tožilca, da celotno pisanje objektivno gledano, lahko podaja negativno vrednostno oceno tudi zasebnega tožilca, zaradi česar ne drži zaključek sodišča, da dejanje, kot se obdolženki očita, ni kaznivo.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00044708
ZSKZDČEU-1 člen 196, 196/3.. KZ-1 člen 87, 87/1.
denarna kazen - sprememba denarne kazni v kazen zapora - delno plačilo - prisilna izterjava denarne kazni
Sodišče prve stopnje bo moralo, preden se odloči za izvršitev obsojencu izrečene denarne kazni na način, kot ga določa prvi odstavek 87. člena KZ-1, v obravnavani zadevi preveriti, ali ima obsojeni v tujini dohodke, na podlagi katerih bi lahko poravnal preostalih 583,00 EUR denarne kazni, in ali bi bila smiselna izvršitev denarne sankcije v R Avstriji na podlagi 196. člena Zakona o sodelovanju v kazenskih zadevah z državami članicami Evropske Unije (v nadaljevanju: ZSKZDČEU-1), vse upoštevaje tretji odstavek 196. člena ZSKZDČEU-1, ki določa, da mora sodišče pri odločitvi o vložitvi predloga upoštevati možnost uspešne izterjave, smotrnost izterjave glede na višino izrečene sankcije in stopnjo kršitve oziroma ogrožanja zavarovane dobrine