Oba pritožnika glede na navedeno sklep o podaljšanju pripora izpodbijata z argumenti, ki sta jih izpostavila že v prejšnji pritožbi zoper sklep o podaljšanju pripora po vloženi obtožbi in glede katere je sodišče druge stopnje s sklepom z dne 13.1.2021 že zavzelo obrazloženo stališče. Ker se pritožbi sedaj le sklicujeta na argumente iz zahteve za varstvo zakonitosti, pritožbeno sodišče ni več pristojno, da bi o tem odločalo, pač pa bo to storilo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Tudi dejstvo, da se Vrhovno državno tožilstvo strinja z zahtevama za varstvo zakonitosti, ni razlog za razveljavitev izpodbijanega sklepa, saj kot rečeno, o zahtevi za varstvo zakonitosti še ni bilo odločeno. Tudi če se bo izkazalo, da je podaljšanje pripora po vloženi obtožbi nezakonito, pa to na drugi strani ne pomeni, da je treba pripor zoper oba obtoženca odpraviti, kot to predlagata oba pritožnika. Slednja namreč tako v prejšnji pritožbi kakor tudi sedaj obstoja utemeljenega
suma sploh ne izpodbijata, kakor tudi ne obstoja ponovitvene nevarnosti, temveč uveljavljata zgolj procesne kršitve, ki jih je moč odpraviti.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSK00051003
OZ člen 247, 247/3, 250, 251, 277, 277/1, 394.
zagotovitev zaposlitve - opustitvena obveznost - pogodbena kazen - ničnost pogodbene kazni - višina pogodbene kazni - zmanjšanje nesorazmerno visoke pogodbene kazni - zahteva za zmanjšanje pogodbene kazni - zmanjšanje pogodbene kazni kot materialnopravni ugovor - vložitev tožbe - kriteriji za določitev višine pogodbene kazni - tek zamudnih obresti od pogodbene kazni - stroškovna odločitev - obrazloženost stroškovne odločitve - solidarna obveznost - domneva solidarnosti - pobotni ugovor v pravdi
V starejši teoriji je bilo zavzeto stališče, da je pogodbeno kazen mogoče znižati na dolžnikovo zahtevo bodisi s tožbo bodisi z ugovorom. Temu stališču je sledila tudi sodna praksa. Novejša teorija izpostavlja spornost navedenega stališča, saj uporaba zakonskega izraza, da sodišče na dolžnikovo zahtevo zmanjša pogodbeno kazen, jasno pomeni, da gre za oblikovalno pravico, ki je stranka ne more uresničiti sama, ampak zgolj s pomočjo sodišča preko oblikovalne tožbe oziroma v podobnih primerih kot je tudi konkreten, nasprotne (oblikovalne) tožbe. Kljub takšnemu stališču pa očitno tudi novejša sodna praksa dopušča uveljavljanje znižanja pogodbene kazni zgolj z ugovorom.
razmerja med starši in otroki - začasna odredba o stikih
Ureditev stikov z mld. sinom in hčerko. Stopnjevit pristop pri ureditvi stikov s sinom. Mnenje hčerke, stare skoraj 18 let. Hiter, sumaren in provizoričen postopek. Standard verjetnosti.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VSK00045732
Uredba Sveta (ES) št. 2201/2003 z dne 27. novembra 2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1347/2000 člen 3, 8.. ZPP člen 17.
(ne)pristojnost slovenskih sodišč - Bruseljska uredba IIa - postopek v zakonskih sporih - postopek v sporih iz razmerij med starši in otroki - običajno prebivališče
Družina predlagateljice se je na Irskem ustalila ter se preko zaposlitve staršev in šolanja otrok aktivno vključila v ekonomske in socialne zadeve te družbe.
Eden od temeljnih kriterijev za običajno prebivališče je tudi v tem, da člani družine na nekem območju določen čas kontinuirano (fizično) prebivajo.
Zakupna pogodba med zapustnikom in Skladom kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije je izrecno določala pogoje, ki morajo biti izpolnjeni, da bi lahko bil zakup predmet dedovanja. Ker je Sklad sodišče obvestil, da prvi od pogojev za dedovanje zakupne pogodbe ni izpolnjen, je prvostopenjsko sodišče pravilno zavrnilo predlog za izdajo dodatnega sklepa o deodvanju, saj se je vprašanje, ali gre v konkretnem primeru za podedljivo pravico, izkazalo kot sporno.
preživnina - preživnina mladoletnih otrok - smrt - preživninski zavezanec - obveznost osebne narave - denarna terjatev - odgovornost dedičev
Stališče, da je tisti del tožbenega zahtevka, ki se nanaša na zahtevek za plačevanje preživnine v korist obeh otrok od vložitve tožbe do zavezančeve smrti denarna terjatev, za izpolnitev katere so odgovorni njegovi dediči, je pravilno. Ne gre torej za osebno obveznost, ki je po smrti zavezanca ne bi bilo več mogoče obravnavati.
Uredba Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 805/2004 z dne 21. aprila 2004 o uvedbi evropskega naloga za izvršbo nespornih zahtevkov člen 3, 3/1, 16.. ZIZ-UPB4 člen 41.
evropski nalog za izvršbo nespornih zahtevkov
V sodbi v zadevi C-484/15 je Sodišče EU pojasnilo, da nacionalnega postopka za izdajo sklepa o izvršbi, v katerem se dolžniku ne vroči začetni procesni akt ali enakovredna listina in ki privede do tega, da se dolžnik s podanim zahtevkom seznani, šele ko se mu ta sklep vroči, ni mogoče opredeliti kot kontradiktornega. Prav tak pa je postopek izvršbe na podlagi verodostojne listine. Res se kontradiktornost (delno) vzpostavi v ugovornem postopku, vendar to po zgoraj citiranem stališču Sodišča EU, ki je pristojno za avtonomno razlago EU, ne zadošča za ugotovitev, da so zagotovljena zadostna jamstva za spoštovanje pravice do obrambe, da bi se lahko taka sodna odločba izvrševala v drugi državi članici neposredno brez kakšnega vmesnega postopka. Ker gre za avtonomno razlago evropskega prava, tudi niso utemeljene primerjave s potrdilom o izvršljivosti, izdanim na podlagi Zakona o izvršbi in zavarovanju.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00045684
ZKP člen 129.a.. KZ-1 člen 86, 86/8, 87, 87/1.
denarna kazen - sprememba denarne kazni v kazen zapora - predlog za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist - zavrženje predloga
Ker je v obravnavani zadevi že pravnomočno odločeno, da se zaradi neplačila izrečena denarna kazen izvrši tako, da se obsojencu določi 1 mesec in 20 dni zapora, te kazni ni mogoče več izvršiti z delom v splošno korist. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje ravnalo prav, ko je predlog obsojenca za nadomestitev zaporne kazni z delom v splošno korist zavrglo, čeprav bi ga moglo zavreči kot nedovoljenega in ne kot prepoznega.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00046088
KZ-1 člen 49, 49/2, 245, 245/1, 245/2, 245/3, 247, 247/1, 247/3.. ZKP člen 92, 95, 95/1.
kaznivo dejanje pranja denarja - uporaba ponarejenega negotovinskega plačilnega sredstva - kazenska sankcija - načelo individualizacije kazenskih sankcij - olajševalne okoliščine - skrb za mladoletne otroke - obžalovanje - priznanje krivde - obteževalne okoliščine - stroški kazenskega postopka
Sodišče prve stopnje je ravnalo napačno in v nasprotju z uveljavljeno sodno prakso, ko ni upoštevalo kot olajševalne okoliščine dejstva, da ima obtoženec enega mladoletnega otroka za katerega mora skrbeti. Po ustaljeni sodni praksi je skrb za mladoletne otroke olajševalna okoliščina, razloga za odstop od sodne prakse pritožbeno sodišče ne vidi, zato ocenjuje, da je sodišče prve stopnje ravnalo napačno, ko je ni upoštevalo.
Pritožnica se sklicuje na to, da so bile v podobnih in hujših primerih izrečene nižje kazni ter pogojne obsodbe. Vendar ne gre za primerljive primere z obravnavanim. V kazenskem pravu velja načelo individualizacije kazenskih sankcij, kar pomeni uporabo takšne kazenske sankcije, ki je v sorazmerju z nevarnostjo konkretnega kaznivega dejanja in ki je prilagojena storilčevi osebnosti. Zato izrečene kazenske sankcije ni mogoče označiti kot arbitrarne v smislu kršitve 14. člena Ustave Republike Slovenije.
Obdolženi je bil zaloten pri hujšem prekršku. Po določbi 23. člena ZPrCP zaseže policist vozniku motorno vozilo, s katerim je bil zaloten pri storitvi hujšega prekrška in je bil izpolnjen eden od naslednjih pogojev, med njimi, da je vozil brez veljavnega vozniškega dovoljenja. V predmetni zadevi so bili zato pogoji za zaseg vozila izpolnjeni.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00048101
KZ-1 člen 158, 158/1.
oprostilna sodba - zasebna tožba - kaznivo dejanje razžalitve - zakonski znaki - pravica do svobode izražanja - pravica do časti in dobrega imena
Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je v konkretnem primeru obdolženka svoje prepričanje gradila na dejanski podlagi ter je rezultat svojih razmišljanj posredovala sinu, so na mestu zaključki v izpodbijani sodbi, da bi bilo ob ugotovljeni nezlorabi svobode govora, neživljenjsko omejiti materino pravico, da sinu izrazi svoje mišljenje (čeprav na bolj oster in manj obziren, a njihov običajen način komunikacije) v tako nerazumni meri nasproti pravici do časti in dobrega imena zasebne tožilke. Na pritožbene navedbe, da je bil z zapisano izjavo presežen še sprejemljiv nivo govora in da je sodišče tisto, ki bi moralo povedati, da je tak nivo zlasti v družinskih odnosih nedopusten in nesprejemljiv pa je odgovorilo že sodišče prve stopnje, ko je poudarilo, da je pri odločanju izhajalo tudi iz obstoječe sodne prakse in upoštevalo, da tudi bistveno bolj ostre, zaničevalne in javno izražene besede niso bile opredeljene kot razžalitve in da je še toliko manj mogoče kot takšno označiti izjavo obdolženke v okoliščinah obravnavanega primera.
Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi (1. in 2. točka obrazložitve) poudarilo, kar opozarja tudi okrožna državna tožilka v pritožbi, da je bilo kaznivo dejanje poskusa izsiljevanja storjeno na vse tri izvršitvene načine, ki jih kot kvalifikatorne določa tretji odstavek 213. člena KZ-1 (v sostorilstvu, z uporabo orožja ali nevarnega orodja in na posebno krut ali poniževalen način).
Poleg povzetega, kar vse je že sodišče prve stopnje izpostavilo v izpodbijani sodbi, okrožna državna tožilka v pritožbi poudarja, da je obtoženi opisano nasilje nad oškodovancem izvajal več ur, pri čemer je oškodovancu omejeval svobodo gibanja in ga lahko telesno poškodoval. Navedenega sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi sicer ni izrecno izpostavilo, a takšen način ravnanja izhaja že iz samega opisa kaznivega dejanja, ki ga je sodišče prve stopnje povzelo v 2. točki obrazložitve, kar pomeni, da je vse te okoliščine imelo v uvidu in jih pri odmeri kazni tudi ustrezno upoštevalo.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00044708
ZSKZDČEU-1 člen 196, 196/3.. KZ-1 člen 87, 87/1.
denarna kazen - sprememba denarne kazni v kazen zapora - delno plačilo - prisilna izterjava denarne kazni
Sodišče prve stopnje bo moralo, preden se odloči za izvršitev obsojencu izrečene denarne kazni na način, kot ga določa prvi odstavek 87. člena KZ-1, v obravnavani zadevi preveriti, ali ima obsojeni v tujini dohodke, na podlagi katerih bi lahko poravnal preostalih 583,00 EUR denarne kazni, in ali bi bila smiselna izvršitev denarne sankcije v R Avstriji na podlagi 196. člena Zakona o sodelovanju v kazenskih zadevah z državami članicami Evropske Unije (v nadaljevanju: ZSKZDČEU-1), vse upoštevaje tretji odstavek 196. člena ZSKZDČEU-1, ki določa, da mora sodišče pri odločitvi o vložitvi predloga upoštevati možnost uspešne izterjave, smotrnost izterjave glede na višino izrečene sankcije in stopnjo kršitve oziroma ogrožanja zavarovane dobrine
Ocena sodišča, da dejanje ni kaznivo, izhaja le iz razlage opisa dejanja v zasebni tožbi, ne pa tudi v smeri okoliščin, zaradi katerih je sporni zapis nastal in ki besedilu na račun zasebnega tožilca lahko daje tudi drug, slabšalen pomen.
Prav ima zato pooblaščenec zasebnega tožilca, da celotno pisanje objektivno gledano, lahko podaja negativno vrednostno oceno tudi zasebnega tožilca, zaradi česar ne drži zaključek sodišča, da dejanje, kot se obdolženki očita, ni kaznivo.
Iz sklepa izhaja, da je storilec v času preizkusne dobe storil prekršek, za katerega so mu bile izrečene 3 kazenske točke. Res sodišče ni navedlo zakonske določbe, na podlagi katere je tak prekršek opredeljen kot hujši prekršek, vendar je sklep vseeno mogoče ob uporabi materialnopravnih predpisov preizkusiti. Po drugem odstavku 23. člena ZP-1 je namreč hujši prekršek prekršek, za katerega je izrečena stranska sankcija najmanj treh kazenskih točk v cestnem prometu ali stranska sankcija prepovedi vožnje motornega vozila. Kateri prekršek je hujši, je torej v zakonu že določeno in sodišče nima diskrecije, da bi odločalo drugače. To pa pomeni, da mu ni treba posebej pojasnjevati, zakaj šteje, da je konkretno opisan prekršek hujši.
prepovedano prehajanje meje ali ozemlja države - kazenska sankcija - sprememba odločbe o kazenski sankciji - predkaznovanost - generalna prevencija - denarna kazen - število dnevnih zneskov denarne kazni
Sodišče prve stopnje ni v zadostni meri upoštevalo obtoženčeve predkaznovanosti, ko je bil doslej že štirikrat obsojen za kazniva dejanja, četudi ne istovrstna, vendar je več kot očitno, da ga izrečene sankcije niso odvrnile od ponavljanja kaznivih dejanj. V višini zaporne kazni se mora izdatneje izraziti tudi načelo generalne prevencije kaznovanja iz 45.a člena KZ-1, ki je še posebej aktualno v zadnjem obdobju, ko so kazniva dejanja ilegalnih prehodov državne meje v velikem porastu.
zahtevek na ugotovitev obstoja lastninske pravice - zahtevek na izstavitev overjenega zemljiškoknjižnega dovolila - začet stečajni postopek - izločitvena pravica v stečaju - nastanek lastninske pravice s priposestvovanjem - opravičljiva zmota - dobra vera pridobitelja - dvostransko neizpolnjena pogodba
Pritožbeno sodišče je pri odločitvi sicer moralo upoštevati tudi dejstvo, da gre za spor med strankama zavezovalnega pravnega posla, kar pomeni, da je bila tožena stranka tista, ki pogodbe ni izpolnila in ni izstavila zemljiškoknjižnega dovolila. Tožeča stranka bi zato ob normalnem poteku stvari lahko utemeljeno pričakovala, da ji bo tožena dovolilo izstavila in da bo postala lastnica na pravnoposlovni način (njena "zmota" bi ob normalnem poteku stvari torej lahko bila opravičljiva). Vendar pa je predmetna zadeva specifična, saj je vmes prišlo do stečaja tožene stranke. Z začetkom stečaja nastopijo posledice stečaja, med njimi tudi, da se nedenarne terjatve spremenijo v denarne. Tožeča stranka od trenutka začetka stečaja ni imela več terjatve na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, zato ni mogla več pričakovati, da ji bo tožena stranka izstavila dovolilo in bo na ta način postala lastnik. O njeni (opravičljivi) dobri veri zato že od začetka stečaja ni več mogoče govoriti.
Glede na to, da predhodno v kazenskem postopku še ni bila zaslišana in tudi ne opozorjena, da mora sodišču sporočiti morebitno spremembo bivališča, priči ni mogoče očitati, da je krivdno povzročila stroške, ki so nastali z vročanjem sodnega pisanja preko vročevalca.
Kot izhaja iz ZKP, poda obtoženec svoj zagovor pred dokaznim postopkom, v sodni praksi pa je sprejeto stališče, da ima obtoženec pravico podati svoj zagovor kadarkoli med glavno obravnavo. V obravnavani zadevi se je obtoženec odločil, da bo svoj zagovor podal ob koncu dokaznega postopka, sodišče prve stopnje je temu sledilo, saj ga je ob koncu dokaznega postopka tudi zaslišalo. Sodišče prve stopnje je obtožencu dalo vse možnosti, da zavzame stališče tako glede dejanskih kot glede pravnih vidikov nanj naslovljenih očitkov ter ni kršilo obtoženčeve pravice do obrambe, ko je njegov zagovor ocenjevalo tako samega zase, kot tudi v povezavi z dokazi, ki so bili izvedeni na glavni obravnavi.