CIVILNO PROCESNO PRAVO - LOKALNA SAMOUPRAVA - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO SVETA EVROPE - USTAVNO PRAVO
VSK00074920
URS člen 26, 33, 67. ZUreP-3 člen 9. Odlok o občinskem prostorskem načrtu Občine Ankaran (2020) člen 1. OZ člen 133, 133/3. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 1.
odškodninska odgovornost občine - pravica do zasebne lastnine - pravica do mirnega uživanja premoženja - legitimno pričakovanje - prostorsko načrtovanje - exceptio illegalis
V sodni praksi ESČP se je izoblikovalo stališče, da zaščito po določbi 1. člena Protokola št. 1 k EKČP lahko v določenih primerih uživajo tudi tako imenovana legitimna pričakovanja, da bo neko premoženje nastalo (ali se ohranilo). Bistveno pri tem je, da je legitimno pričakovanje že konkretizirano, da temelji na pravni določbi ali pravnem aktu. V predmetni zadevi je zato odločilno vprašanje, ali so bila upravičenja in pričakovanja tožeče stranke glede vrednosti nepremičnine in v zvezi s tem možnosti gradnje na njej na podlagi pred sprejemom OPN veljavnega dolgoročnega prostorskega plana že tako konkretizirana, da utemeljujejo pravico do odškodnine. Pritožbeno sodišče glede na vsa dejstva, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, meni, da niso bila. V času pred sprejetjem OPN tožeča stranka v nobenem primeru ne bi mogla dobiti gradbenega dovoljenja, saj ni bil sprejet noben prostorski izvedbeni akt, na podlagi katerega bi pristojna upravna enota lahko izdala gradbeno dovoljenje. Tak akt ni bil niti v pripravi, niti ni se tožeča stranka nikoli ni angažirala v smeri priprave takega akta. S sprejetjem OPN se tako za tožečo stranko ni spremenilo nič. Enako kot prej gradnja ni bila dopustna. Res je sicer tožeča stranka lahko pričakovala, da bo enkrat v prihodnosti (če se bodo izpolnili v dolgoročnem planu postavljeni pogoji) na tej nepremičnini dovoljena gradnja, vendar je bilo to pričakovanje v času sprejetja OPN še splošno in ni bilo tako konkretizirano, da bi lahko govorili o legitimnem pričakovanju v smislu Dodatnega protokola, saj ni temeljilo na nobenem aktu, na podlagi katerega bi se lahko z gradnjo tudi dejansko začelo. Opredelitev nekega zemljišča v planskem aktu kot zazidljivega sama po sebi še ne pomeni, da bo določena gradnja tudi zares možna. Tudi če tožena stranka v OPN namembnosti ne bi spremenila, tožeča stranka ne bi mogla iztožiti sprejetja prostorskega izvedbenega akta in s tem možnosti, da se njeno pričakovanje konkretizira. Zaključek sodišča prve stopnje, da OPN ni bistveno vplival na način uživanja in s tem na lastninska upravičenja tožeče stranke, je na podlagi povedanega pravilen. Pred in po sprejetju se je nepremičnina uporabljala kot kmetijsko zemljišče in gozd, gradnja na njej ni bila mogoča. Povedano pa pomeni, da s sprejetjem OPN do posega v mirno uživanje lastninske pravice tožeče stranke ni prišlo.
Tožnica tožbe ni umaknila zaradi tega, ker bi toženec v celoti vzpostavil prejšnje posestno stanje. Zgolj z izročitvijo določenih stvari tožbenega zahtevka, ki je meril na vzpostavitev ponovnega dostopa oziroma uporabe prostorov (ter dostopa do določenih stvari v teh prostorih) ni v bistvenem izpolnil. O smiselni pripoznavi ni moč govoriti.
pritožba zoper sklep o preiskavi - predlog za izločitev dokazov - zavrnitev predloga - samostojna vloga - razveljavitev sklepa - razveljavitev po uradni dolžnosti
Zatrjevanje (navedbe) pritožnika v pritožbi zoper sklep o uvedbi preiskave, da so dokazi nezakoniti, ne more nadomestiti predloga (zahteve) za izločitev dokazov. Pritožba in predlog za izločitev dokazov sta samostojni vlogi, prva je samostojno pravno sredstvo, druga je samostojna vloga v kazenskem postopku, v kateri mora biti navedeno, kateri dokazi naj se izločijo in pojasnjeno, s kakšno kršitvijo naj bi nastali oziromna bili pridobljeni. Dokazi morajo biti konkretizirani v tolikšni meri, da ni nikakršnega dvoma o tem, na katere se predlog (zahteva) za izločitev nanaša. Predlogu (zahtevi) za izločitev sledi poseben ekskluzijski postopek, v katerem mora biti spoštovana pravica do izjave, zato se mora vsaki strani omogočiti, da zahteva izvedbo dokazov v podporo izločitvenega predloga, se seznani s predlogom nasprotne stranke in ga komentira.
kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog - odmera kazni - priznanje krivde - olajševalna okoliščina - omilitev kazni - denarna kazen - koristoljubnost - namen kaznovanja - varnostni ukrep odvzem predmetov - obligatorni odvzem predmetov
Ne drži navedba zagovornikov, da bi bilo potrebno priznanje upoštevati kot posebno olajševalno okoliščino in obtožencu izreči milejšo kazen. Glede na določbo 50. člena KZ-1 sodišče sme odmeriti kazen pod predpisano mejo, kar pomeni, da to lahko stori, ni pa dolžno. Obtoženec je posedoval večjo količino raznovrstne droge, med drugim kar 191,24 gramov heroina, pa tudi kokain, ekstazi (MDMA), konopljo in hašiš. Ob takšni količini in raznovrstnosti droge se priznanje ne izkaže za relevantno, še posebej glede na dejstvo, da je bila droga zasežena v bivališču in avtomobilu obtoženca.
Sodišče prve stopnje je obtoženca obsodilo zaradi hrambe večje količine droge v avtomobilu in na njegovem domu zaradi nadaljnje prodaje. Pri tem ni dvoma, da je drogo hranil zato, da se drogo proda in s tem zasluži, torej zaradi koristoljubnosti, kot je to praviloma pri izvršitvi obravnavanega kaznivega dejanja. Kljub ugotovljeni koristoljubnosti pa iz izpodbijane sodbe in spisovnega gradiva ne izhaja, da bi državno tožilstvo očitalo in dokazalo pridobitev obsežnejše premoženjske koristi ali boljše premoženjsko stanje obtoženca. Obtoženec je brez zaposlitve ali bistvenega premoženja, trenutno v priporu, prestati pa bo moral še izrečeno zaporno kazen. Na podlagi navedenega se tako izkaže, da je bila odločitev sodišča prve stopnje, ki ni izreklo denarne kazni, ustrezna, saj slednja ob izrečeni zaporni kazni ni potrebna za dosego namena kaznovanja iz 45.a člena KZ-1.
Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je zaseženih 15.610,00 EUR v celoti last obtoženca in mu jih je odvzelo na podlagi prvega odstavka 73. člena KZ-1, saj bi sicer s tem denarjem lahko kupil prepovedane droge in pripomočke za njihovo razpečevanje ter tako ponovil kaznivo dejanje. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je bil denar shranjen v sefu, v katerem se je nahajala tudi droga. Sam kraj nahajanja ne more kazati, da je bil denar namenjen poslom z drogo, saj gre za običajen kraj hrambe večje količine denarja, ravno tako pa tudi ni nenavadno, da je obtoženec drogo hranil v sefu, saj jo je imel na tak način zagotovo varno shranjeno. Prvenstveno je za izvršitev kaznivega dejanja po 186. členu KZ-1 namenjena sama droga, za katero je že po petem odstavku 186. člena KZ-1 predpisan obvezen odvzem. Gotovina oziroma denar ali drugi predmeti so lahko šele posredno namenjeni izvršitvi tega kaznivega dejanja. Glede na vse možnosti, za katere je bil denar lahko hranjen, ni izkazano, da je bil uporabljen ali namenjen za kaznivo dejanje ali da bi z njim nastal.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - priznanje krivde - omilitev kazni - posebne olajševalne okoliščine - denarna kazen - izgon tujca iz države - fakultativni odvzem predmetov
V obravnavani zadevi ne gre za primer iz drugega odstavka 51. člena KZ-1, saj stranke niso sklenile sporazuma in tudi državna tožilka na predobravnavnem naroku ni predlagala omilitve kazni za primer, če obtoženec dejanje prizna, ko se prvič izjavi o obtožnem aktu. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje očitno kazen omililo na podlagi druge alineje 50. člena KZ-1, ker naj bi bile podane posebne olajševalne okoliščine in sicer priznanje, ki utemeljuje izrek omiljene kazni, kar pa ne drži.
Sodišče prve stopnje bi moralo glede na razpoložljive dokaze na podlagi 73. člena KZ-1 ugotoviti, če je telefon last obtoženca in če je bil uporabljen ali namenjen za kaznivo dejanje, ob tem pa bi moralo upoštevati načelo sorazmernosti, kot ga določa drugi odstavek 70. člena KZ-1. Dejansko stanje je tako v tem delu ostalo nepopolno ugotovljeno in posledično izpodbijana sodba nima razlogov o bistvenih dejstvih.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - podaljšanje pripora - begosumnost - utemeljen sum
Sodišče prve stopnje se je pravilno oprlo na ugotovitve iz pravnomočnega sklepa o odreditvi pripora ter pri tem ocenilo nove dokaze in sicer zaslišanja policistov, ki so prijeli obdolžence, pri čemer navedeno le še potrjuje ugotovitve o obstoju utemeljenega suma in o tem, da naj bi obdolženi A. A. v avtomobilu prevažal pet tujcev, ob zaustavitvi pa naj bi najprej bežal z avtomobilom in nato še peš.
Iz spisovnega gradiva izhaja, da naj tujci ne bi imeli dovoljenj za vstop in bivanje v Sloveniji. Iz dejstva, da je obdolženec bežal pred policisti, sodišče prve stopnje prepričljivo zaključi, da tujci obdolžencu dovoljenj niso pokazali in jih ni prevažal iz humanitarnih razlogov.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO
VSK00072594
ZPND člen 19, 22č. ZIZ člen 226. URS člen 22. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8.
ukrepi za preprečevanje nasilja v družini - kršitev prepovedi - obstoj kršitve - pravica do sodelovanja v postopku - pravica do izjave - pravica do predlaganja in izvedbe dokazov - izrek denarne kazni - pravica do pritožbe
Sodišče prve stopnje je sledilo navedbam predlagateljev, da je prvi nasprotni udeleženec kršil prepoved približevanja dne …. in mu zaradi tega naložilo, da poravna izrečeno denarno kazen. Slednji v pritožbi upravičeno opozarja, da je v postopku pred sodiščem prve stopnje zatrjevanim kršitvam nasprotoval in za svoje navedbe predlagal določene dokaze (med drugim zaslišanje udeležencev). Prvostopenjsko sodišče je njegova stališča zavrnilo, brez da bi izvedlo predlagane dokaze, prav tako pa ni pojasnilo, zakaj teh dokazov ni izvedlo.
Izkazan je zaključek, da sta bila otroka v domačem okolju tako ogrožena, da je bilo treba nemudoma zavarovati njune koristi oziroma urediti njun položaj. Sodišče prve stopnje je ob strokovni pomoči CSD raziskalo ključna dejstva in v zvezi s tem sprejelo ustrezno odločitev. Z minimiziranjem in opravičevanjem posameznih okoliščin (na primer glede posedovanja puške, ki naj bi bila zgolj zračna puška; z navajanjem, da je sedaj domače stanovanje v boljšem stanju, ...) prvi nasprotni udeleženec ne uspe.
ugovor litispendence - tožba na ugotovitev prerekane terjatve - sosporniška intervencija
Zato je pri presoji, ali je podana litispendenca v primeru tožb, vloženih na podlagi 302. člena ZFPPIPP, po mnenju pritožbenega sodišča najprimernejša čista procesna teorija, po kateri se upošteva samo tožbeni predlog.
pripoznava tožbenega zahtevka - odločitev o stroških - povod za tožbo
Izpolnitveno ravnanje, kot ga je s tožbo uveljavljal tožnik, ni bilo v tem, da pridobi za svojo terjatev zgolj izvršilni naslov (ali zavarovanje), temveč da prejme izpolnitev (plačilo) terjatve. Kljub toženčevim navedbam, da je obveznost vseskozi priznaval, da je bil pripravljen na sklenitev ustreznega dogovora o plačilu in vknjižbi hipoteke na svoji nepremičnini, ni mogoče zaključiti, da je tožnik tožil brez potrebe.
KZ-1 člen 176, 176/1. ZKP člen 201, 201/1, 201/1-3.
kaznivo dejanje prikazovanje, izdelava, posest in posredovanje pornografskega gradiva - podaljšanje pripora - ponovitvena nevarnost - utemeljen sum - nujnost in sorazmernost ukrepa
Iz spisovnega gradiva izhaja, da naj bi obdolženec tudi po tem, ko so mu povedale, da imajo 14 let ali manj, pošiljal material s seksualno vsebino, jih pozival, da mu pošljejo svoje gole fotografije, ter se dvakrat dogovoril za srečanje. Pri tem splošni pogoji uporabljene aplikacije, ki naj bi bila namenjena le polnoletnim osebam, ne kažejo na to, da obtoženec ni vedel za starost deklet.
Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu tudi pravilno ugotovilo, da je pripor nujen ukrep in ga torej ni mogoče nadomestiti z bližjimi ukrepi, saj slednji ne bi bili učinkoviti. Pri tem hišni pripor obdolžencu ne bi onemogočil ponovitve kaznivih dejanj, ker bi si lahko priskrbel dostop do internetne povezave, česar z zgolj občasnimi policijskimi kontrolami ne bi bilo mogoče preprečiti.
Sodišče prve stopnje pri obtožencu ni ugotovilo obteževalnih okoliščin, težo obravnavanega kaznivega dejanja pa je precenilo (gre za skupino treh tujcev), obtoženec pa še ni bil obsojen za kazniva dejanja. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče ocenilo, da bo tudi najnižje predpisana zaporna kazen tj. treh let zapora dosegla namen kaznovanja in je v tem delu poseglo v izpodbijano sodbo.
Ker zagovornik obtoženega B. B. utemeljeno uveljavlja, da je izrečena zaporna kazen temu obtožencu previsoka, iz izpodbijane sodbe pa izhaja, da je enake okoliščine, ki so pomembne za izrek kazenske sankcije, upoštevalo tudi pri soobtoženemu A. A., ki mu je tudi izreklo zaporno kazen v trajanju treh let in šestih mesecev, je pritožbeno sodišče ravnalo po uradni dolžnosti tudi v korist tega obtoženca (privilegij pridruženja - beneflcium cohaesionis). S tem je bilo treba preprečiti, da bi bilo v pravnomočni sodbi kljub enakemu dejanskemu in pravnemu stanju različno odločeno glede posameznih soobtožencev, za katera je bila v enotnem postopku izdana ena sodba, kot je to primer v obravnavani zadevi.
ZFPPIPP člen 300, 300/4, 301, 301/2, 301/7, 383, 383/2, 383/2-3. Zakon o dopolnitvi zakona o pravdnem postopku (1980) člen 208.
začetek postopka osebnega stečaja - začetek postopka osebnega stečaja nad toženo stranko - nadaljevanje prekinjenega pravdnega postopka - prenehanje razloga za prekinitev - končanje postopka osebnega stečaja - objava sklepa o preizkusu terjatev - neprijava terjatve v stečajnem postopku - neprijava terjatve v postopku osebnega stečaja
Razlog za prekinitev predhodno začetega pravdnega postopka preneha bodisi z objavo sklepa o preizkusu terjatev, če je bila predmet tega preizkusa tudi upnikova (tožnikova) terjatev; bodisi s končanjem postopka osebnega stečaja, če upnik (tožnik) svoje terjatve v tem postopku ni prijavil.
Vsako nakazilo denarja na drug bančni račun, prikazano kot da gre za običajno nakazilo pri poslovni dejavnosti, namreč otežuje ugotavljanje izvora denarja ter tudi sledljivost denarnega toka, kar vse ustreza opredelitvi 1. točke 2. člena Zakona o preprečevanju pranja denarja in financiranja terorizma, tj. da je pranje denarja katero koli ravnanje, s katerim se prikriva izvor denarja, pridobljenega s kaznivim dejanjem, ki vključuje kakršen koli prenos denarja, ki izvira iz kaznivega dejanja oziroma prikrivanje prave narave razpolaganja s tem denarjem. Še toliko bolj vse navedeno velja tudi za gotovinske dvige, ki pa predstavljajo najbolj očiten izvedbeni način doseganja nemogoče sledljivosti denarnega toka in tako glede na vse navedeno opis dejanja v predmetni zadevi vsebuje vse objektivne zakonske znake kaznivega dejanja po prvem odstavku 245. člena KZ-1.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00075855
KZ-1 člen 308, 308/3.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - zakonski znaki - enkratno ravnanje
Zagovornikovi očitki o steku kaznivih dejanj po 324. členu KZ-1 in šestim odstavkom 308. člena KZ-1 so nejasni, saj sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo dejanja ni kvalificiralo po šestem odstavku 308. člena KZ-1, temveč je le sledilo pravni kvalifikaciji iz obtožnice in sicer, da gre za dejanje po tretjem odstavku 308. člena KZ-1 ter očitki o steku ne držijo. Tudi očitki o steku kaznivega dejanja po 308. členu KZ-1 s prekrškom po 146. člena Zakona o tujcih niso relevantni, saj obtoženec za tak prekršek ni bil kaznovan.
Očitano kaznivo dejanje po tretjem odstavku 308. člena KZ-1 je podano tudi v primeru enkratnega ravnanja, če je bilo dejanje storjeno zaradi pridobitve premoženjske koristi.
Določba 56. člena ZSPDSLS-1 za vpis v zemljiško knjigo zahteva pogodbo o brezplačni odsvojitvi nepremičnega premoženja (pritožnica trdi, da je sodno poravnavo enačiti s tako pogodbo), a v njej mora biti opredeljen javni interes, torej v sami pogodbi in vsebovano določilo o prepovedi odsvojitve in obremenitve brezplačno odsvojene nepremičnine za najmanj pet let v korist odsvojitelja.
vpis v zemljiško knjigo - zasebna listina - prodajna pogodba - pogoji za vpis - formalnost zemljiškoknjižnega postopka - vročitev zemljiškoknjižnega predloga - pravica do izjave
V zemljiškoknjižnem postopku je pravica do izjave omejena po posebnem pravilu, določenem v 123. členu ZZK-1. Zemljiškoknjižno sodišče sme odločiti v postopku na prvi stopnji, ne da bi udeležencem vročilo predlog za vpis oziroma jim drugače zagotovilo možnost, da se izjavijo o predlogu za vpis oziroma o vpisu, o katerem se odloča po uradni dolžnosti. Razlog za te omejitve so posebna dokazna pravila, izražena v načelu formalnosti zemljiškoknjižnega postopka (124. člen ZZK-1).
ZZK-1 člen 38, 38/2, 40., 40/1, 40/1-8. ZUreP-3 člen 202, 203, 204, 217.
vknjižba lastninske pravice v zemljiško knjigo - pogodba, sklenjena namesto razlastitve - listine o izpolnitvi pogojev po posebnih predpisih - potrdilo o odobritvi pravnega posla in potrdilo, da odobritev ni potrebna - pridobitev lastninske pravice na nepremičnini na podlagi odločbe državnega organa - pridobitev lastninske pravice na nepremičnini na podlagi pravnega posla
Sklenitev pogodbe namesto razlastitve pomeni specifično pravno sredstvo pri urejanju razmerij v primerih, ko gre za tako javno korist, ki terja razlastitev nepremičnine (202.- 204. člen ZUreP-3). Pogodba nadomešča odločbo o razlastitvi (213. člen ZUreP-3) in sporazum o odškodnini oziroma sodno odločbo o njej (217. člen ZUreP-3). Gre torej za pogodbo, ki ni rezultat prostega urejanja obligacijskih razmerij enega od pogodbenikov, ki mu zaradi ugotovljene javne koristi (204. člen ZUreP-3) grozi razlastitev nepremičnine (203. člen ZUreP-3). Pridobitev lastninske pravice na tak način je zato v skladu z ustaljeno sodno prakso treba enačiti s pridobitvijo lastninske pravice na podlagi odločbe državnega organa in taka pogodba torej nima značaja in pomena prometa z nepremičninami.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VSK00072598
Uredba Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 805/2004 z dne 21. aprila 2004 o uvedbi evropskega naloga za izvršbo nespornih zahtevkov člen 3, 3/1, 10, 10/1, 16, 24, 24/1, 24/2, 24/3.
evropski nalog za izvršbo nespornih zahtevkov - evropski izvršilni naslov - evropski nalog za izvršbo - potrdilo o evropskem nalogu za izvršbo - sodna poravnava
Če naj se kot evropski izvršilni naslov potrdi sodna poravnava, ki je primer aktivno nespornega zahtevka, odpade potreba po preverjanju minimalnih standardov v zvezi s pravilnostjo vročitve in ustreznostjo informacij oz. poučitvijo dolžnika.
Potrdilo o evropskem nalogu za izvršbo se izda z uporabo standardnega obrazca iz Priloge II, pri čemer je postopek njegove izdaje omejen le na presojo pogojev iz Uredbe. Sodišče države članice izvora tako ugotovi "le", ali je sodna poravnava v tej državi članici izvršljiva in to označi v potrdilu (rubrika obrazca). Ob tem v obrazec povzame temeljne podatke v zvezi s samo poravnavo, strankami in denarnim zahtevkom, ki je predmet poravnave, sodne poravnave pa ne razlaga, je ne spreminja ali dopolnjuje ali kakor koli drugače posega v njeno vsebino. Sodna poravnava in potrdilo, da le-ta izpolnjuje pogoje Uredbe za evropski nalog za izvršbo nespornih zahtevkov, morata biti skladna.
Postopek za izdajo potrdila o evropskem nalogu za izvršbo ni namenjen ugotavljanju plačila denarne obveznosti, ki je predmet izvršilnega naslova.