Pravdno sodišče lahko o obstoju kaznivega dejanja (kar bi bil pogoj za uporabo 353. člena OZ) kot o predhodnem vprašanju odloča le izjemoma (smrt ali nedosegljivost obdolženca, druge ovire za izvedbo kazenskega postopka). Tožeča stranka ni navedla nobene okoliščine, na podlagi katere bi bilo mogoče ugotoviti, da gre za tak izjemni primer. Sodišče prve stopnje se zato z vprašanjem, ali je bilo storjeno kaznivo dejanje, niti ni smelo ukvarjati. Tudi sicer pa opis dejanja, kakršnega je tožeča stranka navedla v pripravljalni vlogi, po sodni praksi ne zadošča za konkretizacijo kaznivega dejanja poslovne goljufije. Ker pavšalne in nekonkretizirane navedbe ne terjajo odgovora sodišča, očitana kršitev postopka, ker se sodišče prve stopnje do teh navedb ni opredelilo, ni podana. Pritožbeno sodišče še dodaja, da v nobenem primeru ni podana vzročna zveza med zatrjevano preslepitvijo (obljubo plačila 3 leta po začetku veljavnosti pogodbe) in nastalo škodo in v tem smislu ne gre za predhodno vprašanje v tej zadevi. Škoda (kakršno tožeča stranka zatrjuje) je namreč nastala zaradi neizpolnitve pogodbe in ne zaradi neizpolnjene naknadne obljube plačila. Navedbe tožeče stranke o obstoju kaznivega dejanja zato za potek zastaranja vtoževane terjatve tudi sicer niso relevantne.
Zastaranje hipoteke bi bilo pretrgano le v primeru, da bi upnik svojo pravico do poplačila iz zastavljene nepremičnine sodno uveljavljal. Ne more pa pretrgati zastaranja že sodno uveljavljanje zavarovane terjatve, saj to vpliva le na zastaranje terjatve, ne pa tudi hipoteke kot stvarne pravice.
Skladno z Gradbenim zakonom (v nadaljevanju GZ-1) je za gradnjo ključna projektna dokumentacija. Ta mora biti skladna s predpisi. Prav zato lahko investitor (oziroma zanj projektant) od mnenjedajalcev, med drugim organov na področju varovanja komunalne in energetske infrastrukture, predhodno pridobi projektne pogoje (42. člen GZ-1), dolžan pa je pred vložitvijo zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja pridobiti njihovo mnenje k projektu (43. člen GZ-1), v katerem se opredeli skladnost s predpisi iz njihove pristojnosti.
Sodišče prve stopnje je napačno štelo, da je oškodovanka uveljavljala premoženjskopravni zahtevek, saj bi ga morala uveljavljati s tožbo v pravdnem postopku. Zgolj izvensodni poziv ne zadošča, ker oškodovanka ne more prisilno doseči izterjave.