Natančna višina premoženjske koristi, ki jo je obtoženec pričakoval, za konkretizacijo očitanega kaznivega dejanja ni ključna, je pa dejstvo, da se očita, da so tujci za celotno pot plačali 25.000,00 EUR, kar pomeni, da bi tudi obtoženec, ki se mu očita sostorilstvo, prejel plačilo za opravljeno nalogo.
Na podlagi pravilno opravljene dokazne ocene je sodišče prve stopnje prišlo do zanesljivih zaključkov o sostorilski vlogi obtoženca pri obravnavanem kaznivem dejanju, kar pomeni, da je bil obtoženčev prispevek odločilen pri storitvi očitanega kaznivega dejanja in da ne gre za drugo obliko udeležbe.
V obravnavani zadevi ne gre za take (posebne) olajševalne okoliščine, na podlagi katerih bi bilo utemeljeno obtožencu omiliti kazen zapora, kot trdi pritožnik. Sodišče prve stopnje je obtožencu izreklo zaporno kazen v trajanju treh let, kar pomeni, da je izrečena zaporna kazen na spodnji meji predpisane zaporne kazni. Upoštevalo je vse okoliščine primera, tako osebne okoliščine na strani obtoženca, kot tudi okoliščine samega dejanja, pri tem pravilno ni spregledalo števila tujcev, kot tudi, da je bil obtoženec za dve kaznivi dejanji že obsojen v Ukrajini, kot je obrazloženo v izpodbijani sodbi.
PZ je že v letu 2010 določil, da je pomorska pilotaža gospodarska javna služba in za izbiro načina izvajanja pooblastil Vlado. Vlada sicer vse do leta 2020 področja ni uredila, vendar je bilo razumno pričakovati, da bo ustrezen predpis prej ali slej sprejet. Tega se je navsezadnje zavedala tudi tožeča stranka, saj je (sicer brez ustrezne podlage v ZGJS) podala vlogo o zainteresiranosti. Ni sporno niti, da je bila tožeča stranka ves čas edini izvajalec pomorske pilotaže v A., pri čemer je dejavnost izvajala na podlagi pogodbe z A., dejavnost je torej izvajala kot monopolist. Po tretji alineji prvega odstavka 5. člena ZGJS Republika zagotavlja gospodarske javne službe v javnem podjetju, kadar gre za opravljanje ene ali več gospodarskih javnih služb večjega obsega ali kadar to narekuje narava monopolne dejavnosti, ki je določena kot gospodarska javna služba, gre pa za dejavnost, ki jo je mogoče opravljati kot profitno. Pri pomorski pilotaži v tovornem pristanišču A. gre nedvomno za po naravi stvari in glede na dejansko stanje monopolno dejavnost, ki jo je mogoče izvajati kot profitno. Ves čas je torej obstajala realna možnost, da Vlada kot način izvajanja GJS določi javno podjetje. Dejstvo, da je tožeča stranka dejansko opravljala dejavnost od leta 2010 do leta 2020, ji zato ne daje nobenih konkretnih legitimnih pričakovanj, da bi enako dejavnost lahko izvajala tudi po tem, ko bi Vlada izpolnila svojo obveznost in uredila način izvajanja GJS.
ZCes-2 največje dovoljene skupne mase sam ne določa, temveč napotuje na uporabo predpisa, v katerem so najviše dovoljene skupne mase določene. Ta predpis pa je Pravilnik o delih in opremi vozil. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je namen določb o najvišjih dovoljenih skupnih masah predvsem varovanje cestne infrastrukture. V prilogi 1 DEL A je določena največja dovoljena skupna masa 40 ton. Dejstvo, da je v potrdilu o skladnosti določena najvišja skupna masa 44 ton, za odločanje v tej zadevi zato ni relevantno.
Navedena dejstva, o katerih je oškodovanka prepričljivo izpovedala, tudi po oceni pritožbenega sodišča določno izkazujejo silo, manifestirano v fizični (pre)moči in nadvladi obtoženega A. A., ki jo je uporabil nasproti oškodovanki, s čimer jo je - v nasprotju z njeno voljo in pravico do spolne samoodločbe - prisilil k temu, da je trpela spolno dejanje.
Kvalificirana oblika kaznivega dejanja spolnega nasilja je med drugim podana, če je dejanje iz prvega odstavka 171. člena KZ-1 storilo več oseb zaporedoma, torej se zahteva udeležba najmanj treh oseb.
Res je v Pogodbi o dobavi pitne vode v 10.členu določba, da pogodba velja do preklica, oziroma do sporazumne razveze, vendar ob upoštevanju zakonskih določb, ki urejajo oskrbo s pitno vodo, te določbe ni mogoče razlagati na način, na kakršnega si jo razlaga tožeča stranka. Priključitev na javni vodovod ni stvar izbire uporabnika, temveč je obvezna in predvidena zaradi zakonske obveze uporabe javne dobrine. Preklic pogodbe ni možen kadarkoli in iz kateregakoli razloga temveč le takrat, ko ni v nasprotju z obvezno uporabo javnih dobrin (če se na primer opusti uporaba objektov, ki se oskrbujejo s pitno vodo, če se zamenja uporabnik in v podobnih primerih). Dobava pitne vode do odjemnega mesta zato ne pomeni protipravnega vznemirjanja lastninske pravice, temveč celo obveznost tožene stranke.
Glede na ugotovljeno stopnjo begosumnosti je sodišče prve stopnje upravičeno izreklo pripor, saj drugi ukrepi ne bi učinkovito zagotovili navzočnosti obtoženca v kazenskem postopku. Sodišče upravičeno ni uporabilo ukrepa javljanja na policijski postaji v Sloveniji ali tujini, saj ni za pričakovati, da bi se obdolženec ob zgornjih okoliščinah ob tako blagem ukrepu udeleževal kazenskega postopka in eventualnega prestajanja zaporne kazni.