ZIZ člen 32, 64, 65, 65/5, 66, 73, 225, 228. SPZ člen 33. ZPP člen 320, 426.
dopuščena revizija - tožba za ugotovitev nedopustnosti izvršbe - lastninska pravica - nedenarna terjatev - pravni položaj tretjega - pravica tretjega, ki preprečuje izvršbo
Smisel ugovora in tožbe zaradi nedopustnosti izvršbe tretjega je v tem, da tretji ohrani tiste pravice, katerih pravno varstvo bi bilo po opravljeni izvršbi zanj brez pravnega pomena. Zato tretji v postopku zaradi nedopustnosti izvršbe ne more uspeti sklicevanjem na svojo lastninsko pravico, če izvršba ne posega v njegov pravni položaj in njegovo sodno varstvo.
zahteva za varstvo zakonitosti - načelo dispozitivnosti - obseg preizkusa - opredelitev zatrjevanih kršitev zakona - prepoved ponovnega sojenja o isti stvari - kolektivno kaznivo dejanje – nadaljevano kaznivo dejanje
V zahtevi za varstvo zakonitosti, razen zatrjevanja, da je bil obsojenec za enako dejavnost že spoznan za krivega z dvema sodbama, vlagatelj ne navaja, katera posamezna izvršitvena dejanja v okviru kolektivnega kaznivega dejanja glede na čas storitve sodijo v časovni okvir že razsojene stvari, niti ne dejstev in okoliščin na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati, da gre v obravnavanem primeru za isti historični dogodek. Sodišče pa glede na razlago 424. člena ZKP ni dolžno samo preizkušati, ali so bile v postopku oziroma sodbi storjene kršitve takšne vrste, saj bi to pomenilo delovanje po uradni dolžnosti, ki je v nasprotju s konceptom tega izrednega pravnega sredstva, lahko pa tudi z voljo stranke.
ZKP člen 315, 344, 346, 351, 371, 371/2, 378, 378/4.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka - pravice obrambe - seja pritožbenega senata - zapisnik o glavni obravnavi - beseda strank - sprememba obtožbe - zavrnitev dokaznega predloga
S tem, ko je zaključilo glavno obravnavo, kljub temu, da je obdolženi izjavil, da je utrujen in da tisti dan več ni sposoben podati zaključne besede, je sodišče kršilo obdolženčevo pravico do zaključne besede. Vendar ta kršitev ni vplivala na zakonitost sodne odločbe, saj je bila sanirana na naslednjem naroku, ko je sodišče ponovno dalo besedo obdolžencu. Ker je obdolženi ves čas postopka aktivno sodeloval in je bil predzadnji narok le dva dni prej, je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da se je obdolženi z izjavo, da se za danes ni pripravil, odpovedal pravici do besede.
ZKP člen 372, 372-1, 420, 420/2. KZ-1 člen 251, 251/1.
kršitev kazenskega zakona - zakonski znaki kaznivega dejanja – ponarejanje listin – uporaba ponarejene listine - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja
Vsako sklicevanje na listine sicer ne more predstavljati uporabe ponarejene listine, vsekakor pa predstavlja uporabo sklicevanje na listine, ki se že nahajajo na sodišču oziroma s katerimi organ, ki vodi postopek, razpolaga in jih po naravi stvari upošteva pri odločanju.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka - nerazumljiv izrek - nasprotje med izrekom in razlogi - nasprotje v izreku sodbe
Uveljavljana kršitev, da je izrek sodbe nerazumljiv in da nasprotuje samemu sebi ter razlogom sodbe ni podana, ker je iz izreka sodbe jasno razvidno, da očitana kršitev pravil o prehitevanju ni naslovljena na oškodovanca in njegovo vožnjo temveč na obsojenca.
Predlog za dopustitev revizije je po vsebini v bistvu revizija, saj navaja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in ga poskuša utemeljiti. Ker uveljavljanje revizijskih razlogov samo po sebi ni razlog za dopustitev revizije, je predlog, ki ne vsebuje konkretne in natančne opredelitve pravnega vprašanja, o katerem se pričakuje odločitev Vrhovnega sodišča, nepopoln.
predlog za dopustitev revizije - dovoljenost revizije - vrednost spornega predmeta - zavrženje predloga za dopustitev revizije
Pri denarnih terjatvah, ki jih zahteva več tožnikov, se ob odsotni nerazdelnosti vrednost spornega predmeta ravna po delu terjatve, ki odpade na posameznega tožnika.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VS2007504
ZKP člen 371, 371/1-11, 371/2, 395, 395/1, 372, 372-5, 420, 420/2. KZ-1 člen 190, 190/1. URS člen 22.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka - razlogi o odločilnih dejstvih - pravice obrambe - zavrnitev dokaznega predloga - presoja pritožbenih navedb - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja - zakonski znaki kaznivega dejanja - odvzem mladoletne osebe - zlonamernost - odločba o kazenski sankciji
Pri kaznivem dejanju odvzema mladoletne osebe gre za zlonamernost, ko storilec zasleduje cilj, da se izvršljiva odločba ne uresniči; ne gre torej za zlonamernost v smislu moralne sprevrženosti ter zlobnih in nepoštenih namenov.
krajevna pristojnost - prenos krajevne pristojnosti - tehtni razlogi
Vložena civilna tožba stranke postopka zoper določenega sodnika lahko predstavlja konkretni razlog, ki bi lahko vzbudil dvom v sodnikovo nepristranskost, kar se rešuje v okviru instituta izločitve sodnika, ne predstavlja pa razloga za prenos krajevne pristojnosti po prvem odstavku 35. člena ZKP.
URS člen 19, 19/1, 35, 51. ZDZdr člen 30, 30/1, 39, 39/1. ZNP člen 37. ZPP člen 339, 339/1-8.
nepravdni postopek - sprejem na zdravljenje v psihiatrični bolnišnici brez privolitve - pridržanje na varovanem oddelku - ogrožanje lastnega zdravja - načelo sorazmernosti - načelo izbire milejšega ukrepa
ZDZdr kot temeljno načelo uveljavlja načelo sorazmernosti in načelo izbire milejšega (za zadržano osebo manj omejevalnega) ukrepa. Sprejem na zdravljenje v psihiatrično bolnišnico pod posebnim nadzorom brez privolitve je skrajen ukrep, previden za primere, ko noben milejši ukrep ne zadošča.
ZMZ člen 2, 28, 28-1, 28-2, 28-3, 68, 105, 106, 106/1. Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin člen 3.
mednarodna zaščita - subsidiarna oblika zaščite - podaljšanje - notranja razselitev - pogoji - vrstni red presojanja pogojev - resna škoda - merilo varnosti - test razumnosti - ekonomska in socialna eksistenca - Afganistan - domnevna mladoletnost
O podaljšanju subsidiarne zaščite se odloča le na podlagi razlogov, podanih v prošnji za mednarodno zaščito, ki so bili podlaga za priznanje subsidiarne zaščite (prvi odstavek 106. člena ZMZ), gre namreč za odločanje o podaljšanju uživanja pravice, ki je bila prosilcu (za določen čas) že priznana.
Po presoji Vrhovnega sodišča je odločitev, da prosilec (zaradi notranje zaščite) ne potrebuje mednarodne zaščite, pogojena z ugotovitvijo, da v delu izvorne države, kamor bo razseljen, ni utemeljenega strahu pred preganjanjem ali utemeljene nevarnosti, da utrpi resno škodo (merilo varnosti) in je razumno pričakovati, da se bo nastanil v delu države, kamor bo razseljen (test razumnosti). Iz sodne prakse ESČP izhaja, da je v postopku notranje razselitve treba ugotoviti, ali so izpolnjeni naslednji pogoji: ali lahko posameznik varno potuje na alternativno – relevantno območje; ali lahko pričakuje, da bo tam sprejet; in ali se lahko tam nastani.
Za odločitev, da so izpolnjeni pogoji za notranjo razselitev, ne zadostuje hipotetična domneva, da si bo prosilec sam priskrbel bivališče ter poskrbel za svojo socialno in ekonomsko varnost oziroma da si bo kot mlad zdrav samski moški lahko našel delo in preživel. Treba je ugotoviti, ali mu je v mestu razselitve omogočena ekonomska in socialna eksistenca, vsaj v obsegu, ki ga določa 3. člen EKČP. Morebitne težave pri iskanju dela ali stanovanja ob (izkazani) domnevi, da imajo prosilci dostop do zdravstvene oskrbe in finančne ter druge pomoči države, lokalnih oblasti ali UNHCR, ter ob domnevi, da je mogoč zaslužek, ne pomenijo kršitve 3. člena EKČP, hkrati pa to izključuje nevarnost, da bi se prosilec bil primoran izseliti v drug del države, kjer pa mu grozi preganjanje oziroma resna škoda.
Pri razselitvi v begunsko taborišče je treba ugotoviti, ali je prosilcu možno zagotoviti (njegov) individualiziran delež dobrin za zadovoljitev njegovih najosnovnejših potreb (hrana, zavetje, higiena), ob hkratnem upoštevanju njegovih osebnih okoliščin. Pri tem je treba upoštevati tri bistvene elemente: zmogljivost zbirnih centrov (z vidika razmerja med številom oseb, ki potrebujejo minimalne pogoje za nastanitev, in razpoložljivimi nastanitvenimi zmogljivostmi teh centrov), bivanjske pogoje v teh centrih ter individualne značilnosti posameznika.
dovoljenost revizije - nelegalna gradnja - ukrep gradbenega inšpektorja - vrednostni kriterij - pravica ali obveznost ni izražena v denarni vrednosti - zelo hude posledice niso izkazane - zavrženje revizije
V obravnavani zadevi je sporen izrek inšpekcijskega ukrepa odstranitve nelegalne gradnje. V tem sporu pravica ali obveznost stranke ni izražena v denarni vrednosti, zato pogoj po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izkazan.
V revizijskem postopku zaradi izrečenega inšpekcijskega ukrepa odstranitve nelegalne gradnje mora inšpekcijski zavezanec zelo hude posledice izkazati s posebej kvalificiranimi okoliščinami. Za izkazanost teh mora revident izpolniti tako trditveno kot tudi dokazno breme. O dovoljenosti revizije odloča Vrhovno sodišče samo na podlagi revizijskih navedb in reviziji priloženih dokazov ob upoštevanju vsebine izpodbijane sodbe in izpodbijanih aktov, ki so del reviziji priloženega sodnega spisa.
oprostitev plačila sodne takse - pravna oseba - zavrnitev predloga za oprostitev - finančno, likvidnostno in premoženjsko stanje pravne osebe - ogrožanje dejavnosti pravne osebe zaradi plačila sodne takse - trditveno in dokazno breme predlagatelja taksne oprostitve - pritožbena novota
Trditveno in dokazno breme glede premoženjskega stanja, ki utemeljuje taksno oprostitev, sta na strani predlagatelja oprostitve, saj predstavlja taksna oprostitev izjemo glede na splošno obveznost plačila sodnih taks. Pritožnica v obravnavanem primeru ni uspela izkazati, da njeno ugotovljeno finančno, likvidnostno in premoženjsko stanje opravičuje zaključek, da nima sredstev za plačilo sodnih taks v znesku 148,00 EUR za tožbo in da jih tudi ne more zagotoviti v celotnem znesku brez ogrožanja svoje dejavnosti.
Zgolj s splošnimi trditvami o odsotnosti denarnih sredstev oziroma premoženja in poslovanja, ki jih kljub pozivu sodišča prve stopnje ni z ničemer izkazala, pritožnica ne more biti uspešna.
dovoljenost revizije - denacionalizacija - odškodnina od tuje države - FIP - odstop od sodne prakse - ni konkretizirana - zelo hude posledice - niso izkazane
Revidenti niso natančno in konkretno opredelili pomembno pravno vprašanje po vsebini zadeve, glede katerega uveljavljajo odstop od sodne prakse. Prav tako niso v skladu s trditvenim in dokaznim bremenom opravili primerjavo pravnega in dejanskega stanja iz izpodbijane odločbe sodišča prve stopnje z odločbami, s katerimi utemeljuje odstop in zatrjevan odstop utemeljili. Zato uveljavljani pogoj za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izkazan.
Z navedbo, da so kot dediči prvega dednega reda materialno prizadeti zaradi nevrnitve zaplenjenega premoženja njihovemu očetu oziroma dedku, zelo hudih posledic izpodbijanega akta niso izkazali.
ustavitev postopka po tožbi - neplačilo sodne takse - pritožba - izkazano pravočasno plačilo na blagajni sodišča
Ker je bila sodna taksa za tožbo pravočasno plačana na blagajni sodišča, kar je izkazano z blagajniškim prejemkom, je Vrhovno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje o ustavitvi postopka razveljavilo.
ZUS-1 člen 83, 83/2-2. ZDen člen 10, 10/2. ZUP (1986) člen 8, 143.
dovoljenost revizije - denacionalizacija - odškodnina tuje države - FIP - že rešeno vprašanje - dokazovanje v upravnem postopku - splošno vprašanje - jasne zakonske določbe
Vrhovno sodišče je v odločbah X Ips 85/2013, X Ips 267/2013 in X Ips 103/2013 že odgovorilo na vprašanja v zvezi z uporabo drugega odstavka 10. člena ZDen, ki jih revidenti navajajo (ali je FIP akt na podlagi katerega so imele osebe pravico oziroma možnost pridobiti odškodnino, tako tudi za podržavljeno nepremično premoženje in ali se kot dokaz upošteva potrdilo Zveznega ministrstva za finance Republike Avstrije), zato ta vprašanja niso pomembna pravna vprašanja v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.
Že na podlagi načela zaslišanja strank, kot ga določa 8. člen ZUP/86 in določbe 143. člena ZUP/86, ki vsebinsko konkretizira to načelo, je jasno, da lahko stranka v postopku denacionalizacije dokazuje dejstva in okoliščine, ki so odločilne za presojo obstoja okoliščin po prvem stavku drugega odstavka 10. člena ZDen. Zato to sicer splošno vprašanje dokazovanja dejstev in okoliščin ni pomembno pravno vprašanje.
dovoljenost revizije - priznanje odškodnine žrtvam kaznivih dejanj - pomembno pravno vprašanje - jasna zakonska določba - vpliv kazenskega postopka na upravičenost do odškodnine - uvedba kazenskega postopka - neenotna sodna praksa - nedovoljena revizija - zelo hude posledice - nekonkretizirane posledice
Trditveno in dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije je na revidentu.
Iz določb ZOZKD, ki so bile podlaga za izpodbijano odločitev prvostopenjskega sodišča, jasno in nedvoumno izhaja, da uvedba kazenskega postopka (oziroma vodenje kazenskega postopka) ni pogoj za priznanje odškodnine po ZOZKD. V primeru, ko je kazenski postopek uveden, kakršen je tudi obravnavani primer, pa je upravičenec dolžan po izrecni zakonski določbi terjati odškodnino (prvenstveno) od storilca kaznivega dejanja, česar pa, kot izhaja iz spisa, revident ni storil. Zato vprašanja, ki jih revident v obravnavani zadevi postavlja, niso pomembna pravna vprašanja v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.
S sklicevanjem na sodbo prvostopenjskega sodišča, ki naj bi domnevno rešila postavljeno vprašanje drugače kot sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi, brez obrazložitve, v čem je podobnost tega primera z obravnavanim, pri čemer stališče, na katerega se sklicuje, očitno ne izhaja iz obrazložitve te sodbe, revident ni izkazal neenotnost sodne prakse prvostopenjskega sodišča glede tega vprašanja.
Za to, da Vrhovno sodišče lahko presodi, ali so zelo hude posledice izkazane, mora revident izpolniti tako trditveno kot tudi dokazno breme.