Ob upoštevanju teže očitanega kaznivega dejanja in stopnje nevarnosti ponavljanja tovrstnih kaznivih dejanj je podano sorazmerje ne samo s posegom v svobodo obeh obdolžencev, temveč tudi glede trajanja pripora.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO – KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VS2007779
ZKP člen 383, 392, 392/5. KZ-1 člen 196, 196/1.
meje preizkusa sodbe sodišča prve stopnje – odločbe sodišča druge stopnje o pritožbi – sprememba sodbe sodišča prve stopnje - kršitev kazenskega zakona - obstoj kaznivega dejanja - kršitev temeljnih pravic delavcev – pravica do plačila
Delavec ima pravico do plačila za opravljeno delo, kar pomeni do vsega, kar mu po zakonu pripada, to je plače z vsemi predpisanimi prispevki, ki so namenjeni socialni varnosti in regresa. Tudi eventualni pristanek na tako imenovano neto plačo, odpoved regresa ali celo odpoved plači ne more delodajalca razbremeniti do plačila obveznosti, ki jih ima po zakonu.
ZFO-1 člen 10e, 10g. Uredba o odlaganju odpadkov na odlagališčih člen 41, 51, 51/2-5, 62, 62/1-4.
dovoljena revizija - pomembno pravno vprašanje - okoljevarstveno dovoljenje za obratovanje odlagališča - pogoj finančnega jamstva - ustreznost poroštvene izjave - načelo zakonitosti delovanja uprave - upoštevno materialno pravo
Pri odločanju o upravnih zadevah morajo upravni organi skladno z načelom zakonitosti delovanja uprave (120. člen Ustave Republike Slovenije, 6. člen Zakona o splošnem upravnem postopku) svojo pravno presojo in s tem povezano ugotavljanje dejanskega stanja utemeljevati zgolj na predpisih in pravnih vprašanjih, ki jih kot pogoj za odločitev v zadevi določa materialni predpis. Pri tem svoje presoje ne smejo širiti na vprašanja, ki iz tega materialnega predpisa ne izhajajo, prav tako pa svoje odločitve ne smejo utemeljevati na predpisih, ki za odločitev v obravnavani zadevi niso upoštevni.
Poroštvena izjava kot izraz obligacijskopravnega razmerja je z upravnopravnega vidika akt poslovanja (občine oziroma upravljavca odlagališča), z vidika predmetnega postopka pa dejstvo, ki ga je treba presoditi. Obstoj ustreznega finančnega jamstva kot pravno relevantnega dejstva, ki ga dokazuje poroštvena izjava, je v obravnavani zadevi zato odvisna od vprašanja, ali je poroštveno razmerje veljavno nastalo z ustreznim ravnanjem pooblaščenih organov občine oziroma upravljavca odlagališča in ali je obstajalo v trenutku izdaje izpodbijanega upravnega akta. Tožena stranka v postopku izdaje okoljevarstvenega dovoljenja na podlagi tretjega odstavka 41. člena Uredbe zato ni bila pristojna presojati, ali je poroštvo revidenta skladno z ZFO-1 glede vprašanja ustrezne opredelitve obsega zadolževanja in poroštev občine v občinskem proračunu.
DENACIONALIZACIJA - STVARNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VS0018096
ZPVAS člen 1, 1/1, 1/3-2, 1/3-3, 2, 2/1, 27/2, 9, 9/4, 10, 12. ZPP člen 21, 39, 39/1, 76, 76/3, 339, 33971, 339/2-14, 367, 367/2, 377. ZNP člen 97.
sposobnost biti stranka v postopku - podelitev sposobnosti biti stranka v postopku - agrarna skupnost - člani agrarne skupnosti - stvarna legitimacija - vrnitev premoženjskih pravic - denacionalizacija - vrnitev nepremičnine v naravi - odškodnina - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - nepravdni postopek - dovoljenost revizije - vrednost spornega predmeta
Namen ponovne vzpostavitve agrarnih skupnosti je v vrnitvi premoženja, ki je bilo primarno odvzeto agrarnim skupnostim in le posredno članom teh skupnosti, in vrnitvi drugih premoženjskih pravic. Uveljavljanje odškodnine po 10. členu ZPVAS pomeni skupno uresničevanje interesov članov oziroma način upravljanja premoženja članov, zato jo lahko uveljavljajo tudi agrarne skupnosti, s tem pa se tudi osmišlja institut podelitve sposobnosti biti stranka po tretjem odstavku 76. člena ZPP za konkretno pravdo.
Udeleženci kaznivega dejanja posilstva lahko vstopajo tudi samo v enega od več aktov, v tem primeru z uporabo sile, s specifičnim namenom žrtev pripraviti na spolni odnos in onemogočiti obstoječ oziroma pričakovan upor, a zanje vseeno prihaja v poštev odgovornost za celotno večaktno kaznivo dejanje.
Čeprav obsojenka ni sodelovala pri spolno obarvanem delu izvršitvenega ravnanja (spolnem odnosu), je funkcionalno obvladovala deliktno dogajanje oziroma bistveno pripomogla k temu, da je obsojenec lahko z oškodovanko proti njeni voljni spolno občeval, zato jo je treba obravnavati kot (so)storilko kaznivega dejanja in njenega prispevka ni mogoče šteti le kot pomoč pri tujem kaznivem dejanju ali celo napeljevanje k storitvi kaznivega dejanja.
predlog za dopustitev revizije - postulacijska sposobnost
ZUS-1 samostojnega predloga za dopustitev revizije, kot ga ureja ZPP, ne predvideva, ampak mora revident v vloženi reviziji, izkazovati tako njeno dovoljenost v smislu drugega odstavka 83. člena ZUS-1 kot tudi razloge za utemeljenost v smislu 85. člena ZUS-1. Če stranka vloži revizijo sama, mora biti reviziji priložen dokaz o opravljenem pravniškem državnem izpitu.
ZUS-1 člen 83, 83/2-1. ZDavP-2 člen 111, 114, 119.
dovoljenost revizije - vrednostni kriterij - zavarovanje izpolnitve plačila davčne obveznosti - prepoved razpolaganja z denarnimi sredstvi in premoženjem - obveznost ni izražena v denarni vrednosti
Z izpodbijanimi dokončnimi upravnimi akti, ki so predmet tega upravnega spora, ni bilo odločeno v zadevi, v kateri je obveznost stranke izražena v denarni vrednosti. Po ustaljenem stališču Vrhovnega sodišča (glej npr. sklepa X Ips 318/2013 z dne 14. 11. 2013 in X Ips 418/2012 z dne 21. 11. 2012) in enakem stališču Ustavnega sodišča Republike Slovenije (glej sklep U-I-117/09, Up-501/09 z dne 28. 1. 2010) je treba dikcijo iz 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, da gre za zadeve, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, razumeti tako, da zajema zgolj tiste dokončne upravne akte, ki stranki bodisi podeljujejo pravico do prejema določenega denarnega zneska bodisi ji nalagajo obveznost plačati določen denarni znesek. Izpodbijani sklepi pa revidentu ne nalagajo plačila določenega denarnega zneska, temveč le predhodno do izdaje odločbe, s katero bo meritorno odločeno o revidentovi davčni obveznosti, preprečujejo razpolaganje z določenimi denarnimi in nedenarnimi sredstvi.
predlog za dopustitev revizije - dopuščena revizija - znižanje pokojnine po 143. členu ZUJF - neustavnost 143. člena ZUJF - odprava posledic neustavnosti - pravica do zakonskih zamudnih obresti
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je tožena stranka uživalcem pokojnine, ki so vložili tožbe zoper odločbe o znižanju pokojnin, dolžna plačati zakonske zamudne obresti od zneskov premalo plačanih pokojnin.
imenovanje za sodnega izvedenca - preizkus strokovnosti - rok za ponovni pristop k opravljanju preizkusa strokovnosti - akt, ki se izpodbija v upravnem sporu - ničnost
Kadar zgornjo premiso odločanja predstavljajo spoznanja znanosti in stroke na posameznem področju in ne pravni predpisi, ne gre za pravno odločanje, ki bi po svoji vsebini in posledicah pomenilo odločanje v upravnih zadevah. Zato se taka odločitev tudi vsebinsko ne izrazi v obliki upravnega akta v smislu 2. člena ZUS-1.
zahteva za varstvo zakonitosti – izčrpanje pravnih sredstev – obseg preizkusa
Iz zakonskega besedila petega odstavka 420. člena ZKP je razvidno, da mora biti redno pravno sredstvo izčrpano ne le formalno, to je z njegovo vložitvijo, ampak tudi materialno, to je vsebinsko. Slednje pomeni, da mora vlagatelj kršitve, ki jih uveljavlja z zahtevo za varstvo zakonitosti, konkretizirati in jih tudi ustrezno obrazložiti v postopku s pritožbo.
Pregon začne ali nadaljuje katerakoli od več oškodovanih oseb (v obravnavanem primeru gre za dve oškodovani osebi, oba kot prijavitelja in kot imetnika zadevne znamke).
Opustitev navedbe vrste spora, za katerega je bilo pooblastilo dano, in opustitev navedbe nasprotne stranke, ne predstavljata tako hude pomanjkljivosti, da bi bil upravičen sklep, da je pooblastilo neveljavno oziroma neupoštevno in da bi bilo zato treba šteti, da ga sploh ni bilo. Sodna praksa ne vztraja pri zahtevi, da mora biti iz pooblastila vsaj okvirno razvidno, za katero zadevo oziroma za kateri spor je bilo dano, teorija pa taki rešitvi ne nasprotuje.
Zamudna sodba temelji na absolutni domnevi, da tožena stranka priznava tiste navedbe tožeče stranke, na katere je oprt tožbeni zahtevek; je izraz afirmativne litiskontestacije. Nujna procesna predpostavka za izdajo zamudne sodbe je namreč (tudi) opustitev odgovora na tožbo, ta opustitev pa se šteje za specifičen način disponiranja tožene stranke, ki se nanaša (le) na spodnjo premiso.
ZUS-1 člen 23, 23/1, 28, 36/2. ZNPPol člen 138, 140, 148, 152, 153.
tožba zaradi varstva ustavnih pravic - predhodni preizkus tožbe - rok za vložitev tožbe - pravočasnost - začetek teka roka - prepozna tožba - pritožbeni postopek po ZNPPol
30-dnevni rok za vložitev tožbe v upravnem sporu zaradi posamičnega dejanja – v obravnavani zadevi dejanja policista – začne teči takrat, ko je posamično dejanje storjeno in ne šele z vročitvijo obvestila ministrstva o zaključku pritožbenega postopka zoper delo policista, kot zmotno zatrjuje tožnik v pritožbi.
Pri postopku po ZNPPol in pri upravnem sporu zaradi varstva ustavne pravice, v katero naj bi bilo poseženo z istim dejanjem gre za dve medsebojno ločeni zadevi, ki nista povezani tako, kot sta sicer pritožba v dvostopenjskem upravnem postopku in tožba v upravnem sporu. Pritožbeni postopek po ZNPPol niti po ZNPPol niti po določbah ZUS-1 ni obvezno procesno dejanje prizadetega posameznika in ni pogoj za sodno varstvo njegove ustavne pravice v upravnem sporu, temveč je le njegova fakultativna možnost.
ZUS-1 člen 51, 59, 59/1, 83, 83/2-3. ZSS člen 8, 8/1-6, 29, 29/1, 32, 32/1-1, 36, 36/2, 36/3, 74, 74/1-7.
dovoljena revizija - zelo hude posledice - prenehanje sodniške funkcije po zakonu - ocena sodniške službe - strokovno opravilo - ugovor zoper oceno - potrditev ocene, da sodnik ne ustreza sodniški službi - upravni akt - obseg presoje v upravnem sporu - glavna obravnava
Ocena sodniške službe, ki jo izdela personalni svet, je strokovno opravilo. Zato pritožba zoper oceno, kljub takemu poimenovanju, ne pomeni pravnega sredstva zoper sprejeto oblastveno odločitev, ampak za sredstvo uresničevanja strankine pravice, da se že v fazi dokončnega oblikovanja strokovnega mnenja o njenem delu (in še preden bo na podlagi ocene izdana odločba) opredeli do ugotovitev personalnega sveta, s katerimi se ne strinja, in do vrednotenja teh ugotovitev, ki mu nasprotuje.
Ker torej v zakonu predvidena posledica (prenehanje sodniške funkcije) nastopi šele s potrditvijo ocene, pomeni, da je šele s to odločitvijo lahko poseženo v sodnikov pravni položaj. Zato je zoper odločbo sodnega sveta kot zunanjem izrazu te odločitve dopustno sodno varstvo (prvi odstavek 2. člena ZUS-1). Iz tega tudi izhaja, da ocena sodniške službe sama zase, četudi potrjena s strani personalnega sveta Vrhovnega sodišča, ni upravni akt v smislu drugega odstavka 2. člena ZUS-1.
Sodni svet mora preizkusiti, ali so bili pri izdelavi ocene upoštevani vsi zakonski kriteriji tako, da so bila ugotovljena dejstva in okoliščine, na katere primeroma napotuje 29. člen ZSS v okviru posameznega od njih (npr. pri kriteriju delovnih sposobnosti se upoštevajo zlasti doseženo razmerje med opravljenim in pričakovanim obsegom sodnikovega dela, ali sodnik strnjeno razpisuje naroke in strnjeno vodi obravnave, pravočasnost pisne izdelave sodne odločbe in pravočasnost postopanja v zvezi z vloženimi pravnimi sredstvi) in ali je sprejeta ocena razumen odraz tako ugotovljenega dejanskega stanja. Poleg tega mora preizkusiti zakonitost postopka sprejemanja ocene in se opredeliti do relevantnih ugovorov ocenjevane osebe.
Revidentka zgolj s ponovljeno pavšalno trditvijo, da je bilo sporno dejansko stanje, ne zatrjuje okoliščin, ki bi narekovale izvedbo glavne obravnave.
dovoljenost revizije - sklep o obnovi postopka - zavrženje revizije
V obravnavani zadevi je bil postopek pravnomočno končan s sodbo in sklepom višjega sodišča. Revizija, vložena zoper to odločbo je bila zavržena kot nedovoljena. Navedeno pomeni, da revizija zoper izpodbijani sklep, ki se tiče predloga za obnovo postopka, glede na drugi odstavek 384. člena ZPP ni dovoljena, saj ni bila dovoljena niti zoper končno odločbo, izdano v tej zadevi.
Tožnikova ocenitvena dolžnost, toženčeva možnost zahtevati preizkus navedene vrednosti kot tudi korekturna dolžnost sodišča so časovno omejeni tako, da po začetku obravnavanja glavne stvari poseg v navedeno vrednost spornega predmeta ni več mogoč. Nedopustno bi bilo, da bi vprašanja stvarne pristojnosti, vrste postopka ali pravica revizije ostala odprta in negotova ves čas trajanja pravdnega postopka ali, kot v obravnavanem primeru, še celo kasneje v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi po pravnomočnem končanju pravdnega postopka.
Vrhovno sodišče glede na značilnost tega pravnega sredstva ter svoj položaj in temeljno funkcijo v sodnem sistemu svojih odločitev o tem, da revizija ni dovoljena, podrobneje ne obrazlaga (razlogi za to so pojasnjeni že v sodbi X Ips 420/2014 z dne 2. 12. 2015).
ZUS-1 člen 83, 83/2-2, 83/2-3, 89. Uredba Evropskega parlamenta in Sveta (ES) o pošiljkah odpadkov, št. 1013/2006 z dne 14. junija 2006 (Uredba 2006/1013/ES) člen 41, 43.
dovoljenost revizije - uvoz odpadkov za predelavo - nezakonita pošiljka odpadkov - odstop od pravno nezavezujočih stališč Evropske komisije ni izkazan - zelo hude posledice niso izkazane
Trditveno in dokazno breme o obstoju pogojev za dovoljenost revizije je na strani revidenta.
Revidentka zatrjuje odstop od stališč, navedenih v dokumentu, ki ni pravno zavezujoč, o odstopu od stališč, ki niso pravno zavezujoča, pa strogo pojmovno gledano niti ni mogoče govoriti. Drži sicer, da so nezavezujoča pravna stališča lahko pomembna za razlago pravnih norm, vendar kot prepričevalni argumenti. Revidentka bi glede na to lahko stališča iz dokumenta, na katerega se sklicuje, uporabila za podkrepitev svoje argumentacije, da je prišlo do nepravilne uporabe oziroma razlage Uredbe o pošiljkah odpadkov, vendar tega ni storila, saj v okviru navedb o dovoljenosti revizije ni opredelila, katero konkretno stališče iz dokumenta kaže na to, da je sodišče prve stopnje nepravilno razlagalo Uredbo o pošiljkah odpadkov – z drugimi besedami: zatrjevanega „odstopa“ z ničemer ni utemeljila.
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - delegacija pristojnosti iz tehtnih razlogov - dvom v nepristranskost sodišča
Zgolj okoliščina, da je pri pristojnem sodišču potekal spor, v zvezi s katerim naj bi tožniku nastala škoda, ob trditvah, da je škodo povzročila toženka, ni razlog za razumen dvom stranke v nepristranskost sodišča in zato ne more predstavljati utemeljenega razloga za delegacijo pristojnosti.
dovoljenost revizije - vrednostni spor - pomembno pravno vprašanje - odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča - zelo hude posledice - sklep o ustavitvi postopka za izvolitev v naziv docenta - neizpolnjevanje pogojev
Trditveno in dokazno breme za dovoljenost revizije je na revidentu.
V obravnavani zadevi gre za presojo sklepa o ustavitvi postopka za izvolitev revidenta v naziv docenta, to pa ni spor, v katerem bi bila odločitev o pravici ali obveznosti izražena v denarni vrednosti.
Revident pomembnega pravnega vprašanja, od katerega bi bila odvisna odločitev v zadevi, ni izpostavil natančno in konkretno niti ni navedel pravnega pravila, ki naj bi bilo kršeno. Če pa pri tem meri na vprašanje pravilnosti odprave procesnih pomanjkljivosti, zagrešenih pred prvostopenjskim upravnim organom, po upravnem organu druge stopnje, pa Vrhovno sodišče pojasnjuje, da je določba prvega odstavka 251. člena Zakona o splošnem upravnem postopku jasna in ne potrebuje razlage. Glede zatrjevanega odstopa od sodne prakse, pa Vrhovno sodišče ugotavlja, da je procesna situacija v obravnavani zadevi povsem drugačna od situacije v zadevah, na kateri se revident sklicuje.
Revident glede zelo hudih posledic ni obrazložil, zakaj naj bi zatrjevane posledice izhajale iz izpodbijane odločitve, in za svoje trditve tudi ni predložil nobenih dokazov, da bi jih Vrhovno sodišče lahko presojalo.
združitev postopkov - prekinitev postopka - postavitev predhodnega vprašanja Sodišču Evropske unije (SEU) - uvrstitev v kombinirano nomenklaturo - razlaga določb kombinirane nomenklature
Prekinitev postopka zaradi postavitve vprašanj Sodišču Evropske unije glede razlage določb poglavja 21 oziroma poglavja 30 kombinirane nomenklature, določene z Uredbo Komisije (EU) št. 1006/2011 z dne 27. septembra 2011 o spremembi Priloge I k Uredbi Sveta (EGS) št. 2658/87 o tarifni in statistični nomenklaturi ter skupni carinski tarifi.