določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - delegacija pristojnosti iz tehtnih razlogov - nezadovoljstvo z delom sodišča - odločanje o predlogu za izdajo začasne odredbe
Zatrjevanih okoliščin o počasnem vodenju postopka in napačni odločitvi o predlagani začasni odredbi po oceni Vrhovega sodišča ni mogoče subsumirati kot pojem „drugega tehtnega razloga“ iz 67. člena ZPP.
Šesta Direktiva Sveta z dne 17. maja 1977 o usklajevanju zakonodaj držav članic o prometnih davkih - Skupni sistem davka na dodano vrednost: enotna osnova za odmero (77/388/EGS) člen 2, 4, 4/1, 4/2. ZDDV člen 3, 13, 13/1, 13/2. ZDDV-1 člen 72, 72/1. Pravilnik o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost člen 45, 45/2, 138a. ZUS-1 člen 94, 94/2. Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 267, 267/3. URS člen 23.
dovoljena revizija - davek na dodano vrednost - vprašanje za predhodno odločanje SEU - prodaja zemljišč, ki niso vključena med osnovna sredstva samostojnega podjetnika - obdavčljivost transakcije - izključitev sredstev podjetnika iz sistema DDV - prodaja zasebnih sredstev - prodaja sredstev v okviru opravljanja podjetniške dejavnosti - prevalitev naknadno odmerjenega DDV na kupca - določitev dolgovanega DDV, kadar se stranki glede DDV nista ničesar dogovorili
Prodaja osebnega premoženja podjetnika ni predmet DDV le, če podjetnik take prodaje ne opravi v okviru opravljanja svoje gospodarske dejavnosti, temveč v okviru upravljanja svojega osebnega premoženja.
Da je revident s spornimi zemljišči objektivno gledano ravnal kot podjetnik po presoji Vrhovnega sodišča dokazuje to, da je revident kupil zaokrožen zemljiški kompleks, na katerem je nato zgradil trgovski center, da je na spornih zemljiščih izvajal pripravljalna dela za gradnjo trgovskega centra ter končno tudi sama gradnja trgovskega centra na teh parcelah. Takšna ravnanja niso ravnanja upravljanja osebnega premoženja. Na to, da je revident s spornimi zemljišči ravnal kot ravna podjetnik s podjetniškim premoženjem, pa končno izhaja tudi iz ugotovitve, da sta bili sporni zemljiški parceli nujen pogoj za izgradnjo trgovskega centra. Že iz te fizične povezanosti spornih zemljišč z ostalimi predmeti prodaje (nespornimi zemljišči in zgradbo) logično izhaja, da revident z njimi niti ni mogel ravnati drugače kot s preostalimi predmeti prodaje, s katerimi pa je nesporno ravnal kot podjetnik in jih kot tak tudi prodal. Zaradi navedenega Vrhovno sodišče v celoti pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da za enoten kompleks zemljišč ne moreta veljati dva različna davčna režima.
V obravnavanem primeru je višina odmerjenega DDV, ki je bil obračunan od zneska kupnine, pri čemer ni bilo ugotovljeno, da se je revident s kupcema kaj dogovoril glede DDV, pravilna in zakonita le, če ima revident možnost od kupcev izterjati naknadno odmerjeni DDV. Če te možnosti nima, mu je bil davek odmerjen v previsokem znesku in mora biti znižan na takšno raven, kot da bi bil davek že zajet v dogovorjeni ceni.
URS člen 22, 33. ZPP člen 2, 286, 339, 339/2, 339/2-14, 339/2-15. ZLNDL člen 3, 5. ZTLR člen 12. ZDen člen 1, 2, 3, 4, 5, 19, 51, 54.
lastninska pravica na nepremičnini - pravica uporabe - pridobitev lastninske pravice - denacionalizacija - pridobitev lastninske pravice po ZLNDL - pridobitev lastninske pravice z denacionalizacijo - izbrisna tožba - zastaranje izbrisne tožbe - res iudicata
Položaj tožnika kot denacionalizacijskega upravičenca in položaj tožnika kot zemljiškoknjižnega lastnika, ki se je v zemljiško knjigo vknjižil na podlagi ZLNDL, nista enaka. Tisti, ki so ob uveljavitvi ZLNDL imeli pravico uporabe na nepremičninah (toženka) in so na tej podlagi postali lastniki teh nepremičnin, imajo zoper tistega, ki je vpisan kot lastnik (tožnik), čeprav ob uveljavitvi ZLNDL ni imel pravice uporabe, vložijo lastninsko tožbo. To velja tudi v primeru, če se je zemljiškoknjižni lastnik vpisal v zemljiško knjigo na podlagi ZLNDL, ker je pred tem imel vknjiženo pravico uporabe, pa je dejansko ni imel, saj vpis pravice uporabe ni bil konstitutivne narave. Še toliko bolj to velja, če se je (sedanji) zemljiškoknjižni lastnik v zemljiško knjigo vpisal kot lastnik na podlagi ZLNDL, pa (v zemljiški knjigi vpisane) pravice uporabe niti ni imel in zato tudi ne podlage za njeno vknjižbo.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka – pravice obrambe - zavrnitev dokaznega predloga – dokazni postopek
Ker sodišče ni moglo ugotoviti vsebine suma, da je obsojenec pred izvedbo izrednega osebnega pregleda posedoval predmete, ki jih po hišnem redu zavoda za prestajanje kazni zapora ne bi smel imeti pri sebi, je bil dokazni predlog obsojenčeve obrambe, da sodišče zasliši pričo, ki je odredbo za izvedbo osebnega pregleda izdala in ki bo najbolje vedela, zakaj se je za takšen ukrep odločila, pravno relevanten in primeren.
V obravnavani zadevi ni podana odškodninska odgovornost države.
Ustna prepoved prodaje produktov, dokler tožnik ne predloži ustreznih analiz in izkaže, da so živila primerna za promet, ne predstavlja toženkinega protipravnega ravnanja, saj je bila izrečena v skladu s prvim odstavkom 214. člena ZUP, ker tožnik ob prvem inšpekcijskem pregledu ni predložil dokazil, da tri sporne pijače ustrezajo zahtevam veljavnih predpisov za živila v prometu, kot tudi ne poročil o izvršenih analizah.
Prav tako ne predstavlja protipravnega, nedopustnega dejanja toženke izdaja pisne upravne odločbe, saj je bilo z odločbo prepovedano zgolj tisto ravnanje, ki je bilo prepovedano po samem zakonu. Tožnika je zavezovala (vsebinsko) enaka zakonska prepoved in mu ni bila prepovedana uporaba konkretne esence, pač pa (splošna) uporaba prepovedanih substanc. Tudi mu z odločbo ni bilo prepovedano dodajanje kateregakoli (niti konkretnega) eteričnega olja konoplje, s čimer bi mu bila onemogočena proizvodnja produkta z individualnimi karakteristikami.
Ker vsebina odločb družbi ni onemogočala proizvajanja spornega produkta, že zato s tem ni mogla biti povzročena zatrjevana škoda.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VS2007642
ZKP člen 340, 340/2, 420, 420/2. KZ člen 220. URS člen 29.
pravice obrambe - dokazni postopek - branje zapisnikov o izpovedbah prič - kršitev kazenskega zakona - pravna opredelitev – zloraba zaupanja - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja
Obdolženec mora imeti v primeru, ko je izpovedba priče oziroma zagovor soobdolženca edini dokaz ali dokaz, na katerem v odločilni meri temelji obsodilna sodba, realno možnost, da vsaj enkrat v postopku preveri resničnost in zanesljivost oziroma verodostojnost izpovedb prič, oziroma, da je vsaj enkrat navzoč pri izvedbi tega dokaza, to je tedaj, ko priča ali soobdolženec daje izjavo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - MEDICINSKO PRAVO
VS0018021
ZPP člen 367a, 367c, 367c/2.
predlog za dopustitev revizije - povrnitev nepremoženjske škode - medicinska napaka (zdravniška napaka) - zavrnitev predloga za dopustitev revizije
Vrhovno sodišče je zavrnilo predlog za dopustitev revizije, ker niso podani pogoji iz 367.a člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Ožja obrazložitev tega sklepa ima podlago v drugem odstavku 367.c člena ZPP.
ODŠKODNINSKO PRAVO - STEČAJNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VS0017993
ZPPSL člen 80, 134, 135. ZFPPIPP člen 7. ZOdvT člen 1. ZPP člen 14, 154, 165, 268, 268/1, 377, 384, 384/1.
sklepčnost tožbe - povrnitev škode - odgovornost stečajnega upravitelja - aktivna legitimacija stečajnega dolžnika - pojem udeleženca stečajnega postopka - skrbnost dobrega strokovnjaka - skrbnost stečajnega upravitelja - stvarna pristojnost - gospodarski spor - subjektivni kriterij - izpodbijanje dejanskega stanja v reviziji - vezanost pravdnega sodišča na pravnomočno kazensko obsodilno sodbo - dovoljenost revizije - sklep o stroških postopka - zavrženje revizije
ZPPSL v drugem odstavku 80. člena določa, da stečajni upravitelj odgovarja vsakemu udeležencu v stečajnem postopku za škodo, ki mu jo prizadene namenoma ali iz hude malomarnosti. Stečajni zakon daje stečajnemu upravitelju vrsto pristojnosti, zato je pomembno, da lahko z uveljavljanjem njegove odškodninske odgovornosti zaščitijo svoje interese vsi tisti, katerih pravni položaj je lahko zaradi posebne vloge stečajnega upravitelja prizadet. Zakon pojma udeleženca stečajnega postopka izrecno ne opredeljuje, Vrhovno sodišče pa je že zavzelo stališče, da so udeleženci v stečajnem postopku v smislu drugega odstavka 80. člena ZPPSL ne samo upniki stečajnega dolžnika, temveč tudi stečajni dolžnik.
Ugovorom pasivne legitimacije ne bi bil utemeljen, saj iz določbe 1. člena Zakona o odvetništvu izhaja, da je odvetništvo kot del pravosodja samostojna in neodvisna služba, ki jo opravljajo odvetniki kot svoboden poklic. Da so zasebniki izhaja iz sedmega odstavka 7. člena ZFPPIPP. O vprašanju, ali odvetnik sodi v krog oseb, zaradi katerih je (na podlagi personalnega kriterija iz določb ZPP, ki urejajo veljavnost pravil o postopku v gospodarskih sporih), posamezni pravdni postopek opredeljen kot gospodarski spor ter bodo zanj uporabljena posebna pravila, obstaja obsežna sodna praksa. Ta zavzema enotno stališče, da odvetnik kot zasebnik ne spada v krog oseb iz drugega odstavka 481. člena ZPP niti v krog oseb iz 482. člena ZPP.
Revizijsko sodišče poudarja, da je pravdno sodišče v primeru t. i. identičnega dejanskega stanja vezano na pravnomočno kazensko sodbo glede ugotovitve tistih dejstev, od katerih je bila v kazenskem postopku odvisna odločitev o obstoju kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti (14. člen ZPP). Toženec v pravdi zaradi plačila odškodnine za škodo iz istega historičnega dogodka tako ne more več (uspešno) uveljavljati ugovorov, ki nasprotujejo ugotovitvam, ki so tvorile podlago obsodilne sodbe v kazenskem postopku.
Izmikanje preiskavi je pravni standard, katerega konkretno vsebino je treba prilagoditi okoliščinam posameznega primera. Načeloma je mogoče trditi, da se voznik izmika preiskavi takrat, kadar z namernim ravnanjem prepreči možnost, da bi se ugotovila njegova alkoholiziranost.
ZST-1 člen 13, 13/1. ZUstS člen 23, 23/1. ZPP člen 92, 105a, 384, 384/4.
izredna pravna sredstva - dovoljenost revizije - sodna taksa - plačilo sodne takse - brezplačna pravna pomoč - prekluzivni rok - zastopanje po pooblaščencu
Vrhovno sodišče zaključuje, da je zakonodajalec smel predpisati sodno takso za vložitev izrednega pravnega sredstva in da je glede na fazo postopka, v katerem je ta obveznost vzpostavljena, smel postaviti več omejitev kot za pritožbeni postopek - na eni strani v obliki bolj formaliziranega postopka, na drugi strani pa v zahtevi po strožji presoji skrbnosti (odgovornosti) stranke, ki ima nenazadnje zagotovljeno strokovno zastopanje. Zato sodi, da ureditev, po kateri mora stranka že ob vložitvi revizije zahtevati tudi oprostitev, odlog ali obročno plačevanje sodne takse, ni protiustavna.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka - razlogi o odločilnih dejstvih – priznanje obtoženca na glavni obravnavi – sprejem priznanja - protispisnost
Sodišče prve stopnje ni odločilo o sprejemu obdolženčevega priznanja krivde na glavni obravnavi in priznanja ni sprejelo niti ga ni zavrnilo. Zato bi morala sodba vsebovati izrek o krivdi, odločbo o kazenski sankciji in druge odločbe, ki jih mora vsebovati izrek obsodilne sodbe, vse odločbe pa bi morale biti tudi ustrezno obrazložene.
ZKP člen 371, 371/1-11, 371/2, 395, 395/1. URS člen 29.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka - razlogi o odločilnih dejstvih – pravice obrambe - zavrnitev dokaznega predloga - presoja pritožbenih navedb - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja
Obramba je predlagala pridobitev izpisa prometa za telefonske številke treh prič, dokaznega predloga za pribavo izpisov prometa za telefonske številke obsojenca pa ni podala, zato sodišče s tem, ko tega dokaza ni izvedlo, ni kršilo pravic obrambe do izvajanja razbremenilnih dokazov.
PRAVO VREDNOSTNIH PAPIRJEV - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VS0017944
ZM člen 15, 16, 16/2. OZ člen 7, 233, 1024.
bianco menica - lastna menica - pooblastilo za izpolnitev menice - menična izjava - poroštvo - ne bis in idem - ugovor res iudicata - ugovor razsojene stvari - zastaranje temeljnega posla - zavarovanje plačila dolga - naknadna dopolnitev menice
Ugovor pravnomočno razsojene stvari ni utemeljen. V prvem sojenju je šlo namreč za drugačno dejansko stanje (historični dogodek) kot v obravnavani zadevi, saj je sodišče odločalo o obveznosti iz listine (bianco menice), ki še ni bila menica in še ni ustvarjala obveznosti, ker bianco menica ni imela vseh sestavin glede na 16. člen ZM. Bianco menica postane prava menica (vrednostni papir) šele s pravilno izpolnitvijo. Obveznost torej še ni nastala in zato tudi ni mogla zapasti. V obravnavani zadevi pa je predmet presoje zahtevek iz menice, saj je bianco menica s pravilno tožničino izpolnitvijo postala prava menica z zapadlo menično obveznostjo.
Glede na to, da toženec kot izdajatelj bianco menice ni dolžnik iz temeljnega razmerja (tožnica je upnica iz temeljnega razmerja) in da je bianco menico izdal z namenom zavarovanja izpolnitve iz temeljnega posla, v menično-poroštveni izjavi pa ni določil (omejil) roka dospelosti menice, ugovor zastaranja kreditne obveznosti ne more biti upošteven.
ZP-1 člen 59, 59/3, 155, 155/1-8, 167, 167/2. URS člen 22.
bistvena kršitev določb postopka o prekršku - razlogi o odločilnih dejstvih - zahteva za sodno varstvo - presoja navedb zahteve - enako varstvo pravic - obrazložitev odločbe
Prekrškovni organ se ni vsebinsko opredelil do trditev odgovorne osebe ter do predloženih dokazov, s katerimi je odgovorna oseba utemeljevala, da je izvajala konkretne ukrepe dolžnega nadzorstva. Odločba prekrškovnega organa ne vsebuje jasne utemeljitve, zakaj s strani odgovorne osebe zatrjevano izvajanje ukrepov ne zadošča oziroma ni dokazano.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka - izločitev sodnika – izključitveni razlog - izločitev dokaza – zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja
Za izločitev sodnika iz razloga 2. točke drugega odstavka 39. člena ZKP zadošča, da gre za dokaz, ki se mora izločiti, ob pogoju, da bi zaradi svoje vsebine lahko vplival na nepristranskost sodnikove odločitve o obtožbi. Kdaj se mora dokaz kot nedovoljen izločiti iz spisov, je določeno v več določbah ZKP, medtem ko je presoja možnosti vpliva nedovoljenega dokaza na sodnikovo odločitev vedno dejansko vprašanje, ki se v vsakem posameznem primeru ugotavlja glede na vsebino samega dokaza.
izločitev sodnika - odklonitveni razlog - pravica do nepristranskega sojenja
Po ustaljeni sodni praksi pravno mnenje sodnika, zavzeto pri opravljanju sodne funkcije, ne more biti odklonitveni razlog.
S sklepanjem z nespornega pravno relevantnega dejstva (odklonitev pravice iz naslova garancije) na drugo pravno relevantno dejstvo (izražena zahteva tožnika po popravilu) meje dovoljenega ni prekoračilo, ampak je nakazalo, kakšen bi lahko bil rezultat dokazne ocene ob uporabi splošnih zakonov mišljenja in izkušenj človeškega spoznanja. Skladno z dejstvom, da gre za hipotetično možnost, ki jo je treba šele preveriti v novem sojenju, je sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje sodišču prve stopnje,
ZUS-1 člen 19, 19/1, 19/2, 22, 22/1, 25, 25/4. ZPP člen 154, 154/1, 155, 155/1.
stroški upravnega spora - udeleženec v upravnem sporu, ki ni glavna stranka - stroški udeleženca - primerna uporaba določb ZPP - potrebni stroški
Zakonodajalec je v 19. členu ZUS-1 določil, da imajo tam navedene osebe, ki niso glavne stranke v upravnem sporu, pravico udeleževati se postopka, ni pa v ZUS-1 uredil vprašanja povrnitve stroškov, ki jih imajo te osebe zaradi sodelovanja v postopku. Po presoji pritožbenega sodišča je treba zato glede tega vprašanja uporabiti določbe ZPP v skladu s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, ki določa, da se za vprašanja postopka, ki niso urejena s tem zakonom, primerno uporabljajo določbe ZPP. Primerno pa je treba uporabiti tiste določbe ZPP, ki urejajo povračilo stroškov stranskemu intervenientu, saj ima ta v pravdnem postopku smiselno enak položaj kot udeleženci v upravnem sporu v smislu 19. člena ZUS-1.
ZKP člen 258, 371, 371/2, 395, 395/1. URS člen 29.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka - pravice obrambe - zavrnitev dokaznega predloga – izvedenstvo - presoja pritožbenih navedb - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja
Sodišče je pridobilo tri izvedenska mnenja. Zaključilo je, da je mnenje enega od izvedencev popolno in v skladu dejanskimi okoliščinami, potrjenimi z ostalimi podatki kazenskega spisa, z zaslišanjem tega izvedenca pa je sodišče poiskalo tudi razloge za razhajanja med ugotovitvami posameznih izvedencev. V takšnem procesnem položaju sodišče ni bilo dolžno angažirati še četrtega izvedenca cestnoprometne stroke, niti sprejeti mnenja, ki je bilo za obsojenca najbolj ugodno, temveč sprejeti tisto mnenje, ki ga je po načelu proste presoje dokazov ocenilo kot najbolj logično in prepričljivo.