Odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil (prvi odstavek 352. člena OZ). Za začetek teka zastaralnega roka zadošča, da je imel oškodovanec realne možnosti za uveljavitev svojega odškodninskega zahtevka, ker je glede na vse okoliščine primera mogel zvedeti za škodo in storilca. Tožbeni zahtevek je zastaral, saj tudi če bi sodišče štelo, da je zastaralni rok začel teči z dnem, ko je bila tožniku vročena odločba Agencije (16. 1. 2007) in je protipravno stanje prenehalo, je do dne, ko je na Državno pravobranilstvo naslovil odškodninski zahtevek (28. 6. 2010), minilo več kot 3 leta in je subjektivni zastaralni rok iz prvega odstavka 352. člena OZ potekel.
Nepremoženjska škoda in denarna odškodnina zanjo sta pojmovno nezdružljivi kategoriji. Že zato in zato ker pomeni denarna odškodnina za oškodovančevo prizadetost v osebni sferi satisfakcijo, ker je pojem pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo pravni standard in ker bi zgolj upoštevanje individualizacije pri odmeri te odškodnine lahko vodilo k arbitrarnosti ali težnjam, ki z njeno naravo in namenom denarne niso združljive, je potrebno vrednotenje vsake konkretne škode. To vrednotenje pomeni najprej njeno umeščanje v razmerja med lažjimi, srednjimi in težjimi škodami, nato pa temu ustrezno priznanje pravične denarne odškodnine.
V ta namen Vrhovno sodišče že od 1991 spremlja sodno prakso tako, da evidentira posamezne primere. Ti primeri so predhodno razvrščeni in obdelani, da je uporabnikom sploh omogočena oziroma da jim je omogočena lažja primerjava. Opredelitev teže poškodbe po Fischerju v sodni odločbi ni nujna. Fischerjev sistem (razvrščanje poškodb v šest temeljnih skupin glede na težo poškodbe) predstavlja le okvirni pripomoček, ki sodiščem pomaga pri iskanju in primerjavi podobnih primerov in odmeri denarne odškodnine.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO – KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VS2007713
ZKP člen 371, 371/2, 420, 420/2. KZ-1 člen 134.
pravice obrambe - dokazovanje - zavrnitev dokaznega predloga – kršitev kazenskega zakona - ugrabitev
Kaznivo dejanje po 134. členu KZ-1 je dokončano z ugrabitvijo, če je ta storjena z namenom prisiliti ugrabljeno osebo (ali koga drugega), da nekaj stori (opusti ali trpi). Daljši čas trajanja ugrabitve ni odločilen.
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je v primeru, ko zavarovalnica na podlagi pogodbe o kasko zavarovanju oškodovancu povrne škodo, ki jo je povzročil s strani zavarovanca pooblaščeni voznik, ki ni stranka zavarovalne pogodbe, utemeljen zahtevek zavarovalnice zoper voznika in če je, ali je podlaga zahtevka 7. člen Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (ZOZP) ali 963. člen Obligacijskega zakonika (OZ).
ZPP člen 367a, 367a/1, 367c, 367c/2, 392, 393, 394, 394-2, 394-10, 395, 395/1, 396, 396/1, 396/1-2, 396/3. OZ člen 92.
predlog za dopustitev revizije - obnova postopka - dovoljenost predloga za obnovo postopka - rok za vložitev - tožba na razveljavitev sodne poravnave - obnova postopka zoper sodno poravnavo - zavrnitev predloga za dopustitev revizije
Vrhovno sodišče dopusti revizijo, če je od njegove odločitve mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, pomembnem za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse (prvi odstavek 367.a člena ZPP). Vrhovno sodišče je ugotovilo, da navedeni pogoji za dopustitev revizije niso podani, zato je predlog tretje tožnice zavrnilo (drugi odstavek 367.c člena ZPP).
predlog za dopustitev revizije - ara - dvojna ara - razveljavitev pogodbe - predpogodba - odškodnina - pomembno pravno vprašanje - zavrženje predloga za dopustitev revizije
Ker postavitev (pomembnih) pravnih vprašanja samo po sebi ni razlog za dopustitev revizije, je predlog, ki ne vsebuje navedbe okoliščin, ki kažejo, da so vprašanja tako pomembna, da utemeljujejo odločanje Vrhovnega sodišča RS, nepopoln.
dovoljenost revizije - nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo - delno saniran poseg v prostor - odstop od sodne prakse VS ni izkazan - obveznost plačila ne glede na kasneje saniran poseg v prostor
Trditveno in dokazno breme o obstoju pogojev za dovoljenost revizije je na strani revidenta.
V obravnavani zadevi je bil postopek odmere nadomestila za degradacijo in uzurpacijo uveden po uradni dolžnosti po tem, ko je upravni organ pristojen za izdajo odmerne odločbe prejel inšpekcijsko odločbo izdano na podlagi 152. člena ZGO-1. Vrhovno sodišče je v svojih odločbah že večkrat pojasnilo, da je v takih primerih upravni organ vezan na inšpekcijsko odločbo. V odločbi X Ips 1551/2006 je tudi sprejelo stališče, da kasnejša odstranitev oziroma sanacija nelegalnega posega v prostor, za katerega je bila izdana inšpekcijska odločba, na odmero nadomestila ne vpliva.
Izpodbijana sodba od tega stališča kot tudi od odločb, s katerimi revident utemeljuje odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča, ne odstopa. V teh odločbah namreč ni podlage za zaključek, kot ga navaja revident, da naj bi obveznost plačila nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora veljala le za v času odmerne odločbe nesanirane nezakonite posege v prostor.
ZUS-1 člen 2, 17, 17/1, 17/2, 36, 36/1-3, 36/1-4. ZUP člen 42, 43, 142, 143, 229, 229/2. URS člen 22, 23.
zavrženje tožbe - pogoji za vložitev tožbe - upravni akt - izguba položaja stranke - stranka ob nastopu dokončnosti upravnega akta - prenehanje zakonitega zastopstva nad mladoletnima strankama - pravni interes za pritožbo
V upravnem sporu je tožnik lahko samo oseba, ki je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta (prvi odstavek 17. člena ZUS-1). To pomeni, da mora biti za vložitev tožbe zoper dokončni upravni akt določena oseba stranka upravnega postopka (ali drugega postopka izdaje upravnega akta) tudi ob nastopu dokončnosti izdanega upravnega akta.
dovoljenost revizije - pomembno pravno vprašanje - vprašanje, ki se nanaša na upravni postopek
Vrhovno sodišče v revizijskem postopku ne presoja pravilnosti (upravnega) postopka izdaje izpodbijanega akta in pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja (prvi in drugi odstavek 85. člena ZUS-1), zato vprašanja, ki se nanašajo na pravilnost upravnega postopka in pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, niso vprašanja, zaradi katerih bi Vrhovno sodišče revizijo dovolilo in vsebinsko obravnavalo.
dovoljenost revizije - zavrnitev izdaje gradbenega dovoljenja - vrednostni pogoj ne pride v poštev - načelo zakonitosti - zakoniti sodnik - vprašanja niso pomembna pravna vprašanja - zelo hude posledice niso izkazane
Trditveno in dokazno breme o obstoju pogojev za dovoljenost revizije je na strani revidenta.
Pravica stranke, da o njeni zahtevi odloči zakoniti sodnik, ni odvisna od števila njenih zadev, ampak od v naprej določenega postopka dodeljevanja zadev sodnikom, kot ga določata Zakon o sodiščih in Sodni red. Zato vprašanje večkratnega odločanja senata v skoraj identični sestavi ni pomembno pravno vprašanje. Naslednje splošno vprašanje, o tem, kateri predpis mora uporabiti prvostopenjski upravni organ pri svojem odločanju, pa v pravni teoriji in sodni praksi ne vzbuja dvomov ali dilem. V skladu z načelom zakonitosti (6. člen ZUP) upravni organ praviloma odloči na podlagi predpisa, veljavnega v času odločanja, razen če zakonski (ali podzakonski) predpis ne določa drugače. Zato tudi to vprašanje za dovoljenost revizije ne zadošča.
Samo navedba splošnih posledic, ki izvirajo iz zakona ali drugega predpisa, na podlagi katerega je izdan upravni akt, brez konkretne navedbe in izkazanosti, zakaj naj bi ta posledica pomenila zelo hudo posledico, ki izvira iz odločitve, ki se izpodbija v upravnem sporu, za dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ne zadošča.
dovoljenost revizije - pomembno pravno vprašanje - odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča - zavrženje vloge zaradi neizpolnjevanja pogojev - zatrjevanje kršitev načela konkradiktornosti
Trditveno in dokazno breme za dovoljenost revizije je na revidentu.
Revident mora najprej konkretno izpostaviti pomembno pravno vprašanje, od katerega je odvisna odločitev v zadevi, šele nato je mogoča presoja zatrjevanega odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede tega vprašanja. V tem primeru mora skladno s trditvenim in dokaznim bremenom opraviti primerjavo pravnega in dejanskega stanja iz izpodbijane odločbe sodišča prve stopnje z odločbami Vrhovnega sodišča, s katerimi utemeljuje odstop od sodne prakse, in zatrjevano odstopanje utemeljiti.
dovoljenost revizije - gradbeno dovoljenje - odmik od sosednjega zemljišča - odstop od sodne prakse VS ni izkazan
Trditveno in dokazno breme o obstoju pogojev za dovoljenost revizije je na strani revidenta.
Ne drži revidentova navedba, da sodišče in pred njim upravna organa niso preverili, ali odmik predvidenih objektov od njegovega zemljišča omogoča oziroma zagotavlja redno rabo in vzdrževanje teh objektov brez posega v njegovo zemljišče, in da zato izpodbijana sodba odstopa od sodbe Vrhovnega sodišča, na katero se sklicuje. Ravno nasprotno, iz izpodbijane sodbe izhaja, da je bilo to v postopku preverjeno in ugotovljeno, da odmik táko rabo in vzdrževanje omogoča. V posledici tega uveljavljani pogoj za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izkazan.
ZUS-1 člen 83, 83/2-2, 86, 92. ZGO-1 člen 152, 152/1. ZUN člen 73, 73/1. ZTLR člen 24, 25. SPZ člen 8, 49, 49/1, 54. ZSKZ člen 2, 2/1, 2/3, 2/5, 4, 14.
dovoljena revizija - pomembno pravno vprašanje - inšpekcijski zavezanec za odstranitev nelegalne gradnje - pravna praznina - analogna uporaba 157. člena ZGO-1 - zakonska analogija - nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora - nelegalna gradnja
Inšpekcijski ukrepi zaradi nelegalne gradnje kot oblike nedovoljene gradnje se ob analogni uporabi 157. člena ZGO-1 primarno izrečejo investitorju oziroma lastniku nedovoljene gradnje, če tega ni mogoče ugotoviti, pa lastniku zemljišča, na katerem je takšna gradnja oziroma objekt.
Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov je pravna oseba, ki ima v Republiki Sloveniji zakonska pooblastila v zvezi z opravljanjem nalog gospodarjenja s kmetijskimi zemljišči, kmetijami in gozdovi v lasti države in v tem okviru tudi pooblastila za izvrševanje nalog glede zagotavljanja pravne in dejanske urejenosti le-teh. To med drugim pomeni tudi, da je dolžan skrbeti za zakonito stanje na zemljiščih in je zanj odgovoren. Zato mora (tudi) v primeru nelegalnih gradenj na zemljiščih, s katerimi gospodari, v imenu in na račun Republike Slovenije prevzeti bremena, ki jih zakon nalaga lastniku.
dovoljenost revizije - uporabno dovoljenje po samem zakonu - pomembno pravno vprašanje - vprašanje ne izhaja iz dejanskega stanja te zadeve
Trditveno in dokazno breme o obstoju pogojev za dovoljenost revizije je na strani revidenta.
Revidentki kot pomembno pravno vprašanje navajata vprašanje, ki ne izhaja iz dejanskega stanja te zadeve, zato to vprašanje ni bistveno za odločitev v tej zadevi. V posledici tega tudi uveljavljani pogoj iz 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 za dovoljenost revizije ni izkazan.
zavrženje tožbe kot prepozne - utemeljena pritožba - dvom o pravilni osebni vročitvi
Ker obstaja dvom o tem, da je vročilnico, ki je pripeta odločbi drugostopenjskega organa, res podpisala tožnica, in ni mogoče z gotovostjo šteti, da je bila odločba drugostopenjskega organa tožnici vročena na dan, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 79. člena ZUS-1 pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo odločanje. V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje preveri pravilnost vročitve drugostopenjske upravne odločbe in pravočasnost tožbe.
pripor – sklep o upravičenosti pripora sodišča druge stopnje – preizkus, ali so še podani razlogi za pripor – utemeljen sum
Določba sedmega odstavka 392. člena ZKP po uveljavitvi ZPK-K (če je obtoženec v priporu, preizkusi sodišče druge stopnje, ali so še dani razlogi za pripor) se bistveno razlikuje od prej veljavne določbe sedmega odstavka 392. člena ZKP, ki je sodišču druge stopnje nalagala (če je bil obtoženec priporu), da se s sklepom pripor podaljša ali odpravi.
Ob ugotovitvi, da je isti priporni razlog še vedno podan, sodišču za takšno presojo ni treba v sklepu izdanem na podlagi sedmega odstavka 392. člena ZKP (ponovno) utemeljevati vseh zakonskih pogojev iz 201. člena ZKP (utemeljenost suma, priporni razlog, neogibnost pripora), ki izhajajo iz prej izdanih sklepov o odreditvi oziroma podaljšanju pripora.
ZPP člen 371, 371/2, 380, 380/2. OZ člen 147, 148. URS člen 2, 26, 26/1, 26/2, 120, 120/2. ZVRS člen 5, 5/1. Sklep o ustanovitvi in nalogah Sveta Vlade Republike Slovenije za invalide člen 2, 3, 4, 5, 8, 8/3. ZJU člen 135.
dopuščena revizija - povrnitev nepremoženjske škode - odgovornost države - odgovornost pravne osebe za škodo, ki jo povzroči njen organ - stvarna pasivna legitimacija - Svet Vlade RS za invalide - odgovornost za delavce - odškodnina - razžalitev dobrega imena in časti - kršitev osebnostnih pravic - neposredna odškodninska odgovornost člana organa pravne osebe - neposredna odškodninska odgovornost sodnika - neposredna odškodninska odgovornost državnega tožilca - neposredna odškodninska odgovornost državnega pravobranilca
Naš pravni red priznava odgovornost za protipravno ravnanje, do katerega je prišlo pri izvajanju oblasti oziroma javnih pooblastil. Namen določitve pravice do povračila škode kot temeljne pravice v Ustavi je v zagotavljanju pravne države. Načelo pravne države sicer v prvi vrsti uresničujejo nosilci oblasti, katerih ravnanja morajo temeljiti na ustavi in zakonu. Da bi nosilci oblasti tako tudi dejansko ravnali, pa se primarno zagotavlja s postopki in pravnimi sredstvi. Kljub predvidenim postopkom pa ta način zagotavljanja ustavnosti in zakonitost včasih odpove. Ravno v takih primerih nastopa pravica do povračila škode kot ultima ratio za uveljavljanje zakonitosti in ustavnosti.
Svet Vlade za invalide, kot strokovno in posvetovalno telo Vlade Republike Slovenije, ni „organ“ pravne osebe v smislu 148. člena OZ. Svet Vlade RS za invalide ne izvaja oblasti v imenu države na podlagi podeljenih pooblastil oziroma nima pristojnosti odločanja o pravicah in obveznostih posameznikov. To izhaja že iz samega sklepa o njegovi ustanovitvi in nalogah. Poleg tega morajo ravnanja nosilcev oblasti temeljiti na ustavi in zakonu (2. člen in drugi odstavek 120. člena Ustave). Položaj in naloge Sveta Vlade RS za invalide pa sploh niso urejene z ustavo ali zakonom, pač pa zgolj s sklepom Vlade. Tudi to potrjuje, da ne gre za izvajalca oblasti, zastopnika Republike Slovenije kot pravne osebe oziroma „državni organ“. Zaradi navedenega tudi delovanja članov sveta ni mogoče enačiti z delovanjem samega državnega organa - Vlade oziroma pravne osebe - države. Člani sveta namreč sploh ne tvorijo personalne sestave državnega organa. Na podlagi navedenega neposredna odškodninska odgovornost članov Sveta Vlade RS za invalide ni izključena.
ZPP člen 367a, 367a/1, 367c, 367c/3. OZ člen 131, 179.
dopuščena revizija - povrnitev nepremoženjske škode - osebnostne pravice - razžalitev dobrega imena in časti - odgovornost izvedenca - psihiatrično izvedensko mnenje
Revizija se dopusti glede vprašanj:
- ali je pravilna odločitev sodišča druge stopnje, da je bilo ravnanje psihiatra, ki je izdelal psihiatrično poročilo, v katerem je tožnika ocenil za osebnostno moteno osebo z vidika zahtevanih strokovnih standardov korektno in zato ni podlage za njegovo odškodninsko odgovornost;
- ali je pravilna odločitev sodišča druge stopnje, da ni objektivno žaljiva toženčeva ocena tožnika v psihiatričnem poročilu.
ZPP člen 337, 347, 372. OZ člen 180. URS člen 14, 22, 23, 25, 26.
odgovornost države za delo sodnika - podlage odškodninske odgovornosti - protipravnost - povrnitev nepremoženjske škode - neutemeljen odvzem prostosti - pravica do družinskega življenja - duševne bolečine - razžalitev dobrega imena in časti - posredni oškodovanci - lastna škoda - pravno priznana škoda - pritožbeni postopek - obravnava pred sodiščem druge stopnje - pravica do izjave v postopku - pravni interes za uveljavljanje procesnih kršitev
Tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zaradi duševnih bolečin zaradi posega v tožnikovo pravico do spoštovanja družinskega življenja in zaradi razžalitve časti in dobrega imena kot posledice nedopustnega odvzema svobode njegovima staršema, ni utemeljen že zato, ker je tožnik glede te nepremoženjske škode t. i. posredni oškodovanec. S strani tožnika zatrjevane nezakonitosti v kazenskem postopku, ki ga je toženka vodila proti njegovima staršema, niso bile usmerjene proti tožniku in ne morejo pomeniti neposredne kršitve njegovih pravic. Zatrjevana nepremoženjska škoda tožnika kot posrednega oškodovanca ni pravno priznana škoda oziroma ni vzročni zvezi z očitanimi protipravnimi ravnanji toženke. Glede na 180. člen OZ je namreč povrnitev nepremoženjske škode posrednim oškodovancev natančno zamejena z objektivnim kriterijem glede na vrsto oziroma katastrofalnost škode (le v primeru smrti ali posebno težke invalidnosti bližnjega) in subjektivnim kriterijem (le ožji družinski člani). Oba kriterija morata biti podana kumulativno, v obravnavanem primeru pa ni podan objektivni kriterij.