Vrhovno sodišče po dopolnjeni obrazložitvi sodišča druge stopnje ocenjuje, da vse okoliščine obravnavane zadeve vendarle utemeljujejo sklep, da je bil namen toženca v prvi vrsti slovenski javnosti kritično prikazati dogajanje v Slovenski katoliški cerkvi v tranzicijskem obdobju. Avtor namreč v članku utemeljuje, da je vplivni del Cerkve želel z izdajo te monografije in z omejitvijo prikaza na posamezne primere v povojnem obdobju prehiteti bolj pomembno analizo povezav med Udbo in slovensko cerkvijo v letih slovenske tranzicije, ki je po mnenju avtorja služila uresničevanju finančno-političnih ciljev določenih lobijev v slovenski Katoliški cerkvi. Izid tožničine monografije je uporabil le kot izhodišče za nadaljnjo obravnavo za javnost pomembnih vprašanj, zato je pravilna ocena, da kljub žaljivi navedbi prvemu tožencu ni šlo zgolj za žalitev tožnice ampak predvsem za vplivanje na razpravo v zadevi javnega pomena. Vrhovno sodišče zato soglaša z oceno sodišča druge stopnje, da bi upoštevajoč vse navedene okoliščine poseg sodišča v toženčevo svobodo izražanja v obravnavanem primeru prekomerno omejil potrebno razpravo v demokratični družbi.
Če so bile pravnim prednikom tožnikov odvzete nepremičnine kot celotno posestvo, brez parcelnih številk, vrnjene pa s parcelnimi številkami, med katerimi ni bilo sporne nepremičnine, in so po njeni izdaji posest vseh nepremičnin, vključno s sporno, nemoteno nastopili ter jo obdržali za priposestvovanje potreben čas, bi bila zahteva, da tožniki preverjajo, katere parcelne številke nosijo nepremičnine, katerih posest so nastopili, in katere parcelne številke so zajete z denacionalizacijsko odločbo, pretirana.