Temeljni načeli za odmero denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo sta glede na določbo 179. člena OZ načelo individualizacije višine odškodnine in načelo njene objektivne pogojenosti. Načelo individualizacije zahteva upoštevanje stopnje in trajanja telesnih in duševnih bolečin ter strahu, izhaja pa iz spoznanja, da je posameznik neponovljiva in nerazdružljiva celota telesne in duševne biti, zato vsak specifično doživlja svojo telesno in duševno celovitost ter posege vanjo. Načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine pa zahteva upoštevanje objektivnih materialnih možnosti družbe ter sodne prakse v podobnih primerih nepremoženjskih škod. Izraža tudi ustavni načeli enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic (enaki primeri se morajo obravnavati enako, različni pa različno).
Vrednostno merilo predvidljivosti negativne posledice ravnanja, ki je vsebovano v načelu prepovedi povzročanja škode, ne daje opore za sklep, da je kršitev pozitivnega prava značilnost ravnanja, ki bi morala biti nujno podana, da bi bilo to ravnanje protipravno v pomenu predpostavke splošne neposlovne odškodninske odgovornosti. Fizični napad stranke na toženčevega zaposlenega ni običajno tveganje, ki bi ga moral ta sprejeti. Konkretna škoda je predvidljiva posledica toženčeve opustitve zagotavljanja varnostnih ukrepov za zagotovitev osebne varnosti zaposlenih na centru za socialno delo, zlasti upoštevaje njegovo specifično dejavnost. Zaradi posebne občutljivosti problematike, ki jo toženec obravnava, se namreč stiske strank izkazujejo tudi v povečani možnosti nastanka konfliktnih situacij, ki se lahko končajo tudi z ogrozitvijo oziroma posegom v psihofizično stanje zaposlenih delavcev na CSD.