CIVILNO PROCESNO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO – MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO
VSL0057975
ZPP člen 22, 22/1. ZUKZ člen 19, 20. ZOR člen 320, 320/1.
nepravočasen ugovor krajevne pristojnosti - uporaba slovenskega prava – kreditna pogodba – iskovina - kraj izpolnitve – načelo monetarnega nominalizma – čista denarna terjatev – tuja valuta – prinosnina
Zmoten je izračun vtoževanega zneska na podlagi pretvorbe tolarske protivrednosti v tuji valuti postavljenega zahtevka v evre na dan vložitve tožbe. S tem je kršeno načelo monetarnega nominalizma, saj je terjatev tožeče stranke nastala v avstrijskih šilingih in, ker gre za čisto denarno terjatev, je ta po določbi 1. odstavka 320. člena ZOR, kakor tudi po 2. odstavku 905. paragrafa ODZ prinosnina. Plačati jo je treba na sedežu tožeče stranke, plačila v tuji valuti v tujini pa domači monetarni predpisi ne prepovedujejo. Sodišče prve stopnje bi moralo zato spremembo tožbenega zahtevka tožeče stranke sprejeti kot pravilno in dopustiti valutno pretvorbo vtoževane terjatve po menjalnem razmerju 1 EUR = 13,7603 ATS, obrestni del zahtevka pa ustrezno spremeniti tako, da obresti tečejo od ustreznih zneskov glede na datum avstrijskega prevzema skupne evropske valute.
odškodninska odgovornost – deljena odgovornost – vzročna zveza – prospektivna analiza vzročnosti – fizični spopad – napad z nožem – nepremoženjska škoda – telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem – skaženost – strah – brazgotina na hrbtu in stegnu
V primeru obojestranskih škodnih dogodkov se uporablja prospektivno analizo vzročnosti, ki temelji na presoji, za kolikšen delež je oškodovančevo ravnanje povečalo verjetnost nastanka škodnega dogodka oziroma za kolikšen delež bi oškodovanec s svojim ravnanjem zmanjšal verjetnost nastanka škodnega dogodka oziroma obseg škode.
ZIZ člen 76, 102, 102/1, 102/1-1, 128, 128/1, 128/2, 141/3.
ustavitev izvršbe na stalne denarne prejemke – pokojnina nižja od zneska minimalne plače – letni dodatek
Določba o ustavitvi izvršbe po uradni dolžnosti iz 3. odstavka 141. člena ZIZ je uporabljiva kot posebna določba le za izvršbo na denarna sredstva pri organizacijah za plačilni promet. V dani situaciji, ko je dolžnikova pokojnina prenizka, da bi se nanjo dalo poseči z izvršbo, pa tudi ne gre za nobenega izmed primerov iz 76. člena ZIZ, ki se nanašajo na izvršilni naslov ali potrdilo o izvršljivosti in ki predstavljajo razlog za ustavitev izvršbe po uradni dolžnosti.
preživnina – določanje preživnine za otroka – pravilo o porazdelitvi preživninskega bremena – stroški življenjskih potreb otroka
Pravilo o porazdelitvi preživninskega bremena ne temelji na metodi matematičnega izračuna, marveč skuša zagotoviti vrednostno sorazmerje med pravno odločilnimi dejavniki: zmožnostmi obeh staršev in potrebami otroka oziroma več otrok. Naloga sodišča ni, da bi v sodbi povzemalo in se opredeljevalo do vseh najmanjših izdatkov za otroka, odločilno je, da sodišče zajeme stroške življenjskih potreb otroka. Oceniti mora, koliko približno znašajo potrebe otroka glede bistvenih življenjskih dobrin. Otrok mora biti deležen ne le pokritja najosnovnejših življenjskih potreb, temveč tudi ostalih koristi, ki se odražajo v primerljivem življenjskem standardu z drugimi otroki enake starosti.
popolna pritožba – popolnost pritožbe – novo pooblastilo - nova dejstva in dokazi po razveljavitvi sodbe
Čeprav novega pooblastila ni predložila, se tožnik na to pomanjkljivost ne more več sklicevati, ker bi jo moral po 1. odstavku 286.b člena ZPP uveljavljati že pred sodiščem prve stopnje takoj, ko je bilo to mogoče. Tožnik v pritožbi ne trdi in še manj dokazuje, da te kršitve brez svoje krivde predhodno ni mogel navesti, sodišče druge stopnje pa na dejstvo, da pooblaščenec stranke ni imel (ustreznega) pooblastila, po 2. odstavku 350. člena ZPP ne pazi po uradni dolžnosti.
Po 2. odstavku 362. člena ZPP smejo stranke na prvem naroku nove glavne obravnave po razveljavitvi sodbe navajati nova dejstva le, če tega brez svoje krivde v dotedanjem postopku niso mogle storiti.
tekst :
Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. in III. točki izreka spremeni tako, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani I 97/21420 z dne 28.10.1997 razveljavi še za 4.081,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.5.1997 do 31.12.2001 in za 106,21 EUR izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.10.1997 do 31.12.2001 ter se tožbeni zahtevek v tem obsegu zavrne.
Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki njene stroške prvostopenjskega postopka v znesku 1.701,61 EUR in njene stroške pritožbenega postopka v znesku 357,54 EUR, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev te obveznosti, do plačila.
O b r a z l o ž i t e v :
Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ponovno odločalo o toženkinem ugovoru zoper sklep istega sodišča o izvršbi, po katerem bi toženka morala tožniku plačati 4.178,97 EUR (prej 1.001.447,86 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.5.1997 do plačila in mu povrniti 108,83 EUR (prej 26.079,00 SIT) izvršilnih stroškov. Tokrat je njenemu ugovoru delno ugodilo in navedeni sklep ohranilo v veljavi za 4.081,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.5.1997 do 31.12.2001 in za 106,21 EUR izvršilnih stroškov z obrestmi. V preostalem je sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo. Obenem je toženki naložilo, da mora tožniku povrniti še 1.802,99 EUR pravdnih stroškov.
Toženka se je ponovno pritožila. Uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka, podrejeno pa vrnitev zadeve v novo sojenje drugemu sodniku prve stopnje. Napačna je ugotovitev izpodbijane sodbe, da toženke pri posnetku ni vodila dokazna stiska. S kopijami položnic ne bi mogla dokazati ničesar, saj je tožniku oziroma njegovemu zakonitemu zastopniku plačevala z gotovino na roke, potrdila o plačilu pa ji ni nikoli izročil. Toženka tega drugače kot s pričama in lastno izpovedjo ne more dokazati. Sporna terjatev je s plačilom prenehala. Vsebina posnetega razgovora dokazuje, da se je tožnik kljub temu odločil za izterjavo zaradi grožnje z inšpekcijskim nadzorom. Sodišče ni verjelo ne toženki, ne nobenemu njenemu dokazu. Čeprav je prepis telefonskega pogovora pravdnih strank povsem jasen, je nekritično sledilo tožnikovemu pojasnilu, da je „vsebina vzeta iz konteksta“, in zaključilo, da se dokaz nanaša na plačilo 89.000,00 SIT. Pri tem je spregledalo, da tožnik za ta znesek nikdar ni izstavil računa in ga niti ne terja. Končno se tožnik ni opredelil do tistega dela telefonskega pogovora, kjer je izrecno priznal, da dolg ne obstaja več in da je faktura lažna. Sodišče izvedenih dokazov ni vestno in skrbno ocenilo, izpodbijano sodbo pa je oprlo na trditve, ki jih je tožnik podal šele na zadnjem naroku, torej prepozno. Tudi samo sojenje je potekalo skrajno neobičajno, pristransko in v izrazito toženkino škodo.
Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrženje, ker ni bila vložena v skladu s pravnim poukom.
Pritožba je pravočasna, popolna in dovoljena. Za predlagano zavrženje pritožbe tako ni zakonske podlage. Pritožba je bila vložena v predpisanem zakonskem roku. Tudi sodna taksa za pritožbo je bila plačana. Pritožba je opremljena s podpisom pritožnika in navedbo izpodbijane sodbe. Res je v uvodu pritožbe zapisana opravilna številka prejšnje, že razveljavljene sodbe sodišča prve stopnje (VI P 116/98 z dne 19.10.2006), vendar gre za očitno pisno pomoto, saj je v tožbenem predlogu kot izpodbijana sodba pravilno navedena nova sodba VI P 2922/2007 z dne 11.11.2008. Nobenega dvoma torej ni, katera sodba se izpodbija. Toženko je v pravdi najprej zastopal odvetnik, ki je predložil pooblastilo pri prvem pravdnem dejanju (v letu 2000). Pozneje je toženkino zastopanje prevzela njegova odvetniška družba, ki je v toženkinem imenu vložila tudi pritožbo. Čeprav novega pooblastila ni predložila, se tožnik na to pomanjkljivost ne more več sklicevati, ker bi jo moral po 1. odstavku 286.b člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 73/07-UPB3 in 45/08) uveljavljati že pred sodiščem prve stopnje takoj, ko je bilo to mogoče. Tožnik v pritožbi ne trdi in še manj dokazuje, da te kršitve brez svoje krivde predhodno ni mogel navesti, sodišče druge stopnje pa na dejstvo, da pooblaščenec stranke ni imel (ustreznega) pooblastila, po 2. odstavku 350. člena ZPP ne pazi po uradni dolžnosti. Po navedenem ni bilo formalnih ovir za vsebinsko obravnavanje toženkine pritožbe.
Pritožba je utemeljena.
Sodišče druge stopnje je v sklepu I Cp 231/2007 z dne 10.10.2007 razveljavilo prejšnjo sodbo, ne pa tudi opravljenih pravdnih dejanj. Sodišče prve stopnje je torej po nepotrebnem ponavljalo že izvedene dokaze. V skladu s 1. odstavkom 362. člena ZPP bi moralo le dopolniti dokazovanje z zaslišanjem pravdnih strank o vsebini spornega telefonskega pogovora in z branjem prepisa tega pogovora. Toženka tudi upravičeno očita sodišču prve stopnje, da ni upoštevalo prepovedi navajanja novih dejstev. Po 2. odstavku 362. člena ZPP smejo stranke na prvem naroku nove glavne obravnave po razveljavitvi sodbe navajati nova dejstva le, če tega brez svoje krivde v dotedanjem postopku niso mogle storiti. Tožnikova trditev, da naj bi bile njegove izjave v spornem telefonskem pogovoru vzete iz konteksta, tega pogoja očitno ne izpolnjuje, saj je bil tožnik s tem listinskim dokazom seznanjen že v prejšnjem postopku. Sicer pa ta tožnikova trditev niti nima teže, saj je ostala nesubstancirana. Dejstva, da naj bi se sporne tožnikove izjave v telefonskem pogovoru s toženko v resnici nanašale na plačilo zalog pijače v znesku 89.000,00 SIT, pa tožnik sploh ni zatrjeval, ampak je o tem le izpovedoval. Sodišče prve stopnje torej na to dejstvo svoje sodbe ne bi smelo opreti. Za povrh pa je takšno tožnikovo pojasnilo v popolnem nasprotju z jasno vsebino spornega telefonskega pogovora, pri čemer tožnik pristnosti prepisa pogovora v ponovljenem postopku niti ni več ugovarjal.
Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku tokrat sicer prebralo prepis spornega telefonskega pogovora, vendar tega dokaza nato ni pravilno ocenilo. Razlogi, s katerimi mu je v izpodbijani sodbi odreklo dokazno vrednost, namreč po presoji pritožbenega sodišča niso prepričljivi. Pomisleki o dopustnosti tega dokaza so odveč. Čeprav je toženka pogovor posnela brez tožnikove vednosti, s tem ni prišlo do posega v njegovo pravico do zasebnosti, ker je šlo za pogovor poslovne narave. Očitno je tudi, da je toženko pri takem ravnanju vodila dokazna stiska, saj razen svoje izpovedi nima nobenega dokaza o tem, da je tožnikovo terjatev že poravnala. Tožnikovemu direktorju je namreč plačevala na roke, kar pomeni, da listinskih dokazov o plačilu nima. Izpovedi njenih prič, ki sta tožnikovega direktorja videli prihajati v lokal k toženki, pa sta zgolj indic, saj priči ne moreta zagotovo vedeti, kaj oziroma katero terjatev je toženka tedaj plačala. Končno tožnik vse doslej sploh ni zanikal, da je toženki v telefonskem pogovoru priznal, da je sporno terjatev v resnici že plačala, vendar ji je kljub temu izstavil račun in začel sodni postopek samo zato, da bi se zaščitil pred zagroženim inšpekcijskim pregledom njegovega poslovanja. Tega tožnikovega priznanja, ki povsem jasno izhaja iz prepisa pogovora, nobena tožnikova (pravočasna) trditev v tej pravdi ne more ovreči. Po navedenem je tudi razlogovanje sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi o domnevno nedopustnem nižanju dokaznega standarda brez podlage, še posebej, ker so vsa dokazna sredstva v pravdnem postopku enakovredna.
Toženka torej upravičeno očita izpodbijani sodbi zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev napačno oprlo na račun št. 97/00197 z dne 15.5.1997, ki ga je tožnik izstavil toženki. Ni namreč mogoče spregledati, da je tožnik to storil šele po koncu pogodbenega razmerja, četudi naj bi šlo za plačilo tekočih obratovalnih stroškov. Predvsem pa je toženka s prepisom telefonskega pogovora dokazala, da je tožnikovo terjatev plačala že pred pravdo, s čimer je njena obveznost ugasnila. Sodišče prve stopnje je navedeni dve listini napačno ocenilo. Hkrati je iz ostalih ponujenih in izvedenih dokazov, iz katerih bi bilo mogoče le posredno sklepati o obstoju terjatve, napačno sklepalo, da tožnikova terjatev še vedno obstaja.
Sodišče druge stopnje je zato toženkini pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo na podlagi 2. in 4. alineje 358. člena ZPP spremenilo tako, da je ob pravilni uporabi materialnega prava tožbeni zahtevek še v preostalem delu zavrnilo in izdani sklep o izvršbi razveljavilo.
V skladu z 2. odstavkom 165. člena ZPP je bilo zaradi spremembe sodbe treba odločiti o stroških vsega postopka. Te mora po 1. odstavku 154. člena ZPP poravnati tožnik, ker je v pravdi propadel. Toženki mora poravnati tako njene stroške prvostopenjskega, kot pritožbenega postopka. Sodišče jih je odmerilo v skladu z odvetniško in taksno tarifo. Prvi znašajo 1.701,61 EUR, njihova specifikacija pa je razvidna iz stroškovnika. Pritožbeni stroški znašajo 357,54 EUR, obsegajo pa stroške za sestavo pritožbe, 2 % materialnih stroškov, 20 % DDV in sodno takso za pritožbo.
Zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti z alkotestom, ki je sestavljen v skladu z ZUP, je javna listina in pomeni dokaz o poteku in vsebini dejanja postopka in danih izjav, četudi ga obdolženec noče podpisati.
plačilo sodne takse za sodbo - razveljavitev sodbe - taksa za sodbo v ponovljenem postopku
Po določilu 1. odstavka 33. člena ZST se v primeru, ko višje sodišče razveljavi odločbo nižjega sodišča, taksa plačana za prvo odločbo, šteje v takso za novo odločbo.
pogodba o naročilu – mandatna pogodba – pooblastilo odvetniku – zavarovanje terjatve iz mandatne pogodbe – naročilo – avans – povrnitev preveč plačanega avansa
Šele po izstavitvi obračuna, če je le-ta urejen v roku 8 dni po zaključku dela, sicer pa v primernem roku po tem, ko je delo po sklenjeni mandatni pogodbi opredeljeno, lahko govorimo o tem, da ima tožnik pravico terjati vračilo preveč plačanega avansa.
postopek kot pri ugovoru zoper plačilni nalog - ugovor proti sklepu o izvršbi - ustavitev izvršbe – nerazumljiv izrek
Sodišče je nadaljevalo postopek kot pri ugovoru zoper plačilni nalog in o zadevi odločilo meritorno s sodbo. Izrek sodbe pa je glede na procesno situacijo nerazumljiv. Sodišče se je namreč v izreku izpodbijane sodbe izreklo, da se izvršba ustavi. Iz podatkov v spisu pa ni videti, da bi upnik oziroma tožeča stranka umaknil predlog za izvršbo oziroma tožbo.
stroški postopka – stroški, ki jih je povzročila stranka po svoji krivdi – odtujitev stvari med pravdo – prilagoditev zahtevka
Okoliščina, da je toženec med pravdo odtujil, tožnika pa nista nastali situaciji ustrezno prilagodila tožbenega zahtevka (iz stvarnopravnega v obligacijsko pravnega), in je bil zato njen tožben zahtevek zavrnjen, ne omogoča uporabe določbe 1. odstavka 156. člena ZPP o povrnitvi krivdnih stroškov v korist tožnikov.
Tožena stranka je opravljala dejavnost (pilotiranje), iz katere nedvomno izhaja večja nevarnost za okolico, zlasti še, ker gre za barjanska tla, za katera je splošno znano, kako se obnašajo, in je zaradi tega gradnja na takih tleh težka oz. zahtevna in problematična. Dokazno breme razbremenitve odgovornosti je tako padlo na toženo stranko, ki pa ji ni uspelo dokazati, da je do škode prišlo zaradi dejanja tožeče stranke ali koga tretjega.
V primeru, da je poškodba nastala, pa še ni sanirana, lahko škodo le ocenimo. Oceni jo edino le strokovnjak.
Strah mora biti intenziven in trajen do te stopnje, da pri človeku izzove takšne učinke, ki ustrezajo stanju psihične travme, določenega duševnega pretresa ali šoka. Pri tem pa je še poudariti, da odškodnina za strah za drugega sploh ni priznana škoda. Odškodnina se priznava le za lasten strah.
Če je bila v prometni nesreči prizadeta samo telesna celovitost neke osebe in je nastala materialna škoda le na obdolženčevem vozilu, po določbah ZVCP-1 ne gre za prometno nesrečo.
Res je sicer, da bi storilka glede na določbo 59. člena 1. odstavka 19. člena prej veljavnega ZVCP, veljavno v času pridobitve vozniškega dovoljenja, štela za voznico začetnico do dopolnjenega 18. leta, medtem ko ima v skladu s 66. točko 1. odstavka 23. člena ZVCP-1 takšen status do dopolnjenega 21. leta starosti, vendar pa na podlagi 2. odstavka 2. člena ZP-1 ni mogoče uporabiti zakona, ki v času storitve prekrška ni več veljal.
Tožba tožnika je nesklepčna, ker bi za uporabo 2. odstavka 147. člena OZ moral zatrjevati in dokazovati, da mu je sodnica škodo povzročila namenoma, in ker tožnik ni ponudil trditvene podlage glede nedopustnosti ravnanja tožene stranke kot sodnice.
Pri presoji protipravnosti sodnikovega dela, ki je lahko podlaga za odškodninsko odgovornost, je treba izhajati iz narave sodnikovega dela.
priposestvovanje lastninske pravice - dobra vera - izvenknjižno priposestvovanje
Načeloma res velja, da odsotnost vpisa v zemljiški knjigi izključuje dobrovernost stranke. Vendar pa je vedno treba upoštevati vse okoliščine primera. S pokojnim možem je tožnica dala sporno parcelo odmeriti leta 1975, kar izhaja tudi iz naznanilnega lista. Res je, da naznanilni list ni podlaga za vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo, vendar pa je bila tožnica glede tega v zmoti, saj je očitno mislila, da je postopek v zvezi z pridobitvijo lastninske pravice z izdajo naznanilnega lista končan.
zapuščinski postopek - spor o obsegu zapuščine - napotitev na pravdo - manj verjetna pravica
Pravica dediča, ki zahteva izločitev po 32. členu ZD, se v primeru spora o obsegu premoženja, ki se izloča, šteje za manj verjetno od pravice drugih dedičev, ki se z izločitvijo ne strinjajo.
ZD zapuščinskemu sodišču ne nalaga dolžnosti izvedbe dokaznega postopka za ugotovitev, čigavo pravico šteti za manj verjetno.
delitev solastnine - način delitve solastnine - kriteriji za delitev solastnine - fizična delitev solastnine - civilna delitev solastnine - pogoji za fizično delitev solastnine
Delitev solastnine na način, da stvar pripade enemu od solastnikov in sorazmernemu izplačilu ostalih solastnikov, je mogoč le v primeru, ko zakonsko določeni pogoji za fizično delitev stvari niso podani.
Po 2. odstavku 206. člena ZPP lahko sodišče odredi prekinitev postopka, če je odločba o tožbenem zahtevku odvisna od tega, ali je bilo storjeno kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, kdo je storilec in ali je storilec odgovoren ..., vendar v obravnavani zadevi za tak primer ne gre. Gre za vprašanje odškodninske odgovornosti in, kot utemeljeno opozarja tožnica v pritožbi, odločitev o tožbenem zahtevku ni odvisna od navedenih vprašanj, zaradi katerih lahko sodišče odredi prekinitev postopka.
nepremoženjska škoda - duševne bolečine - skaženost - začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti - spiralni urez po celi dolžini desnega kazalca
Prisoja odškodnine za začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti je upravičena le izjemoma, v kolikor bi npr. šlo za izredno intenzivno omejitev življenjskih sposobnosti oškodovanca ali v kolikor bi obstojale posebne okoliščine.
Ker ni gotovo, da je bila vročitev tožbe tožencu opravljena pravilno, ne more nastopiti fikcija vročitve, po kateri se šteje, da mu je pisanje vročeno, čeprav se dejansko z njim ni seznanil.